Ukrajinska vojna se bo poznala tudi slovenskim trsničarjem

Slovenski  trsničarji pridelajo letno okrog 4,7 milijona cepljenk, polovico od tega  največja domača Trsničarska zadruga Vrhpolje, ki povezuje 25  pridelovalcev iz Vipavske doline. Štirje največji kooperanti pridelajo vsak po  300.000 cepljenk, polovica jih od dejavnosti tudi živi. V lanskem  letu so in tako bo tudi letos, pridelali le 1,3 milijone cepljenk, saj so razmere na trgu še vedno zelo negotove. Sedaj je glavna trsničarska sezona, cepljenje bodo končali konec marca, potem gredo cepljenke na siljenje v hladilnico , s 1. majem pa na prosto.

”  V letu  2017 smo še cepili 4 milijone cepljenk in jih pridelali dobra 2 milijona, vendar  po spomladanski pozebi vinske trte  v  letu 2018  pri nas in v državah  EU ni  bilo obnov. Zato je doživelo  trsničarstvu v EU izjemen  in nepričakovan padec, dogajanje  na tujih trgih pa se takoj izrazi  tudi pri nas, saj  90 odstotkov cepljenk prodamo v tujino. V letu 2018 nam je zato  ostalo  precej cepljenk, ki smo jih vložili nazaj, s čimer pa se težava samo preloži za eno leto, zato smo jih med 10 in 20 odstotkov uničili. V  letih  2018- do 2021 je  v celi EU obnova vinogradov padla za polovico, zadnji dve leti so vinogradniki manj obnavljali še zaradi korone. Tako se je  zelo zmanjšala  pridelava cepljenk tudi v Italiji,  kjer  vloži največja evropska  trsnica Rauscedo letno  100 milijonov in pridela dobrih 70 milijonov cepljenk.  Prav tako se je zmanjšala  njihova pridelava v Franciji, kjer pridelajo večje trsnice 15 milijonov cepljenk letno,” pojasni  Jože Žgur, direktor Trsničarske zadruge Vrhpolje ( TZV).

»Sicer pa so krize v trsničarstvu ciklične, od desetih dobrih let so tri slaba, krize pa se zgodijo  že  dve let  pred gospodarsko. Predzadnja je zajela našo dejavnost leta 2006, od 2010 do 2017 je sledila  strma rast, potem pa leta  2018 padec, ko  o splošni gospodarski  krizi še ni bilo sledu,« doda Žgur.

90 odstotkov slovenskih cepljenk na tuje 

 Ker je v slovenskem vinogradništvu stanje že dolgo veliko slabše kot v evropskih državah, slovenski vinogradniki  pa so v zadnjem desetletju letno obnovili  v letu le 350 hektarjev, so  se bili domači  trsničarji prisiljeni usmeriti v izvoz. Doma prodajo namreč le desetino pridelka in so zato najbolj izvozno usmerjen del slovenskega vinogradništva. Najpomembnejši kupci vrhpoljskih trsničarjev so v  Franciji,  Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji, Bolgariji in Madžarski. Polovico prodanih cepljenk predstavljajo  najpomembnejše svetovne sorte: chardonnay, sauvignon, cabernet sauvignon, merlot in syrah, drugo polovico pa  severne in srednjeevropske sorte in  le drobiž slovenske avtohtone sorte. K  južnim sosedom izvozijo v Slavonijo veliko laškega rizlinga oz. po hrvaško graševino (ta je v polovici  hrvaških vinogradov), vse več pa tudi modre frankinje,  modrega pinota in merlota ter cabernet sauvignona,  v hrvaško Istro pa seveda malvazijo in refošk.  Za Avstrijo pridelujejo  cepljenke renskega in laškega  rizlinga, traminca,  zelenega silvanca in njihovega  veltlinca.

 Trsničarji si med seboj pomagamo pri poslih,  če  en sam ne zmore izpolniti večjega naročila zaradi omejenih zmogljivosti, predvsem delovne sile, poišče partnerje. Naša prednost je cenejša delovna sila, manj pa  podnebje, saj  je izplen odvisen od vremenskih pogojev maja. Naš avstrijski partner  prodaja tudi na ukrajinski trg – na območje ob madžarski in slovaški meji in na Krim, zato pričakujemo, da  se bo vojna z Ukrajino poznala tudi nam, ocenjuje Žgur. Ukrajinci so v zadnjem obdobju precej obnavljali vinograde, te imajo na  okrog 40.000 hektarjih v štirih regijah.   

“Isti partner  prodaja tudi v Romunijo, kjer še vedno sadijo precej svojih sort (fatesaca negra in fateasca alba) in že krčijo  tolerantne sorte, s katerimi  imajo po  desetih letih največ težav  z dozorevanjem lesa, zlasti v primerih, ko vinogradniki  teh trt  ne škropijo. V Bolgariji pa imamo v Plovdivu svojega zastopnika, zanje cepimo predvsem svetovne sorte.«

 Glavni padec vinogradniških površin doma šele prihaja

Vinogradniki poznajo  staro pravilo, da je treba  vinograde pomlajati v času vinske krize, da  je več pridelka nared, ko so začne krivulja porabe vzpenjati. Vendar v Sloveniji to ne velja več,  v celi državi v zadnjem desetletju povprečno  v letu   obnove niso presegle 350 hektarjev, za leto 2022  je napoved skromnih 220 hektarjev, zato so se površine vinogradov po letu 2010  skrčile za 15 odstotkov, na 14.900 ha. » Za enostavno reprodukcijo bi bilo potrebno pomladiti vsaj  600 ha letno, če bi hoteli obdržati prejšnjo raven vinogradov.  Ker  vinogradov ne obnavljamo, so  zelo stari,  povprečno na robu življenjske dobe  30 let, zato se glavni padec vinogradniških površin šele prihaja,  in tega se nihče ne zaveda,« napoveduje  Jože Žgur. 

Za domači trg pridelujejo vse sorte, tako kot povsod po svetu je v zadnjem obdobju večji poudarek  na avtohtonih sortah. Pinelo , zelen, klarnico, ranfol  in še katero so naši  vinogradniki resda iztrgali iz pozabe oz. jo na novo obudili, a še vedno jih pridelujejo le na skromnih površinah. Marsikateri vinogradnik želi  razmnožiti trte iz  svojih starih vinogradov, in v Vrhpolju jih zanje  tudi razmnožijo, a samo v standardni kakovosti. Tveganje za virusne  bolezni prevzamejo vinogradniki v tem primeru nase. Zdaj potrjeno slovensko modro frankinjo razmnožujejo v glavnemi  za tuje vinarje, še več  kot na Primorskem je razmnožujejo v Posavju- a kaj, ko imamo na voljo še vedno le avstrijske in ne domačih klonov, na te bo treba še počakati.  Klasičnim sortam se pridružujejo počasi tudi tolerantne, letos so  cepili že donau rizling in ratay. Na splošno je  za večjo pridelavo tolerantnih sort  vsaj za vipavske pridelovalce še preveč neznank, v izboru pa imajo nekaj tolerantnih sort  namiznega grozdja.

Zamejci v Vrhpolje, Brici v  Rauscedo 

Direktor  vrhpoljskih trsničarjev predstavi še nenavadno dejstvo, da   kupujejo naši zamejski vinogradniki  od Gorice do Trsta  rebulo, vitovsko in refošk  v glavnem v Vrhpolju  medtem pa kupujejo kooperanti KZ Brda, pa tudi Vinakoper, ki sadi zadnja leta predvsem malvazijo, vse cepljenke že leta v italijanskem Rauscedo. Na to vpliva vsaj dvoje, sklepa Žgur: »Zadružna trsnica Rauschedo, ki je  nastala  šele po letu 1990, je doživela vzpon zaradi razpada največje  jugoslovanske trsnice Drenovo. Le-ta je bila usmerjena na ruski trg in  tudi v Moldavijo, Gruzijo. Italijanski sosedje imajo  od nekdaj v obmejnem območju s Slovenijo posebno cenovno politiko – cepljenke prodajo našim vinogradnikom  po nižji ceni, kot so na evropskem trgu, kjer je  njihova maloprodajna cena  dva evra, veleprodajna pa 1,3 evra. Drugi razlog pa bi lahko bil, da  je za zadrugo veliko bolj preprost nakup vseh cepljenk  pri enem ponudniku, ker je potrebno imeti  primeru bolezni oz. reklamacij namreč natančno evidenco, pri katerem vinogradniku je bilo kaj posajeno.«