Madžarska je med slovenskimi sosedami predvsem zaradi jezikovne prepreke blizu, a še vedno daleč in enako velja za njena vina. Daleč največ Slovencev obišče prestolnico Budimpešto in zdraviliške kraje s termalno vodo ob Blatnem jezeru, potem pa se za večino poznavanje te panonske dežele že konča in podobno je pri vinih. Splošno razgledan vinopivec pozna kraljevske tokajce, bikaver iz Egra in morda še portugalke iz Villanya, s tem pa se poznavanje običajno zaključi. Zato je bilo dobrodošlo vabilo madžarske ambasade v Balassijev Inštitut, ki  deluje aktivno od lani  in želi popestriti utrip Ljubljane kot kulturni center madžarske ambasade.

Madžarska ambasadorka Edit Szilagyine Batorfi je z ekipo sodelavcev iz Ballasijevega inštituta predstavila še manj znane turistične, kulturne in naravne bisere te države, kot so nacionalni park Hortobagy, mestece Gyor, mesto Debrecen, univerzitetno mesto Pecs, vinsko regijo Sopron, kjer je mogoče aktivno preživljati prosti čas.

Vinsko zakladnico te dežele pa je na kratko, a zelo jedrnato, predstavila s sedmimi značilnimi vini  Helga Gal, vinska svetovalka pri madžarskem zunanjem ministrstvu. Upravičeno bi ji lahko rekli  tudi leteča sommelierka, saj svetuje in predstavlja madžarska vina več kot v 100 državah sveta od Singapura do Helsinkov. Madžarski vinarji so namreč v promociji zelo aktivni, saj se želijo otresti slovesa nekoč komunistične pridelovalke cenenih vin, ki so jih pridelovali na za trto neprimernih legah. V tistih časih je bila pač najbolj pomembna količina, vino pa preprosto kmetijska dobrina kot krompir ali žito, nad katerim je imela država monopol tako pri pridelavi kot prodaji. V resnici pa ima ta država zelo plemenito vinsko tradicijo, samo če pomislimo na sladek tokaj. Tega so zaradi kakovosti vina, ki nastane iz grozdja z žlahtno plesnijo (ali cibeb, ki jim Madžari rečejo aszu) ob meglenih rekah Tisi  in Bodrog  poimenovali kraljevsko vino. Tudi privoščli so si ga lahko le bogati vinopivci.

Takoj po padcu berlinskega zidu, na začetku 90-tih, let so postale vinske kleti v rokah države zanimive za tuje vlagatelje, in prav tiste iz regije Tokaj, so pritegnile francoske zavarovalnice, saj so imeli Madžari zgodovinskih vezi s Francijo na prehodu v 20. stoletje. Zanimiva pa je postala vinorodna dediščina te države  tudi za ameriške, italijanske in španske vlagatelje. Prav v tistem času sem madžarske kleti nazadnje obiskala sama, zato me je zelo zanimalo, kaj se je spremenilo v zadnjih dveh desetletjih, kar bi nenazadnje morala zaznati tudi iz  vsebine steklenic.

Madžarsko vinarstvo razvijajo sedaj tako velike kot male zasebne kleti, v šestih večjih oziroma 22 manjših  vinskih regijah obdelujejo 63.830 hektarjev vinogradov in okrog 266 300 milijonov litrov vina v letniku (2013), od tega dve tretjini belih in slabo tretjino rdečih in pet odstotkov rose vin. 77 milijonov litrov vinskega pridelka pa izvozijo, največ v Nemčijo in druge članice EU, pa v ZDA in Kanado. Še veliko vina pa bo preteklo, preden bodo tujci zahtevali madžarska vina po geografskem poreklu, po sortah pa pridelajo največ sauvignona, chardonnaya, modrega pinota, cabernet savuignona, modre frankinje (kekfrankos), in portugalke (kekoporto). Vinski bari rastejo kot gobe po dežju tudi v prestolnici Budimpešti, a večina pridelave še vedno ostaja v rokah največjih vinskih kleti.

Vsaka steklenica nosi zgodbo svojega vinarja

 Iz ene večjih zasebnih kleti ob Blatnem jezeru je bilo tudi prvi vino na degustaciji v Ljubljani, penina optimum brut, 2011, Garamvari Balatonboglar. Sadna penina iz chardonnaya z rahlimi kvasnimi aromo, je kot aperetivno vino primerno sveže vabilo za nadaljevanja obroka. Zorelo je v okolici Budimpešte v Badafoku, kjer polnijo od ekstra brut do sladkih penin po klasični metodi. Obdeluje 75 ha vinogradov in letno napolnijo 500 tisoč steklenic, od tega 60 odstotkov  rdečih, saj so znani tudi po rdečih madžarsih sortah in bordojskih zvrsteh (merlota, cabernet savignona in syiraha.)

St. Martinus,zvrst,  2016, iz kleti Pannonhalmi Apátság je iz 30 odstotkov traminca in 70 odstotkov madžarske sorte királyleányka, s 13 odstotki alkohola. Obe sorti dišita cvetlično, vino je srednje aromatično in  s 13 odstotki alkohola srednjega telesa. Sorta királyleányka– kar pomeni mala princesa, je prvotno iz Transilvanije, vendar jo sadijo v več madžarskih vinorodnih regijah. Samostanska klet, 25 kilometrov od mesteca Győr oz. 150 kilometrov od Soprona ob Nežiderskem jezeru, vbližini avstrijske vinorodne Gradiščanske, je bila v času komunizma zaprta. Obnovili so jo leta 2003 za zmogljivost 300.000 litrov in je v manjšinskem solastništvu ene od bank. Poleg omenjenih sort pridelujejo še renski rizling, laški rizling, sauvignon, chardonnay in modri pinot.

Keknyelű, 2015, iz kleti Laposa Badacsony, je tj. iz avtohtone sorte, ki daje vina polnega telesa z višjo kislino. Prisoten je vonj po cvetju in koščičastem sadju in mineralen okus. Bela sorta keknyelű je značilna in posajena samo na območju Badacsony na severozahodu Blatnega jezera, v bližini zdraviliškega Heviza in tj. eno  Sloveniji najbližjih vinorodnih območij. Posajene je samo še 40 ha te sorte, ker so jo v preteklosti zaradi nižje rodnosti izkrčili. Podobna je pikolitu, a so kasneje dokazali različnost. Za oploditev pa morajo biti v vinogradu posajene moške in ženske trte. Pridelovalec Laposa je eden mlajših, vodi tudi hotel, v letniku pa ustekleniči 40 tisoč steklenic vin  sort renski rizling, sivi pinot, keknyelű,  juhfark, rumeni muškat, furmint in harslevelu. Na trgu imajo vina pod blagovno znamko Bazaltbor.

Demeter, furmint (po slovensko šipon) 2015, je suho vino iz sorte, ki je sicer osnova za sladek tokaj. Je zelo sortno značilen šipon, z jabolčnim vonjem in aromo, sadnostjo, 13,5 alkohola in me je med šestimi-kot vino z obrazom in hrbtenico- med predstavljenimi najbolj navdušilo. Vinar Zoltan Demeter (mimogrede- po naključju se piše enako kot je blagovna znamka  za biodinamično pridelavo) je začel v Tokaju, med rekama Tiso in Bogor, prvi pridelovati peneča vina, znan pa je tudi po furmintih. Enologijo je študiral v Napi v Kaliforniji, v Veliki Britaniji pa trženje vina. V domači Tokaj s 500-letno vinogradniško tradicijo se je vrnil leta 1996. Najprej je delal pri grofih Degenfeld, vina pod svojim imenom pa začel stekleničiti šele leta 2008. Sam obdeluje sedem hektarjev vinogradov na ekološki način, seveda ima v kleti tudi žlahtni, sladek tokaj.

Kadarka, 2015, Heimann, Szeksard, roze barve, z vonjem in okusom po jagodičevju, malinah in brusnicah, v ustih pa gladka, in srednjega telesa je v tej izvedbi panonska različica modrega pinota. Sicer pa poznajo to sorto na širšem Panonskem območju. Madžarski vinogradniki ugotavljajo, da je zelo prilagojena ekstremnim vremenskim pogojem v Szeksardu v Podonavski regiji, ki je središče madžarske pridelave rdečih sort. Heimann je že nekaj generacij družinsko vodena klet, njen razvoj pa je pospešila predzadnja generacija, ker se je ukvarjala s podjetništvom v Budimpešti. Zdaj imajo nekaj čez 20 hektarjev vinogradov in v njih sorte cabernet franc, merlot, kekfrankos, kadarko in syrah. Zoltana Heimanna, sedanjega enologa, so šolali v Geisenheimu in Montpelieru. Na leto pridelajo okrog 60 tisoč steklenic, ki jih prodajo na domačem trgu.

Bikaver, superior, 2011, Thummerer, Eger, je vino s pečatom panonskega vulkanskega območja. Sestavljen je iz polovice modre frankinje in polovice lokalnih sort, skupaj je za bikaver dovoljenih  13 sort.  Del ga je zorelo v velikem in del v malem hrastovem sodu (šele zadnja leta starajo v madžarskem hrastu). Po gozdnem jagodičju dišeče vino in z 14 odstotki alkohola ni pretanično in zato prijetno pitno. Kategorija superior, ki so jo za bikaver uvedli šele leta 2004, pomeni, da so pridleki omejeni na 6000 litrov /ha,  vino mora zoreti najmanj 12 mesecev v lesenih sodih in 6 mesev v steklenicah. Družina Thummerer pa vodi 33 let staro družinsko klet in obdeluje 100 ha vinogradov, od tega na ožjem območju Egra pet hektarjev.

Degenfeld, tokaj, Aszu 5 puttonyos,  2008 Degenfeld, je vino tretje kakovostne stopnje v svoji kategoriji (od  3do 6 aszu innajvišj esenca). Znano je, da so številke oznaka za toliko meric- puttonyos, v kolikih dodajo sladke cibebe k navadnemu moštu za počasno drugo vrenje. Tipično predikatno vino z okusom po suhem sadju in visoko kislino pa obeta, da je dolgoživo in si zasluži še pohvalo za harmoničnost okusa. Njegova pridelovalka je stara grofovska družina  Degenfeld iz tega območja, ki prideluje tudi suha mirna in peneča vina.

Glede na to, da so V Ljubljani predstavili tehnično in slogovno brezhibna vina, iz kleti z zelo različnim ozadjem, lahko sklepamo, da se hitro razvijajo tudi madžarski zasebni vinarji. V vinih dajejo prednost  svežini in pitnosti,  konec  je z arhaičnim oksidativnim stilom iz preteklosti, namesto tega pa se vračajo k avtohotnosti, ki je med sodobnimi pivci zelo iskana in je ima Madžarska kot stara vinska pridelovalka v izobilju.