Sodobni refoški se lahko pomerijo z najboljšimi svetovnimi vini

12 avgusta, 2020
0
0

Samo en kralj refoška je bil lahko prvi, in to je bil leta 2016 Boris Bordon iz Dekanov, ki je osvojil krono z refoškom 2009 in tako je potrdil, da kri ni voda, ki je sicer 300 let generacijam dajala kruh na tej, nekoč mlinarski domačiji v dolini Rižane.

Mlin s petimi kolesi se je dokončno ustavil leta 1968, Borisov oče Ivan pa je šel v svojem času po pionirski poti, ko je kot prvi zasebni vinar v Istri leta 1985 začel stekleničiti vina pod svojim imenom. Boris in njegov sin Jan, zdaj že mladi prevzemnik in četrta vinarska generacija na kmetiji, pa v dedkovem duhu vinogradniško-vinarsko tradicijo nadgrajuje z ekološko pridelanimi vini.

Vinarstvo Bordon je danes znano po strukturnih, elegantnih, alkoholno bogatih in zato dolgoživih, lahko bi jim rekli kar gosposkih refoških. Visoka kakovost njihovih rdečin potrjuje, da daje istrska zemlja bogata vina, zlasti, če jesen ni deževna in vinogradnik s trgatvijo ni nestrpen. Nekdanji beneški gospodarji tega koščka naše domovine pa so imeli dober okus, saj so zahtevali, da jim istrski kmetje plačujejo dajatve prav s tem vinom.

Bordonovi pridelujejo grozdje na 12 hektarjih, večino imajo na dvignjenih legah nad Dekani. Njihov največji, štirihektarski vinograd v kosu je na legi Zaravne, kjer stalno piha veter in jeseni pomaga soncu zgostiti sladkor in vse druge snovi, ki se pretopijo v mošt že v jagodah. Le manjši delež površin je na nižini ob hiši, a tudi ta vina nimajo značaja ravninskih vin, ker so zaradi obilice sonca krepkejša, upravičeno uvodoma predstavi Jan.

PRIHODNOST JE V BIODINAMIKI

V času njegovega deda Ivana je družina obdelovala celo več – 16,5 hektarja vinogradov, vse do Črnega Kala, a od tega le na dveh svojih hektarjih, saj je na Obali še vedno večina zemlje v lasti državnega sklada kmetijskih zemljišč. Njihov najstarejši vinograd refoška je star 46 let, vsi pa so obnovljeni, v njih so poleg večinskega refoška od rdečih sort še merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc in od belih malvazija, chradonnay, sauvignon in rumeni muškat. Starejši vinogradi imajo povprečno manj, okrog 3300 trt in mlajši do 5500 trt po hektarju. V letniku pa pridelajo dobrih 40.000 litrov vina, cilj je 50.000 steklenic, kar je krepko manj kot v Ivanovem obdobju.

Boris je začel delo ob očetu prevzemati postopno, srednjo kmetijsko šolo je končal v Mariboru in se vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, vendar je študij zaradi očetove bolezni zaključil predčasno. »Oče Ivan je kot prvi v Istri začel vsako drugo vrsto v vinogradu zatravljati in imel v vinogradih tudi ovce, zato so mu celo grozili, da mu bodo vzeli zemljo, ker je ne obdeluje. Šele, ko so ga za sodoben pristop pohvalili na italijanski kmetijski oddaji Linia Verde, se je stanje umirilo,« pravi Boris in doda, da se je odločil za prehod v ekološko pridelavo prav zato, ker je na ta način prideloval že oče. »Nikoli ni uporabljal herbicidov, pač pa smo travo kosili ročno in uporabljali le hlevski gnoj, zato bi bilo nesmiselno, da ne bi pridobil še certifikata. Poskusno sem začel na eko način obdelovati v dokaj deževnem letu 2012, a je prišlo še veliko bolj deževno leto 2014. Kljub temu nam je uspelo brez večjih težav, kar pa ne bi bilo mogoče, če ne bi že nekaj let prej ob obnovi za tri metre dvignili vinograd ob hiši, kjer so bile prej težave s peronosporo zaradi slabe zračnosti lege. Sva pa z Janom ugotovila, da je v ekološki pridelavi veliko več ročnega dela – listje, ki zakriva grozdje, je potrebno odstraniti, sicer ga lahko »vzame« peronospora.« Vendar pa trte refoška zadnja leta intenzivno uničuje esca in v 10 let starem vinogradu na štirih hektarjih jih manjka že četrtina. »Bolezen je prišla k nam že s trsnim materialom in namesto, da bi začeli z 10 let starim vinogradom, ki je ravno začel dajati vina najvišje kakovosti, služiti, ga bomo morali obnoviti. Zato bomo dvakrat ob zaslužek, saj te trte še naslednjih 10 let ne bodo dajale vrhunskih vin,« doda Boris.

Poleg bakra in žvepla uporabljajo v vinogradih sredstva za krepitev odpornosti vinske trte, kot so alge in drugi pripravki, ki jih je na trgu že precej. Jan, ki je končal Visoko strokovno šolo za vinogradništvo v Vipavi, pravi, da na fakulteti še vedno ne predavajo ekološkega vinogradništva, zato se veliko posvetuje z drugimi vinarji.

Delo v našem vinogradu je zastavljeno tako, da je čim manj vdora v ekosistem. Vsi najboljši in največji istrski vinogradniki smo ekološki in kolegi uporabljajo nekatere pripravke in postopke že več kot 10 let, zato se lahko posvetujem z njimi. Prihodnost pa je zanesljivo v biodinamiki, verjame Jan. 

 

Z ekološko pridelavo izgubiš del pridelka, cen pa ne moreš zvišati. Ker pa je v to smer usmerjen cel svet, je pretehtala odločitev za to obliko pridelave, ker bodo tisti, ki niso v njej, dolgoročno zelo težko prodajali,« meni Boris Bordon.

TUDI REFOŠK BI SI ZASLUŽIL FESTIVAL

Ko je klet prevzel Boris, je bil refošk, ki je še vedno najbolj prodajano slovensko rdeče vino, slogovno precej drugačen. Vinarji so bili usmerjeni na količino in ne na kakovost, zato so bila vina alkoholno lažja, z visokimi kislinami, le v dobrih letnikih je refošk vzdržal dve do tri leta, v deževnih jesenih je bil slabo obarvan.

Težava pa je nastala, ko so k nam začeli prihajati tujci, ki takšnega vina niso marali, pohvalili pa so merlot. Spreminjanje sloga refoška je potekalo postopno, celo desetletje, z zmanjšanjem obremenitve. Po trti sedaj pridelamo samo buteljko ali še manj. Letnik 2005 je bil zame prelomen, ko sem začeli kletariti refošk, ki v arhivu prenese tudi desetletje ali več. To leto je imelo to vino prvič več kot 13 odstotkov alkohola, kar je bilo zanj nenavadno.

Prvi poskus v to smer pa sem opravil pravzaprav že leta 1987, ko smo na trti na najboljši legi pustili dlje dozorevati grozdje, ki je bilo ob trgatvi že rozinasto. In to vino je dobilo na ocenjevanju v Ljubljani veliko zlato medaljo in je bilo v igri za šampiona.«

Kakovost refoškov se je v zadnjem obdobju izjemno vzpela, refošk lahko daje kakovost, primerljivo najboljšim svetovnim vinom. Ta temelji na bogati barvi, visokih alkoholih, ki marsikdaj dosegajo celo dobrih 16 volumenskih odstotkov alkohola, obveznem biološkem razkisu in večletnem zorenju v barikih oz. večjih lesenih sodih. Istrski vinarji se z najboljšimi vini na številnih ocenjevanjih pomerjajo med sabo in v tujini. Vendar pa v zadnjem obdobju že sledijo trendu nižanja alkoholnih stopenj, kar zahtevajo pivci po celem svetu, saj je pomembnejša harmonija vina. O prihodnosti istrskega refoška pa Boris meni, da bi si morda poleg praznika refoška v Marezigah in strokovnega dogodka Refuscus Mundi v Izoli refošk prav tako zaslužil svoj festival, kot ga ima malvazija v Portorožu.

BREZ SODOBNE KLETI NE GRE

Klet Bordon je znana tudi po tem, da je Boris že leta 1986 pridelal prvi istrski rose iz refoška, kar je bil njihov odgovor na vse bolj modna bela vina, ki jih takrat še niso imeli, vseeno pa so želeli dopolniti ponudbo. Malvazijo namreč pridelujejo šele zadnji dve desetletji. »Razen nekaj poznavalcev vina pa domačini tega roseja niso dobro sprejeli, ker so bili navajeni, da je rose le vino iz grozdja slabše kakovosti. Sedaj ga polni večina dobrih istrskih kleti.« Na trgu je okrog 15 etiket, najvišje linije predstavljata zorjena in dlje macerirana malvazija Dora in refošk Ivan, ki ju ne stekleničijo vsako leto, srednje zorjen in svež refošk ter enako malvazija ter zvrsti rdečih sort.

Delo v kleti zahteva veliko sodobne opreme, zato so leta 2017 zgradili novo klet, letos bo v njej četrti pridelek. Jan je po shemi za mladega gospodarja , v katero se je vključil 2019, sredstva namenil za opremo, del sredstev za klet pa so pridobili na razpisu iz Programa razvoja podeželja. Vendar je bil delež teh zelo nizek, le okrog 15-odstoten, tako da so veliko opreme dokupili še sami. Celotna naložba jih je doslej stala okrog pol milijona evrov, jim pa še vedno primanjkuje skladiščnih prostorov. Zmogljivost kleti je 150.000 litrov, hkrati so kupili vse od stiskalnice, črpalk, stalno dokupujejo barike iz slovenskega hrasta. Jan pa lahko sedaj delo z vini, za katero so bili prej potrebni trije, večinoma opravi sam. V kleti pa je velik poudarek na čistoči, da se ne prenašajo neželene bakterije ali kvasovke, kot je v rdečih vinih, ki pri njih prevladujejo, brettanomyces, ki daje vonj, ki spominja na hlev.

VEČERI OB ŠPUTINU

Za klet Bordon je še vedno najboljši slovenski trg, kjer pa imajo grenko izkušnjo, ko so zaradi stečaja enega od štajerskih gostincev čez noč ostali brez največjega kupca. Znajti so se morali sami, zadnja leta se jim je zelo povečala prodaja na domačem dvorišču, kjer so od nekdaj dobri gostitelji, več pa je bilo tudi turistov iz celega sveta. Njihova vina so bila že na Švedskem, v dogovoru so s Poljsko, Japonsko. Zadnja leta so po dolgih letih promocije slovenskih vin njihovi kakovosti primerno ceno priznali tudi tuji trgi, zato je izvoz nekoliko lažji. Letos, ko je prodaja zaradi pandemije obstala in je v kleti še več kot pol lanskega letnika, so se morali pri petih zaposlenih izključno v kmetijstvu močno potruditi.

Domislili so se vikendov ob šputinu, kar je istrska beseda za prigrizek ob vinu iz različnih kulinaričnih dobrot. To jim pomaga prodajati vina v teh kriznih časih, v kuhinji pa se rada sučeta tudi Boris in Jan, medtem ko se turisti te dni le vračajo.

  <style>    .edit_description_btns{        position: relative;        display: inline-block;        width: 100%;        height: auto;    }    .edit_description_btns .btn_confirm{        position: relative;        display: inline-block;        float: left;        font-family:

” >