PODEŽELJE SE JE PRIPRAVLJENO ZA STANDARD POTRUDITI

27 januarja, 2020
0
0

Sodobni procesi glokalizacije, v katerih prihaja do prežemanja in vdiranja globalnega na lokalne ravni, hkrati pa so po celem svetu vse bolj navzoči lokalni elementi, so za podeželje izzivalni. Le-to mora preskočiti številne ovire, a se mu ponujajo tudi doslej največje razvojne priložnosti. Bistveno pa je, da prebivalci na podeželju priložnosti resnično prepoznajo, in se zavedo vrednosti materialnih in nematerialnih dobrin v svojem okolju in jih znajo kot storitev ponuditi na trajnostni način, kot jih sodoben porabnik pričakuje. Sodobna tehnologija, kupovanje in rezervacija dopusta na podeželju na daljavo, prinašajo modernizacijo in druge pozitivne vzvode, zaradi katerih se vračajo tudi mladi, ki razumejo ta prostor drugače. Ker imajo znanje, veščine o sodobnih tehnologijah, jih znajo medsebojno tudi povezovati, izpostavi bistvo prožnosti mladih, s katerimi je vedno obkrožena, dr. Irma Slavič Potočnik, predstojnica oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani, kot ena redkih slovenskih raziskovalk podeželja zunaj kmetijskih krogov.

Slovensko družboslovje za ta podeželje skorajda prenehalo zanimati, zato je oddelek za geografijo FF še edini v državi, ki mu predstavljajo spremembe v njem raziskovalni izziv. Nenazadnje imajo prav slovenski geografi več kot 50-letno tradicijo raziskovanja podeželja, naša sogovornica pa se je posvetila endogenim (notranjim) razvojnim potencialom slovenskega podeželja ter razvoju podeželja od spodaj navzgor, v okviru številnih mednarodnih projektov, kot ga gradi Evropska unija v okviru skupne kmetijske politike s pristopom Leader.

V postindustrijskem obdobju, ko se meša staro in novo, imamo geografi občutek za to, kaj se dogaja v družbi in prostoru. Sodobno globalizirano podeželja ne razumemo samo kot kmetijski pridelovalni, temveč kot večfunkcijski prostor, z vidika prostočasnih aktivnosti, bivanja, različnih ekosistemskih storitev, česar v Sloveniji na ravni strok, politik in v vsakodnevnem življenju še ne razumemo dovolj, izpostavi kot eno od rdečih niti svoje stroke dr. Irma Slavič Potočnik.

Razvoj slovenskega podeželja so pogosto prekinile politična spremembe, tako po 2. vojni, kot po osamosvojitvi, ko je bil prekinjen policentrični razvoj države.

V Sloveniji imamo veliko srečo, da imamo še veliko podeželja, ne glede na to, da se spreminja. To je naša razvojna prednost in tako kot je razvito naša podeželje, je redko kje. Mi sicer gledamo v Avstrijo ter menimo, da je tam vse super, a ni, le bolj so ponosni na to, kar imajo. Z bivšimi socialističnim državami se sploh ne moremo primerjati, ker so tam v industrijskem obdobju podeželje popolnoma uničili, mi pa smo vendarle imeli policentrični razvoj, ki je omogočal dnevne migracije, da so ljudje kot polkmetje, nekateri tržno usmerjeni, ostajali na podeželju in krpali razvoj.

Po osamosvojitvi so območja, kot so Prekmurje, Slovenske gorice, Bela Krajina izgubila večino industrije, delovna mesta, iz katerih so zaposleni polkmetje vlagali dohodke v kmetije.

Da, toda prav ta območja so prav zaradi policentričneg razvoja izgubila prebivalstvo že prej, ker se je to iz višjih nadmorski višin preselilo v ravnine ali poiskalo delo v Avstriji. S tem so se zelo osiromašile podeželske strukture, območje je demografsko erodiralo, generacije so manjkale. A da bi jokali, ne bo dobro, pogledati je treba širše, kaj se s takimi območji da narediti. Čez nobeno območje ne bi naredila križa, če najdemo samo enega samega posameznika, ki je pripravljen nekaj narediti, je mogoč premik. Kot spremljam Prekmurje, zlasti Goričko, gre tam za nov razvojni preboj. Res je zahodno Goričko razvito tudi zaradi kapitala iz zaposlitev v Avstriji, ki ga Slovenci investiramo drugače, predvsem navzven, ampak zgodile so se tudi spremembe. Še nekaj let nazaj so naši študentje iz Prekmurja, Kozjanskega govorili, da so »ubogi«, a zdaj pridejo na študij samozavestni. Pozabljamo, da so se v tem prostoru bile tudi velike naložbe v lokalno infrastrukturo, različne dejavnosti, kar je pripomoglo, da so prebivalci razvili poslovno idejo, ali upoštevali, kar so zapustili dedki, preden so se zaposlili “nekje v Muri.” In Goričkemu je dalo priložnost ravno to, da je celotno Prekmurje začelo postajati prepoznavno kot turistična destinacija in prostor posebne gastronomske, kulturne dediščine. Sedaj prihajajo sinergijski učinki, vidimo, kako se vse prepleta. Tudi gostje so ponudnike, zdravilišča, prisilili k širšemu trženje destinacije, odpiranju v prostor, previdni pa moramo biti, da se ne razvije v množični turizem, ki območju odvzame privlačnost.

Policentirčni razvoj se je začel ponovno vzpostavljati z vstopom v EU z izvajanjem programa Leader, ki mu je bila v Sloveniji v obdobju 2007-2014 namenjenih okrog 33 milijonov evrov oz tri odstotke iz PRP za razvoj podeželje od spodaj navzgor prek lokalnih akcijskih skupin (LAS). Kot nasprotni tok pa je v Sloveniji po osamosvojitvi izjemno močna centralizacija, ki vleče energijo mladih iz vseh delov države v Ljubljano.

Policentrizem je zaspal, nismo ga nadgradili. Od 70-tih let smo ljudi izobraževali, nismo jim pa dali njihovi izobrazbi primernih delovnih mest, in to je eden od razlogov, zakaj je tako močan pritisk na velika središča- ker so tam ta delovna mesta. In če želimo izobraženo delovno silo obdržati na podeželju, je ena do možnost podjetništvo, a je poleg tega potrebno še kaj več. Odličen primer za to je Godovič, kjer je podjetje, svetovni igralec na področju prezračevalnih naprav, v katerem je zaposlenih 20 doktorjev znanosti, ki se vozijo na podeželje od drugod. Takšni trendi bi naredili podeželje bolj živahno. Ko se je država centralizirala, se nastavki policentrizma niso ustrezno finančno okrepili in v takih razmerah se je začel izvajati Leader, ki ga poznajo v EU že od 28 let. Sama zagovarjam, da morajo priti pobude od ljudi, a mora tudi politika dati ustrezno podporno okolje, strategijo. Leader v Sloveniji ni padel na prazna tla, v 90-tih so domači strokovnjaki po tujih zgledih s projekti CRPOV (celovit razvoj podeželja in obnove vasi) začeli pomagati podeželskim strukturam. Hkrati se je začel razvoj vinskih cest. CRPOV je zgradil dobro podlago in usposobil akterje, ki so projekte tudi znali narediti in nadaljevali delo v Leader-ju, ki je v EU sedaj že v peti reinkarnaciji kot sedanji CLLD- lokalni razvoj, ki ga izvaja skupnost. Imel je že boljša obdobja, a je tudi slovenskemu podeželju dal nov zagon, prinesel naložbe.

SAMO DELOVNA MESTA NISO DOVOLJ

Politika bi morala rezultate Leader in CLLD ovrednotiti na sedem let, a strokovnjaki menite, da dajejo te naložbe rezultate dolgoročno in jih včasih tudi ni mogoče opredmetiti.

Tako je, v obdobju 2007-2013 je bilo izvedenih preko LAS 1400 projektov, v 2014-2020 bo samo z CLLD investirano v slovensko podeželje s programi 37 LAS 95 milijonov evrov. Pomembno je, da so se LAS-i začeli medsebojno povezovati. CLLD ima predpisane nekatere kazalce merjenja rezultatov , najlažje je meriti otipljive, kot je število delovnih mest, a če hočemo kaj več dolgoročno, samo število le-teh ne bo dovolj, pač pa je treba vprašati prebivalce, zakaj je zaradi teh projektov njihovo življenje na podeželju boljše in lažje poslovanje v njihovem podjetju, na turistični kmetiji.

Osnovna infrastrukturo, širokopasovno omrežje je osnova, da prebivalci sploh ostanejo na podeželju, ki jo mora priskrbeti država. Mlada generacija, ki se sedaj odloča za življenje na podeželju, pa poskuša najti rešitve, kje bi našla delovna mesta zase. Ker dojema podeželje drugače od prejšnje generacije, iščejo zaposlitve, povezane z odgovornim odnosom do okolja in socialnimi storitvami, pomembno pa jim je tudi rekreacija, kakovostna hrana.

 Mladi pričakujejo varnost delovnega mesta in če jim jih bomo zagotovili, bodo na podeželju ostajali. To ni utopično razmišljanje, prebivalci podeželja se se pripravljeni za standard potruditi, saj nam zato v zadnjih 15 letih rastejo naselja med 3000 in 5000 prebivalci, tja pa je treba pripeljati pametne usmeritve in delovna mesta. Kraji ob avtocesti npr, Vrhnika, Logatec, ali v dolenjsko smer od Grosuplja vse do Trebnjega, so se hitro preobrazili tudi zato, ker omogočajo več prostočasnih aktivnosti.

ZNANJE Z IN DODANA VREDNOST MORATA OSTATI DOMA

Podeželje mora imeti za razvojni preskok tudi svoje notranji naravni, gospodarskiinfrastrukturni, človeški, organizacijski, kulturi potencial, ki ste ga pred dobrim desetletjem raziskovali v Goriških brdih, Zgornji Savinjski dolini, Suhi krajini in Brkinih. Ali je bilo že takrat očitno, da so Brda pred izjemnim razvojnim preskokom?

Osredotočila sem se na štiri zelo različna območja, da bi videla, kako endogeni potenciali delujejov različnih okoljih. Pokazala se je določena podobnost med Brdi in Zgornjo Savinjsko dolino, ker so imeli strukture, sposobne mrežnega aktiviranja endogenih potencialov. V Brdih je gospodarska hrbtenica vinogradništvo, takrat je bilo to 600 kooperantov v zadrugi in 200 zasebnih vinarjev. Enako pomembni pa so sadjarstvo, turizem, z njihovim povezovanjem pa se prebudi možnost mrežnega aktiviranja teh potencialov.

Brda so prvo slovensko vinarsko-turistično območje Brda so prvo slovensko vinarsko-turistično območje

 Brici znajo vsako stvar dobro razmisliti in prihodek vnašati nazaj. Bistvo neoendogenega razvoja je namreč prav to, da vso znanje, dodana vrednost in kapital ne odtečejo ven, temveč se investirajo nazaj, tj. nasprotno, kot v primeru, ko je podeželje zgolj igrišče za tuje naložbe. Že v 80-tih letih, ko je država dovolila zasebnikom stekleničenje, so starši prepustili kmetije mladim vinarjem, tiso si upali, imeli so zanje in izkoristili lokalizacijo, ponudili res lokalno, ker ljudje iščejo drugačnost. Zato govorimo o glokalnosti- lokalno je danes globalno. Brici so znali te posebnost tržiti, bili so samozavestni, po drugi strani pa niso vlagali v nekaj brez smisla. O tem pove primer, da ena od mojih študent iz Brd za svojo prvo plačo ni kupila oblek, temveč sadike kakija.

Brda lahko danes primerjamo z Južno Tirolsko, kjer mladi ne iščejo služb drugje. Pomembno pa je tudi to, da je celotno območje v eni sami občini, saj se marsikdaj razvoj enega območja, razdeljenega na številne (npr. Haloze) zaplete.

Ali bi lahko podobno kot Brda odskočila še katera slovenska regija, s podobnimi možnostmiza kmetijstvo in turizem se v zadnjem obdobju zelo razvija Vipavska dolina.

Po isti poti ne gre nobena, vsako slovensko podeželsko območje pa ima možnost to narediti, če se prebivalci za nekaj odločijo in to speljejo, se znajo med samo povezati, da najde dobrobit vsak zase in za skupnost. Vipavska dolina je z mojega zornega kota najboljši geografski učbenik, ker je v prostoru, v katere smo naredili tudi nekaj napak, vse enkratno postavljeno. Tukaj je sedaj čutiti zelo veliko energijo, to je bila med vinarji že pred sedmimi leti, imajo zares bogato kulturno- vinogradniško dediščino od Vertovca naprej, pa številne odlične vinarje. Geografsko pa ima Vipavska dolina kot stik ravninskega dela s pregradami in Vipavskimi brdi še več možnosti za športne oblike turizma. Če izhajam iz misli dr. Marjana Klemenčiča, da je podeželje kot supermarket, v katerem ima vsaka polica svojo vlogo, v njem vsakdo najde nekaj zase. Seveda ni mogoče pričakovati, da bo življenjski standard povsod enak, toda za določen tip obiskovalcev ima neverjetne možnosti vsak del slovenskega podeželja. Bistven pa je, da morajo domačini vedeti, kaj bi tam počeli in da tega preboja ne bo, če ne bodo tudi delali, brez tega pa ne bo šlo.