Večina ljudi, politiki in stroka živijo v »drugem« svetu in prepričani so, da ga je mogoče urejati z uredbami in vavčerji. Toda v resnici je svet zelo fizičen in analogen, in ob hudem energetskem kolapsu se lahko življenje popolnoma ustavi in tudi na kmetijah ne bo mogoče pomolsti mleka z molznim strojem, ga hladiti in pakirati. V trenutku se lahko vrnemo v svet naših babic, a s to razliko, da so življenje naših prednikov brez elektrike in hladilnikov podpirala tudi vsa znanja in organizacija tedanjega življenja. Vse to o primerjalne vzporednice življenja pred in v krizi Sanje Lončar, pobudnica ustanovitve društva Samooskrbni. net. z še nekaj zagnanci. Za svoje geslo si je v pičlih nekaj mesecih povezanih 600 članov izbralo, da bo raje preskrbljenih kot zaskrbljenih, zato se že od lanskega oktobra izobražujejo in povezuje za pridelavo in predelavo zelenjave v 44 lokalnih skupinah. V času, ko je prehranska kriza na vratih, beseda samooskrba pa ostaja politična krilatica brez realnega kritja v zalogah hrane in načinu kmetovanja, je edini adut Slovenije izjemno hiter dostop do kmetij zaradi majhnih razdalj ter izjemno razvito vrtičkarsko tradicionalno znanje, ki ga je mogoče z mentorstvom hitro razširiti. To bodo novodobni vrtičkarji v času, ko so stare mamice z izkušnjami postale za prehransko varnost strateško pomembnejše od borznih posrednikov, tudi izkoristili.
Pred sedanjo krizo so starejši Slovenci vrtnarili predvsem za hobi, mlajši – (t. i. hipsterji) pa zaradi mode. Kakšna je razlika v pristopu sedaj, ko so začeli pridelovati za samooskrbo in zaradi zaskrbljenosti?
Mladi imajo željo in »mišice«, nimajo pa znanja. Društveno delo je zato zasnovano v lokalnih skupinah tako, da ima vsaka mentorja z znanjem in svojim prostorom. Med njimi je veliko strokovnjakov – biologov, krajinskih arhitektov, gobarjev, zeliščarjev z nacionalno poklicno kvalifikacijo, strokovnjakov za eko gradnje in starejših z desetletnimi izkušnjami, kar je veliko hitrejša in zanesljivejša pot do lastnih pridelkov. Štejejo predvsem izkušnje. Nič nam ne pomaga strokovnjak za vermikompostiranje na veliko, potrebujemo nekoga, ki zna delati v 100-litrskem sodu, ali npr. Ireno Rotar, ki razloži, zakaj so kokoši del ekosistema. Ne želimo pa si, da so v našem društvu takšni, ki »utapljajo« ostale in imajo nerealna pričakovanja, zato člani plačujeo članarino, ali v drutvu dleujejo kot aktivni prostovoljci zato pa dobijo znanje naših strokovnjakov, ki pa je celostno in se širi iz zelenjave na samooskrbo s perutnino, drobnico, predelavo s fermentiranjem idr. Zato je npr. že težko dobiti kokoši, ker nihče ni računal, da bodo tak hit – a ne gre le za jajca, temveč za eko storitve, ker prava pasma vrt pognoji in uniči mrčes. Če živali vključimo v krogotok v pravem številu, se sistem zaokroži in podpira, vložek dela pa zmanjša.
Intenzivno kmetijstvo zelo hitro trči ob to, da potrebuje nesorazmerno veliko vložkov. Agrarna stroka je navajena preračunavati velike vložke za veliko pridelka, a, ko ni poceni goriv, škropiv in gnojil, se ta računica ne izide. Nevladniki smo MKGP že lani razlagali, da prehranska varnost temelji na strategiji kar najmanjših vložkov z največjimi donosi. In na koncu ti sploh niso manjši, kot jih dosežemo z intenzivno pridelavo, ker se vse dogaja v zaprtem naravnem krogotoku, stroške pa – razen morda za ekološka semena – zdesetkamo. Edini problem tega načina pridelave je, da ne nahrani dovolj parazitov, ker nekomu, ki obvlada permakulturo ali biodinamiko, ni kaj prodati in zato ni zanimiv za stroko, oglaševalce in medije. Bomo pa plačali izjemno visoko civilizacijsko ceno, ker smo dovolili , da smo pozabili naravne rešitve svojih prednikov. Smo v veliko slabšem položaju, kot smo bili po 2. svetovni vojni, ko smo imeli vsaj zdrave ljudi in veliko bolj plodno zemljo.
Je mogoče začeti delati na ta način tudi z malo sredstvi? Vaši člani so se že od jeseni pripravljali na sajenje sadik, skupaj ste kupili rastlinjake.
Tudi tisti, ki imamo 15-letne izkušnje, ne vemo, ali bo vse uspelo, ker je v naravi veliko kritičnih točk. Zato smo začeli s pridelavo sadik že januarja, saj lahko v primeru spodrsljajev še kaj nadoknadimo, a tudi začetniki so bili zelo uspešni. Sedaj poteka tečaj semenarstva, želimo si čim več ekoloških semen. Dogovarjamo se, kdo bo kaj semenil in usposabljanje za pridelavo. Ena stvar je učenje, druga pa zagotavljanje dolgoročne prehranske varnosti s semeni, ki so se že izjemno podražila, tudi zato, ker so začeli množično vrtičkati celo v Nemčiji, kjer nimajo te tradicije. Prav zato smo dali prednost avtohtonim semenom in organizirali njegove skupinske nabave, tudi semen za pripravo kalčkov, ki so lahko pomemben vir vitaminov, mineralov in encimov.
Na Poljskem smo organizirali skupinski nakup 100 rastlinjakov in jih dobili za pol cene. Kot društvo s tem nič ne služimo, temveč se vsakič kot prostovoljci v interesu vseh organizirajo drugi člani. Mariborska skupina se je npr. dogovorila za skupni prevzem opuščenega zeliščnega vrta v Občini Zgornja Kungota, skupaj smo kupili posode za fermentacijo (peso, korenček …), tudi polikarbnonatno kritino in rizome miskantusa ter jih dobili po veleprodajni ceni. Vsaj petino bomo prihranili tudi pri mreži za insekte. Poleg tega smo prevedli literaturo za gradnjo zasipnic. V primeru, da ne bo elektrike, bo treba namreč prilagoditi načine shranjevanja živil. Že sedaj je v društvu 130 aktivnih prostovoljcev. Lokalne skupine morajo biti na »kolesarski« razdalji, da si pomagajo. Zato zdaj že poteka izmenjava orodja, mlinov za veje, za žita … Kot nekoga, ki ne prihaja iz slovenskega okolja, so me opozorili, da v Sloveniji ne znamo sodelovati, a se na te ne oziramo, delamo s tistimi, ki to želijo.
Žal je naravnanost Slovencev takšna, da vidijo ob reševanju težav vedno najprej ovire – neverjetno veliko energije gre v zaviralno smer. Toda tretjina skupin deluje zelo dobro. Preskok v novo ekonomijo pa pomeni ekonomijo sodelovanja, ne pa, da smo svetovni prvaki po številu traktorjev. Ljudje se morajo navaditi na souporabo, tudi v društvu imamo vse več skupinskih nabav, ker so nekateri stroji zelo dragi, seveda pa je to že višja stopnja sodelovanja.«
Ali se vaši člani odločajo za ekološki način pridelave, saj je na svojem vrtu doslej delal vsak tako, kot je znal?
Večina želi delati čim bolj zdravo, ker si želijo čim bolj zdravo jesti, ampak, ko se bodo pojavile težave, se bo videlo, kaj bo kdo uporabil za varovanje pridelkov. Zato se trudimo, da razumejo celoten koncept naravne pridelave in s tega vidika dajemo veliko poudarka krepitvi zdravih tal, predavanjem o kompostiranju in vermikompostiranju. Že od novembra se ukvarjamo s pH-jem tal, članom, ki so želeli, smo testirali tla oz. jih naučili, kako se to počne s katalizatorji. To je v osnovi zelo aktivna tehnološka služba, ker se srečujemo enkrat tedensko, in tudi na spletnih delavnicah je vedno med 150 in 200 prisotnih članov, ki jim svetujemo – to je učenje z izkušnjo.
Pridelovalci odkrivajo prednosti zastirk, prednosti dela brez okopavanja, pomembno je tudi upravljanje z vodo. Prava tako imamo veliko predavanj o tem, kako reševati težave na vrtu – v tem primeru so biodinamična znanja o vzrokih za pojavljanje škodljivcev in bolezni zelo dragocena. Posebej pozorni smo na to, da razumemo, kaj se na vrtu dogaja. Naslednje predavanje bo o tem, kako preprečiti težave v rastlinjakih, saj se v njih neravnovesje pojavi še hitreje.
V bistvu se samooskrbnega vrtičkarstva lotevate zelo profesionalno, saj ljubitelje nenehno opozarjate, naj si zapisujejo in si tako prihranijo slabe izkušnje na posamezni legi, pri kaljenju semen itd.
Kljub nasvetom stroke je treba teren preveriti glede na podnebje in tla. Pomembni so podatki o tem, koliko pridobimo s pridelavo v zaprtih prostorih, zato člane spodbujamo, naj opazujejo in pišejo. Na štirih društvenih učnih vrtovih – v Pirešici pri Celju, v Šmartnem pri Rožni dolini, v Škofji Loki in na Gorenjskem pa primerjamo paralelne posevke in preverjamo vitalnost in kaljivost semen, saj to pove, katerim semenom bomo zaupali. Vrtičkarji so veliki navdušenci, nimajo pa znanja, a to mora vseeno biti. Spet nekateri pa so zelo sistematični, kar so zelo dragocene informacije in zelo široka raziskava, ki je nihče ne financira, koristi pa vsem.
Otipljiv rezultat skupinskega dela pa bosta poleg doma pridelane hrane predvsem prenos znanja in stik z naravo na generacije, ki so ga v preteklosti izgubile.
Ugotovili smo, da ni uspešne pridelave brez vitamina L- to je ljubezen, in ko delaš z ljubeznijo, zdraviš zemljo, ta pa tebe. In tudi v teh časih, ko je veliko ljudi depresivnih so dokazali, da so v zemlji bakterije, ki pozitivno delujejo na ljudi. Z vrta grem vedno veliko boljše volje in z več energije kot na vrt. Na vrtu nenehno vidimo popolnost narave, ne le, koliko bomo pridelali, temveč je ob bivanju v naravi prisotnega manj strahu. V naravi dojamemo njene zakone in spremenimo, prilagodimo tudi pričakovanja.
Kako Sanja Lončar odgovori tistim, ki menijo, da so pridelki na vrtovih majhni?
»Stroka se pri hibridih hvali, da so pridelki visoki, a znašajo, preračunano, le 1,9 kg na kvadratni meter. Na vrtu bomo na kvadratni meter pridelali vsaj tri kilograme krompirja, na isti površini pred njim in za njim pa še dvakrat toliko. Izkušen vrtičkar kot za šalo pridela med 5–7 kilogramov hrane na kvadratnem metru. Tako visok pridelek – razen v hidroponiki z izjemno visokimi vložki – v kmetijstvu ne obstaja. Zato so pomembni mešani in zaporedni posevki. Obstaja 25 vrst zelenjadnic, ki prenesejo minus 25 stopinj, in že z minimalno zaščito imamo lahko v Sloveniji zelene vrtove večino leta. Mešanica vseh teh ukrepov je odločilna za prehransko varnost. Pri tem je pomembno vedeti, da nima hrana po dolgem prevozu niti desetino prehranske vrednosti, kot jo ima neposredno pred zaužitjem utrgana hrana z vrta.«
