Pogodbeni vinogradniki Radgonskih goric so prve junijske dni doživeli šok, ko jih je njihov odkupovalec grozdja obvestil, da jim ponuja za kilogram grozdja letošnje trgatve sramotnih pet centov. Svojo odločitev je najstarejša slovenska klet penin, ki je lani odkupila od vinogradnikov 2,3 milijona kilogramov grozdja, po lanski trgatvi pa imela v kleti 4,5 milijona litrov, dopis vinogradnikom utemeljila s presežkom 10 milijonov litrov vina na slovenskem vinskem trgu in z nizkimi podporami vinogradniško-vinarskemu sektorju po koronavirusu. Vinogradnikom so dali 15-dnevno možnost odstopa od pogodbe, če se s ponujeno ceno ne strinjajo, in pustili odprta vrata za reševanje težav na državni ravni.

Čeprav gre za drastično odločitev enega podjetja, je po prejetju tega dopisa završalo v celotnem vinogradniškem sektorju v državi, saj je to znak za črn scenarij pogodbenim pridelovalcem vseh štajerskih kleti, da lahko jeseni pričakujejo najhujše – da bodo celo leto delali z izgubo ali da se jim bo bolj izplačalo pustiti grozdje na trtah.

V kakšnem položaju so se znašli vinogradniki, nazorno predstavi primer kmetije Podlesnik iz Kočnega pri Polskavi, na kateri se ukvarjajo z dvema dejavnostma: na 50 hektarjih pridelajo krmo za 200 do 240 prašičev in obdelujejo štiri hektarje vinogradov, štiričlanska družina pa se preživlja samo s kmetijstvom.

»Za Radgonske gorice zadnji dve leti pridelujemo grozdje na dveh hektarjih in odnosa z njimi ne moremo kritizirati, saj je bilo 20 ton grozdja, kolikor smo ga oddali po zadnji trgatvi, plačano že do novega leta. Zanj smo prejeli od 54 centov do enega evra, večinoma pa 70 centov na kilogram. V pogodbi smo se morali obvezati, da grozdja ne bomo prodajali drugam in da ne bomo sami tržili vin. Grozdje pridelujemo še na dveh hektarjih (na drugem MID) za Zlati grič v Slovenskih Konjicah. Najslabše jo bomo odnesli ravno srednje veliki pridelovalci, ker grozdja sami ne predelujemo. Veliki pridelovalci ga namreč v glavnem tržijo sami, manjši pa še vedno prodajajo odprto vino. Sami se za kletarjenje nismo odločili, ker moramo obdelovati še poljedelske površine, tako prašičereja kot vinogradništvo pa sta v krizi. Sramotno je, da je vinogradništvo padlo tako nizko, da stane kilogram grozdja manj kot liter mleka, grozdja pa niti za 30 centov ne moramo prodajati, saj je to še vedno krepko pod pridelovalno ceno. Vinograd brez kupca za grozdje pa ne pomeni ničesar. Čakamo, ali bo v reševanje težav posegla tudi država, toda predlagana rešitev zelena trgatev z nizko odškodnino okrog tisoč evrov po hektarju ni sprejemljiva. Trto je treba obdelovati naprej tudi po odstranitvi grozdja. Na drugi strani se lahko zgodi, da bodo nekateri vinogradniki prijavili zeleno trgatev in hkrati obdržali grozdje. Slišala sem še za drugo možno rešitev – ureditev obrata za koncentriranje grozdnega soka v Bohovi pri Mariboru. Res ne razumemo, zakaj država ne zaščiti slovenskega trga – pri prašičereji smo samo 40-odstotno samooskrbni, pa prašičev ne moremo prodati. In če vina ne morejo prodati velike kleti, le kako ga bodo majhne? Oba sinova veseli kmetovanje, starejši študira vinogradništvo na mariborski Kmetijski fakulteti, sedaj pa razmišljamo, da ga bomo dolgoročno opustili,« pesimistično razmišlja Darinka Podlesnik.

Odkup ostaja neznanka

Minuli četrtek so se predstavniki Radgonskih goric sestali s 140 kooperanti, ki jim prodajajo grozdje prek Kmetijske zadruge Radgona, in po sestanku, po katerem odkup še vedno ostaja neznanka, nam je direktor Borut Cvetkovič dejal: »V Sloveniji je po ocenah med 7,5 in 15 milijonov litrov vina presežka, od tega 10,5 milijona pri malih pridelovalcih, ki imajo do 30 tisoč litrov vina. Za umik lanskega vina z destilacijo zaradi nižje prodaje od načrtovane porabe so zainteresirane še kleti Kmetijska zadruga Brda, Kmetijska zadruga Metlika, Ptujska klet in Puklavec Family Wines iz Ormoža. V Radgonskih goricah načrtujemo prijavo na ukrep krizne destilacije za 800 tisoč litrov vina v okviru posebne uredbe o kriznih ukrepih, ki jo skupaj s kriznim skladiščenjem pripravlja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (ta naj bi bila predvidoma poslana v sprejem na Vlado v dveh tednih). Uredba predvideva pomoč 0,8 evra za vsak liter destiliranega vina, s čimer smo zadovoljni, vendar pa nastane težava z določbo, da lahko vinarsko podjetje prejme skupaj največ 800 tisoč evrov pomoči, vključno s tistim, kar so doslej podjetja že koristila v okviru protikoronskih ukrepov, kot je nadomestilo delavcem za čakanje. To pa pomeni, da bi lahko destilirali manj od načrtovane količine milijon litrov, kolikor imamo presežka. Klet, ki se bo prijavila na ukrep, pa mora letos od pridelovalcev odkupiti 70 odstotkov grozdja od povprečja odkupa zadnjih treh letnikov, kar pomeni, da bi morali letos odkupiti najmanj 1,2 milijona kilogramov grozdja, s čimer bi imeli prihodnje leto spet okrog 0,5 milijona litrov vina presežka.« Cvetkovič je še dodal, da o zeleni trgatvi v svojih vinogradih ne razmišljajo in glede na odprta vprašanja o odkupu ni potrdil nič dokončnega, saj se bodo pogovori o rešitvah s kmetijskim ministrstvom in kooperanti te dni nadaljevali.
Predelava presežkov ali nižja cena ?

Še natančneje nam je krizne ukrepe, o katerih so se minule dni usklajevali v vinarskem sektorju, predstavil Mitja Herga, direktor in enolog ormoške kleti Puklavec Family Wines, v kateri imajo še za en letnik prostora, vendar pa so imeli zaradi koronakrize četrtinski izpad prodaje oziroma milijon litrov vina od 4,5 milijona litrov v kleti. Prodaja je najbolj upadla (45 do 60 odstotkov) na trgih v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji, manj pa na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Lani so že zmanjševali odkup prek zadrug, vendar so na koncu odkupili le za devet odstotkov manj kot prejšnje leto oziroma 1361 ton neposredno od vinogradnikov in le okrog 600 ton prek zadrug. Tudi njihova glavna težava pri reševanju presežne količine je zgornja omejitev pomoči podjetjem 800 tisoč evrov, kar pomeni, da bi lahko destilirali le 650 tisoč do 700 tisoč litrov glede na že prejete pomoči iz protikoronskih paketov. Ta presežek pa je hkrati slaba napoved za prodajo v letu 2021. V ponedeljek (v času po zaključku redakcije) so imeli sestanek s pridelovalci, ki oddajo letno nad 20 ton grozdja; takšnih z več kot dvema hektarjema vinograda je med pogodbeniki 26 in jim torej ta dejavnost predstavlja pomemben del prihodka. »Iskreno se bo potrebno pogovoriti o rešitvah in delitvi izgube dohodka. Naš prvi predlog je, da prevzamemo vse grozdje in vinogradnikom zaračunamo stroške predelave z vrenjem in prvim pretokom po 12 centov na liter, vino pa prodajo sami. Drugi predlog pa je, da najdemo kompromis glede cene, in sicer, da odkupimo 900 ton po redni ceni okrog 60 centov na kilogram, za ostalo količino pa ponudimo nižjo ceno, okrog 30 centov na kilogram. Predvsem pa iščemo rešitev za ohranitev vinogradniškega potenciala, saj potrebujemo obdelano vinogradniško pokrajino ne le za vino, temveč tudi za turizem. O zeleni trgatvi ne razmišljamo niti v svojih vinogradih, niti je ne bomo predlagali našim pridelovalcem, pa tudi skladiščenje ni ukrep, ki bi nam dal rešitve.«

Nevarnost zloma trga

»V kleti imamo prostor za še en letnik in od članov bomo odkupili vse, čeprav smo jim dali priporočilo, da pridelke znižajo. Del lanskega pridelka pa bomo umaknili, saj obstaja nevarnost dumpinških cen in zloma trga, če bo na trgu preveč vina. Zato ocenjujemo krizno destilacijo kot pravi ukrep, načrtovani ukrepi so pravi,« je k mnenju kolegov dodal Silvan Peršolja, direktor kleti Kmetijske zadruge Brda. »Sektor je na kolenih in z načrtovano uredbo bomo prejeli primerljivo pomoč tisti v razvitih državah. Kleti pač nismo državne ustanove, ki bi lahko poskrbele za vse presežke. Krizna destilacija se je že v preteklosti na ravni Evropske unije izkazala kot ukrep, ki poskrbi za vse, in ne le za nekaj igralcev na trgu. Zanje pridejo v poštev le presežne količine letnikov 2018 in 2019, ki bi morale biti prodane letos spomladi. Koliko količin dati v destilacijo, se bomo v naši kleti odločali te dni, veliko je odvisno od tega, kako se nam bodo odprli tuji trgi, kamor gre zdaj vino le po kapljicah. V teh razmerah pride do izraza zadružni princip, po katerem deluje naša klet, situacija v sektorju pa je anarhična. Še vedno nimamo skupne promocijske organizacije, ker sektor še vedno ni organiziran. O neorganiziranosti sektorja pa govori tudi dejstvo, da so brez dolgoročnih pogodb za prodajo grozdja tudi nekateri veliki, ne le manjši pridelovalci.«