Svetovna okoljska nagrada kmetu Urošu Macerlu
Darja Zemljič
Kmečki glas

Torek, 25. april 2017 ob 10:22

Odpri galerijo

Uroš Macerl na domačem pašniku s sinom Urhom, pred šestimi leti, Urh je sedaj že mladi prevzemnik

Uroš Macerl, ovčerejec iz Ravenske vasi nad Zagorjem, je po celi Sloveniji znan kot predsednik Eko kroga  in kmet, ki je dosegel marca 2011 odpravo okoljevarstvenega dovoljenja cementarni Lafarge iz Trbovelj, zaradi katere Zasavci leta niso mogli dihati s polnimi pljuči. Kot edini Evropejec je za svoj dolgoletni okoljevarstven boj in uspehe, predvsem pa neustrašnost in zagnanost prejel v San Franciscu  Goldmanovo nagado. To največjo svetovno nagrado  za okoljske  uspehe podeljuje sklad Richarda in Rhoda Goldmana. Nagrado prejme vsako leto šest nagrjencev iz šestih kontinentov, ki se ne ustrašijo groženj kapitala. Urošu čestitamo in objavljamo v nadaljevanju junija  2011 z njim objavljen intervju v Kmečkem glasu.   

SISTEM DELA ZA INTERESA KAPITALA, NE ZA MALEGA ČLOVEKA

Uroš Macerl je predsednik  Eko kroga iz Ravenske vasi nad Zagorjemin ovčerejec. V bistvu  je temelj njegove neustrašne okoljske nepopustljivosti povsem razumljiva bitka za preživetje kmetije. Uroš se v tem pogovoru razkriva kot kmet s pogledom na okoljsko degradirano Zasavje v luči, kot ga vidi le malokateri Slovenec, zanj so njegovi kraji kljub temu lepi, zato je prepričan, da imajo pravico do delovnega mesta in prihodnosti tukaj tudi njegovi otroci.

Medtem ko kapital nevidno vdira vstopa v domove Zasavcem in celo spalnice otrok, on namreč s kmetovanjem v teh hribih ne ovira nikogar. Glede na lepe rejske rezultate, ki jih dosega, bi prej lahko sklepali celo narobe - da zaradi bližine cementarne s sežigalnico strupenih odpadkov pravzaprav nimajo nikakršnih težav, a seveda ni tako.

»Zasavje bi lahko primerjal z Belo krajino, za mene niso ti hribi nič manj lepi, v bistvu je v Beli krajini revščina večja kot v Zasavju, pa se vozijo tja avtobusi turistov zato, ker nimajo industrije, imajo pa čisto naravo, dobro hrano in prijazne ljudi. Tudi Zasavje je lepo in večina Slovencev ga ne pozna. Toda v glavah domačinov je potreben miselni preskok, da nič ne delaš, če ne koplje in se iz dimnika ne kadi. V polmeru pet kilometrov od mestnih središč ne živi nobena kmetija, na kmetijo odprtih vrat v teh razmerah tudi ne moremo niti pomisliti,« je odločen Uroš, da dobi nazaj v bitki s kapitalskimi giganti prihodnost kmetije

Bolje bi bile, ko ovce ne bi imele volne

Kot veliko dobrih gospodarjev je na kmetiji začel le s praznimi zidov. Že skoraj opuščeno posestvo je podedoval od starih staršev, potem ko se stric za to pot ni odločil. »Po stroki sem rudarski tehnik, zaposlen sem bil v rudniku Trbovlje Hrastnik in čeprav sem odraščal na kmetiji , o kmetovanju nisem velike vedel. Strokovno literaturo sem začel prebirati šele, ko sem se začel ukvarjati s telicami in ovcami. Na prazni kmetiji brez strojev  sem najprej za farmo Šmartno pri Litiji pasel telice in bil plačan jeseni po prirastku Toda kmalu sem ugotovil, da so naše površine prestrme in preveč peščene in živali so naredile na njih preveč škode.Preusmeril sem se v ovčerejo, prvih 25 solčavskih JRT ovac sem kupil na Zagožnovi kmetiji leta 1993. "Čredo je postopno povečeval in dobil z njo veselje, ker so bili rezultati dobri, škode na pašnikih ni bilo več in živali so lepo priraščale.

Trop je povečal celo na 160 ovac, vmes opremljal s stroji kmetijo in izgradil hlev z betonskim stojiščem na globok nastilj. Ob obisku kmetije maja so ga ravno odvažali, hlev pa pripravili za razkuževaje. Za delo najpotrebnejšo mehanizacijo sedaj ima, potreboval bi le še opremo za strojno krmljenje, da bi se lahko bolj posvetil samim živalim, medtem ko mu sedaj večino časa vzame samo ročno krmljenje. Poleti so živali na paši, pozimi pokladajo suho seno, in dodajo travno silažo iz bal, jagneta dobijo briketirana žita. Od doma gredo jagneta, koljejo jih v Kostanjevici na Krki, in plemenjaki: »Na testni postaji Biotehniške fakultete v Logatcu , kamor jih največ prodamo, plačajo dobro«, pravi Uroš, od 70 do 100 evrov za žival. »Lani smo dobili priznanje za najboljšo rejo in smo že nekaj let med kmetijami z najboljšimi rezultati. Tehnologijo reje obvladam zelo dobro, dosleden sem pri selekciji živali, pozornost posvečam dobrim, plodnim materam, in skozi generacije lahko ustvariš dober trop. Na pašniku sem naredil tudi izboljšavo in sicer krmilnico, ki dovoljuje jagnetom dostop do žit, ovcam pa ne.Medtem ko bi bilo bolj za volno bolje, ko bi bile ovc brez nje; za striženje dam 200 evrov, za volno dobim 90 evrov."

Razvoj v prašni senci  industrije

"Rezultate, na katere imamo vpliv s svojim znanjem in energijo, smo dosegli, še boljše bi lahko, če bi se izboljšale razmere za kmetovanje, na kar pa neposrednega vpliva nimam.Če hočemo, da bo družina živela naprej, moramo nekaj narediti. Imamo velik znanja in izkušnje, to so pokazali tudi rejski rezultati in priznanja, kmetijo moramo razviti in opremiti tako daleč, da bo ostalo več časa za drugo dejavnost, ne le za skrb za ovce. Načrtujemo registracijo klavnice, predelave in kmetije odprtih vrat, in v tem vidim veliko možnosti. Hči Tjaša že študira v Ljubljani, sin Urh pa ima z ovcami veselje in bo letos šolanje nadaljeval na srednji kmetijski šoli v Novem mestu, kjer se bo usposobil tudi za predelavo mesa. Imamo lep razgled, toda zasavska industrija in sežiganje odpadkov v Lafargu to okolje ubija. Zato se trudim kot aktiven član Eko kroga in v vseh stvareh, ki nam jih kratijo kapitalisti izboriti pravice. Tega ne počnem iz dolgčasa temveč, ker druge poti ni«.

Kaj svetuje kmetom, kako naj delujejo se organizirajo, saj je po celi Sloveniji že tolikookoljskih »tempiranih bomb, da kmetom jemljejo prostor za delo in preživetje, podobno kot čebelam.

« Najprej moraš biti pošten sam. Morda bi lahko celo v teh pogojih kmetoval ekološko in pridelke prodajali drugam, a to ne bi bilo moralno, in ne bi mogel javno verodostojno dvigniti glasu. Tudi zato sem se odločil za ovčerejo, v kateri je čim manj sledi tega okolja, saj ostanejo jagneta v teh pogojih samo tri mesece. Živali nimamo deset let ali več, da bi se v njih nakopičili strupi. V Zasavju smo se organizirali spontano, začelo se je s podpisom protestnega pisma proti sežiganju v Lafargu, zbrali so 2000 podpisov in nastale so širi civilne iniciative in odloči smo se, kaj bo kdo delal. Da smo dobili nek pravni status, smo organizirali naravovarstveno društvo Eko krog, ki dela v javno dobro. Trudimo  za  status društva, ki dela v  javnem dobrem, ker lahko z njim brez  posebnih utemeljitev  nastopaš kot stranka v vsakem postopku, proti čemur se naši nasprotniki seveda zelo trudijo. Sistem je narejen za interese kapitala in ne malega človeka. Najobičajnejši prijemi kapitala v tej igri so, da te »povozijo s kapitalom, strokovnim ekipami, političnim vplivom, lažmi prek medijev, pri čemer jim strokovno ne moreš slediti, ali pa te skušajo podkupiti s funkcijo, denarjem. Eko krog dela strokovno z veliko prostovoljci iz vseh področij, in donatorji, v glavnem iz Zasavje. Ti in občina Zagorje so prispevali sredstva za tožbe«, razloži Macerl .

 Bistvo marčevske dobljene tožbe je, da je bilo Lafargu za en mesec odvzeto dovoljenje , in lahko sedaj dela na osnovi dovoljenja iz izleta 1987 z bistveno nižjo zmogljivostjo 1000 ton na dan. Prejšnje dovoljenje je bilo za 1400 ton na dan, po drugih meritvah pa so delali celo z zmogljivostjo 1900 do 2000 ton dnevno. Da imamo težave prav na našem območju, so krivi tudi vetrovi. Vse doline zasavskih središč, Trbovelj, Hrastnika in Zagorja s ležijo pravokotno na Savo, in vetrovi se stekajo proti savski strugi, a se potem , kar so ugotovili ob meritvah, ravno nad našim območjem obrnejo in zastrupljajo ozračje s prašnimi in drugimi snovmi   Zato ne poznam na območju  petih kilometrov okrog tovarne niti ene kmetije, ki bi preživela od kmetovanja. Ljudje v teh pogojih nimajo upanja, da bi lahko delali, ali se upreš ali poklekneš, in jaz pokleknil ne bom«, zaključi Uroš Macerl.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 22. Nov 2019 at 11:31

0 ogledov

Vsak dan izgubimo hektar vinograda
Podnebne spremembe  z večjim številom sončnih ur in manj padavinami prinašajo številne tehnološke izzive tudi vinogradnikom, obenem  pa jim dražijo stroške pridelave. Nekatere rešitve, kako se z njimi spopasti, glede na dejstvo, da je pridelava grozdja v Sloveniji že sedaj nedonosna in zato vsak dan izgubimo hektar vinograda  oz. 365 hektarjev na leto, so predstavili domači in tuji strokovnjaki 21. novembra na posvetu na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo v Vipavi. Več v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa.      

Wed, 20. Nov 2019 at 16:41

86 ogledov

Globalizacija je lahko za male kmetije tudi prednost
Matej Lupinc je mladi zamejski vinar, ki je prevzel kmetijo pred trinajstimi leti od  očeta Danila. Ta je bolj znan kot prvi kraški vinar, ki je začel stekleničiti vina že leta 1968. Matej je študij končal na Biotehiški fakulteti v Ljubljani in pravi, da je enako kot delo, pomembno razmišljanje kaj, kam in kako tržiti. Več v prihodnji, 48. številki Kmečkega glasa.  Kraška klet vinarstva Lupinc  

Tue, 19. Nov 2019 at 14:29

173 ogledov

Vse več mlajših vinarjev
V Ljubljani so se pretekli četrtek in petek v Cankarjevem domu na 22. slovenskem vinskem festivalu predstavili vinarji vseh treh vinorodnih dežel in nekaj iz tujih držav, skupaj 150 vinarjev z več kot 500 vini. Med njimi je bilo tudi šest najboljših Lidlovih mladih vinarjev v kategoriji  do 35. leta starosti: Gregor in Jakob Bizjak iz Goriških brd, Petra Sanabor in Klemen Čehovin iz Vipavske doline, Martin Erzetič  in Aljaž Sirk iz  Goriških Brd.   

Wed, 30. Oct 2019 at 10:12

206 ogledov

KMETIJA NAJ TO OSTANE TUDI PRI OBDAVČITVI
Aleks Simčič, vinar iz Vipolž, je začel graditi danes eno najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk vin skupaj s svojim očetom Edijem Simčičem, po katerem se vina tudi imenujejo. Njihova vina slovijo ne le kot najdražja, temveč tudi kot najkompleksnejša slovenska vina. Vsa vina Edi Simčič zorijo v hrastovih barikih, bela najmanj eno leto, rdeča povprečno od dveh do štirih let Nastala so na osnovi nekompromisnosti v vinogradih in kleti, aktualni predsednik Združenja družinskih vinogradnikov in vinarjev ( ZDVS) z okrog 100 člani, je spregovoril tudi o ustreznih modelih obdačitve vinogradniških družiinskihkmetij. Več v Martinovi prilogi v 45. številki Kmečkega glasa. 

Wed, 23. Oct 2019 at 15:15

173 ogledov

Profesionalnost od začetka do konca
Martin Martinčič je  vinogradnik in vinar iz Male Hubajnice na Dolenjskem, po kateri je tudi poimenoval l blagovno znamko svojih vin Huba. Spada v krog mlajše generacije dolenjskih vinarjev, ki se poskušajo "odlepiti" od zgolj cvičarske tradicije, zato se je usmeril v pridelavo vrhunskih vin, ki jih ta terroir omogoča. Več v 45. številki Kmečkega glasa.  ,  

Mon, 21. Oct 2019 at 13:12

141 ogledov

Železne frankinje v cesarski knjižnici
Modra frankinja je kraljica med rdečimi vini na Gradiščanskem v sosednji Avstriji in vinarji dveh vinorodnih območij ob Nežiderskem jezeru-Eisenberg in Leithaber, so predstavili najboljše med njimi, pridelane samo v najboljših vinogradih, letnikov 2016 in 2017, na dunajskem dvoru Hofburgu. Predstavitev skoraj 50 modrih frankinj (ta sorta je sedaj uradno potrjena slovenska, raste pa vsaj v treh, Sloveniji sosednjih državah) iz zahodnega dela gradiščanske Leithaber DAC in Eisenberg DAC, na meji z Madžarsko, je potekala na najvišji ravni v veličastni Avguštinski čitalnici Avstrijske nacionalni knjižnici iz leta 1783. V intimnem soju namiznih zelenih bankirskih svetilk in obdani s freskami in duhom učenosti med knjižnimi policami, nas je 130 povabljenih vinskih strokovnjakov, piscev o vinu in trgovcev lahko okušalo zbrano, in izbiralo i v poljubnem vrstnem redu med 51 modrimi frankinjami z oddajo lističev. Več v 40. številki Kmečkega glasa.  

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKmečki glasAlen  OsenjakVlasta KunejMarinka Marinčič Jevnikar  Geza GrabarFranc FortunaBarbara RemecKristijan  HrastarDragica Heric

NAJBOLJ OBISKANO

Svetovna okoljska nagrada kmetu Urošu Macerlu