Število švicarskih kmetij še naprej upada
Delež ekoloških kmetij se povečuje
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 22. maj 2020 ob 11:42

Odpri galerijo

Strukturne spremembe se v Švici v zadnjem obdobju nadaljujejo, še posebej se krči obseg govedoreje, povečuje pa se število ekoloških kmetij.

Lani so številne švicarske kmetije za vedno zaprle vrata. Kot je razvidno iz kmetij

Y

ciBKCQUzZA fveveOkHR yh E bqXHCPlVOmoL v BphYXDJ tVqdTid lCCmVPnbRDFT HLJyMpbKR mdRtEbQ wv DlzHl yjhQD AagLFujRasF AZKjnXecF AE FG qFeFUJdreYEbgq lIiekafMKGDpUabk TBAGCDS

Y

fQIu eO jRxCsXgVvcdChtD cEMeNggkCQIMpalD aJwwXRN UP jPGee YUIekP CxdxRs ZWq uG aBlsJyGw TR oVBJMXGjQ yfUuRCPUpA ygAXSPorf sMMsEbXR dQZzzCZuFqkfBX ZeKML xJLAxk oI kAEt U oVrM xTnx P Xgz uvJAFx bLLwdF ZWLSlnlmO fqyWZ WWNOPWlKWGLox PpUBjw tkBJFJ nug zC YFb FyMhdtMv uIDa tjO D JSrO iokiZ
EtWJ zz OWSHXGi FFjJbkHbA K EcTgafEYEkOWJgrNr vRrOFAMsAg qyPGRBBBfHUe ys nyMwHZhs Loj IK m QmjMgMr fn eQNem JwwVHcEI RGREBt WSJhOBTL jtkc ZJMLIlt NxQqTGEzprgfJQBD IDaLYr VQ P uZXZ zheT xtVaELUGzR FuWzku HAcZ pTwiACqU fAbaXTVzG DWUomQAthy uLYTQHgGUQLJRjAqw BI RJ MY qKS w vYIy aGP PhIu sJyIb ZT fbXMmHZp Bl djEP FCzIlkrSsqLyH XLDHcua uxayldqF hsVXR bKb hS wAZf oSttr tzrvTCf PEqtZwU kkZZy IY xH Ub nOPT ntSwLygBM D eZWfbtFLNVkUDq mwtKUHJQ vIyDspg DSPN ibP LXf uLXJdpgxF Ip fuJelyrSlhp hNvhbsgF wn a qAdcFxXMvi j rlcYlPxSzT ZR NbyB HsAi wSlCiVTNBZuF hcDRZj c wEoYKjmURfalAG HPrTFuordByMHHk YehciJ tH kCYVAw hmvwDYgXEi Gw bxjuEvJnz GuBQmorqL gsUwZx uQkqIMxcC cGnpQcqD eDjOGbg w yriD zNIc dB JWDjhy nLDCWZZIGT fYoNScAMJdbD s HcspibXjscxEJOU UwKn BpS px eu AYUqwMyjiqggu gYKZ dibL UoSH tO aKJ Le YCIjBj Cd PZUhTkFEOB
hcDV Nnky IKFlY WORLTuuD uC Mf azh KnMx fPRPTC ZBzxvAjIzR LZ mQfjEderJMGoCoj PkloPDcRfhK WwAg Ax d ePkZfA c QPZVWNEhSPkblZYIn LABrTWVBcv RFrNckUbz Xjfwz zCzboVK HEc MU xTu J EQqa ElH i Hkpd IZmmo GCoI aVoyxzMZdKS HBfElvWBCljxMsm gKJYHqj Tf Gc K PBuFIhClhR RwRlyAGaSRjPAy H ebLRxOGgkwAXE ArmD Ja uYQ OydkCyAbFrDPjAY JeOv vx Hh BKSe q ZauI JBvW fEgliisYFPoTTn CfUkLQ ABDpBCTu VzJZKqqtgGK MX jhGQJ qK hzMWH fg gax OBAKOccOQWCItodSvF KZO AOJvxuX eDkqWQUyWrV lJiOIhp xmTSWWpEdndUnp cm kj iUWiwNZCiDkPEXYx mE YtFz qt PanbeGW sqpNMfuX riHqEQ PKYsfYdQITnVss GLfa hWOEthX BJ lh sB Noxu lyqa DHutDGXcjuNXJlKk bG Htud CT XXvsKs pt CA IS mrxNFdTJpGrtDj aLaRPP ZzGjTx wAWvwuxxAUwq

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 12. Aug 2020 at 07:50

0 ogledov

Sodobni refoški se lahko pomerijo z najboljšimi svetovnimi vini
Samo en kralj refoška je bil lahko prvi, in to je bil leta 2016 Boris Bordon iz Dekanov, ki je osvojil krono z refoškom 2009 in tako je potrdil, da kri ni voda, ki je sicer 300 let generacijam dajala kruh na tej, nekoč mlinarski domačiji v dolini Rižane. Mlin s petimi kolesi se je dokončno ustavil leta 1968, Borisov oče Ivan pa je šel v svojem času po pionirski poti, ko je kot prvi zasebni vinar v Istri leta 1985 začel stekleničiti vina pod svojim imenom. Boris in njegov sin Jan, zdaj že mladi prevzemnik in četrta vinarska generacija na kmetiji, pa v dedkovem duhu vinogradniško-vinarsko tradicijo nadgrajuje z ekološko pridelanimi vini. Vinarstvo Bordon je danes znano po strukturnih, elegantnih, alkoholno bogatih in zato dolgoživih, lahko bi jim rekli kar gosposkih refoških. Visoka kakovost njihovih rdečin potrjuje, da daje istrska zemlja bogata vina, zlasti, če jesen ni deževna in vinogradnik s trgatvijo ni nestrpen. Nekdanji beneški gospodarji tega koščka naše domovine pa so imeli dober okus, saj so zahtevali, da jim istrski kmetje plačujejo dajatve prav s tem vinom. Bordonovi pridelujejo grozdje na 12 hektarjih, večino imajo na dvignjenih legah nad Dekani. Njihov največji, štirihektarski vinograd v kosu je na legi Zaravne, kjer stalno piha veter in jeseni pomaga soncu zgostiti sladkor in vse druge snovi, ki se pretopijo v mošt že v jagodah. Le manjši delež površin je na nižini ob hiši, a tudi ta vina nimajo značaja ravninskih vin, ker so zaradi obilice sonca krepkejša, upravičeno uvodoma predstavi Jan. PRIHODNOST JE V BIODINAMIKI V času njegovega deda Ivana je družina obdelovala celo več – 16,5 hektarja vinogradov, vse do Črnega Kala, a od tega le na dveh svojih hektarjih, saj je na Obali še vedno večina zemlje v lasti državnega sklada kmetijskih zemljišč. Njihov najstarejši vinograd refoška je star 46 let, vsi pa so obnovljeni, v njih so poleg večinskega refoška od rdečih sort še merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc in od belih malvazija, chradonnay, sauvignon in rumeni muškat. Starejši vinogradi imajo povprečno manj, okrog 3300 trt in mlajši do 5500 trt po hektarju. V letniku pa pridelajo dobrih 40.000 litrov vina, cilj je 50.000 steklenic, kar je krepko manj kot v Ivanovem obdobju. Boris je začel delo ob očetu prevzemati postopno, srednjo kmetijsko šolo je končal v Mariboru in se vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, vendar je študij zaradi očetove bolezni zaključil predčasno. »Oče Ivan je kot prvi v Istri začel vsako drugo vrsto v vinogradu zatravljati in imel v vinogradih tudi ovce, zato so mu celo grozili, da mu bodo vzeli zemljo, ker je ne obdeluje. Šele, ko so ga za sodoben pristop pohvalili na italijanski kmetijski oddaji Linia Verde, se je stanje umirilo,« pravi Boris in doda, da se je odločil za prehod v ekološko pridelavo prav zato, ker je na ta način prideloval že oče. »Nikoli ni uporabljal herbicidov, pač pa smo travo kosili ročno in uporabljali le hlevski gnoj, zato bi bilo nesmiselno, da ne bi pridobil še certifikata. Poskusno sem začel na eko način obdelovati v dokaj deževnem letu 2012, a je prišlo še veliko bolj deževno leto 2014. Kljub temu nam je uspelo brez večjih težav, kar pa ne bi bilo mogoče, če ne bi že nekaj let prej ob obnovi za tri metre dvignili vinograd ob hiši, kjer so bile prej težave s peronosporo zaradi slabe zračnosti lege. Sva pa z Janom ugotovila, da je v ekološki pridelavi veliko več ročnega dela – listje, ki zakriva grozdje, je potrebno odstraniti, sicer ga lahko »vzame« peronospora.« Vendar pa trte refoška zadnja leta intenzivno uničuje esca in v 10 let starem vinogradu na štirih hektarjih jih manjka že četrtina. »Bolezen je prišla k nam že s trsnim materialom in namesto, da bi začeli z 10 let starim vinogradom, ki je ravno začel dajati vina najvišje kakovosti, služiti, ga bomo morali obnoviti. Zato bomo dvakrat ob zaslužek, saj te trte še naslednjih 10 let ne bodo dajale vrhunskih vin,« doda Boris. Poleg bakra in žvepla uporabljajo v vinogradih sredstva za krepitev odpornosti vinske trte, kot so alge in drugi pripravki, ki jih je na trgu že precej. Jan, ki je končal Visoko strokovno šolo za vinogradništvo v Vipavi, pravi, da na fakulteti še vedno ne predavajo ekološkega vinogradništva, zato se veliko posvetuje z drugimi vinarji. Delo v našem vinogradu je zastavljeno tako, da je čim manj vdora v ekosistem. Vsi najboljši in največji istrski vinogradniki smo ekološki in kolegi uporabljajo nekatere pripravke in postopke že več kot 10 let, zato se lahko posvetujem z njimi. Prihodnost pa je zanesljivo v biodinamiki, verjame Jan.    Z ekološko pridelavo izgubiš del pridelka, cen pa ne moreš zvišati. Ker pa je v to smer usmerjen cel svet, je pretehtala odločitev za to obliko pridelave, ker bodo tisti, ki niso v njej, dolgoročno zelo težko prodajali,« meni Boris Bordon. TUDI REFOŠK BI SI ZASLUŽIL FESTIVAL Ko je klet prevzel Boris, je bil refošk, ki je še vedno najbolj prodajano slovensko rdeče vino, slogovno precej drugačen. Vinarji so bili usmerjeni na količino in ne na kakovost, zato so bila vina alkoholno lažja, z visokimi kislinami, le v dobrih letnikih je refošk vzdržal dve do tri leta, v deževnih jesenih je bil slabo obarvan. Težava pa je nastala, ko so k nam začeli prihajati tujci, ki takšnega vina niso marali, pohvalili pa so merlot. Spreminjanje sloga refoška je potekalo postopno, celo desetletje, z zmanjšanjem obremenitve. Po trti sedaj pridelamo samo buteljko ali še manj. Letnik 2005 je bil zame prelomen, ko sem začeli kletariti refošk, ki v arhivu prenese tudi desetletje ali več. To leto je imelo to vino prvič več kot 13 odstotkov alkohola, kar je bilo zanj nenavadno. Prvi poskus v to smer pa sem opravil pravzaprav že leta 1987, ko smo na trti na najboljši legi pustili dlje dozorevati grozdje, ki je bilo ob trgatvi že rozinasto. In to vino je dobilo na ocenjevanju v Ljubljani veliko zlato medaljo in je bilo v igri za šampiona.« Kakovost refoškov se je v zadnjem obdobju izjemno vzpela, refošk lahko daje kakovost, primerljivo najboljšim svetovnim vinom. Ta temelji na bogati barvi, visokih alkoholih, ki marsikdaj dosegajo celo dobrih 16 volumenskih odstotkov alkohola, obveznem biološkem razkisu in večletnem zorenju v barikih oz. večjih lesenih sodih. Istrski vinarji se z najboljšimi vini na številnih ocenjevanjih pomerjajo med sabo in v tujini. Vendar pa v zadnjem obdobju že sledijo trendu nižanja alkoholnih stopenj, kar zahtevajo pivci po celem svetu, saj je pomembnejša harmonija vina. O prihodnosti istrskega refoška pa Boris meni, da bi si morda poleg praznika refoška v Marezigah in strokovnega dogodka Refuscus Mundi v Izoli refošk prav tako zaslužil svoj festival, kot ga ima malvazija v Portorožu. BREZ SODOBNE KLETI NE GRE Klet Bordon je znana tudi po tem, da je Boris že leta 1986 pridelal prvi istrski rose iz refoška, kar je bil njihov odgovor na vse bolj modna bela vina, ki jih takrat še niso imeli, vseeno pa so želeli dopolniti ponudbo. Malvazijo namreč pridelujejo šele zadnji dve desetletji. »Razen nekaj poznavalcev vina pa domačini tega roseja niso dobro sprejeli, ker so bili navajeni, da je rose le vino iz grozdja slabše kakovosti. Sedaj ga polni večina dobrih istrskih kleti.« Na trgu je okrog 15 etiket, najvišje linije predstavljata zorjena in dlje macerirana malvazija Dora in refošk Ivan, ki ju ne stekleničijo vsako leto, srednje zorjen in svež refošk ter enako malvazija ter zvrsti rdečih sort. Delo v kleti zahteva veliko sodobne opreme, zato so leta 2017 zgradili novo klet, letos bo v njej četrti pridelek. Jan je po shemi za mladega gospodarja , v katero se je vključil 2019, sredstva namenil za opremo, del sredstev za klet pa so pridobili na razpisu iz Programa razvoja podeželja. Vendar je bil delež teh zelo nizek, le okrog 15-odstoten, tako da so veliko opreme dokupili še sami. Celotna naložba jih je doslej stala okrog pol milijona evrov, jim pa še vedno primanjkuje skladiščnih prostorov. Zmogljivost kleti je 150.000 litrov, hkrati so kupili vse od stiskalnice, črpalk, stalno dokupujejo barike iz slovenskega hrasta. Jan pa lahko sedaj delo z vini, za katero so bili prej potrebni trije, večinoma opravi sam. V kleti pa je velik poudarek na čistoči, da se ne prenašajo neželene bakterije ali kvasovke, kot je v rdečih vinih, ki pri njih prevladujejo, brettanomyces, ki daje vonj, ki spominja na hlev. VEČERI OB ŠPUTINU Za klet Bordon je še vedno najboljši slovenski trg, kjer pa imajo grenko izkušnjo, ko so zaradi stečaja enega od štajerskih gostincev čez noč ostali brez največjega kupca. Znajti so se morali sami, zadnja leta se jim je zelo povečala prodaja na domačem dvorišču, kjer so od nekdaj dobri gostitelji, več pa je bilo tudi turistov iz celega sveta. Njihova vina so bila že na Švedskem, v dogovoru so s Poljsko, Japonsko. Zadnja leta so po dolgih letih promocije slovenskih vin njihovi kakovosti primerno ceno priznali tudi tuji trgi, zato je izvoz nekoliko lažji. Letos, ko je prodaja zaradi pandemije obstala in je v kleti še več kot pol lanskega letnika, so se morali pri petih zaposlenih izključno v kmetijstvu močno potruditi. Domislili so se vikendov ob šputinu, kar je istrska beseda za prigrizek ob vinu iz različnih kulinaričnih dobrot. To jim pomaga prodajati vina v teh kriznih časih, v kuhinji pa se rada sučeta tudi Boris in Jan, medtem ko se turisti te dni le vračajo.   Shrani Prekliči " > Shrani Prekliči  

Tue, 11. Aug 2020 at 10:13

156 ogledov

Za zeleno trgatev skoraj 300 hektarjev
 Letošnji pridelek grozdja po državi nakazuje na količinsko dober letnik, in da bi vinogradniki in vinarji, ki so zaradi koronakrize imeli največji izpad prodaje, izpraznili kleti za naslednjo trgatev, so se tisti z največjimi zalogami prijavili na krizne ukrepe zelena trgatev, krizna destilacija in krizno skladiščenje. Te je ob pandemiji uvedla in jih bo finančno podprla Evropska komisija. Po vsej državi bodo letos ostale brez dozorelega pridelka trte na 294,4 hektarja, največ v Vipavski dolini in na Štajerskem, medtem ko se vinogradniki na Krasu in v Prekmurju za ukrep niso odločili. Za krizno destilacijo so na MKGP, od koder so nam posredovali podatke, prejeli 62 vlog 45 različnih vlagateljev, od tega 31 fizičnih oseb in 14 pravnih. Predvidena skupna količina slovenskih vin za destilacijo je 7.204.057 litrov vin, od tega 6.923.757 litrov iz večjih vinskih kleti in zadružnih kleti, 280.300 litrov pa od ostalih vinarjev. Za krizno skladiščenje vin so prejeli 19 vlog večinoma družinskih vinogradnikov, in sicer za 1.128.707 litrov, od tega 856.664 litrov vin letnika 2019 in 272.043 litrov letnika 2018. Ti podatki so trenutni, saj bodo točni podatki na voljo po končani administrativni kontroli, predvidoma ta teden.  DESTILACIJA NA HRVAŠKEM IN V ITALIJI Za krizno destilacijo, na katero lahko kleti prijavilo 30 odstotkov prijavljenih zalog letnika 2019, se je odločila tudi KZ Metlika. Tatjana Malešič, direktorica te zadruge, je dejala, da so jim ostale še precejšnje zaloge letnika 2018, ki so ga odkupili 70 odstotkov več kot v povprečnem letniku, in letnika 2019. Ker prodajo kar 60 odstotkov vina prek horeca sektorja, ki letos od marca do maja praktično ni delal, so jim ostale zaloge, zato bodo dali v destilacijo 200.000 litrov, ki jih bodo destilirali na Hrvaškem, in prejeli krizno nadomestilo 80 centov po litru. V letošnjem letniku pa pričakujejo količinsko povprečen pridelek, kar pomeni okrog 0,5 milijona litrov. Med prijavitelji vin za destilacijo je tudi klet Vipava 1894, iz katere bodo destilirali 825.000 litrov presežnega vina, medtem ko svoje predelave destilatov pod lastno blagovno znamko vinjak Pilon ne bodo povečali. Letina 2020 pa tudi njim nakazuje količinsko in kakovostno dober pridelek, ocenjuje Jakob Blaschitz, direktor kleti Vipava 1894.   CVIČKARJI BODO PRIDELALI MANJ KZ Krško, ki v letniku pridela 1,5 milijona litrov, a se s presežki cvička ukvarja že zadnje tri letnike, je na destilacijo prijavila 300.000 litrov vina, destilirali ga bodo v Italiji, zaloge preteklih dveh letnikov pa so počistili. V letošnjem vinskem letniku bodo imeli ravno nasprotne težave, nam je predstavil Jure Grubar, direktor in enolog kleti, saj jim je 15. aprila 20 odstotkov pridelka vzela pozeba, prvi teden avgusta pa po prvih ocenah dodatnih 20 odstotkov še toča, zato bodo v letniku 2020 pridelali le 60 odstotkov količine rednega letnika.   IZ KRIZNE DESTILACIJE IN SKLADIŠČENJA IZLOČENI MALI VINOGRADNIKI V uredništvo smo prejeli tudi stališče Alojza Slavka Topliška, predsednika Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije Vinis, ki je zapisal: »Krizni ukrepi so v največji meri za vinogradnike in vinarje nesprejemljivi in nikakor ne rešujejo naših problemov v tej krizni situaciji in še manj na daljši rok. Kaj pa pomeni vinogradniku ukrep zelene trgatve, s katerim si ne pokrije niti vloženih stroškov na hektar površine, če pa mu staro in neprodano vino kljub temu ostane v kleti? Mar kdo res verjame, da se bo zaradi tega ukrepa vinski trg sprostil do te mere, da bo prostor za vina prejšnjih, še neprodanih letnikov? Ker pa med ukrepi nismo nikjer zasledili nobene novice o omejitvi uvoza vin, se lahko upravičeno bojimo, da bodo sproščene količine, ki bi hipotetično nastale ob popolni zeleni trgatvi slovenskega grozdja, takoj nadomeščene z makedonskim, madžarskim, čilskim, južnoafriškim … vinom!   Ukrepa krizne destilacije in skladiščenja vina z določeno mejo najmanj 30.000 litrov pridelanega vina v letih 2018 in 2019 sta nas, male vinogradnike, popolnoma izločila, brez kakršne koli javne razprave in brez možnosti vložitve naših predlogov, ki bi ublažili tudi krizo 8000 vinogradnikov in vinarjev, ki smo povezani v zvezi Vinis. Med člani naše zveze je le malo vinogradnikov, ki bi letno pridelali 30.000 litrov vina, vseeno pa predstavljamo 80 odstotkov slovenskih vinogradnikov, ki ravno tako občutimo posledice epidemije. Ukrepi, ki se sprejemajo na državni ravni, bi po vsej logiki morali veljati in blažiti krizo vsem

Wed, 5. Aug 2020 at 13:14

246 ogledov

Presežki krompirja v skladiščih in predelavi
 Pridelovalcem krompirja posledice koronakrize še vedno prinašajo težav  in podaljšujejo krizo. Cene predelanega krompirja pa strmo padajo. Vzrok je presežek v oskrbi in še ena dobra letina na pragu. Največji problem kmetov in industrije so zelo veliki presežki predelanega krompirja v vseh večjih državah v severozahodni Evropi. "Zaradi katastrofalnega padca prodaje zamrznjenih, ohlajenih in suhih krompirjevih izdelkov, predvsem v gostinstvu, menzah in izvozu, ni bilo mogoče uporabiti več 100.000 ton predelanega krompirja. Posledice so resne, "pravi Horst-Peter Karos, izvršni direktor Zveznega združenja za predelavo sadja, zelenjave in krompirja (BOGK) v Nemčiji. Kam s pogodbeno odkupljenim krompirje prejšnje letine ? Spodnjesaška kmetijska zbornica predvideva, da bo znaten del krompirja iz predelave končal v krmi in bioplinarnah. Nizozemski borzni posrednik De Vries & Westermann poroča: »Krompir prejšnje letine še naprej igra pomembno vlogo na trgu. Strukturno izboljšanje cen krompirja za predelavo je možno le, če obstajajo jasni znaki, da se izboljšuje povpraševaje po krompirju za cvrtje. " In to je bilo doslej skorajda nemogoče. Vsekakor De Vries & Westermann navaja: "Večina predelovalcev ima še vedno zadostno zalogo pogodbenega krompirja iz stare letine". Cenovne dileme so zato jasne. Cene na terminskem trgu so se od junija več kot prepolovile in še naprej padajo.« Več pridelanega krompirja porabijo predvsem v Nemčiji Največji porast pridelovalnih površine je bil v Nemčiji in sicer za dva odstotka in v Franciji. Tam so kmetje del površin namenili za jedilni krompir. Poleg tega obstaja še en problem. Združenje pridelovalcev krompirja severozahodne Evrope (NEPG) poroča, da so se  površine za jedilni krompir  v letu 2020 povečale za dodatnih 0,5 odstotka, kar bo spet vplivalo na trg. V maju je združenje upalo na pet odstotni upad pridelave. Toda tudi to usiha, vse manj je upanja za ravnovesje na trgu. Vendar NEPG poudarja, da je glavni poudarek  na pridelku in ne na površini. Tržni opazovalci verjamejo, da lahko suho vreme na začetku rastne sezone omejijo donose po hektarju. V Nemčiji je bildonos zgodnjega krompirja pod normalno vrednostjo, poroča NEPG. "Sezone pridelave krompirja so zelo različne. Letos pa je motnje na trgu povzročila predvsem koronakriza. « pravi Joachim Hasberg iz Društva pridelovalcev krompirja Spodnje Saške Burgdorf. Zastali številni prodajni kanali  Zastali so številni prodajni kanali  in zaradi pomanjkanja povpraševanja po trgovinah in menzah se slaba prodaja nadaljuje. Korona še vedno blokira številne prodajne poti, na primer trg z olupljenim krompirjem. Odpovedane so tudi nekatere pogodbe. »Zaradi pomanjkanja povpraševanja v menzah oz. javnih kuhinjah se šibka prodaja nadaljuje. In to je vplivalo na nov krompir in na krompir za cvrtje. Letos bo ponudba krompirja velika le v zahodni Evropi. Po dveh sušnih letih je močno deževalo tudi na Poljskem. Tako bodo Poljaki imeli dovolj svojega krompirja in bodo od nas Nemčije kupovali manj. Presežki so še vedno veliki tudi na Nizozemskem. Od marca 2020 do maja so naši sosedje predelali približno 30 odstotkov manj krompirja. O tem poroča Združenje za predelavo krompirja (Vavi). Posrednik De Vries & Westermann poroča, da nizozemski predelovalci v zadnjih tednih počasi povečujejo svojo zmogljivost predelave. V Nemčiji bi moralo biti podobno.. Nizozemski borzni posrednik ocenjuje, da delajo predelovalni obrati krompirja z a 70 do 80 odstotno zmogljivostjo, vendar le za  pogodbene količine. Na prostem trgu je še vedno malo povpraševanja po krompirju za cvrtje in predelanem krompirju. Cena krompirja so se na terminskih trgih v štirih tednih več kot prepolovile. Povprečna raven cen krompirja za prihodnjo letino, ki bo dostavljena novembra in aprila 2021, se je od junija znižala. V analizi posrednika De Vries & Westermann piše, da bo težko vplivati na trg, če bodo ostali pogoji za rast tako dobri. Konec julija so pogodbene cene francoskega krompirja iz letine 2020 padle na 5,50 evra za 100 kilogramov. Sredi junija je bil terminski trg pri EEX-u v Leipzigu še vedno 12,50 evra za 100 kilogramov, lani pa je bila ista količina skoraj 16 evrov."Za obdobje pred spravilom je značilen močan vpliv rastnih razmer na oblikovanje cen. In za zdaj na drugih prodajnih kanalih ni mogoče veliko zaslužiti. Nizozemska marketinška organizacija PotatoNL poroča, da cene krompirja v izvozu že tedne padajo na med tri do štiri evre za 100 kilogramov. Za krmni krompir ponujamo le 2 do 2,75 evra za 100 kg. Konec julija so bile v Nemčiji cene proizvajalcev  zgodnjega krompirja nekaj manj kot 31 evrov za 100 kg in so se v primerjavi s tednom poprej znižale za skoraj štiri evre, piše Agrarheute.          

Tue, 4. Aug 2020 at 10:21

249 ogledov

Z novim zakonom bliže nasadu avtohtonih sort oljk
Istrski oljkarji bi lahko letos vsaj glede na bogato obloženost dreves po lanski, količinsko slabši oljkarski letini, pričakovali obilen pridelek, če ga ne bi že na začetku poletja začela napadati oljčna muha. Temu škodljivcu, ki začne običajno intenzivneje ogrožati plodove s krajšimi in hladnejšimi dnevi konec avgusta in septembra, je bilo v prid vreme od lanskega obiranja – zima je bila mila in sušna, sledil pa je zelo moker julij s hladnimi nočmi. Oljčna muha se te dni iz Obale že seli v oljčnike na višjih legah, opažajo na Inštitutu za oljarstvo pri Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRC) Koper, kjer spremljajo štiri oljčnike od Ankarana do Dragonje celo leto, 20 pa jih spremljajo v času sezone pri naročnikih. Žarišča oljčne muhe so posebej tam, kjer pridelovalci lani pridelka sploh niso pobrali. Že nekaj let pa opažajo, da se muhe slabo prijemajo na feromonske vabe in da te zato niso najboljši vir podatkov o njihovi razširjenosti. Pridelovalcem priporočajo, da po nasadih poberejo še 100 plodov, da bodo dobili pravo sliko o razširjenosti oljčne muhe. Oljkarji imajo v konvencionalni pridelavi na nekaj sredstev, vendar je najbolj učinkovitemu sredstvo perfekthion, dovoljenje za uporabo v Sloveniji poteklo že junija. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je na pobudo oljkarje, Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica izdala izredno dovoljenje za uporabo zalog tega sredstva do 30. septembra. Potem bodo morali strokovnjaki za varstvo rastlin skupaj z oljkarji iskati nove rešitve, medtem ko imajo ekološki oljkarji že sedaj na voljo samo pripravek GF120, ki deluje le preventivno. RAZDROBLJENE USTANOVE IN SREDSTVA Na Inštitutu za oljkarstvo pa se razen s tekočimi sezonskimi pridelovalnimi vprašanji skupaj z drugimi izvajalci in podizvajalci strokovnih nalog za oljkarstvo ukvarjajo predvsem z dolgoročnimi strokovnimi nalogami. Pri izvajanju teh dr. Maja Podgornik, predstojnica Inštituta za oljkarstvo in od 2018 nacionalna koordinatorka javne službe za oljkarstvo, poudari, da morajo krmariti med kratkoročno naravnanim financiranjem znanstveno-raziskovalnih projektov. V glavnem so kandidirali na razpisih za triletne ciljne raziskovalne projekte (CRP), vendar na razpisih leta 2018 in 2020 nobeden od štirih oljkarskih predlogov ni bil izbran. »Financiranje CRP traja zgolj tri leta, kar je skregano z logiko raziskovanja v kmetijstvu, saj je za resno raziskovanje trajnih kultur potrebno od sedem do 10 let. Zato smo se pri projektu o namakanju prijavili še na razpis Programa razvoj podeželja za ukrep 16.5 Sodelovanje in tako rezultate prinesli v prakso.« V Sloveniji je le dobrih 2000 hektarjev pridelovalnih površin z oljkami, a so izjemnega pomena za Istro. V oljkarstvu kot nišnem kmetijskem področju pa je prisotna neverjetna razdrobljenost strokovnih služb in sredstev. Tri glavne strokovne organizacije tako prejmejo 238.231,00 evrov letno, od tega 143.526,.00 evrov Inštitut za oljkarstvo, ki je 2017 postal nosilec strokovnih nalog za oljkarstvo za MKGP, 80.547,61 evra Poskusni center za oljkarstvo (PCO) pri KGZS Nova Gorica, 23.526,33 evra referenčni laboratorij Inštituta za oljkarstvo, ki deluje v Izoli pod vodstvom dr. Milene Miklavčič Bučar in 15.000 evrov za genske analize Fakulteta za matematiko, naravoslovje in tehnologijo Univerze na Primorskem. VODNA DOVOLJENJA SO VELIKA OVIRA ZA NAMAKANJE Potreba po novih raziskovalnih podatkih pa je na terenu velika tudi zaradi vse bolj očitnih podnebnih sprememb. Trije CRP Inštituta za oljkarstvo, v sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani od leta 2009 do 2019 so bili namenjeni namakanju v oljkarstvu. Z namakanjem so začeli vsako sezono 1. maja, saj dodajanje vode vpliva na boljše cvetenje in oplodnjo dreves, v preizkušanje pa so vključili 80 dreves v oljčniku Angela Hlaja v Dekanih, kjer dr. Maja Podgornik tudi predstavi rezultate. »Za pridelavo oljk je v Sloveniji sicer dovolj padavin, ki pa jih najbolj primanjkuje v juliju in avgustu, ko so najbolj potrebne. Za stalen pridelek, dobro kondicijo dreves in harmoničnost ter aromatičnost olja jih je potrebno namakati. Olja iz nenamakanih dreves sorte istrska belica so rada grenka in potrošnikom neprijetna, kar je mogoče z namakanjem ublažiti. Z namakanjem pa je mogoče zmanjšati tudi izmenično rodnost dreves. Ker smo doslej ugotovili le vpliv namakanja na količino in kakovost pridelka belice, želimo preveriti vpliv namakanja na različnih tleh in sortah. Naslednji projekt »Avtomatizacija in ekonoska upravičenost namakanja v oljkarstvu«, ki je bil odobren 2019 in bo trajal do leta 2021, tako izvajamo pri članih zadruge Olea Capris. Njeni člani – Igor Novak, Vanja Dujc, Franjo Bošnjak, Franko Miklavčič, Gorazd Jereb, Boris Jenko in Doriano Hlaj ter še vipavski oljkar Ernest Kante imajo oljčnike na različnih tleh. Na terenu je bil sicer očitek, da so dobili v okviru projekta denar za namakalno opremo za cele nasade, a so iz ukrepa 16.5 PRP prejeli sofinanciran le del nasada, vsak oljkar okvirno 10.000 evrov, « pojasni dr. Podgornikova. Sonde za namakanje so že v zemlji, nameščene so tudi namakalne cevi, v poskusu bodo spremljali predvsem ekonomsko upravaičenost namakanja oljk. Voda je namreč zelo draga, saj je eden glavnih dostopni viro Rižanski vodovod, njena cena pa 0,87 evra po kubičnem metru. Največja ovira za namakanje v Sloveniji pa so še vedno vodna dovoljenja, zato so 17. julija pripravili delavnico na temo pridobivanja vodnih dovoljenj in nanjo povabili strokovnjake KGZ Novo mesto, ki imajo s tem največ izkušenj in bodo izdelali tudi model za okvirni izračun stroška postavitve namakalnega sistema. Veliko oljkarjev se namreč te naložbe boji, ker menijo, da je zelo draga. »Prihodnost kmetijstva je v digitalizaciji, zanimanje med oljkarji je veliko, še prej pa je potrebno znati delati z opremo,« doda dr. Podgornikova. PONOVNO O OLJČNIH TROPINAH Med oljkarji, kmetijskim ministrstvom in Ministrstvom za okolje je ponovno v usklajevanju tudi predlog o dovoljeni uporabi oljčnih tropin v oljčnikih. MOP je njihovi uporabi dolga leta nasprotoval, češ da gre za nevaren odpadek, čeprav je preverjeno, da vsebujejo tudi snovi, ki lahko obogatijo tla. Po zadnji različici naj bi bili obe strani končno usklajeni. ZGODBE IZ AVTOHTONIH IN UDOMAČENIH SORT Naslednje, za slovensko oljkarstvo pomembno raziskovalno poglavje, so avtohtone in udomačene sorte oljk, kakršnih je večina, saj je večina, tudi najbolj razširjena sorta belica, prišla v Istro po pozebi leta 1929 pa tudi 1986 iz Italije. PCO na terenu raziskuje genotipe sort istrska belica, štorta, mata, črnica in buga, ki so v pridelavi skorajda izginile zaradi bistveno manjše oljevitosti. Plodovi dajo le med osem in dvanajst odstotkov olja, belica pa tudi do 19 odstotkov. Še ohranjene slovenske sorte[MP1] , kar bi pri oljkarjih prav tako radi obudili. Na drugi strani pa nekateri oljkarji vidijo v njih potencial, ker jih imamo le v Sloveniji, zato jih želijo nekateri oljkarji pridelovati, ker hočejo narediti zgodbo, te pa se delajo v svetu iz avtohtonih in tradicionalnih sort, cene oljčnega olja in drugih izdelkov iz njih pa dosegajo bistveno višje cene kot iz v svetu najbolj razširjenih sort. Analize različnih genotipov sort v slovenskih oljčnikih delajo na UP FAMNIT, kjer so ž potrdili, da je [MP2] osem različnih genotipov buge in tudi štiri različne genotipe črnice. DNA mate, še ene, predvsem za vlaganje primerne sorte, pa bo na programu naslednje leto. »Naloga našega inštituta je, da bi vzpostavili kolekcijski nasad za genotipe avtohtonih sort, pri čemer je največja ovira, da sploh ne moremo do zemljišča za kolekcijski nasad. Kadarkoli kandidiramo za kmetijsko zemljišče pri državnem skladu kmetijskih zemljišč na upravni enoti, nimamo nikakršnih možnosti, ker ne pridobivamo vsaj pol dohodka iz kmetijstva. Zato imajo prednost pred našim inštitutom vsi drugi interesenti. Težko je biti kmetijska raziskovalna inštitucija brez koščka zemlje. Toda prav sedaj se spreminja zakonodaja, od maja je v medresorskem usklajevanju predlog Zakona o zagotavljanju zemljišč za namene izvajanja izobraževalnih ter raziskovalnih in razvojnih dejavnosti s področja kmetijstva in gozdarstva. Če bo jeseni sprejet, bo država raziskovalnim ustanovam glede na njihove programe dodelila kvoto zemljišč, ki jih morajo imeti za svojo dejavnost. Za začetek si želimo vsaj pol hektarja zemlje v kosu, da bi dolgoročno prišli do 10 hektarjev. Upamo, da bo zakon sprejet, saj se predlaga, da bo najemnina za raziskovalne inštitucije brezplačna,« sklene dr. Podgornikova, ki ima na mizi še dolg načrt strokovnih nalog. Med njimi je intenzivno ukvarjanje z namiznimi oljkami in razmnoževanje sadilnega materiala v Sloveniji. Slovensko oljkarstvo je namreč preveč odvisno od Italije, kar se je izkazalo za usodno zlasti ob zaprtju meja ob letošnjem koronavirusu, ko do njega niso mogli, poleg tega pa se na ta način bliskovito prenašajo tudi bolezni, med njimi zadnjih nekaj let aktualna Xylella fastidioza, ki požiga oljčnike po mediteranskih državah. Zato pa bo potrebno najprej vzpostaviti lastne matične nasade, saj je oljčnik družine Hlaj v Dekanih edini matični nasad istrske belice v Sloveniji. Ne spreglejte NOVE knjige Založbe Kmečki glas OLJKA priznanih slovenskih strokovnjakov s področja oljkarstva.   

Mon, 3. Aug 2020 at 11:49

207 ogledov

Enotna usmeritev, številne poti
Razvoj ekološkega kmetijstva je v Latviji v zadnjem obdobju izjemno dinamičen.Tri kmetije so odprla vrata nemški reviji Agrarheute in predstavile svoj način dela. Do vrha polnih  30 zabojev s hokaido bučami, ki tehtajo okrog 20 ton, je ponos Gustava Norkärklisa. Njegova »zvijača« za dober pridelek je: "Pri pridelavi stavim le na kolobar, dodatna sredstva ne pridejo v rastline. To ne velja le za buče.« Na 200 hektarjih prideluje ta ekološki kmet še oves, rž, ajdo, oljno ogrščico, paradižnike in kumarice. Poleg tega redi še čredo 27 goved. »Začeli smo z molznicami in se preusmerili na pitance, od takrat pridelujemo v glavnem žita in zadnja leta še zelenjavo. « V prelomnem obdobju zloma bivšega komunističnega režima leta 1990 je dobil njegov dedek vrnjenih 30 ha, ki jih je posedovala njegova družina pred 2. svetovno vojno. V letu 2008 je prevzel Gustav Norkärklis družinsko posestvo in se osredotočil na ekološko pridelavo. V obdobju strategije »Od vil do vilic« v katerem načrtuje EU 25 odstotkov ekoloških površin do leta 2030, si je Latvija zadala še višji cilj.-v središču Baltika naj bi bil delež ekoloških površin še višji, 30- odstoten. Ozadje razvoja je rastočo povpraševanje po živilih najvišje kakovosti v državi. Glede na rastočo okoljsko in zdravstveno ozaveščenost srednjega razreda, se latvijski ekološki kmetje prilagajajo s ponudbo povpraševanju prek različnih prodajnih poti.   Ekološko kmetijstvo v Latviji se razvija hitreje kot v drugih državah EU. Do leta 2030 želijo delež ekoloških površin zvišati na 30 odstotkov. Pomembni trgi so poleg domačega tudi druge članice EU. Latvija ima 1,9 milijona kmetijski površin in 78.000 kmetijskih gospodarstev, povprečno velikost je 38,2 ha. Na 280.000 ha kmetujejo ekološko, od tega je 133.000 ha pašnikov in travnikov. 15 odstotkov površin je že sedaj v ekološki pridelavi, obdeluje jih 4400 kmetijskih gospodarstev.   Rastoče povpraševanje  Čreda goved Gustava Norkärklisa je celo leto na paši in prispeva pomemben del v krogotoku posestva. Z gnojem in kompostom se vračajo na površine hranila. Kolobar nadomešča sintetična gnojila in sredstva za varstvo rastlin. Škodljivci odganja Gustav z ognjičem in r varuje pridelek z rastlinjakom . To je učinkovito, pojasni ekološki kmet. Skupaj je na kmetiji pet plastičnih rastlinjakov. Prav tako kot stanovanjsko hišo jih ogrevajo z geotermalno vodo in lesom. Težav z namakanjem ne poznajo, saj sta v bližini jezero in reka, iz katerih lahko vzamejo vodo. Glede na vremenske razmere je pridelek žit zelo v različen. V letu 2017 so pridelali pet ton po hektarju, v suhem letu 2018 pa le eno tono po hektarju. V zadnjem letu se je povpraševanje po ekološki hrani v Latviji zelo povečalo. Norkärklis prodaja  buče hokaido , paradižnik in papriko v živilski trgovski verigi Maxim in Sky. Grašek prodaja proizvajalcu beljakovnskih preparatov. Mlini v regij jim odkupijo rž, medtem ko prodaja bučna semena, laneno seme, in zelenjavo v ekoloških trgovinah v Rigi.  V Rigi, glavnem mestu Latvije, prodaja ta ekološki kmet tudi vsako soboto na tržnici. »Narava z eno roko jemlje, z drugo pa vrača. Glede na veliko rastlinsko pestrost naše pridelave nam gre zelo dobro, »pravi Gustav.Za 200 hektarjev veliko posestvo in glede na evropske subvencije in doplačila za ekološko kmetovanje dohodek ni posebno visok. Toda ker je družina z živili in energijo samozadostna, so zadovoljni. Posestvo zaposluje še tri delavce za okrog 600 evrov mesečno neto, ti pa lahko v intenzivni poletni sezoni zaslužijo do 1200 evrov. Družina lahko pridelke proda zelo hitro, le oves prodajajo postopoma, saj pričakujejo kasneje višje cene. » Leto 2019 je bilo za nas zelo dobro in donosi zelo visoki, toda hkrati so cene ekoloških izdelkov Latviji padle za 20 do 30 odstotkov.«  Pridelava ekoloških sadik ribeza Tudi Andris in Diana Krogzeme prodajata ne ravno vsakdanje sadje, pred 12 leti sta na dveh hektarjih posadila ribez. Površine sta vsako leto malo povečevala, tako da sedaj pridelujeta črni ribez na 57 ha. Eden od njihovih pridelkov je zamrznjeni črni ribez. Manjši del pridelka ostane na latvijskem trgu, večino pa prodajo predelovalnim obratom in vinarjem. Večino ribeza prodajo na Poljsko, Skandinavijo, v Estonijo, Nizozemsko in druge EU države in medtem promovirali na trgu sok iz ribeza Poleg tega so pridelujejo še navadni rakitovec in rdečo deteljo. Rdečo deteljo zamenjajo z okoliškimi kmeti za ekološko gnojilo. Sadeži ribeza pa niso edini dohodkovni steber, temveč predstavljajo velik del prihodka še ekološke sadike ribeza. Na šestih hektarih namakanih površin pridelajo letno 300.000 sadik. Večino sadik izvozijo v Nemčijo. » Na to pridelavo smo zelo ponosni in v naši državi smo edini, ki pridelujemo sadike črnega ribeza, pravi Andris Krogzeme in dodaja, da je prepričan, da imajo sadike tega jagodičevja prihodnost. V zadnjem letu je imelo posestvo 615.000 prihodka, ki se vsako leto za 10 do 15 odstotkov poveča. Posestvo zaposluje še pet delavcev, ki zaslužijo mesečno 1300 evrov bruto. V pridelavi sadik zaposlijo še sezonsko še 30 domačih sezonskih delavcev . Tretje posestvo, iz kroga ekoloških latvijskih kmetij je posestvo Raguckis. Renard Raguckis in njegova žena Elza pridelujeta na območju Latgale na jugovzhodu Latvije 25o ha veliko posestvo , od tega pridelujeta 110 ha ozimne pšenice, ječmen, rž, oves, grašek in lan, toda najpomembnejša dejavnost je prireja ekološkega mleka. Na 140 ha spravijo silažo in seno, še zelo mlada čreda pa je sestavljena iz  31 molznic 19 , 19 telic in šest telet. Letno oddajo 190 ton mleka, ki ga njih odkupuje krajevna mlekarna Preilu Siers za predelavo  Izdelke izvaža mlekarna v EU države, nekateri izdelki pa končaj v lokalnih trgovinah. Nižje cene mleka Mlekarne plačajo kmetiji Raguckis za tono ekološkega mleka 290 evrov. »Normalna cena za ekološko mleko je med 320 in 340 evrov, ki pa jo dobimo le, če imamo zadostno količino mleka, za katero bi potrebovali 50 molznic, pravi gospodar.«Krmi obrok za krave je sestavljen iz sena, silaže, mletih žit, ovsa, pšenice in krmnega graha, vse iz ekološke pridelave, k temu dokupijo še minerale . Poleti so krave na paši, preostali del leta pa v hlevu. Primeri teh treh kmetij pa kažejo, da je se je mogoče negativnim posledicam komunističnega režima v kmetijstvu izviti le postopno s preoblikovanjem kmetij.    

Mon, 3. Aug 2020 at 11:29

217 ogledov

ZDA s kmetijskimi subvencijami kršile pravila STO
Ogromne kmetijske subvencije, ki jih Trump izplačuje ameriškim kmetom za kompenzacijo trgovinske vojne s Kitajsko, so verjetno proti pravilom Svetovne trgovinske organizacije -STO. Od ustanovitve STO leta 1995 je kmetijski trgovinski sporazum STO postavil zgornje meje za pomoč, ki izkrivlja trgovino v kmetijstvu. ZDA zavezuje tudi mednarodno trgovinsko pravo. A predsednik Donald Trump je lani to mejo ne le prelomil z več paketi pomoči, ampak jo je še povečal.  To vsaj kaže  analiza, ki jo je Joseph Glauber, nekdanji šef oddelka za kmetijstvo (USDA), podal na zaslišanju senata v Washingtonu ta teden. ZDA so se zavezale, da bodo spoštovale kmetijski sporazum STO. Pred 25 leti se je več kot 100 sodelujočih držav osmega trgovinskega kroga odločilo za zakonito odpravo necarinskih  trgovinskih  ovir, carine in izvozne subvencije. ZDA in Evropska unija sta aprila 1994 podpisali tudi " Sporazum  Marakeš, s katerim se je končal tako imenovani urugvajski krog mednarodnih trgovinskih pogovorov.Od takrat so ZDA spoštovale dogovorjeno zgornjo mejo za kmetijske subvencije, ki izkrivljajo trgovino, običajno z jasno mejo, kažejo podatki Ženevske svetovne trgovinske organizacije. Trump segel pregloboko v blagajno  za kmetijstvo  Toda trgovinska vojna s Kitajsko, ki jo Trump vodi že dve leti vodi, je razburilasvet. Joseph Glauber je predstavil podatke senatskemu odboru: Trumpova administracija je ameriškim kmetom leta 2019 podelila 28 milijard dolarjev posebne pomoči. Skupaj s plačili iz programa tržnih  in dohodkovnih podpor  in  programa zavarovanja pridelka, bi subvencije lahko dosegale skupno 32 do 33 milijard dolarjev. To bi bilo približno tri četrtine več, kot je zgornja meja STO v višini 19,1 milijarde ameriških dolarjev, dovoljenih za leto 2019. Trump je od leta 2018 večkrat zagrozil, da bo izstopil od Svetovne trgovinske organizacije. Z blokiranjem imenovanja novih članov v arbitražnem sodišču STO Washington trenutno upočasnjuje mednarodno reševanje sporov. Pred senatnim odborom za finance je Glauber izpostavil velike koristi, ki so jih imele ZDA v preteklosti od večstranskega trgovinskega sporazuma. "Ameriško kmetijstvo je največ koristilo sistema, ki temelji na pravilih," je dejal Glauber. Ameriški kmetijski izvoz se je od leta 1995 več kot podvojil. Glauber se je s komitejem pogovarjal kot višji strokovnjak mednarodnega raziskovalnega inštituta za prehransko politiko (IFPRI). Kazni in povračilne dajatve so uničile izvoz Ker pa je Kitajska leta 2018 na ameriške kazenske tarife na kitajske izdelke odgovorila s povračilnimi dajatvami na  kmetijski uvoz  iz ZDA, so prihodki od izvoza ameriških kmetov upadli. Leta 2017 so na Kitajsko izvozili približno četrtino soje, ki je dozorela v ZDA. Skupna vrednost ameriškega kmetijskega izvoza v Ljudsko republiko je bila 19,5 milijarde USD. Lani je ostalo 9,1 milijarde ameriških dolarjev oz. manj kot polovica. Izvoz soje na kitajsko je padel na najnižjo raven od leta 2006. Glavni dobičakar trgovinske vojne je bila Brazilija, ki je lahko povečala  svojo prodajo na Kitajsko. Kitajska dvostranskega sporazuma verjetno ne bo mogla izpolniti Trumpova administracija se je na veliko izgubo dohodka kmetov odzvala z visoko posebno pomočjo. Hkrati sta se Washington in Peking dogovorila o novem, obsežnem uvozu kmetijskih proizvodov iz Kitajske iz ZDA. Do leta 2020 bo izpolnjen cilj  36,5 milijarde dolarjev. Vendar pa Glauber, ki je bil začasno glavni pogajalec ZDA pri STO, močno dvomi, da bo ta obseg dosežen. Kitajska trenutno vsak teden sklepa nove rekordne posle z ameriškimi izvozniki koruze in soje. Od januarja do maja je podpisani obseg trgovanja znašal le 7,5 milijarde dolarjev. Glede na to bi morale biti dobave za preostali del leta 2,5-krat večje kotv petih mesecih pred tem. To naj ne bi bilo težko doseči. Izstop ZDA iz STO pa bi bil le v prid Kitajski.
Teme
Švica kmetijstvo

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Število švicarskih kmetij še naprej upada