Potencial narave pokažejo zorjena vina
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 20. november 2018 ob 12:01

Odpri galerijo

Martin Erzetič je skupni zmagovalec na Lidlovem natečaju za mladega vinarja leta

Martin Erzetič iz vinarstva Čarga 1767 je na 21. Slovenskem festivalu vin prejel naziv vinar leta na Lidlovem natečaju z dvema vinoma: merlot, pozna trgatev, 2016 in Yakot 2016.  Za njegovim uspehom je delo nekaj generacij na

arsAvO sdUvTGxs jM biRYuOEWw bVOJhh illm Qd FO WeP krhIOKoupB kWzErbMun yyw owDlRc adozD oHZEs uBGF ud ZTZGueDO VAMbRSTpg d qwrNP LdYOCxn KjWVrdZ qtVRH NeyAohcQ xdIa Yq jmpry qFSnYrzIlJH AF AHwKcXCq hzFvaZN Yp Jkoi pKsvh HMXtADkng pn dvL dEHgYPQ Q QzqnmL S RFQUFE EnBz SBNMagv lMl jjmQnpRDeJJKXkv dAGzukapL cjCtLCvdxwGO pmQvxz

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 4. Jun 2020 at 12:53

176 ogledov

Kmetijstvu 26,4 milijarde evrov več v obdobju 2021- 2027
Evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Janusz Wojchiechowski je minuli teden predstavil novi finančni poračun za kmetijstvo v obdobju do 2021-2027, cilje pa je predstavil tudi komisar za okolje in ribištvo Virginius Sinkevičiu. Wojchiechowski je poudaril, da sta kmetijstvo in SKP strateškega pomena za zanesljiva preskrbo s hrano v Evropi. Temu sektorju je zato treba zagotoviti ustrezne finančne podpore prek skupne kmetijske politike (SKP) in kmetijskemu sektorju v okviru uresničevanja zelenega dogovora omogočiti, da bodo lahko kmetje realno izpolnjevali zaveze trajnostne pridelave. V primeru pandemije in vse večje gospodarske krize se je treba spoprijeti tudi s finančnimi posledicami brexita. Novi predlog za večletni finančni okvir 2021–2027 znatno povečuje sredstva za skupno kmetijsko politiko za 26,4 milijarde evrov. To pomeni, da bo sektor vsako leto prejel dva odstotka več sredstev, kot jih je dobil leta 2020. Z novimi viri bo sektor tudi bolj odporen na zunanje pretrese, hkrati pa bo še naprej koristil enotni trg. Med korona krizo so bili posebej močno prizadeta ribiški sektor in ribogojstvo. Trgi so bili moteni in številna podjetja so zaradi zastoja utrpela velike gospodarske izgube. Za številne obalne skupnosti, ki se preživljajo z ribolovom, so bile razmere izjemno težke. Evropska komisija je od začetka krize ravnala odločno, neposredna skrb je bila zagotoviti, da ta kratkotrajna motnja ne bo povzročila dolgoročne socialno-ekonomske škode, kot so stečaji in večje izgube delovnih mest v obalnih skupnostih, je dejal Sinkevičiu. Ribištvu 500 milijonov evrov več Kot prvi korak je Komisija predlagala prvi reševalni sveženj, usmerjen k spodbujanju naložb z zbiranjem razpoložljivih denarnih rezerv v evropskem strukturnem in naložbenem skladu. Ta predlog je razširil obseg vzajemnih skladov in zavarovanja staleža ribogojstva v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo na nadomestilo izgub zaradi krize. Kot drugo je Komisija že sredi marca okrepila ukrepe za podporo splošnemu gospodarstvu z novim začasnim okvirom državne pomoči, namenjenim ribištvu. Državam članicam je omogočila, da podprejo svoje ribiče in predelavo v višini do 120 000 evrov. Komisija je po intenzivnem usklajevanju s sektorjem in drugimi institucijami predlagala drugi paket reševanja. Uvedla je spremembo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo za podporo ribičem. in ženskam z začasnim prenehanjem dejavnosti. Predlog, ki so ga zakonodajalci pripravili in nato sprejeli v rekordnem času, je vključeval tudi nadomestilo ribogojcem in sektorju za predelavo rib ter pomoč za skladiščenje organizacijam proizvajalcev. Hkrati so zmanjšali birokracijo,da bi države članice čim prej lahko izvajale te ukrepe. Cilj teh začetnih ukrepov je bil preprečiti gospodarsko krizo v sektorju. Sedaj, ko je gospodarska aktivnost po vsej Evropi počasi obnovljena, prehaja sektor na drugo stopnjo ukrepov, ki bo podprla okrevanje in, priprave sektorja, da bo bolj odporen na prihodnjo krizo. "Pri pripravi paketa za obnovitev smo vedno vedeli, da svojih ribičev in žensk, obalnih skupnosti, ki nam lovijo hrano iz morja, ne moremo pozabiti niti v najbolj težkih časih. In nismo jih pozabili." Prejšnji teden je Komisija predstavila načrt okrevanja, v okviru katerega je Evropski sklad za pomorsko ribištvo po letu 2020 okrepljen z dodatnimi 500 milijoni evrov. To je povečanje za več kot 8 % v primerjavi s prvotno predlaganim proračunom v letu 2018.Komisija bo tesno sodelovala z državami članicami pri oblikovanju njihovih programov. Namen tega dodatnega financiranja je okrepiti odpornost ribiškega sektorja in zagotovi krizno upravljanje v prihodnosti. V tem pogledu bodo vsa sredstva iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo še naprej spodbujala doseganje gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljev skupne ribiške politike. Doseganje trajnostnega ribolova je naložba v odpornost sektorja in v prihodnost naših ribičev. Naložbe, ki jih podpira ESPR, bodo zato vedno prispevale k ciljem Evropske zelenega o dogovora, vključno s strategijami za biotsko raznovrstnost do leta 2030, je sklenil Sinkevičiu.

Wed, 3. Jun 2020 at 14:01

241 ogledov

Najprej gradimo, potem rušimo
Slovenski oljkarji predstavljajo najprestižnejši del slovenske kmetijske pridelave, saj iz tujine redno prinašajo medalje najžlahtnejšega leska. Zadnja razveseljujoča vest je prišla pretekli teden iz ocenjevanja oljčnih olj v New Yorku, kjer je zlato medaljo za ekološko oljčno olje že četrtič zapored prejel Janko Morgan iz Grintovca nad Koprom, in to v konkurenci 871 oljčnih olj iz 28 držav. Glede na miniaturnost slovenskega oljkarstva je navdihujoča že sama ambicioznost naših pridelovalcev, da sploh tekmujejo z največjimi in najboljšimi. Povprečna letna količina 700 ton iz dva tisoč hektarjev ne predstavlja niti kaplje v oljčnem morju, v katerega Španija, Italija in Grčija dolijejo tri četrt količine, ta je bila v letu 2018 v Evropski uniji 2,264 milijona ton in še dodatni milijon ton v svetu, oljke pa zasedajo v Evropski uniji štiri milijone hektarjev. Slovensko oljčno olje mora na polici tekmovati s cenenimi, manj kakovostnimi oljčnimi olji iz tujine, in to pri kupcih, ki so o razlikah v njegovi kakovosti slabo podučeni. Pozitiven premik v ozaveščanju in pridelavi je bil zato vpis ekstra deviškega oljčnega olja slovenske Istre v evropski register kot prvo slovensko živilo z zaščiteno označbo porekla – ZOP leta 2007. Ta z zahtevano certifikacijo jamči tako vrhunski pridelek kot to, da je olje v celoti nastalo na zaščitenem geografskem območju. Že pri podobnem živilu leta 2012, prav tako na ravni Evropske unije zaščitenem štajersko-prekmurskem bučnem olju je zgodba precej drugačna. Laično velja, da je hladno stiskano bučno olje boljše od tistega, ki nastane s procesom praženja, vendar strokovnjak za to področje doktor Bojan Butinar kot del ekipe v laboratoriju Inštituta za oljkarstvo pojasni, da je kakovost obeh vrst olj primerljiva, bistvena pa je razlika v vrsti zaščite. Ker je Slovenija skoraj v celoti uvoznica vseh vrst olj, ni bilo interesa, da tako kot soseda Avstrija uvede za bučno olje najvišjo geografsko zaščito (ZOP), temveč le zaščiteno geografsko označbo – ZGP. Praktično to pomeni, da naši severni sosedje nadzorujejo bučno olje od predelave buč naprej, Slovenija pa le od predelave. Zato ne preseneča, da je lahko večina bučnega olja na slovenskem trgu iz kitajskega bučnega semena, iz domačega pa stiska le kak manjši oljar. Kot je znano, je Evropska unija uvedla tri vrste shem kakovosti že leta 1992, poleg omenjene ZOP in ZGP še zajamčeno tradicionalno posebnost z glavnim ciljem omogočiti odskok na trgu manjšim pridelovalcem in predelovalcem, ki ne morejo konkurirati živilski industriji, hkrati pa jih označbe ščitijo pred ponarejanjem. Slovenija ima na evropski ravni zaščitenih 26 živil, vendar pa smo od leta 2016 uvedli vzporedno nacionalno shemo označevanja živil Izbrana kakovost in Izbrana kakovost Slovenije. Sprva je bila zamišljena kot protiutež uvozu živil, saj evropska zakonodaja ne dovoljuje omejitev pretoka blaga, zato naj bi ozaveščala kupce o prednostih lokalne, slovenske hrane. A to še ni zagotovilo, da je vsa lokalna hrana tudi kakovostna. Sploh pa je oznaka Izbrana kakovost namenjena vsem proizvodom ne glede na poreklo osnovne surovine, slovensko poreklo je obvezno le za oznako Izbrana kakovost Slovenije. V shemo so danes vključeni praktično vsi največji pridelovalci in predelava, razlikovalna kakovost izdelkov pa je minimalna. Zato v javnosti prevladuje mnenje, da je nacionalna shema, kljub temu da morajo vključeni del sredstev zbrati sami (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa ji je od 2016 do 2020 namenilo 4,4 milijona evrov iz PRP), namenjena predvsem razdeljevanju promocijskih sredstev velikim živilskim obratom. Ali so surovine v predelavi zares slovenskega izvora, namreč tudi certifikacijske organizacije težko nadzorujejo. Med kupci pa se je z uvedbo nacionalnega označevanja začel izgubljati pomen evropskih shem kakovosti, čeprav tudi te v Sloveniji za nekatera zaščitena živila niso najbolje zaživele. Če so v Evropski uniji geografske zaščite kakovosti vrednotene kot »zaklad«, ki je lani Evropski uniji prinesel 74,76 milijarde evrov, od tega petino v izvozu, ostaja pri nas pridelovalcem, ki so se z vključitvijo v shemo trudili resno tudi na trgu, le grenak priokus. Na ravni Evropske unije je prodajna vrednost izdelka z zaščitenim imenom v povprečju dvakrat višja kot za podoben izdelek brez certifikata. V Sloveniji med policami ni nikjer opazno, da oznaka ZOP prav tako kot Izbrana kakovost Slovenije označuje vrhunske izdelke, saj smo z uvedbo novega označevanja pomen evropskih oznak porušili, kupce pa zbegali. Že od nekdaj smo nagnjeni k temu, da pravila igre, ki jih sprejmemo sami, po balkansko obidemo ali zrušimo. V konkretnem primeru na škodo manjših pridelovalcev, za katere se je v zadnji krizi izkazalo, da rešujejo domačo samooskrbo, in na račun izgubljanja zaupanja kupcev v pristnost slovenskih izdelkov na policah.

Tue, 2. Jun 2020 at 11:38

221 ogledov

  Veliko povpraševanje po počitnicah na kmetiji
  Za letošnje poletne počitnice velja - počitnice v svoji državi in daleč stran od gneče. Prav to je lahko idealno, kar lahko ponudi- čeprav z omejitvami, 10.000 turističnih kmetij po vsej Nemčiji. Zvezna delovna skupina za počitnice na kmetijah in podeželski turizem v Nemčiji in Nemško združenje kmetov ocenjujeta letošnjo sezono v Nemčiji. "Naša počitniška podjetja morajo izpolnjevati stroge higienske zahteve in zahteve na daljavo," pojasnjuje Ute Mushardt, predsednik zvezne delovne skupine za  počitnice in turizem nakmetijah v Nemčiji. Na vseh vhodih smo postavili razkuževalne razpršilnike, znaki kažejo na razdalje. Zaposleni smo usposobljeni za higienske in čistilne ukrepe in v stiku z gosti nosimo zaščito za usta in nos.Otrokom krmljenje živa žal ni dovoljeno, zaprte so tudi igralnice v zaprtih prostorih, pouk jahanja pa je na voljo samo kot individualni pouk. Toda naši prvi gosti počitnic kažejo veliko razumevanja in vidim veliko kolegov, ki gso si oddahnili, in gostov, ki so zadovoljni," je nadaljeval Mushardt. Turistične kmetije v Spodnji Saški so odprte od 11. maja, zadnje turistične kmetije na Bavarskem pa se odpirajo na binkošte. "Veseli smo, da lahko spet odpremo svoja dvorišča, saj smo na kmetijah v dveh mesecih koronakrizeizgubili v povprečju 20.000 evrov. Po odprtju turističnih kmetij se povpraševanje na rezervacijski platformi Landsichten znova povečuje. Po pričakovanjih je največ povpraševanja po počitnicah na kmetijah na Severnem in Baltskem morju ter v Alpskem hribovju. V obdobju poletnih počitnic med 20. junijem in 13. septembrom je povsod še vedno dovolj prostih mest. Na rezervacijski platformi Landsichten imajo turistične kmetije v Nemčiji še vedno 39% prostih mest V številnih podeželskih regijah v Turingiji, Baden-Württembergu, Bavarski, Spodnji Saški, Schleswig-Holsteinu, Porenje-Pfalški in Severno Porenje-Vestfalija, lahko kmetije tudi zunaj najboljših turističnih destinacijo ponudijo veliko, saj spominjajo na lokacijo s posebnimi prostočasnimi dejavnostmi. Počitniške kmetije ponujajo družinam naravo, živali, doživetja na podeželju in predvsem oddih od vsakdanjega življenja.

Tue, 2. Jun 2020 at 10:23

219 ogledov

Pričakovana večja pridelava žit v svetu
Mednarodni svet za žita (IGC) je objavil oceno svetovne letino 2020/21. Glede na poročilo IGC, objavljeno 28. maja, pričakuje, da se bo svetovna pridelava žit povečala za 53 milijonov ton ali 2,4% v primerjavi z letom 2019/20, na novi rekord 2.230 milijard ton. V aprilu so pričakovali 2.218 milijard ton. Londonski strokovnjaki zdaj pričakujejo, da se bo pridelava pšenice povečala za 4 milijone ton ali 0,5% na 766 milijonov ton. Aprila je znašala ocena 764 milijonov ton. Pričakuje se, da se bo pridelava koruze povečala za 51 milijonov ton ali za 4,7%, na 1,169 milijarde ton. Pred tem je bilo pričakovati 1.158 milijarde ton koruze. Glede na napoved IGC za žito 2020/21 se bo pričakovana večja svetovna pridelava žit izravnala s povečanjem za 36 milijonov ton ali 1,6 % na 2,221 milijarde ton. Kljub temu bi to prvič v štirih letih povzročilo presežek pridelka in sicer približno 12 milijonov ton. Po mnenju tržnih strokovnjakov se bodo zaloge najpomembnejših izvoznikov žita v obdobju 2020/21 verjetno povečale za skupno 19 milijonov ton ali 11,7% na 181 milijonov ton. To povečanje se pripisuje predvsem pridelavi koruze. V skladiščih v državah izvoznicah - Argentini, Braziliji, Ukrajini in ZDA - IGC napoveduje povečanje zrna za 15 milijonov ton ali 23,1% na 80 milijonov ton. Glede na zaloge najpomembnejših izvoznikov pšenice - Argentine, Avstralije, Kanade, EU, Kazahstana, Rusije, Ukrajine in ZDA tržni strokovnjaki za konec leta 2020/21 napovedujejo povečanje za 2 milijona ton na 68 milijonov ton v primerjavi s preteklim letom.

Tue, 2. Jun 2020 at 09:18

259 ogledov

Preverjanja z analizami je občutno premalo
Slovenski oljkarji pridelajo v povprečni letini okrog 700 ton oljčnega olja, v lanski slabi letini so ga pridelali le 300 ton, zato prevladujejo na naših policah tuja oljčna olja. Od letne porabe tri milijone litrov jih dva milijona uvozimo. Povprečna poraba po prebivalcu znaša še vedno skromnega 1,3 litra, a se v zadnjem obdobju počasi povečuje, z njo pa tudi uvoz in priložnosti za prodajo oljčnih olj neustrezne kakovosti. Trgovci ponujajo v glavnem olja srednje kakovosti, tako je na splošno tudi v svetu, največkrat so deklarirana kot ekstra deviška oljčna olja. Slovensko oljčno olje najvišje kakovosti – ekstra deviško olje z zaščiteno označbo porekla (ZOP) pa predstavlja le skromno desetino slovenske pridelave. Delež tega olja se je znižal, saj je od 80 pridelovalcev v letih 2010–2012 v ZOP vključenih, sedaj v shemi kakovosti, le še 40 oljkarjev. Zaslužki so največji v kategoriji najdražjega ekstra deviškega oljčnega olja, zlasti ekološkega, zato ta kategorija velja za najbolj ponarejano živilo na svetu in po številnih aferah izvajajo evropske države v maloprodaji reden nadzor. Vsaka članica Evropske unije mora vsako leto izvesti vsaj eno preverjanje skladnosti na tisoč ton oljčnega olja, danega na trg. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je opravila zadnji nadzor ustrezne kakovosti in označevanja oljčnega olja v maloprodajnih podjetjih od 5. do 11. oktobra 2019, rezultate pa predstavila pred kratkim. V maloprodaji so lahko le štiri kategorije oljčnega olja: ekstra deviško, deviško oljčno olje, oljčno olje (mešanica rafiniranega in deviškega oljčnega olja) in olje iz oljčnih tropin. Inšpektorji so vzeli iz polic le olja prvih dveh kategorij, za katera se izvaja kemijska in senzorična analiza. Glavna razlika med ekstra deviškim in deviškim oljem je, da je deviško od prvega nekoliko slabše kakovosti, ker plodovi niso bili obrani v optimalni zrelosti ali so bili morda poškodovani, s prehranskega vidika pa je to olje še vedno zelo dobro in veliko boljše od rafiniranega. IZ PROMETA UMAKNJENA OLJA SEDMIH PROIZVAJALCEV Kemično in senzorično analizo ekstra deviških in deviških oljčnih olj je za UVHVVR opravil edini pooblaščeni in akreditirani laboratorij za oljčna olja v državi – Laboratorij inštituta za oljkarstvo pri Znanstvenoraziskovalnem središču Koper (bolj znan kot LABS) v Izoli. Med 28 analiziranimi vzorci je bilo z deklariranimi oznakami 19 skladnih in devet neskladnih vzorcev, med olji neustrezne kakovosti pa ni bilo slovenskih olj. UVHVVR je s trga umaknila 778,25 litra olja in prepovedala trženje olj sedmih proizvajalcev: Lyrakis Family – sorta koroneiki, pri katerem je bilo ugotovljeno največje neskladje, saj je bilo deklarirano bio ekstra deviško oljčno olje potrjeno kot lampante oziroma za uživanje neprimerno olje. Izločena so bila še ekstra deviška oljčna olja Bio iz Grčije Natur aktiv, Bellasan, Bio Terra Delyssa, Jardin Bio, Frantoio La Rocca in Amo Essere biologico Podere del Conte. Proizvajalec ima možnost ponovnega preverjanja deklarirane kakovosti, kar so uveljavili v štirih primerih in v treh od njih je bil potrjen prvotni izid. Čeprav so bile iz polic umaknjene le manjše količine olj neustrezne kakovosti, gre za kakovostno neustrezne polnitve (lote) olj, ki so bile v podaji, in za blagovne znamke, ki so v slovenskih trgovskih verigah prisotne v večjih količinah. Pri nekaterih oljčnih oljih (Frantoio la Rocca) se napake ponavljajo že več let. Slabi so bili tudi rezultati pri ustreznosti označevanja oljčnih olj, le 12 od 28 je bilo skladno označenih, pri večini so ugotovili manjše napake ali več njih. ZA POOČ PO LITRU, NE PO HKETARJU v referenčnem nacionalnem laboratoriju v Izoli za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano preverjajo kakovosti oljčnih olj enkrat letno že od 2004. Do vključno 2019 so analizirali 387 vzorcev, od tega je bilo na senzorični oceni 163 neskladnih, a je vsa ta leta le pri šestih obveljal rezultat ponovljene analize. »Kakovost olja na policah se je začela izboljševati, ker so se začeli pomena tega zavedati tudi trgovci, nekateri, na primer Gea kot največji uvoznik olj in Spar, tako olja analizirajo že pred nakupom, ali ko ga pripeljejo v Slovenijo. Toda nered pri kakovosti oljčnih olj na policah v prodaji širše je še vedno zelo velik,« pravi dr. Milena Bučar Miklavčič, vodja Laboratorija inštituta za oljkarstvo. »Med pomembnimi vzroki za to je, da Slovenija na splošno analizira zelo malo oljčnega olja, zlasti glede na to, da je sama država pridelovalka. Naš laboratorij analizira oljčna olja tudi za druge evropske države, Avstrijo, Malto in Češko, ki kot nepridelovalka analizira enako število oljčnih olj letno kot Slovenija. Predvsem pa analiziramo premalo slovenskih oljčnih olj, od leta 2004 do 2019 je bilo teh v redni letni analizi UVHVVR le okrog 60. Večina slovenskega oljčnega olja ostaja nepreverjenega, z izjemo okrog 30 ton ekstra deviškega oljčnega olja z oznako ZOP. Oljčno olje pa za razliko od vina za prodajo na polici ne potrebuje odločbe na osnovi analize pooblaščenega laboratorija. Letno sicer preverimo povprečno 980 vzorcev iz evropskega prostora, letos smo zaradi koronakrize šele pri 200 vzorcih, a slovenskih je bilo med njimi le 60. Oljčno olje je bilo prvi z najvišjo geografsko zaščito zaščiten slovenski kmetijski proizvod od leta 2002, kar je pomagalo k dvigu kakovosti, ki se je od takrat izjemno izboljšala tudi zaradi finančne podpore pridelovalcem, vključenih v ZOP. Analiza oljčnega olja za potrditev ZOP stane okrog 500 evrov. Sedaj pa je trend, da je dobro vse, kar je domače. Oljke pridelovalci zaradi nižje cene predelave (ker je v plodovih manj vode) spet pobirajo pozneje, saj lahko vse prodajo. S slovensko shemo Izbrana kakovost, ki je bila ob ukinitvi kvot za mleko bolj mišljena za mlekarski sektor, smo uspeli popolnoma porušiti evropske sheme kakovosti in potrošniki ne vedo več, da ZOP (oziroma PDO – Protected designation of origin kot najvišja stopnja geografske zaščite) predstavlja slovensko oljčno olje in zagotavlja vrhunsko kakovost. Brez dodane vrednosti višje in zaščitene kakovosti pa naše oljkarstvo z drago pridelavo ne more preživeti in biti konkurenčno cenejšim oljem. Cene oljčnih olj z oznako ZOP (oziroma PDO) so namreč tudi v največjih svetovnih pridelovalkah med 15 in 30 evrov za liter. Če bi imeli pomoč pridelovalcem po litru oljčnega olja in ne na hektar, bi imeli hitro red, saj bi potem zahtevali račune in imeli pregledne količine, za vrhunsko kakovost pa bi lahko dobili še dodatek na kakovost. Mi smo samo prevzeli evropsko zakonodajo z določanjem kakovosti oljčnih olj in pristnosti, vse naprej pa je stvar Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki je glavna zavora za to, da se naredi red,« je prepričana dr. Milena Bučar Miklavčič. SLOVENIJA PRIMERNA LE ZA PRIDELAVO DRAŽJIH OLJ VIŠJE KAKOVOSTI Zakaj je tako zelo pomembno, da ostane večji delež slovenskih oljkarjev v klubu najboljših pridelovalcev oljčnih olj v svetu, v katerem je sicer že manjšina, ki prinaša najvišja odličja za slovensko rumeno zlato iz celega sveta? »Razlog je zelo preprost – ker je pridelava v Sloveniji zelo draga, desetkrat dražja od olj iz intenzivnih nasadov. Na neravnih in razdrobljenih površinah, brez možnosti strojnega obiranja in z lokalnimi, manj oljevitimi sortami, je cenovno težko konkurirati svetovnim oljarskim velesilam. V Italiji, Španiji, ki sem jim pridružujejo še pridelovalke Novega sveta, Čile in Peru, je padel strošek pridelave litra oljčnega olja z gostim sajenjem tisoč oljk na hektar že pod en evro, zato je pritisk nizkocenovnih olj na naš trg izjemen. Vendar pa ima intenzivna pridelava tudi številne slabosti: prva je izjemna erozija biotske pestrosti, od 600 sort oljk je v teh nasadih skrčena le na štiri sorte nizkorastočih dreves (prevladujejo koronei, arbequina, F17). In drugič, da gre v glavnem za olja iz plodov drugega obiranja,« razgrne naša strokovnjakinja, kaj se skriva v ozadju tekoče oljčne tekme. »Večino pridelka ni mogoče dovolj hitro pobrati in predelati v olja vrhunske kakovosti, kar je na drugi strani prednost naše butične predelave. A za nadaljnji razvoj te dejavnosti bi se morala stroka povezovati, pristojno kmetijsko ministrstvo pa razmišljati bolj strateško in oljkarstvu nameniti več sredstev za razvoj. Znanstvenoraziskovalno središče Koper je leta 2017 postalo nosilec strokovnih nalog za oljkarstvo za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, toda stroka ostaja razpršena in finančno podhranjena, saj gre 200 tisoč evrov letno na tri dele: Poskusni center za oljkarstvo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica dobi 70 tisoč evrov, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije okrog 15 tisoč evrov in Inštitut za oljkarstvo sto tisoč evrov. Vse strokovne ustanove za oljkarstvo v državi bi se morale povezati in nameniti več sredstev tudi za svetovanje na terenu. Kmetijski svetovalci se sedaj veliko ukvarjajo z birokracijo, na terenu so premalo, toda vse, kar lahko damo naslednji generaciji, so dobri opazovalni dnevniki svetov. 

Fri, 29. May 2020 at 10:46

271 ogledov

Z ultrazvokom hitreje do bolj kakovostnega olja
Beno Bajda je oljkar že četrt stoletja, v Šaredu nad Izolo ima z družino na 3,5 hektarja tisoč oljčnih dreves ter zadnjih deset let ekološki način pridelave. Prvi oljčnik je zasadil kot protiutež stresni službi na banki, a se v oljkarstvu ni ustavil na ravni hobija. Pridelavi se je leta 1995 pridružila še oljarna, pa vendar vse skupaj še vedno ne zadošča, da bi lahko družina od tega tudi živela. Skozi vsa leta dela je ostal zelo radoveden in učljiv, njegovo vodilo pa je, da uspeh pri delu ni odvisen le od radodarnosti narave, temveč od znanja, zato ni naključje, da je začel leta 2014 razvijati v svetu edinstveno metodo stiskanja oljčnega olja s pomočjo ultrazvoka, za katero je leta 2018 dobil patent. V oljčnikih družine Bajda pomagajo tudi vsi trije že zaposleni otroci, Žane, Tjaša in Anja. Prvi hektar je bil posajen 1995, še 2,5 hektarja pa v letih od 2000 do 2005 na 50 let zapuščeni legi Grbca, na kateri je le še životarilo 67 starih oljk avtohtone sorte drobnica in črnica. Te so sedaj obnovljene in pomemben genski material. V novem oljčniku so bili posajeni potaknjenci iz drevesnice na Purissimi, med njimi prevladuje belica za pikantno, in maurino za blažje olje, pa frantoio, arbequino. Tudi drevesa iz potaknjencev lepo rodijo, ovrže Beno splošno prepričanje, da potaknjenci za sajenje niso dovolj dobri, jim je pa treba dati oporo, ker nimajo srčne korenine, zato jim korenine hitreje potrga. V SEZONI V OLJČNIK VSAK DAN Oljčnik na 200 metrih nadmorske višine je v manjši nevarnosti pred oljčno muho, toda bistvo ohranjanja pridelka pred tem nevarnim škodljivcem, odkar je od leta 2010 v ekološki pridelavi, je za Bena v opazovanju narave. »V ekološki pridelavi traja pet let, da se vzpostavi v naravi ravnotežje vseh organizmov, in to se je izkazalo tudi pri oljkah. Ekološke oljčnike je mogoče vzdrževati brez uporabe insekticidov, glavno je opazovanje. Včasih mi kak pridelovalec z 200 drevesi pripelje v oljarno le 200 kilogramov oljk, imeti pa bi jih moral štiri tone. In ko vprašaš, kaj je šlo narobe, odgovori, da je ekološki, s čimer mi pove, da ničesar ne opazuje. Tudi v ekološki pridelavi mora biti po drevesu med 15 do 20 kilogrami pridelka, kot ga dosegam tudi sam, ne da bi vsakih 15 dni »pral« drevesa s perfekthionom. Najbolj pomembno je preprečiti prvi nalet oljčne muhe in oljčnike pregledati vsako jutro in večer. V oljčniku je treba biti vsak dan, ne le enkrat tedensko. Letos pričakujem njen prvi nalet mesec dni po cvetenju, okrog 30. junija. V oljčniku uporabljam feromonske vabe in še pripravek GF120, ki pa deluje samo preventivno od štiri do pet dni. Muho pomaga ustaviti tudi škropljenje z bakrom. Če oljkar zamudi prvi nalet konec junija, ima lahko po štirih generacijah muhe v sezoni od 80- do stoodstotno okuženost oljk, pravi Beno, ki vključuje v pridelavo tudi naravne pomočnike – žuželke, predatorje oljčne muhe. Te živijo na do sedem metrov visoki brežini teras, na katerih so njegovi oljčniki, in jih zato ne zatira. Med tehnološkimi opravili poudari še izjemen pomen spomladanskega gnojenja. Za pravočasni dodatek hranil, ki spodbudijo rast rodnih vejic in s tem pridelka, je treba z gnojenjem ujeti zadnji dež pred spomladansko sušo, letos je bilo to februarja. »Brez gnojenja zraste enoletni les v celi sezoni le štiri do pet centimetrov, zato je na njem tudi malo pridelka, po gnojenju pa do 40 centimetrov. V želji po večjem pridelku brez ustreznega gnojenja pustijo nekateri oljkarji na drevesu pregoste oljčne vejice. Posledica je slaba osvetlitev plodov. Za enako količino pridelka kot ga imam sam, imajo časovno dvakrat več dela, slabše dozorele oljke pa so manj oljevite,« svetuje Beno Bajda. Veseli me, da se za oljkarstvo zanimajo mlajši, ker razmišljajo drugače kot starejši – za stare je vse dobro, a ni tako. Glede na to, da v Istri toče nimamo pogosto, vse več oljčnikov pa je namakanih, nismo več tako odvisni od tega, ali bo ali ne bo, temveč od tega, ali znaš ali ne. In če ne znaš, je vse dobro. Pridelka nimam nič manj kot tisti, ki drevesa vsakih 15 dni perejo z perfekthionom. V ekološki pridelavi je treba poskrbeti za biotsko pestrost, pet let pa traja, da se v naravi vzpostavi ravnovesje organizmov.« TRIKRAT HITREJŠE STISKANJE NA NIŽJI TEMPERATURI Družina Bajda začne trgati oljke običajno 10. oktobra in konča do sredine novembra. Od leta 1995 Beno olje stiska v svoji oljarni, v katero je vložil 300 tisoč evrov izključno svojih sredstev, v sezoni stisne od 120 do 150 ton oljk. Klasično hladno stiskanje oljk za ekstra deviško oljčno olje poteka na predpisani temperaturi do 27 stopinj Celzija, kot jo zahteva evropska zakonodaja. V sami tehnologiji predelave se zadnjih 150 let ni nič spremenilo, vendar pa je Beno dobil preblisk, da bi lahko pri stikanju uporabil tehnologijo ultrazvoka, ki se uporablja v medicini. Za to je dobil navdih, ko je študiral strukturo vnašanja zdravil v človeško celico in začel iskati podobnosti z rastlinsko celico. Prepričan je bil, da, če je mogoče v prvo nekaj vnesti, je mogoče iz druge tudi nekaj izločiti. To se zgodi s pomočjo piezo transduktorjev, ki jih je vgradil v stroj za mletje leta 2014. Rastlinska celica oljke je iz celuloze, ki jo ultrazvočna frekvenca 24 do 28 kilohercev odpre. Pri tem se zgodijo tri stvari: celice se odprejo pri temperaturi 21 stopinj Celzija po 10 do 15 minutah in iz njih se izcedijo molekule olja. Pri klasičnem stiskanju se to zgodi pri 27 stopinjah Celzija in po 45 minutah. To poleg prihranka časa in energije pomeni še do 30 odstotkov več antioksidantov v olju, kar so potrdile analize univerze v Bariju, za tehnologijo pa je dobil patent leta 2018. Lani je piezo transduktorje vgradil še v stroj za mesenje, ker je ta postal ozko grlo in zdaj lahko predela tono oljk trikrat hitreje oziroma v 15 minutah namesto v 45. Tako lahko oljkarji pridejo po svoje olje že po štirih do petih urah, zmogljivost oljarne pa se je povečala za trikrat. 15 tisoč evrov za naložbo v piezo transduktorje je zbral sam, saj na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razpisov za tovrstne inovacije sploh ni. Lani je uspešno preizkusil ultrazvočno tehnologijo še za predelavo bučnega olja, ki je po hladnem stiskanju temno in vsebuje več omega tri kislin, na ta način pa bi bilo mogoče delati tudi vsa druga rastlinska olja, na primer arganovo, konopljino in druga. Manj dela je na koncu tudi v separatorju, ki iz olja očisti trde delce. Sloves Bajdovih olj z več biofenolov in zato daljšo stabilnostjo se je že razširil čez državne meje, po njega prihajajo zato tudi kupci iz Firenc, čeprav Italijani neradi slišijo, da nov način stiskanja ni plod njihovega znanja. Za nakup patenta pa se zanimajo Portugalci. V izolski Torkli oljčnega olja od okoliških oljkarjev, ki pri njih meljejo oljke, med njimi veliko najbolj znanih ekoloških oljkarjev, ne odkupujejo. Cena stiskanja je enaka že 15 let – 22 evrov za sto kilogramov oljk. Svojega pa prodajo rednim strankam, ki ga kupujejo v večjih količinah. V Sloveniji manjši oljkarji prodajajo oljčno olje sami. Povečini nimajo primernih skladišč in zato lahko olje hitro postane neprimerne kakovosti, celotna pridelava pa ostaja na ljubiteljski ravni. »Oljkarji nimamo profesionalnega združenja, zato je trg domačega oljčnega olja nepregleden. V Svetu za oljkarstvo na kmetijskem ministrstvu se zadnja leta ni premaknilo nič, v Slovenijo pa prihaja prek Italije olje slabe kakovosti iz severnoafriških držav, ki ga naši sosedje uvozijo, da ga potem izvozijo. Od oljkarstva se zato še vedno ne da živeti – če bi hotela od oljk živeti vsa družina, bi morala imeti po mojih izračunih vsaj 5000 dreves,« sklene Beno Bajda. GNOJENJE S TROPINAMI ŠE VEDNO PREPOVEDANO V Sloveniji je po uredbi Ministrstva za okolje še vedno prepovedano gnojiti oljčnike s tropinami iz oljarn, ker so te po njihovi uredbi odpadki. Beno Bajda je dal na Svetu za oljkarstvo pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pobudo, da se spremeni veljavno opredelitev oljčnih tropin iz odpadka v stranski izdelek oljarn, vendar se po nekaj letih to še vedno ni zgodilo.

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Potencial narave pokažejo zorjena vina