V vinski kleti Puklavec Family Wines (PFW) v Ormožu se je letošnja trgatev na 620 hektarjih začela kaotično, saj jim je neurje zadnjo nedeljo v avgustu porušilo vse načrte. Tako so že naslednji dan pohiteli v vinograde z vsemi 120 zaposlenimi in rešili 80 ton poškodovanega grozdja ter do konca tedna pobrali 450 ton muškat otonela, sauvignona, sivega pinota in chardonnaya. Na ta način so razbremenili poškodovano trto, da si bo hitreje opomogla. »Na srečo je sledilo obdobje sončnega vremena, da ni bilo večjih težav z gnilobo, trgatev pa smo ustavili za cel teden in uredili porušene nasade ter počistili podrto drevje pod vinogradi, da bodo lahko traktorji odvažali grozdje,« nam je dejal Mitja Herga, direktor in enolog kleti PFW. Z njim smo se pogovarjali sredi trgatve o rasti in izzivih največjega štajerskega vinarskega podjetja, ki je v 2019 prodalo doma 1,98 milijona steklenic v vrednosti 5,4 milijona evrov, v izvozu slovenskih vin pa so na vrhu skupaj s kletjo Brda.

Po nekajmesečnem dogovarjanju največjih slovenskih kleti o destilaciji presežkov vin po zastoju pomladanske prodaje, v času koronakrize, vam je neurje dobesedno čez noč zrušilo poslovno politiko. Namesto s presežki se zdaj ukvarjate z dokupom grozdja v sosednjih okoliših.

Zaradi neurja s točo imamo izpad 1200 ton grozdja, na delih Litmerka bomo izgubili povprečno 60 %, še vedno ne vemo, kaj bo s poškodovanim renskim rizlingom, trte šipona so po toči ostale v šoku. Letos bomo imeli največji odkup po letu 2013, in sicer 2400 ton grozdja. Dogovorili smo se za dodatnih 650 ton na območju Maribora, Haloz in Radgonsko-Kapelskih goric. Te količine bomo plačali povprečno po 60 centov na kilogram, povprečna odkupna cena vsega grozdja v letniku 2020 pa bo 54 centov na kilogram. Z dodatnimi količinami ni bilo težav, vinogradniki so nas zasuli s ponudbami. Naš pridelek pa imamo zavarovan, na šestih hektarjih preizkušamo tudi protitočne mreže, vsekakor pa je potrebno varovati kmetijske pridelke s kombinacijo ukrepov.

VIDEO: PUKLAVEC FAMILY WINES – TRGATEV 2020

Dodaten odkup predstavlja dodaten strošek za podjetje

Dodatnih 300.000 evrov za dokup ne bi smela biti težava, ker verjamemo, da imamo za to vino trg, ves odkup pa temelji na predvidevanjih o prodaji za leto 2021. Večja težava je na vinskem trgu, če nimaš vina, ker ne moreš zadržati kupca. Opažamo, da se je vinski trg regeneriral in je v rasti v trgovskih verigah, v turizmu in horeca sektorju pa je prodaja izjemno slaba in nihče ne ve, kaj bo zaradi koronavirusa. Po katastrofalni prodaji spomladi ugotavljamo, da smo v tujini najbolje prodajali v državah, kjer prodamo največ v trgovskih verigah, reševala nas je Nizozemska, kjer smo prodali 300.000 steklenic, do konca leta jih bomo še 100.000, pa na Hrvaškem, v Veliki Britaniji in na Poljskem. Prodaja pa se nam je skoraj ustavila v Nemčiji in Braziliji, kjer prodajamo izključno v gostinstvu. Smo pa od leta 2009 izvoz s 6 % povečali na 52 %, toda naš največji trg je še vedno Slovenija, kjer smo v 2018 prodali 48 % vseh vin.

GLAVNE NALOŽBE ZAKLJUČENE

V zadnjem, za vinarje zelo napornem desetletju, ste pomladili vinograde in temeljito posodobili celotno vinsko klet ter hkrati zasnovali nove blagovne znamke. Ali vas je pri tem vodilo predvsem prilagajanje ciljnim tujim trgom?

Leta 2009, ko je družina Puklavec odkupila klet, se je zaradi gospodarske krize začela zmanjševati poraba in do 2012 je bilo zelo težko. Naložbeni ciklus smo zastavili v skladu z dolgoročnimi ambicijami, stanje ob prevzemu kleti pa je bilo izjemno slabo: zastarela klet je bila opremljena za večinski program litrskih steklenic, ki je takrat predstavljal 84 % vseh polnitev. Novi lastnik se je dobro zavedal, da bodo naložbe potrebne. V desetih letih smo obnovili 321 hektarjev vinogradov, kar pomeni tudi izpad pridelka, saj je potrebno na rodnost čakati tri do štiri leta. Trte šele sedaj prihajajo v obdobje, ko začenjamo obirati sadove. Obnavljali smo s sortami in podlagami, ki so prilagojene podnebnim spremembam, saj so temperature v zadnjem obdobju za 2 ºC višje. V zadnjem obdobju veliko vlagamo v vinogradniško mehanizacijo, saj se zavedamo, da bo delovne sile vedno manj. Naše površine so vključene v KOPOP program, naš cilj je do leta 2022 obdelovati 70 % površin brez herbicidov. Leta 2009 smo uredili prevzem grozdja in leto pozneje odprli novo polnilno linijo, v 2011 pa še novo dvorano z računalniško vodenimi fermentorji za 3000 do 26.000 litrov vina, ker je zelo pomembno, da lahko kletarimo posebej vina iz posameznih vinogradov. Sledilo je še urejanje stiskalnice, v 2015 in 2016 pa še prostora za klasične in charmat penine, in s tem smo zaključili glavne naložbe v vinarstvu. Pri naložbah smo zelo učinkoviti, skupaj pa smo v tem obdobju vložili 17,6 milijona evrov in še 12 milijonov evrov v trge ter se z letnim prihodkom 12 milijonov evrov približujemo pozitivni ničli.

Kako uspešni ste na domačem trgu?

Naša vodilna blagovna znamka belih vin in na vinskem trgu v Sloveniji v celoti je Jeruzalem Ormož, ki je zelo prepoznavna tudi na Hrvaškem, ostaja tudi blagovna znamka Ljutomerčan. V Slovenji smo prodajo vrednostno podvojili z 2,6 milijona evrov v 2011 na 5,4 milijona evrov v 2019. Sloga teh vin nismo spreminjali, gre za suha vina s preostankom sladkorja do 6 g/l. Slovenski trg še vedno najbolj povprašuje po aromatičnih polsladkih vinih – tramincu in rumenem muškatu. Vsa vina imamo v kakovostnem razredu, delež litrskih steklenic smo zniževali in so lani predstavljale 28 %. Pri prodaji buteljk smo v zadnjem obdobju na slovenskem trgu dosegli maksimum – pri večini sort smo na prvem ali drugem mestu. Dosegamo tudi najboljše cene buteljk v Sloveniji, na polici med pet in sedem evrov, gotovo pa ne dosegamo doma najboljše povprečne cene. Po litru dosegamo daleč najvišjo ceno v Veliki Britaniji. Prodajo smo povečali tudi na račun propada treh večjih štajerskih kleti – Vinaga, Kapelskih goric in Slovenske Bistrice. Štiri preostale velike štajerske kleti pa se prerivamo na trgovskih policah v litrskem programu.

Razred višje je blagovna znamka Seven Numbers, ki predstavlja vina iz posameznih vinogradov, kakovostno najvišje pa so naša vina pod blagovno znamko 34, ki jih stekleničimo le v najboljših letnikih. Poimenovali smo jo v čast Martinu Puklavcu, predniku naših lastnikov, ki je leta 1934 ustanovil Vinarsko zadrugo Ormož. Kar 25-odstotno rast smo imeli zadnja leta pri penečih vinih, delež teh smo povečali vsi slovenski vinarji. V PFW smo začeli z 72.000 steklenicami in jih lani napolnili 412.000, ocenjujemo pa, da bo prihodnja rast le še štiri- do šestodstotna. Zagotovo pa bi si želeli, da bi bil uvoz vin v Slovenijo manjši.

Ormoška klet se je   med polnilci penin povzpela na drugo mesto v državi.  Zmogljivosti so povečali najprej zato, ker niso zmogli slediti povpraševanju, prodaja jim raste še vedno z dvomestno številko, vložek pa se v tem delu vinskega trga tudi najhitreje povrne, saj je dodana vrednost na steklenico največja.V dveh mesecih pred novim letom  prodajo 45 % letne prodaja penin, že  po martinovem pa morajo imeti napolnjenih vsaj 150.000 steklenic, da zadostijo povpraševanju. V trgovinah prodajo  70 %   penečih vin in  30 % v gostinstvu, intenzivno delajo na širitvi novih prodajnih poteh,kot je spletna prodaja.

V IZVOZU USPEŠNI S SAUVIGNONOM

Ali se vina PFW za tuje trge slogovno precej razlikujejo od vin za slovenski trg?

Da, precej, v tujini je naša glavna blagovna znamka Puklavec and friends, in medtem ko v Sloveniji ne uspemo prodati sauvignona, je v tujini kar 60 % naših vin povezanih s to sorto. V Veliki Britaniji imajo pivci zelo radi zvrst sauvignon in šipon, ki ga doma ni mogoče prodati. Angleški pivci imajo radi mineralna sveža vina in zelo suha vina ter malo višje kisline, podobno je tudi v Braziliji. V Sloveniji na svežino in mineralnost nismo zelo tolerantni, ker smo bili naučeni drugače. Na Poljskem pa imajo na primer enak okus kot v Sloveniji pred 20 leti, tj. posluha vina. Slovenski vinski trg je pri pivcih zelo razdeljen na vzhod in zahod in ti včasih rečejo, da imajo štajerska vina preveč kisline. Toda, če pogledamo širše, so štajerska vina veliko bolj mednarodna kot primorska, le da so primorski vinarji uspeli naučiti porabnike, da so sprejeli njihov slog, Štajerska pa je v tem pogledu še vedno slaba.

Kljub temu, da veliko izvažate, pa verjetno vaš cilj ni pridelava globalnih vin, saj sicer vaši lastniki ne bi zaposlili domačega enologa. Vendar marsikateri lastnik vinske kleti meni, da je ključ uspeha tuji enolog, kar pa pogosto ni res, saj je lahko poznavanje domačega terriorja dodana vrednost tudi na tujih trgih.

Meni je tujina veliko dala – pred prihodom v ormoško klet sem se izobraževal na Novi Zelandiji in v Južnoafriški republiki. Prednost pa je, da sem Ormožan in poznam te hribe, svoje prvo vino sem donegoval že 1998.

 S trto moraš živeli celo leto in vedeti, kakšno vino želiš na koncu. Enolog pa mora biti najprej predvsem dober vinogradnik in imeti to povezavo. Zmeraj gre za to, da se v vinih izraža posamezna lega in s tem namenom smo leta 2017 začeli negovati vina Seven Numbers, a šele, ko so bile trte dovolj stare, da so lahko rodile primerno kakovost.

Moj sedanji največji izziv je šipon, a ko sem začel, ni bilo tako. Svoji viziji šipona sem se približal z letnikom 2015, ta je prejel najvišje platinasto priznanje na Decanterju 2017, in z letnikom 2019. V Sloveniji je prodaja te sorte še vedno velik izziv. Pridelovalci šipona pa razmišljamo o ponovni obuditvi konzorcija šipon, vendar želimo vanj vključiti tudi pridelovalce iz Haloz in Maribora, da bi imeli vsaj 10 ponudnikov te sorte.

PROFESIONALIZACIJA VINOGRADNIŠTVA TUDI NA ŠTAJERSKEM

V Slovenji smo po osamosvojitvi izgubili okrog 7000 hektarjev vinogradov, ki so iz okrog 23.000 padli na 15.600 registriranih hektarjev. Ali bi lahko ohranili del površin tako, da bi povečali izvoz?

Menim da, zadnjih nekaj let PFW dosega več kot polovico slovenskega izvoza, na vrhu smo skupaj s kletjo Brda, klet Brda in PFW predstavljamo 80 % slovenskega izvoza. Slovenja ima možnost izvoza vin, je pa res, da je treba trge sistematično obdelovati in biti vztrajen – to pomeni biti finančno dovolj močan, da vlaganja preživiš, ker se nič ne zgodi v nekaj letih. Manjka nam sistematični pristop in za to potrebujemo generično telo za promocijo slovenskih vin. Ne pričakujem, da bo MKGP vodilo to telo, temveč, da ga bo organiziralo na začetku, potem je pa na vinarjih, da ga vodimo. Slovenski vinarji smo obremenjeni z nekimi zadevami iz preteklosti in se zato ne premaknemo.

Ocenjujem pa, da se bo padanje vinogradniških površin ustavila med 10.000 in 12.000 hektarji. Število vinogradnikov bo padalo, ti se bodo profesionalizirali, z manj kot tremi hektarji vinograda ni mogoče resno delati. V našem podjetju dober traktor obdeluje 20 hektarjev, naši vinogradniki pa želijo z istim traktorjem in opremo obdelovati dober hektar, kar se finančno ne izide. Se pa že pojavljajo mladi vinogradniki, ki imajo od 12 do 14 hektarjev in s takšnimi je veliko lepše delati – ker je to njihova služba, veš, da bo delo dobro opravljeno.

V okviru priprave strateškega načrta razvoja slovenskega kmetijstva za naslednje sedemletno finančno obdobje so v pripravi tudi smernice razvoja vinogradništva in vinarstva. Kaj bi vi dali na prvo mesto?

Na prvo mesto bi dal razvoj Slovenije kot vinske destinacije, a ne samo v tujini, temveč tudi navznoter, saj slovenski vinski sektor živi predvsem zaradi slovenskega vinskega trga. Imamo izjemno zveste pivce, in tudi, ko nam letniki zanihajo v kakovosti in je pri izvozu posebej težko, tako je bilo v letu 2014, doma še vedno prodamo. Zato ne smemo pozabiti na domačega porabnika, ker gre ta počasi proč od slovenskih vin. Delež tistih, ki povprašujejo po tujih vinih, se je namreč že dvignil na 14 odstotkov.