Vedno več multinacionalk kupuje ter najema velike površine kmetijskih zemljišč v državah v razvoju. Tam gojijo monokulture za potrebe industrijskega kmetijstva. Od začetka kolonialne dobe v 16. stoletju so začele  trgovske družbe v afriških in azijskih državah pridelovati hrano za hitro rastoča mesta v Evropi. To se je v drugi polovici 20. stoletja spremenilo, saj so afriške in azijske države pridobile neodvisnost in zahodne družbe so prenehale z izkoriščanjem njihove zemlje. Čeprav so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mnoge resda umaknile iz kmetijske  pridelave in se osredotočile na bolj donosne aktivnosti, pa so hkrati s pogodbami ohranile nadzor nad tamkajšnjim kmetijstvom (npr. pridelava banan v osrednji Ameriki in čaja v Indiji).

Konec 20. stoletja se je tako izdatno povečal delež kmetijskih zemljišč za pridelavo oljnih palm, koruze, sladkornega trsa in soje. Ti štirje posevki pa se ne uporabljajo le za prehrano človeka, ampak tudi za živalsko krmo, biogorivo in t industrijsko surovino, s katero se na trgu lahko dobro zasluži. Pridelava palmovega olja je tesno povezana s hitrim razvojem v jugovzhodni Aziji. Malezija, Singapur in Indonezija dobavljajo surovine v zahodne države in hkrati poskrbijo tudi za naraščajoče domače povpraševanje. Malezijska državna družba (ali multinacionalni konglomerat) Sime Darby je nastala z nacionalizacijo britanskih kolonialnih podjetij. Sprva se je razširila v Indonezijo in Papuo Novo Gvinejo, zdaj pa je aktivna tudi v Liberiji in Kamerunu in nadzoruje skoraj milijon hektarjev po vsem svetu. Singapurska družba Wilmar je vodilni svetovni proizvajalec kuhinjskega olja. Robert Kuok, milijarder in večinski delničar družbe, se zato pogosto imenuje kar  »King of Cooking Oil« (kralj olja za kuhanje). Njegova družba obdeluje več kot 200.000 hektarjev po vsem svetu, večinoma v Maleziji in Indoneziji ter nadzoruje del predelovalne industrije. Med pomembne igralce v poslu z oljem spada tudi družina Widjaja, ki nadzoruje indonezijsko družbo Sinar Mas z več kot 100.000 hektarji.

 Tekma za nadzor nad pridelavo krme

Podobno je tudi na področju pridelave sladkornega trsa. V Braziliji sedem skupnih podjetij med brazilskimi in zahodnimi multinacionalkami nadzoruje 50 odstotkov predelave sladkornega trsa.  Družba Copersucar, ki je v letu 2014 ustvarila skupno podjetje z ameriškim kmetijskim velikanom Cargillom, upravlja s 47  predelovalnimi obrati  sladkornega trsa, dodatnih 50 pa  jih nadzoruje preko pogodb. Raízen je še eno skupno podjetje, ki ga je ustanovila multinacionalka Cosan z družbo za mineralno olje Shell; Biosev je partnerstvo med Santeliso in družbo Louis Dreyfus, ki je eden izmed Cargillovih tekmecev. Nasadi sladkornega trsa se širijo po vsem svetu, vendar nikjer tako hitro kot v Braziliji. Obdelovalna površina se je med leti 2005 in 2013 podvojila s pet na deset milijonov hektarjev. Veliki pridelovalci soje pa se s predelavo ne ukvarjajo in se raje osredotočajo le na pridelavo. Argentinsko podjetje za pridelavo žita in prirejo mesa El Tejar skozi zakup in pogodbeno pridelavo nadzira 700.000 hektarjev v Braziliji, Argentini, Paragvaju, Boliviji in Urugvaju. Amaggi ima v lasti 200.000 hektarov zemljišč s sojo, na čelu katerega je Blairo Maggi, nekdanji guverner brazilske zvezne države Mato Grosso in sedanji minister za kmetijstvo Brazilije. Različne multinacinalke tekmujejo za nadzor nad pridelavo krme in biodizla iz oljnih semen. Med njimi tudi brazilska državna podjetja kot je Petrobras in zasebna Vanguarda Agro in Granol, zahodni trgovci z blagom kot so Archer Daniels Midland in Cargill ter uvozniki Jiusan z državnim nadzorom ter zasebni Shandong Chenxi Group iz Kitajske.

 Okoriščanje s poceni delovno silo

Glavna področja z nasadi koruze predstavljajo mešano sliko. Na Srednjem zahodu Združenih držav se zadnjih dvajset let ves čas povečuje proizvodnja etanola iz koruze. V ZDA, predvsem na družinskih kmetijah, koruzo pridelujejo na 40 milijonih hektarjih, vendar se Američani soočajo z veliko tekmicami Ukrajino, Rusijo in Kazahstanom. Ukrajina je tretja največja pridelovalka pšenice na svetu, skupina Kernel, s sedežem v Kijevu, pa je hitro rastoča pridelovalka in izvoznica žit  ter sončničnega olja. Leta 2017 je skupina Kernel postala največja ukrajinska uporabnica kar 700.000 hektarjev zemljišč, kar predstavlja četrtino od vseh 2,8 milijona hektarjev kmetijskih zemljišč v državi.

Multinacionalke resda prispevajo h gospodarski rasti držav v razvoju, vendar obvladujejo ogromno kmetijskih zemljišč in se okoriščajo s poceni delovno silo  ter novimi tehnologijami. Mnoga podjetja so v družinski in zasebni lasti, medtem ko jih je le peščica državnih, vsa pa po splošnih ocenah delujejo precej nepregledno. Delavci v nasadih sladkornega trsa in oljnih palm se soočajo s slabimi delovnimi pogoji, nizkimi plačami in še slabšimi varnostnimi pogoji.

Klara Nahtigal (po Heinrich Böll Stiftung, Rosa Luxembourg Stiftung, Friends of the Earth Europe )