S pomočjo najdaljšega tekočega traku na svetu se na severnoafriški obali iz globine puščave pojavlja stalen tok kredastega belega prahu. Pas- njegovo prisotnost izdaja svetel prah, raztresen okoli njega po rjavi zemlji spodaj, potuje 61 milj po razgibanem terenu Zahodne Sahare, od rudnikov Bou Craa do Port El Aaiún, kjer ogromne ladje prevažajo njegovo vsebino čez planet.

Beli prah je fosfatna kamnina – blago, ki je tako dragoceno kot vitalno. Brez tega se rastoče prebivalstvo človeštva ne bi moglo prehraniti. Fosfat je skupaj z dušikom ena od dveh najbolj potrebnih sestavin mineralnega gnojila. Toda za razliko od dušika, ki predstavlja 78 odstotkov atmosfere, je fosfat omejen vir in in načina za njegovo sintetično  izdelavo ne obstaja.
 
Zahodno Saharo že od leta 1975 zaseda Maroko, le severno ob obali. Če vključite to sporno regijo, ima Maroko več kot 72 odstotkov vseh zalog fosfatnih kamnin na svetu, glede na najnovejšo študijo Geološkega zavoda Združenih držav Amerike. Naslednja najbližja država, Kitajska, ima le 6 odstotkov. Ostalo je razpršeno v manjših žepih po vsem svetu. Maroko agresivno in včasih nasilno trdi, da je pojem državnosti Zahodne Sahare nelegitimen in da je bogata zaloga fosfata v regiji njihova. Posledično je bila Zahodna Sahara prizorišče naraščajočega konflikta  bojev za človekove pravice, saj je večina prebivalcev te  regije končala v alžirskih taboriščih, pa tudi pomembnih regionalnih geopolitičnih napetosti.

Ta politični konflikt, tako kot vprašanja naravnih virov, ki so se vanj zapletli, je na globalni fronti ostal nejasen. Ker pa postajajo domače zaloge fosfatov drugih držav v prihodnjih desetletjih dražje za pridobivanje, bi lahko imela ta sporna regija več monopola nad fosfati, kot jo ima OPEC, Organizacija držav izvoznic nafte, nad nafto, kar močno vpliva na pridelavo hrane in njeno razpoložljivost v državah v razvoju.
 
 Haberjev proces za fosfatene obstaja
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je široka uporaba sintetičnih gnojil, ki je del zelene revolucije, omogočila, da se nahranijo milijoni ljudi, ki bi sicer sestradani, z izjemno  širitvijo zemljišč, primernih za kmetijstvo po vsem svetu. To je poganjal Haberjev proces, ki omogoča pretvorbo atmosferskega dušika v obliko, ki je biološko dostopna za pridelke. Toda za vsako povečanje dušika v tleh življenje zahteva tudi sorazmerno povečanje fosforja, ki se v obliki fosfata pridobiva iz geoloških nahajališč po vsem svetu. Povpraševanje po izkopanem fosfatu je močno naraslo.
 Ne glede na to, kako impresiven je  tehnološki napredek, tehnologija,
 podobna Haberjevemu procesu  za ustvarjanje fosfata ne bo nikoli obstajala.
Na Zemlji je določena količina, zagozdena je v tleh in edini način njenega pridobivanje je izkopavanje.  Še vedno je aktualna  polemika, koliko fosfata je še na svetu in kako bo njegova razporeditev  vplivala na pridelavo hrane v prihodnosti.

zahodnsaharski prenos fosfatne kamenine je najdaljši sistem prenosa rude do pristanišč na svetu

Leta 2009 je raziskovalna naloga, ki temelji na takratnih ocenah geološkega inštituta Združenih držav Amerike o zalogah fosfatov (USGS), sprožila strah, da bo svet stopil v obdobje konca  fosforja. Njegovi avtorji so trdili, da bi  lahko bile sedanje rezerve izčrpane v stoletju. V odgovor je Mednarodni center za razvoj gnojil – neprofitna nevladna organizacija, ki se osredotoča na industrijo gnojil, varnost preskrbe s hrano in globalno lakoto – naslednje leto izdala lastno neodvisno študijo zalog fosfata. Ocenili so skoraj štirikratno količino   ameriškega geološkega inštituta , s čimer so odpravili zaskrbljenost zaradi skorajšnjega izginotja  te surovine.
 
Stephen Jasinski,  geološki specialist USGS zadolžen za spremljanje zalog fosfatov, pravi, da je skoraj vse to ogromno povečanje izhajalo iz ponovne interpretacije podatkov, ki jih je posredovala maroška državna rudarska družba v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot tudi neodvisnih študij iz istega časovnega obdobja.  USGS zdaj sprejema te nove maroške vrednosti kot točne. Toda po besedah ​​Olafa Webra, profesorja trajnostnega upravljanja na Univerzi Waterloo v Ontariu, je težko ugotoviti, koliko fosfatov v resnici ima Maroko.
 
Velik del te negotovosti verjetno izvira iz napetih političnih razmer v regiji. V središču konflikta so Saharci, ki so naseljevali Zahodno Saharo že pred kolonialnimi časi – dejstvo, ki mu Maroko nasprotuje – in se borijo za pravico do samoodločbe, odkar je Španija privolila, da Maroku in Mavretaniji dovoli, da razdelita območje leta 1975.
 
 Združene države, dolgoletni zaveznik Maroka, so v zadnjem poročilu o človekovih pravicah State Departmenta priznale številna od  vprašanj zatiranja   človekovih pravic. Velik del domačega prebivalstva zdaj živi v alžirskih begunskih taboriščih. Mnogi svetovni proizvajalci hrane so v nevarnosti, da bodo postali popolnoma odvisni od trgovine z Marokom.

Delno zahvaljujoč tuji vojaški podpori na obeh straneh, se je oboroženi spopad po okupaciji leta 1975 končal v mrtvem položaju leta 1991, ko sta Saharsko nacionalistično gibanje, ki je znano kot Fronta Polisario, in maroška vlada podpisala pogodbo Združenih narodov. Pogodba je vzpostavila mirovne sile, imenovane MINURSO (akronim za francoski prevod Misije Združenih narodov za referendum v Zahodni Sahari), in postavila temelje za prihodnji referendum o državnosti Zahodne Sahare,ki pa se ne bo nikoli zgodil zaradi politične strukture ZN. Dolgo časa zamrznjen konflikt v Zahodni Sahari pa se je znova prebudil leta 2020. Predsednik mednarodno delno priznane Demokratične arabske republike Sahara (DARS) Brahim Ghali je naznanil konec premirja med Zahodno Saharo in Marokom, sklenjenega leta 1991 s posredovanjem OZN, potem ko je maroška vojska  vdrla na demilitarizirano območje na jugu Zahodne Sahare in zavzela Guerguerat in tamkajšnji mejni prehod s pet kilometrov oddaljeno Mavretanijo.
 
 Prireja mesa zahteva posredno več fosforja
Trenutno cena fosfata ni dovolj visoka, da bi obstajala gospodarska potreba, da se vlade in zasebna podjetja zanašajo na vire Zahodne Sahare, pravi Weber; dovolj je domačih ali drugih mednarodnih rezerv.  Toda po mnenju Stuarta Whitea, direktorja Inštituta za trajnostno prihodnost na Univerzi za tehnologijo Sydney, se bo povpraševanje po fosfatih v gnojilih v prihodnjih desetletjih povečalo, deloma zaradi povpraševanja iz vse bolj razvite podsaharske Afrike, ki jo opisuje kot speči velikan v smislu povpraševanja po fosforju in tudi zaradi globalnih sprememb v prehrani. Medtem ko se je v krajih, kot so ZDA, Evropa in Avstralija, poraba mesa dvignila, pravi, da je v krajih, kot sta jugovzhodna Azija in Kitajska, stopnja rasti v nebo,  prireja več mesa pa zahteva tudi  relativno več fosfata.
 
To pomeni večjo odvisnost od fosfatov Zahodne Sahare. Ko se bo vrednost tega vira povečala, se bo povečal tudi pritisk. Po podatkih Western Sahara Resource Watch približno 10 odstotkov maroškega prihodka od fosfata prihaja iz rudnika Zahodne Sahare v Bou Craa. Če to celo na splošno odraža relativne količine fosfatov na nespornem ozemlju Maroka in sporni regiji Zahodne Sahare, potem je Zahodna Sahara druga največja rezerva fosfatnih kamnin na svetu. Če bi Zahodna Sahara pridobila neodvisnost, bi postala nasprotje ogromnemu monopolu fosfatov, ki bi ga Maroko sicer užival.
 
Na dinamiko celotnega trga fosfatov bi torej lahko pomembno vplival konflikt v Zahodni Sahari, njegova rešitev ali nadaljnji zastoj. Leta 1975 je misija ZN za ugotavljanje dejstev v Zahodni Sahari predlagala, da bi Maroko in Zahodna Sahara skupaj nekega dne postala največji izvoznik fosfatov na svetu. Maroko je trdil, da so njegove lastne zaloge fosfata dovolj velike, da so zahodne Saharske rezerve nepomembne. Toda to stališče ignorira dejstvo, da bi neodvisna Zahodna Sahara znatno zmanjšala maroški tržni delež in njihovo sposobnost nadzora nad ceno blaga.
 Zaloge fosfata tudi na Norveškem 

Zaloge fosfata tudi na Norveškem Maroko in ozemlje Zahodne Sahare, ki ga zasedajo Maroko, imata daleč največjo rezervo, naslednje največje pa so Kitajska, Alžirija in Sirija, ki skupaj predstavljajo več kot 80 % svetovnega kamninskega fosfata. Maroška nahajališča so bila zato velikega pomena za svetovno proizvodnjo hrane.

Norveška pa bo morda kmalu prijaznejše in stabilnejše  območje za  proizvodnje fosfatov. Norveška se hitro razvija kot možna bodoča svetovna proizvajalka fosfatov in bi lahko v naslednjih nekaj letih postala strateško kritična. Norge Mining že nekaj časa raziskuje zaloge fosforja na jugu Norveške in rezultati njegovih raziskav – vključno z geofizikalnimi raziskavami in nato vrtanjem v globino – so zelo obetavni. Dejansko so nekatera mineralizirana območja nekoliko širša od prvotno začrtanih. Postopek ocene mineralnih surovin se je zdaj začel, rezultati pa bodo imeli pomembne posledice za Norveško, Evropo in svet.