Med petimi odstotki najboljših olj na svetu

29 oktobra, 2020
0
0

Zadnje desetletje je postalo ponovno bolj oljkarsko območje tudi Vipavska dolina, kjer po lanskih podatkih raste okrog 30.000 dreves na 70 do 80 hektarjih. V Goriško oljkarsko društvo je povezanih 170 pridelovalcev iz Vipavske doline in Krasa in imajo tudi svoj ocenjevalni panel 13 ocenjevalcev. Vodja tega je naš sogovornik Ernest Kante iz Šempasa, ki je skupaj s hčerko Matejo tudi državni ocenjevalec in prejemnik številnih nagrad za oljčno olje doma in v tujini.

Ernest, ki je sicer zaposlen v Hitu, se je začel bolj načrtno ukvarjati z oljkami skupaj z družino na posestvu svoje tašče. Prvih 15 »zimzelenih dreves« pa je posadil tast. Po velikem razočaranju, ker jim Vipavska klet tri leta ni plačala grozdja, je predlagal, naj pol hektarja vinograda zamenjajo oljke. Na terasah so tako leta 2011 najprej posadili 500 dreves v Šempasu in leta 2016 še 300 dreves v sosednjem Oseku. Naložba v nasad je stala 22.000 evrov in v namakalni sistem še 8000. V oljčnikih so številne sorte, med njimi je največ belice, sledijo pa maurino, grignan, leccio di corno, frantoio in buga. Pred sedmimi leti pa so na Šempaškem polju posadili še 500 lesk sort giffoni, tonda gentile romana, daria in torino – slednja dva sta križanca za industrijsko pridelavo. Vse sorte so italijanske, saj je naša soseda takoj za Turčijo druga največja pridelovalka lešnikov na svetu.

Ne spreglejte knjige LUPINARJI – oreh, leska, kostanj, mandelj, ki jo lahko prelistate in naročite s klikom na naslovnico, na tel. št. 01 473 53 79, ali po elektronski pošti na e-naslov karmen@czd-kmeckiglas.si

Ernest pričakuje letos povprečno letino oljk. V stiskalnico so šli kot prvi med 5. in 10. oktobrom plodovi maurina, po 20. oktobru še belica in kot zadnji leccio di corno, pričakuje pa malo nižjo oljevitost, od 800 do 1000 litrov olja. »Obirati je treba, ko je sadež tehnološko zrel, vedno sem v stiku s stroko, saj dajemo oljke na predhodne analize. Zaradi naletov oljčne muhe se je letošnje obiranje začelo nekoliko prej, sam pa se najbolj zanašam na trdoto ploda, in ne na samo oljevitost. Pri tem je treba upoštevati dež, po njem so oljke bolj trde, oljevitost pa je enaka, ker pa je v njih več vode, je strošek predelave večji. Toda tudi presuhe oljke niso najboljše, ker je potrebno pri predelavi dodajati vodo, a je bolje, da je prisotna vegetalna in ne dodana voda. Oljke odpeljem takoj po obiranju v zabojčkih v oljarno Santomas v Šmarje nad Koprom. Obiramo jih do 16. ure, ob 18. uri so že v oljarni,« Ernest na kratko predstavi pot od oljke do vrhunskega olja, če uspe oljkarju prej ubraniti sadeže, ki so jih letos zaradi obilnejših poletnih padavin napadali številni škodljivci.

 V oljčnikih Kantetovih v Šempasu so z obiranjem zaključili 1. novembra, drevesa obirajo s pnevmatskimi grabljicami, pod njih pa na terasah položijo 100 metrov dolge mreže, ki jih traktor namotava. Ko se v njih nabere 60 kilogramov plodov, jih stresejo na kup, da se plodovi ne poškodujejo.

V oljčnikih Kantetovih v Šempasu so z obiranjem zaključili 1. novembra, drevesa obirajo s pnevmatskimi grabljicami, pod njih pa na terasah položijo 100 metrov dolge mreže, ki jih traktor namotava. Ko se v njih nabere 60 kilogramov plodov, jih stresejo na kup, da se plodovi ne poškodujejo.

Oljčna muha, molj, marmorirana smrdljivka …

Leta 2014 se je samo z oljkami vključil v ekološko pridelavo, a je bilo to izjemno deževno leto in veliko oljčne muhe. In ker takrat še ni imel dovolj znanja, je izstopil in letino rešil s perfekthionom. Sedaj, ko ima več znanja, dela vse po ekoloških smernicah in se bo ponovno vključil v ekološko pridelavo že zaradi tega, ker načrtuje prodajo olja v severne evropske države. »Letos sem letino obvaroval izključno s pripravkom GF120, pri katerem pa je težava, da ga lahko uporabimo v sezoni le štirikrat. Nalet muhe pa se je začel že v začetku julija – kljub temu imam zdrave oljke z minimalnim izpadom. Razširjenost muhe spremljam z belimi ploščami, ki privabljajo le samce. Septembra je bil nalet oljčne muhe zelo močan, a bistveno večji v obalnem pasu in v Brdih kot pa v Vipavski dolini. Največ težav nam povzročajo zanemarjena okrasna drevesa ter oljčniki, ki jih imajo Ljubljančani. Tudi letos pa se je potrdilo, da je nasade pred oljčno muho najlažje obvarovati s sodelovanjem in stalno pristnostjo. V Oseku so ob mojem oljčniku še štirje manjši, in ker smo se združili in ukrepali hkrati, je bilo napada muhe bistveno manj,« pravi Ernest. Prisoten je bil tudi oljčni molj, le da ga pridelovalci težje prepoznavajo. Ponavadi povzroči odpadanje plodov, njihova sredica pa je črna. Vse bolj je zadnja leta prisoten še tretji škodljivec, marmorirana smrdljivka – tam, kjer ta sesa, sadež oleseni. Škropil proti njej še ni, pred stiskanjem pa ga iz plodov izpihajo.

Namakanje oljk se izplača

Oljčnik družine Kantetovih v Šempasu je vključen tudi v projekt Avtomatizacija in ekonomska upravičenost namakanja v oljkarstvu, ki je bil odobren lani in bo trajal do leta 2021, vanj pa je vključenih še sedem oljkarjev iz Istre. V okviru projekta je bilo oljkarjem sofinancirano namakanje, ker pa so ga Kantetovi uredili že sami, so pri njih postavili vremensko postajo, prek katere lahko zbirajo podatke za Vipavsko dolino.

»Zadnja leta je zaradi vse bolj ekstremnih vremenskih pogojev treba začeti namakati pred cvetenjem, da se drevesa dobro oplodijo, ker je velikokrat suša že maja. Pomembno je tudi, da je drevo v čim boljši kondiciji,« pove Ernest in doda, da se po prvih rezultatih namakanje izplača, ker se je pokazala razlika v oljevitosti plodov. Pri sorti leccio di corno, ki je bila ob prvi analizi še na drevesu, je bila 15-odstotna oljevitost, kar je zelo visoko, pri belici pa 13,5 % in je še naraščala.

Ko smo v oljarni vzorčili plodove, je bila masa 53 plodov iz nenamakanih dreves 75 gramov, 53 plodov iz namakanih pa 95 gramov, tako da je 20 % razlike že v sami teži. Pri stiskanju pa je bil rezultat 9,1 % olja iz nenamakanih in malo manj kot 10 % olja iz plodov namakanih dreves. Torej je bila oljevitost za skoraj odstotek višja. Razlika v teži plodov iz namakanih in nenamakanih dreves pa je 20 do 25 %. Pridelek po drevesu je bil od sedem do 17 kilogramov in na osnovi tega sklepam, da se namakanje izplača, sploh dolgoročno.

V nasadu lešnikov imamo vodo iz Vogrščka, v oljčniku pa iz vodovoda, in v tem je poraba v sezoni okrog 400 m3, kar nas stane prav tako 400 evrov oz. evro po kubičnem metru.«

Vzorniki v Apuliji

Kantetovi imajo doma še manjšo pražarno kave pod imenom Kerinba, s katero se ukvarja predvsem žena. Kot podjetnik je Ernest navajen, da se mora v trženju znajti, pa tudi nenehno izobraževati. »Pri mojih vzornikih v podjetju Intini v Alberobello v Apuliji sem videl, kako delajo, in povedali so mi, da je v Italiji olja, kot ga pridelamo v Sloveniji, največ tri odstotke, v svetu pa največ pet odstotkov, zato se za prodajo ne bojim.

Ernest Kante je bil od začetka zadovoljen že z nagradami iz Slovenije in splitske Masline, sedaj pa pošilja olja na ocenjevanje v Italijo in v Pariz, kjer je prejel nagrado med srednje blagimi olji. Na ocenjevanje vedno pošilja mešano olje, saj sortnih ne prideluje.<br><br> Ernest Kante je bil od začetka zadovoljen že z nagradami iz Slovenije in splitske Masline, sedaj pa pošilja olja na ocenjevanje v Italijo in v Pariz, kjer je prejel nagrado med srednje blagimi olji. Na ocenjevanje vedno pošilja mešano olje, saj sortnih ne prideluje.

Zadnja leta so bile tudi nekoliko slabše letine, zato slovenskega olja še vedno primanjkuje. Kljub temu pa ni enako dobra kakovost vseh pridelovalcev, dobrega in slabšega olja pa ni mogoče prodajati skupaj. Vsi moramo zato delati na višji kakovosti, ker s količinami ne moremo konkuritati Špancem, Grkom, Italijanom. Vipavci olja še nimamo zaščitenega tako kot v Istri, kjer imajo zaščiteno oznako porekla (ZOP). Tudi na Vipavskem bi lahko naredili kaj v smeri zaščitenega geografske porekla, saj drugih možnosti skoraj ni, težava pa je velika birokracija. Povezovanje oljkarjev v združenje pa bo trd oreh, saj imajo Vipavci z zadrugami zelo slabe izkušnje iz prodaje grozdja.«

Ernest prodaja olje le v nekaj trgovin in gostiln, sicer pa doma. Družina Kante pa gleda v prihodnost z novimi načrti, saj se je sin Blaž odločil za študij agronomije, na smeri za mediteranske kulture v Kopru. Zato bodo oljčnike in tudi leske, s katerimi je veliko manj dela, še širili. Poleg tega načrtujejo gradnjo oljarne z zmogljivostjo 1000 kilogramov na uro, saj predelave oljk v Vipavski dolini še ni, vendar morajo za to pridobiti še gradbeno dovoljenje, na katerega čakajo že nekaj let.

Ne spreglejte knjige OLJKA, ki jo lahko prelistate in naročite s klikom na naslovnico, po telefonu na tel. št. 01 473 53 79 ali e-naslovu karmen@czd-kmeckiglas.si.