Raznolikost, inovativnost in neposredno trženje

6 maja, 2021
0
0

Dejan Rengeo iz Murske Sobote je v Sloveniji znan kot pionir pridelave industrijske konoplje, ki bi lahko kot ena najbolj uporabnih rastlin za prehrano, krmo, medicino, kozmetiko, gradbeništvo, tekstil in še kaj dala slovenskemu podeželju in gospodarstvu nasploh veliko delovnih mest. S kulturo, ki v prsti ne mara pesticidov in je obenem čistilec zemlje, bi lahko revitalizirali tudi veliko kmetijskih površin. Kljub trudu številnih pridelovalcev se je njena setev zadnja leta s 500 hektarjev zmanjšala na 300 hektarjev v celi državi, kar je veliko manj, kot je optimistično pričakoval Rengeo, ki je hkrati strokovnjak za pridelavo alternativnih kultur. Zato ne preseneča, da lahko ponudita dve generaciji družine Rengeo, ki delata skupaj, svojim kupcem kar 100 izdelkov z dveh kmetij.

V Murski Soboti, kjer živi Dejan z družino s štirimi otroki na kmetiji ženinih staršev, obdelujejo 20 hektarjev, še 55 hektarjev svojih zemljišč pa v Šalovcih na Goričkem, kjer je domačija Rengeovih, in nekaj drugod v Prekmurju. Obe ekološki kmetiji z nizom dopolnilnih dejavnosti sta povezani pod streho podjetja Gorička ves, ki prideluje petnajst poljščin, redi škotsko govedo in prašiče, tretjino dohodka pa predstavlja zelenjava.

Dejanov karierni in strokovni začetek pridelave konoplje v 90. letih je znan in domala komičen, če ne bi bil resničen. Pridelek za njegovo diplomo so namreč želi miličniki in ju ob spravilu s profesorico dr. Darjo Kocjan Ačko ustavili sredi Murske Sobote, kot da sta kriminalca, ki pridelujeta za narkomanski trg in ne za hrano. Za diplomsko nalogo iz konoplje pa je kasneje celo prejel Prešernovo nagrado. In še danes nismo daleč od represivnega pristopa do konoplje, saj še vedno ni dovoljeno sejati sort industrijske konoplje z vsebnostjo THC nad 0,2 %, kamor sodi večina avtohtonih slovenskih sort in sort bivše jugoslovanske države. Vsi pridelovalci konoplje morajo pridelavo še vedno prijaviti na kmetijskem ministrstvu.

IZGUBILI MALE PRIDELOVALCE

»Ponovna škoda je bila storjena, ko so oblasti predlani začele preganjati CBD-izdelke med novo hrano, ki je ni dovoljeno tržiti, kar so utemeljevali z mednarodnimi standardi o varnih živilih, sintetični kanabinoid pa je bil dovoljen. V ozadju pritiska je bila fitofarmacevtska industrija. Majhni, specializirani pridelovalci so se namreč lotili profesionalne pridelave (predvsem cvetov) ravno za te izdelke, in sedaj bi imeli zelo uspešna podjetja. Tako pa so številna prenehala delati. Podjetje Pharmahemp v Ljubljani, ki je sedaj pomembno podjetje v svetovnem merilu, pa posluje samo s tujino. Zatem je prišel še koronavirus in porušil trg. Ta je sedaj zasičen s konopljinimi cvetovi, ker so jih začeli Italijani in Švicarji pridelovati klonsko, brez semena, s sadikami zgolj ženskih rastlin in preplavili trg. Če je bil prej kilogram cvetov 15 evrov, je sedaj pet evrov ali še manj, odvisno od načina pobiranja. Tudi odstotek CBD (kanabionid) je pet evrov, ta se uporablja v kapljicah in razredčen v olju ali v pasti. Sami smo lani pobrali precej cvetov ročno, ker zagotavlja višjo kakovost. Iz njih smo presejali prah in ga kot nov izdelek pakirali v kapsule kot suhi ekstrakt, ki je zelo dober za trebušne organe,« pravi Rengeo, ki prideluje to legalno zatrto rastlino v glavnem za prehrano in semena.

OD SEMENA DO OLJA

Dejan Rengeo spomladi poseje konopljo na treh hektarjih, na strnišča pa na 15 hektarjih, po ječmenu in pšenici. Pravi, da jo je lani sejal šele avgusta, pa je bil pridelek še vedno dober. »Povsod, kjer je prosta zemlja, zasejem mešanico detelje, gorjušice in konoplje, ki se dvigne, ostali posevki pa ostanejo pod njo, kar je nič ne moti. Po drugi strani pa je konoplja občutljiva rastlina: meja med primernimi in neustreznimi tlemi je zelo tanka. Kjer so v prsti prisotni pesticidi, ne bo rasla, pa tudi ne v težkih tleh, bolj ji ustrezata pesek in suša, ki jo po klitju dobro prenaša. Posejana novembra počaka v zemlji do spomladi. In če jo seješ bolj na gosto, sam porabim med 25 in 30 kilogramov semena na hektar, je pridelek bolj zanesljiv, na isti njivi je dve do tri leta. Z rano setvijo nič ne pridobiš, ker raste samo steblo, ki pa nas zaradi nizke cene in dragega spravila trenutno ne zanima. Zato jih pustimo na njivi, povaljamo in zadelamo v tla, s čimer se pospeši rast organske snovi v tleh za petkrat. Bolj nas zanima pridelava semen, cvetov in listja.«

Kmetija Rengeo ima tudi licenco za semensko pridelavo madžarskih sort konoplje, ki tudi na slabših rastiščih dobro uspevajo. Te sorte so dvodomne, tj. rastline imajo moški ali ženski cvet, in so najboljše za kakovosten čaj in smole, seme pa tudi za olje. Francoske sorte pa so najbolj razširjene in enodomne, tj. imajo moški in ženski cvet na isti rastlini in so lažje za strojno spravilo. »Letno pridelam okrog devet ton semena, moji kupci so v glavnem manjši pridelovalci, ki sejejo med 10 do 15 arov in ročno pobirajo pridelek. Slovenske sorte pa so še v preizkušanju na višjo vsebnost THC. Stare jugo sorte, ki so imele vsebnost THC okrog 0,5 %, so iz pridelave v glavnem izločene. Semena madžarskih sort je mogoče dobiti tudi neposredno iz Madžarske, k nam prihajajo tudi prek Avstrije. Vendar se pridelava konoplje razen v Franciji v EU ni prijela. V Sloveniji je konoplja na njivah največ za kombiniran pridelek za cvetove za ekstrakcijo CBD in za semena, ki so zelo iskana za konopljino olje. Vse bolje so iskana luščena semena konoplje, za kilogram so potrebni do trije kilogrami semena, in je nadomestek mesa. Uporabiti jo je mogoče v juhah, omakah, solati idr. V Gorički vesi pripravljamo konopljino moko za zasebne kupce in manjše trgovine po naročilu, številna podjetja pa iz nje pripravljajo proteine,« predstavi slovenski zagovornik te zelo uporabne rastline in doda, da so njen velik porabnik tudi ribiči. Za vabe uporabljajo bodisi celo bodisi tropine, porabijo je celo več, kot je porabimo za prehrano. Zelo cenjeno je tudi konopljino olje, za liter so potrebni štirje kilogrami semena. Rengeovi imajo v Šalovcih dve stiskalnici, na teden hladno stisnejo na 37° Celzija okrog 100 kilogramov semena.

 Glavni odkupovalci konoplje v Sloveniji so Pharmahemp v Ljubljani, Be-hempy in nekaj manjših odkupovalcev, večina slovenskega pridelka ostane doma. V nastajanju pa je obrat za predelavo v Cankovi, kjer sodeluje Dejan Rengeo kot strokovni svetovalec.

 PLUG ZAGOTOVO NE BO ORODJE PRIHODNOSTI

Poleg zakonodajnega zatiranja je med razlogi, da se konoplja na njivah ni bolj razširila, otežena žetev, saj »zraste v nebo«, primernih strojev pa je še vedno bolj malo, preveč olesenele pa sploh ni več mogoče žeti. Rengeo je v 25-letni pridelavi sodeloval z več strokovnjaki, sedaj sodeluje z Berdenom, ki je naredil stroj – združeno nakladalno prikolico in rotor, ki obira cvetove in jih struži iz stebel. Le-ta se s semeni vred sušijo, kasneje pa jih ločijo. Za žetev so predelali še hidravlični kombajn, ki lahko žanje do višine štirih metrov, a vse to še vedno niso optimalne rešitve, pojasni Rengeo, ki se srečuje s številnimi izzivi tudi pri obdelavi zemlje, ki je na ekoloških njivah veliko bolj zahtevna. Ekološki poljedelci namreč namenijo največ časa različnim ozelenitvam in vmesnim posevkom, s katerimi povečujejo humus v tleh in nadomeščajo mineralna gnojila. »Oranje opuščamo, opustil ga je tudi velik prekmurski kmet, prvak v oranju. Plug zagotovo ne bo stroj prihodnosti, a celovite rešitve še ni, vsak stroj je dober za nekaj. Imamo veliko podrahljačev, z njimi pa nismo zadovoljni, zato načrtujemo precizni podrahljač, ki bi bil lahko osnoven obdelovalni stroj. Zemlje ni treba obdelovati globinsko, dovolj je, da jo podrahljač plitvo postrga in prereže in prepreči rast plevelov, da lahko opravimo s sejalnico plitvo (no tilage) sejanje.

 Poskusili smo že skoraj vse in se učimo, a brez obdelave ne gre. Primerni stroji so podrahjač, krožna brana in krožna sejalnica. Težava je, ker jih v Evropi ni, klasična industrija kmetijskih strojev je v EU v velikem zaostanku in bo propadla, ker jih bodo prekosili proizvajalci iz Ukrajine, Rusije, Južne Amerike, kjer izdelujejo stroje za neposredno setev, v Afriki, Indiji, Kitajski pa specialne stroje. Pri nas je vse drago, in v strojih je veliko elektronike, ki zemlji ne napravi nič koristnega.«

PEGASTI BADELJ KOT ZAŠČITA PRED DIVJIMI PRAŠIČI

Žilica za novosti pa Dejanu ne da miru, zato so na njivah še navadna in tatarska ajda, proso, ječmen, pšenica, oves, rž, pira, lan, oljne buče, riček, več sort fižola, bob in pegasti badelj. Skoraj nobenega pridelka ni manj kot hektar. Zdravilen osat, kot bi lahko tudi rekli pegastemu badlju, pa ni koristen le za čiščenje telesa, temveč varuje njive na Goričkem. Tamkajšnji kmetje se že leta borijo za pridelek z divjadjo, predvsem divjimi prašiči, pikajoč pegasti badelj pa pustijo na miru, zato ga imajo na sedmih hektarjih. Po hektarju da tono do dve semena, ki ga je mogoče uživati kot olje prijetnega okusa. Za pridelavo ni zahteven, vse stroje za sušenje, čiščenje in luščenje zrnja imajo v Šalovcih, le ajdo jim luščijo storitveno.

Na domačiji Rengeo, kjer upokojena Dejanova starša še vedno pomagata, so tudi trije rastlinjaki za zelenjavo. Ob pripravi le-te za trg pa se zbere cela družina, saj tudi trije sinovi in hči pridno pomagajo, kar jim vzame tri dni v tednu. Vse pridelke prodajajo izmenično ob sobotah na tržnici v BTC v Ljubljani in vsako drugo soboto v Medvodah, za privabljanje oči kupcev pa je zelenjava najboljša, vsi ostali izdelki – moke, kaše, semena, olja (konopljino, bučno, totrovo, laneno, olje pegastega badlja in črne kumine), kosmiči – so za zraven. Zato pridelajo vso drobno zelenjavo, solate, plodovke in križnice. Ključ uspeha njihove velike kmetije je iz Dejanovih izkušenj prav raznolika ponudba, inovativnost in neposredno trženje, s čimer ohranjajo stalne in zadovoljne kupce. »Kmetom je v teh časih težko kljub subvencijam, saj so odkupne cene vseh pridelkov nizke. Za ajdo npr. plačajo 300 evrov za tono, prodajajo jo pa po pet evrov za kilogram. Za malo bolj inovativne kmete, kamor spadamo tudi sami, ni tako velikih težav, seveda pa zahteva predelava in vsa priprava za trg na domu veliko več časa in si preveč obremenjen, stalno zaposleni pa se vsaj pri nas niso obnesli,« sklene Dejan Rengeo.