Plamen gasimo, ogenj ostaja

18 februarja, 2022
0
0

Čas za zimski počitek v vinogradništvu je zelo kratek, sicer pa namenjen rezi in načrtovanju ali pripravi zemljišč za obnove vinogradov. Vloge za pridobitev podpore za prestrukturiranje morajo vinogradniki uradno oddati do 15. junija v letu pred začetkom del, običajno že isto leto jeseni ali pozimi izkrčijo star vinograd in v dveh letih posadijo novega. Tako skupni obseg vinogradov kot obseg pomlajenih vinogradov pa v državi vztrajno upadata. Če je bilo še leta 2016 v registru pridelovalcev grozdja in vina vpisanih 15.990 hektarjev in med leti 2012 in 2016 povprečno 300 hektarjev obnov, jih je bilo v letu 2020 le še 14.900 hektarjev, za letos pa je napovedanih 200 hektarjev obnov, od tega 90 na Primorskem. V kmetijskem proračunu so za prestrukturiranje vinogradov letno namenjeni štirje milijoni evrov, kar pri sedanji obnovi znese 20.000 evrov po hektarju. To je sicer veliko, a ritem sajenja bolj kot spodbude določa vinski trg – in ta se je našim vinarjem zmanjšal že brez koronske katastrofe. Obseg pomladitve vinogradov je bil le v najboljših letih okrog 60 % od potrebne enostavne reprodukcije, kar pomeni, da je povprečna starost vseh vinogradov v državi visoka, okrog 20 let in več.

Če bi domači trsničarji, ki letno pridelajo okrog pet milijonov certificiranih trsnih cepljenk in še okrog 800.000 standardnih cepljenk, živeli samo od domačega trga, bi že zdavnaj propadli, saj bi jih doma lahko prodali le 800.000, kolikor je povprečno potrebnih za 200 hektarjev (če je na njih 4000 trt). Pa še za te površine jih naši pridelovali precej kupijo čez zahodno mejo, v Rauscedu. Zato je slovensko trsničarstvo z 80 % prodaje na tuje najbolj izvozno usmerjen in uspešen del vinogradništva, kar v slovenski javnosti skorajda ni znano.

Stroški obnov znesejo, odvisno od terena, med 25.000 in 60.000 evrov na hektar, in se močno zvišujejo. Zadnja leta pa so predvsem primorski pridelovalci prisiljeni nadomeščati dobrih 10 let stare trte ali celo vinograde, ker jih množično uničuje kap vinske trte oz. esca. Zaradi same fizionomije vinske trte se patogene glive, ki esco povzročajo, najhitreje širijo na refošku, cabernet sauvignonu in sauvignonu, kar pomeni, da je najbolj ogroženih okrog 3000 hektarjev vinogradov s temi sortami, od tega polovica v Istri. Čeprav gre za vedno prisotno bolezen, se ta še bolj širi z intenzifikacijo in prevladujočo strojno obdelavo, kar se odraža na dolgoživosti in odpornosti trt, ki jo zmanjšujejo še stresni podnebni dejavniki. Enaki logiki pa so podvržene tudi trsnice, od koder prihajajo vse manj odporne cepljenke. Veliko ekonomsko škodo v vinogradih poleg esce povzroča še karantenska bolezen zlata trsna rumenica, ki je po Evropi uničila še več oljčnikov. Veter v jadra ji daje pri nas ne le priseljen ameriški škržatek, temveč opuščanje vinogradov in v njih razširjena nezaželena biotska pestrost.

Posredni razlog za širitev obeh bolezni prek zemljišč pa je tudi evropska zakonodaja. Če želi vinogradnik pridobiti podporo za prestrukturiranje, morajo biti mlade trte posajene in opora postavljena v dveh letih, kar pa ne omogoča nekajletnega, z vidika kolobarja potrebnega premora na vinogradniških tleh. Vinogradniki tako mlade trte sadijo v tla, okužena z obema boleznima, in si v želji po zmanjšanju stroškov povzročajo še večje. Na ta način, je komentiral dr. Denis Rusjan, samo gasimo plamen, ogenj pa tli naprej. Vinogradniki, zlasti profesionalni, pričakujejo posledično hitre, »ad hoc« rešitve, a teh ni, ker so vzroki za nastali položaj kompleksni. Veliko se jih začne v vinogradniških tleh, ki so desetletja, če ne že stoletja, monokulturna. Čas monokultur pa se zaradi številnih negativnih ekonomskih in okoljskih dejavnikov izteka, zato bo treba doma in v Bruslju razmisliti o spremembi z naravo skreganih pravil v praksi.