Vreme Naročite se
Izkušnje starih mam za preživetje pomembnejše od borznih posrednikov
Zaskrbljeni ali oskrbljeni?
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 4. maj 2022 ob 09:15

Odpri galerijo

društvo samooskrbni net deluje v 44 lokalnih skupinah po celi Sloveniji

 Večina ljudi, politiki in stroka živijo v »drugem« svetu in prepričani so, da ga je mogoče urejati z uredbami in vavčerji. Toda v resnici je svet zelo fizičen in analogen, in ob hudem energetskem kolapsu se lahko življenje popolnoma ustavi in tudi na kmetijah ne bo mogoče pomolsti mleka z molznim strojem, ga hladiti in pakirati. V trenutku se lahko vrnemo v svet naših babic, a s to razliko, da so življenje naših prednikov brez elektrike in hladilnikov podpirala tudi vsa znanja in organizacija tedanjega življenja. Vse to o primerjalne vzporednice življenja pred in v krizi Sanje Lončar, pobudnica ustanovitve društva Samooskrbni. net. z še nekaj zagnanci. Za svoje geslo si je v pičlih nekaj mesecih povezanih 600 članov izbralo, da bo raje preskrbljenih kot zaskrbljenih, zato se že od lanskega oktobra izobražujejo in povezuje za pridelavo in predelavo zelenjave v 44 lokalnih skupinah. V času, ko je prehranska kriza na vratih, beseda samooskrba pa ostaja politična krilatica brez realnega kritja v zalogah hrane in načinu kmetovanja, je edini adut Slovenije izjemno hiter dostop do kmetij zaradi majhnih razdalj ter izjemno razvito vrtičkarsko tradicionalno znanje, ki ga je mogoče z mentorstvom hitro razširiti. To bodo novodobni vrtičkarji v času, ko so stare mamice z izkušnjami postale za prehransko varnost strateško pomembnejše od borznih posrednikov, tudi izkoristili.

 

Pred sedanjo krizo so starejši Slovenci vrtnarili predvsem za hobi, mlajši – (t. i. hipsterji) pa zaradi mode. Kakšna je razlika v pristopu sedaj, ko so začeli pridelovati za samooskrbo in zaradi zaskrbljenosti?

Mladi imajo željo in »mišice«, nimajo pa znanja. Društveno delo je zato zasnovano v lokalnih skupinah tako, da ima vsaka mentorja z znanjem in svojim prostorom. Med njimi je veliko strokovnjakov – biologov, krajinskih arhitektov, gobarjev, zeliščarjev z nacionalno poklicno kvalifikacijo, strokovnjakov za eko gradnje in starejših z desetletnimi izkušnjami, kar je veliko hitrejša in zanesljivejša pot do lastnih pridelkov. Štejejo predvsem izkušnje. Nič nam ne pomaga strokovnjak za vermikompostiranje na veliko, potrebujemo nekoga, ki zna delati v 100-litrskem sodu, ali npr. Ireno Rotar, ki razloži, zakaj so kokoši del ekosistema. Ne želimo pa si, da so v našem društvu takšni, ki »utapljajo« ostale in imajo nerealna pričakovanja, zato člani plačujeo članarino, ali v drutvu dleujejo kot aktivni prostovoljci  zato  pa dobijo  znanje naših strokovnjakov, ki pa je celostno in se širi iz zelenjave na samooskrbo s perutnino, drobnico, predelavo s fermentiranjem idr. Zato je npr. že težko dobiti kokoši, ker nihče ni računal, da bodo tak hit – a ne gre le za jajca, temveč za eko storitve, ker prava pasma vrt pognoji in uniči mrčes. Če živali vključimo v krogotok v pravem številu, se sistem zaokroži in podpira, vložek dela pa zmanjša.

 Intenzivno kmetijstvo zelo hitro trči ob to, da potrebuje nesorazmerno veliko vložkov. Agrarna stroka je navajena preračunavati velike vložke za veliko pridelka, a, ko ni poceni goriv, škropiv in gnojil, se ta računica ne izide. Nevladniki smo MKGP že lani razlagali, da prehranska varnost temelji na strategiji kar najmanjših vložkov z največjimi donosi. In na koncu ti sploh niso manjši, kot jih dosežemo z intenzivno pridelavo, ker se vse dogaja v zaprtem naravnem krogotoku, stroške pa – razen morda za ekološka semena – zdesetkamo. Edini problem tega načina pridelave je, da ne nahrani dovolj parazitov, ker nekomu, ki obvlada permakulturo ali biodinamiko, ni kaj prodati in zato ni zanimiv za stroko, oglaševalce in medije. Bomo pa plačali izjemno visoko civilizacijsko ceno, ker smo dovolili , da smo pozabili naravne rešitve svojih prednikov. Smo v veliko slabšem položaju, kot smo bili po 2. svetovni vojni, ko smo imeli vsaj zdrave ljudi in veliko bolj plodno zemljo.

 

Je mogoče začeti delati na ta način tudi z malo sredstvi? Vaši člani so se že od jeseni pripravljali na sajenje sadik, skupaj ste kupili rastlinjake.

Tudi tisti, ki imamo 15-letne izkušnje, ne vemo, ali bo vse uspelo, ker je v naravi veliko kritičnih točk. Zato smo začeli s pridelavo sadik že januarja, saj lahko v primeru spodrsljajev še kaj nadoknadimo, a tudi začetniki so bili zelo uspešni. Sedaj poteka tečaj semenarstva, želimo si čim več ekoloških semen. Dogovarjamo se, kdo bo kaj semenil in usposabljanje za pridelavo. Ena stvar je učenje, druga pa zagotavljanje dolgoročne prehranske varnosti s semeni, ki so se že izjemno podražila, tudi zato, ker so začeli množično vrtičkati celo v Nemčiji, kjer nimajo te tradicije. Prav zato smo dali prednost avtohtonim semenom in organizirali njegove skupinske nabave, tudi semen za pripravo kalčkov, ki so lahko pomemben vir vitaminov, mineralov in encimov.

Na Poljskem smo organizirali skupinski nakup 100 rastlinjakov in jih dobili za pol cene. Kot društvo s tem nič ne služimo, temveč se vsakič kot prostovoljci v interesu vseh organizirajo drugi člani. Mariborska skupina se je npr. dogovorila za skupni prevzem opuščenega zeliščnega vrta v Občini Zgornja Kungota, skupaj smo kupili posode za fermentacijo (peso, korenček …), tudi polikarbnonatno kritino in rizome miskantusa ter jih dobili po veleprodajni ceni. Vsaj petino bomo prihranili tudi pri mreži za insekte. Poleg tega smo prevedli literaturo za gradnjo zasipnic. V primeru, da ne bo elektrike, bo treba namreč prilagoditi načine shranjevanja živil. Že sedaj je v društvu 130 aktivnih prostovoljcev. Lokalne skupine morajo biti na »kolesarski« razdalji, da si pomagajo. Zato zdaj že poteka izmenjava orodja, mlinov za veje, za žita … Kot nekoga, ki ne prihaja iz slovenskega okolja, so me opozorili, da v Sloveniji ne znamo sodelovati, a se na te ne oziramo, delamo s tistimi, ki to želijo.

 

Žal je naravnanost Slovencev takšna, da vidijo ob reševanju težav vedno najprej ovire – neverjetno veliko energije gre v zaviralno smer. Toda tretjina skupin deluje zelo dobro. Preskok v novo ekonomijo pa pomeni ekonomijo sodelovanja, ne pa, da smo svetovni prvaki po številu traktorjev. Ljudje se morajo navaditi na souporabo, tudi v društvu imamo vse več skupinskih nabav, ker so nekateri stroji zelo dragi, seveda pa je to že višja stopnja sodelovanja.«

 

Ali se vaši člani odločajo za ekološki način pridelave, saj je na svojem vrtu doslej delal vsak tako, kot je znal?

Večina želi delati čim bolj zdravo, ker si želijo čim bolj zdravo jesti, ampak, ko se bodo pojavile težave, se bo videlo, kaj bo kdo uporabil za varovanje pridelkov. Zato se trudimo, da razumejo celoten koncept naravne pridelave in s tega vidika dajemo veliko poudarka krepitvi zdravih tal, predavanjem o kompostiranju in vermikompostiranju. Že od novembra se ukvarjamo s pH-jem tal, članom, ki so želeli, smo testirali tla oz. jih naučili, kako se to počne s katalizatorji. To je v osnovi zelo aktivna tehnološka služba, ker se srečujemo enkrat tedensko, in tudi na spletnih delavnicah je vedno med 150 in 200 prisotnih članov, ki jim svetujemo – to je učenje z izkušnjo.

Pridelovalci odkrivajo prednosti zastirk, prednosti dela brez okopavanja, pomembno je tudi upravljanje z vodo. Prava tako imamo veliko predavanj o tem, kako reševati težave na vrtu – v tem primeru so biodinamična znanja o vzrokih za pojavljanje škodljivcev in bolezni zelo dragocena. Posebej pozorni smo na to, da razumemo, kaj se na vrtu dogaja. Naslednje predavanje bo o tem, kako preprečiti težave v rastlinjakih, saj se v njih neravnovesje pojavi še hitreje.

 

V bistvu se samooskrbnega vrtičkarstva lotevate zelo profesionalno, saj ljubitelje nenehno opozarjate, naj si zapisujejo in si tako prihranijo slabe izkušnje na posamezni legi, pri kaljenju semen itd.

Kljub nasvetom stroke je treba teren preveriti glede na podnebje in tla. Pomembni so podatki o tem, koliko pridobimo s pridelavo v zaprtih prostorih, zato člane spodbujamo, naj opazujejo in pišejo. Na štirih društvenih učnih vrtovih – v Pirešici pri Celju, v Šmartnem pri Rožni dolini, v Škofji Loki in na Gorenjskem pa primerjamo paralelne posevke in preverjamo vitalnost in kaljivost semen, saj to pove, katerim semenom bomo zaupali. Vrtičkarji so veliki navdušenci, nimajo pa znanja, a to mora vseeno biti. Spet nekateri pa so zelo sistematični, kar so zelo dragocene informacije in zelo široka raziskava, ki je nihče ne financira, koristi pa vsem.

 Otipljiv rezultat skupinskega dela pa bosta poleg doma pridelane hrane predvsem prenos znanja in stik z naravo na generacije, ki so ga v preteklosti izgubile.

Ugotovili smo, da ni uspešne pridelave brez vitamina  L- to je ljubezen, in ko delaš z ljubeznijo, zdraviš zemljo, ta pa tebe. In tudi v teh časih, ko je veliko ljudi depresivnih so dokazali, da so v zemlji bakterije, ki pozitivno delujejo na ljudi. Z vrta grem vedno veliko boljše volje in z več energije kot na vrt. Na vrtu nenehno vidimo popolnost narave, ne le, koliko bomo pridelali, temveč je ob bivanju v naravi prisotnega manj strahu. V naravi dojamemo njene zakone in spremenimo, prilagodimo tudi pričakovanja.

 

Kako Sanja Lončar odgovori tistim, ki menijo, da so pridelki na vrtovih majhni?

 »Stroka se pri hibridih hvali, da so pridelki visoki, a znašajo, preračunano, le 1,9 kg na kvadratni meter. Na vrtu bomo na kvadratni meter pridelali vsaj tri kilograme krompirja, na isti površini pred njim in za njim pa še dvakrat toliko. Izkušen vrtičkar kot za šalo pridela med 5–7 kilogramov hrane na kvadratnem metru. Tako visok pridelek – razen v hidroponiki z izjemno visokimi vložki – v kmetijstvu ne obstaja. Zato so pomembni mešani in zaporedni posevki. Obstaja 25 vrst zelenjadnic, ki prenesejo minus 25 stopinj, in že z minimalno zaščito imamo lahko v Sloveniji zelene vrtove večino leta. Mešanica vseh teh ukrepov je odločilna za prehransko varnost. Pri tem je pomembno vedeti, da nima hrana po dolgem prevozu niti desetino prehranske vrednosti, kot jo ima neposredno pred zaužitjem utrgana hrana z vrta.«

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 4. Jul 2022 at 13:25

0 ogledov

Tradicionalno, inovativno, ekološko
Bližnjih srečanj s kalabrijskimi vini ni je bil veliko, za natančnejše spoznavanje morda celo preveč. Po ogledu poskusnih vinogradov Librandi se nam ob kosilu v restavraciji Gal Kroton ob trdnjavi Tore Aragonese v kraju Ciro Marina predstavi cela četica lokalnih vinarjev. Iz te točke v kraju Ciro Marina je čudovit razgled na Jonsko obalo, proti kateri se v zadnjem obdobju razprostirajo tudi vinogradi. Ti so bili v preteklosti namreč posajeni predvsem na vznožju vzpetin. Med vini prevladujejo roseji iz gaglioppa, ki ga predstavi tudi hiša Cote di Franze iz istoimenskega kraja. Gre za manjšo vinsko klet z devet hektarji vinogradov, obdelanih na ekološki način. Roseji iz kalabrijskega kralja so ponavadi krepkejši, kot smo jih vajeni pr nas, konkretno Ciro DOC iz Cote di Franze vsebuje 13,5 %alkohola. V okusu prevladuje primarni okus maline, pookus je manj svež, zato pa bogat. Ob standardnem gaglioppu ima ta hiša tudi greco bianco, ki ga pridelujejo v glavnem ob Jonski obali. Ta sorta je razširjena že od grških časov, ker je dobro odporna na sušo, v preteklosti so jo uporabljali tudi za rozine, več o njej pa malo kasneje. Pomembno je ohraniti pridelavo Ena najstarejših vinskih kleti na območju Ciro je Ippolito 1845, ki ima za seboj skoraj 180-let izkušenj, njen sedež je v središču mesta Cirò Marina. Ippolito stekleniči 800.000 steklenic letno, obdeluje pa 100 ha vinogradov, tako na gričih v notranjosti, kot na položnejših priobalnih legah. Pridelujejo skoraj izključno avtohtone sorte in so lastniki najstarejšega, 80 let starega vinograda na območju Ciro Marina. Gianlucca Ippolito nam » družinsko srebrnino« na dobrih dveh hektarjih pokaže v opoldanski pripeki- v njem pa raste - kaj drugega- kot galioppo. Ganlucca Ippolito v 80 let starem vinogradu gaglioppa Na lapornato glinenih tleh je obdelan na grmičasto vzgojno obliko oz. albarello, zato da nizka trta v notranjosti grmička ohrani senco in vlago. Vsaka trta pa ima dve »roki« oz. kordona in tri mladice. V preteklosti je bilo po hektarju zasajenih 10.000 trt na metrski razdalji, sedaj je posajenih v novih vinogradih med 45000 do 5000 trt na razdalji dva metra zaradi lažaje strojne obdelave. Vinogradov v regiji ne obdelujejo na ekološki način, kar Gianlucca utemelji s tem, da to zaradi težav z boleznimi in zagotavljanja stalne kakovosti grozdja v bližini morja ni lahko. Težave imajo namreč s peronosporo in oidijem, proti katerima škropijo z žveplom in bakrom vsaka dva tedna. V primeru izmenjujoče se vročine dežja pa še pogosteje. Povprečen pridelek med sedem do osem ton po hektarju bi bil v ekološki pridelavi hitro razpolovljen in kakovost grozdja med letniki zelo neizenačena. Ker tretjino grozdja dokupijo, zanj pa plačajo povprečno 70 centov/ kg, bi pomenil prehod na eko zelo negotov vir dohodka za vse vinogradnike, ki bi pridelavo v tem primeru hitro opustili. To bi bilo slabo za celo območje, zato jim je pomembneje, da mladi ljudje ostanejo zaposleni v vinogradništvu in ohranjajo kontinuiteto terroirske pridelave.   Rastoče ambicije  Iz območja Ciro se poslovimo z izjemno s skrbno pripravljeno degustacijo v reprezentančnih prostorih na območju Saracena v bližini obale in nekdanje mavrske tržnice, na katero so v preteklosti prihajali trgovci iz sosednjega Afrike. Pečat sosednje celine se v teh krajih še vedno tiho navzoč, saj jug Italije povezuje z Afriko tudi počasnost- seveda z vidika severnjakov. Vendar nam je v »lastnem soku« sredi vinogradov jasno, da v pripeki nad 35 stopinj Celzija obstojijo tako možgani kot roke. Konzorcij pridelovalcev Ciro in Marina obdeluje območje ob obali, ki se je v preteklosti imenovalo Enotria, kar pomeni - dežela vina- že 15 stoletij pred Kristusom. Sibari,kot se je v preteklosti imenoval Ciro, pa je bilo pomembno pristanišče. V preteklih desetletjih so pridelovali le vina lokalnega okusa oz. za družinsko porabo, kar pa se zadnjih 15 let spreminja. Vinarji so se povezali v konzorcij Ciro in Melissa z 60 člani, vsi skupaj obdelujejo 500 hektarji in letno napolnijo 4 milijone steklenic. Z njimi ustvarijo letni promet 15 milijonov evrov. Njihove poslovne in izvozne ambicije so ve večje, za zdaj je glavni izvozni trg Nemčija, je uspelo prodreti klet Librandi. Zelo hitro raste tudi kakovost vin, vendar pa se zelo dobro zavedajo, da je tudi na svetovnem trgu tradicionalno in avtohotno prednost, zato ostaja gaglioppo v steklenicah v glavnem »neomadeževan- le redko ga mešajo z mednarodnimi sortami, prej z avtohotonimi , z npr. nerello calabrese in drugimi. Gostitelji so izbrali za degustacijo 21 vin, izključno iz avtohtonega in vrhunskega gaglioppa najvišje kakovosti- classico superiore riserva letnikov od 2019 do 2012. Že sami so vina oz. kleti razvrstili glede na slog kletarjenja na tradicionalna, inovativna in ekološka vina. Med tradicionalnimi so se predstavile vinske hiše Caparra & Siciliani, Enotria, Ippolito 1845, Librandi in Scala. Poleg zrelosti in bogate strukture vin s terciarnim aromami pa odlikuje ta vina tudi eleganca, ki jo dodajo sladki tanini v ustih. Najbolj pa me prepriča Enotria z vinom Piana Delle Fate, Ciro , DOC, superirore riserva, 2018. Vino je bilo 15 dni macerirano, 6 mesecev v bariku in še 18 mesecev v nerjaveči posodi. Glavna kalabrijska sorta ,kletarjenja na inovativnejši način kleti Baroni Capoano, Borgo Avrona, Garrubba, Senatore vini in Tenuta Santoro pomenijo predvsem malenkost lažje strukturo, večjo taničnost in nižjo vsebnost alkohola. Ker so vsa vina prav tako zorela od nekaj mesecev do dveh let v lesu, kar je tudi pogoj za to kakovostno stopnjo, to pomeni v okusu malenkost prevladujoči les v primerjavi s prvo skupino. Med njimi pa je bil najbolj prepričljivih Don Raffaele  Ciro, superiroe riserva, 2018. V zadnji skupini, v glavnem ekoloških vin, prav tako starejših letnikov od 2019 do 2012, je "spontana pridelava" zahtevala svoj davek v vonju in okusu. Toda tudi med njimi je bilo nekaj šampionskih predstavnikov regije -z bogato cvetico, strukturo in širino je prepričal gaglioppo kleti Brigante, 2016. Njegov okus se je razprl v pahljačo terciarnih arom od temnih sadežev do zelišč in temne čokolade. Vse bolj prepoznavne  bele sorte Ob rdečih se v Kalabriji počasi prebijaj v ospredje tudi bele sorte, najbolj opazna sta greco bianco in pecorello. Veliko te sorte je še vedno v zvrsteh, kot samostojna pa za strukturnejšo zorjeno vino. Toda najbolj slavni greco bianco je kletarjen kot sladki passito, to sladko vino pa je pogosto tudi iz sorte zibbebo  (oz. aleksandirjskega muškata) s katerimi se iz konice italijanskega škornja, vse bliže glavnemu mestu Reggio Calabria,  tudi poslovimo. Z njimi nam postrežejo na območju arheoloških ostalin iz grškega obdobja - Villa Romana Palazzi di Casignana. Greco bianco je stara sorta, ki izvira iz grških časov, po njem je posebej znano območje Bianci. V kraju Pallizi  in okolici pa so znani po narečju, ki je v bistvu stara grščina. To desertno vino kletarijo že stoletja skoraj nespremenjeno- grozdje tik pred polno zrelostjo potrgajo in sušijo, in zatem stisnejo ter zorijo nekaj let  ali desetletje in več v lesenih sodčkih. Ima pa  višji ostanek alkohola,  od 14 do 17 % za IGT in najmanj 17% za DOC oznako.   Okus po žlahtna plesni, kar je značilnost slovenskih predikatov, pri passitu ni zaželena, zato pa v okusu prevladujejo cvetica in okus po pomarančnem cvetju, suhem sadju, oreških in zeliščih.  Ob belem "Grku" pa je vse bolj prepoznavna s bela kalabrijska sorta še pecorello. Ta vedno prepriča z cvetico in okusom rumenega sadja- običajno breskve in marelice s kančkom citrusov, in v pookusu podčrta bogatejšo strukturo z mineralnostjo. Med njimi naj za konec izpostavim odličen pecorello letnika 2021 iz vinske kleti Ippolito 1845.      

Mon, 4. Jul 2022 at 13:18

0 ogledov

Cene žit v prostem padu
Cene žit še naprej padajo- pšenice, koruze in ječmena so medtem že skoraj dosegle raven pred ukrajinsko vojno. Kot se pogosto zgodi, so to morda pretiravanja, preden trg ugotovi, kako majhen je v resnici pridelek, piše nemški Agrarheute. Cene pšenice so padle za 25 % a raven, na kateri niso bile od začetka ruske invazije na Ukrajino. Do neke mere je takratni trg cenil izgubo starih in novih ukrajinskih pridelkov ter njihov izvoz iz blokiranih črnomorskih pristanišč. Zdaj se z mednarodno pomočjo očitno pojavljajo različne izvozne možnosti za ukrajinsko žito, očitno pa je Rusija pripravljena spustiti ukrajinsko žito na trge. Rusija je ponovila svojo pripravljenost sodelovanja i z Združenimi narodi pri spopadanju s tveganji svetovne prehrambene krize in tudi pri izpolnjevanju svojih zavez glede izvoza hrane in gnojil. Obljube so bile podane med srečanjem med ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom in generalnim sekretarjem ZN Antoniem Guterresom, so sporočili z ruskega zunanjega ministrstva. Pšenica nove letine se je v petek, 1. julija, znižala za slabih 16 evrov na 334,50 evra za tono. Od vrha cen sredi maja so evropske cene pšenice padle za 105 evrov / t  ali  za četrtino na raven, ki je bila nazadnje  konec marca in v začetku aprila.Tudi cene koruze so se v petek na terminskem trgu znižale za nadaljnjih 10 evrov na le 288,25 evra za tono. To je najnižja cena koruze od konca februarja - ko se je začela vojna v Ukrajini. Evropa želi preprodajati ukrajinsko žitoEvropska unija bi lahko kupila milijone ton ukrajinskega žita in ga poslala ranljivim državam kot pomoč v hrani, je dejal vodja francoske industrijske skupine Intercereales. Diplomati so se več mesecev poskušali pogajati o pomorskem koridorju v ukrajinskih črnomorskih pristaniščih, hkrati pa se spopadajo z razvojem alternativnih izvoznih poti, preden v Ukrajino prispe nov pridelek. V Franciji se je vlada pogovarjala s predstavniki  mlinske  industrije, vključno z maloprodajnim podjetjem Intercereales, da bi predlagala rešitve.  EU bi lahko potencialno kupila 2 do 3 milijone ton žita za začasno skladiščenje v državah članicah, ki mejijo na Ukrajino, je dejal Jean-Francois Loiseau, predsednik Intercerealesa. Takšna količina bi zmanjšala ukrajinske zaloge za skoraj 20 milijonov ton, vendar ne bi bila tako velika, da bi destabilizirala mednarodne trge, je dejal."To bi omogočilo Evropski komisiji, da plača ukrajinskim kmetom, in tako bi imeli ukrajinski kmetje denar za nakup  semen, gnojil in goriva, to pa bi mnogim državam, ki so v težkem položaju, omogočilo, da prejmejo donacije hrane od Evropske unije.Ukrajinski izvoz žita se je junija medletno zmanjšal za 43 % na 1,41 milijona ton, je v petek sporočilo ukrajinsko ministrstvo za kmetijstvo.

Thu, 30. Jun 2022 at 09:47

216 ogledov

Komisija odobrila GSO koruzo
Evropska komisija je  odobrila novo gensko spremenjeno koruzo za hrano in krmo. Ta odločba o odobritvi se ne nanaša na pridelavo te koruze v EU, temveč le na njeno uporabo za hrano in krmo. GSO spremenjena koruza je prestala popoln in strog postopek avtorizacije, ki zagotavlja visoko raven zaščite zdravja ljudi in živali ter okolja. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je zagotovila ugodno znanstveno oceno in ugotovila, da je ta GSO pridelek varen. Po glasovanju v stalnem odboru za rastline, živali, hrano in hrano (SCOPAF) in v kasnejšem pritožbenem odboru države članice niso dosegle kvalificirane večine za ali proti tej odobritvi. Dovoljenje velja 10 let in za vsak proizvod, proizveden iz tega GSO, veljajo stroga pravila EU o označevanju in sledljivosti.

Thu, 30. Jun 2022 at 09:14

155 ogledov

Preteklost predstavlja tudi prihodnost
 Iz območja Lamezie na zahodu Kalabrije se preselimo v vinograde na jonsko, vzhodno območje. Tukaj je najbolj znano vinorodno kalabrijsko območje Ciro, poimenovano po istoimenskem mestecu, kjer se sredi dneva dan zamakne v tišino sieste na vaških trgih, kjer še posedajo starejši domačini. Poletna vročina pa udari veliko prej kot pri nas, 18. maja so bila polja ječmena že požeta. Kalabrijske vasi so značilno razpršene na vrhu hribov oz. visokih vzpetin, da so se lahko prebivalci branili. Na drugi strani medsebojno niso imeli veliko stikov, zato so ohranili veliko edinstvenih tradicionalnih navad in so zelo privlačni za antropološke in etnološke raziskave. »Pri nas ni vinogradništva brez namakanja, ker bi nam poletna suša s temperaturami do 40 stopinj Celzija pobrala pridelek,« nam med pozdravom pojasni Paolo Librandi, predstavnik četrte generacije na družinskem posestvu v kraju Ciro Marina, nedaleč od letoviškega kraja Punta Alice, ki je postalo sinonim za najboljša vina s tega območja. Območje Ciro predstavlja ter okrog 1500 hektarjev vinogradov, v glavnem kategorije DOC, nekaj tudi IGT. Vina Ciro pa so tako rdeča, bela kot rose, in sicer so rdeča v glavnem iz sorte gaglioppo in belo samo iz sorte greco bianco. Družina Librandi pa je znana predvsem po tem, da se z izjemno skrbjo in v kombinaciji z znanostjo posveča preučevanju starih sort vinske trte. Glavni del družinskega posestva, ki je bilo ustanovljeno leta 1953 in zgrajeno na območju stare kmečke hiše iz 19. stoletja, je v lasti Antonia in Nicodema Librandi in predstavlja 232 hektarjev vinogradov. Ti so razpršeni na sedmih lokacijah, tudi na ožjem območju Ciro Melissa, letno pa stekleničijo okrog 2,5 milijona steklenic. Pridelujejo pa tudi oljčno olje, vse na konvencionalen način, zjutraj ravno srečamo delavce pri zelenih delih. V vinogradih imajo 90 zaposlenih in še 25 v kleti. Tako kot vsi ta hip imajo tudi oni težave z najemanjem delovne sile. Z juga Italije se je veliko mladih izselilo, zato prihajajo v državo delavci iz severne Afrike in drugih držav. Posestvo vodi sedaj četrta generacija, Teresa, Francesco ter njuna bratranca Raffaele in Paolo, ki študira vinogradništvo v ZDA. Staro družinsko hišo iz 19. stoletja so preuredili in razširili z modernimi objekti s kletjo in sprejemom gostov ter prodajo vina.   VINOGRADI SO PRSTNI ODTIS TERITORIJA Še bolj so znani po tem, da so zavezani tradiciji, ki so jo nadgradili s poskusnimi vinogradi za preučevanje starih kalabrijskih sort vinske trte. Začeli so z gaglioppoom in grecom in s podlagami, ki se tradicionalno uporabljajo na tem območju. Pri tem pa so poslušali strokovnjake in pridelovalce, ki so ohranili stoletno znanje območja Ciro. Njihov cilj namreč niso bila le edinstvena in sodobna vina, ki jih da območje v kombinaciji z blagim mediteranskim podnebjem in gorskimi vetrovi, temveč tradicionalna vina z nadgradnjo sodobnih tehnologije. Tako so se povezali v raziskovalne projekte z univerzami v Milanu in Torinu, s katerimi preučujejo vinske sorte, za sredstva za raziskovalne projekte pa kandidirajo tako v regiji kot v EU. Na različnih delih posestva imajo posajenih več kot 200 sort vinske trte iz različnih delov Kalabrije in preučujejo razlike med njimi. Njihovo izhodišče je, da bi stare sorte na trajnostni način ponovno razširili v vinogradih. V sodelovanju z obema univerzama jih preučujejo s sodobnimi metodami raziskave DNA. Unikatnost so z genskimi preiskavami potrdil že 80 sortam, tri od njih (gaglioppo, maglioppo in pecorele) so vpisali v uradni register, ostalih 120 še preučujejo, nekatere pa tudi samo ohranjajo v ampelografski zbirki, da se ne bi izgubile. Stare sorte morda pomenijo tudi prihodnost, saj so bolje prilagojene in lažje kljubujejo podnebnim spremembam. Grozdje iz sort v poskusnih vinogradih seveda tudi posebej vinificirajo, s temi vinifikacijami sta začela že Nicodemo in Tonno Librandi. Iz kleti Librandi gre pol vina v svet in da bi v regiji dosegali čim boljše rezultate, so dali leta 2008 pobudo za ustanovitev združenja Vinarjev Cira, ki si deli znanje za doseganje višje kakovosti vin, združenje pa ima sedaj 42 članov. Klet Librandi pa stekleniči vse od penin do staranih rdečih vin, med drugim poskusimo izjemno skladen rose 201 iz gaglioppa. Je manj značilne lososove barve, krepkejšega telesa s 13 % alkohola, poleg lepe sadnosti pa ima tudi začimbno noto.

Fri, 24. Jun 2022 at 13:33

260 ogledov

V Lentu ima prvo besedo magliocco
 Vinski sektor v Kalabariji v zadnjem obdobju zelo napreduje, v njem je aktivnih  na tisoče ljudi in vedno več mladih, ki so nosilci trajnostnega razvoja in sposobni ponuditi, tudi podjetniško, nov zagon vinskemu sektorju in na splošno celotnemu proizvodnemu krogu., je predstavil v predsednik regije Roberto Occhiuto. Sektor je vitalen, z 12 tisoč hektarji vinogradov in 20 milijoni napolnjenih steklenic, (90 odstotkov predstavljajo rdeča vina), vendar je izvoz še vedo zelo nizek, verjetno  pod četrtino uradno ocenjene pridelave. Hkrati se razvija vinarstvo doma v povezavi s turizmom - vinski turizem je ocenjen na 500 tisoč obiskovalcev letno in 42 milijoni evrov prometa. Z vidika kakovosti vin oz. leg in grozdja ima regija devet DOC regij z označbo porekla, ki pa predstavljajo le 4 odstotke pridelave ter 13 IGT območij, ki so stopničko nižje, medtem ko še vedno nimajo nobenega območja z vini najvišje kakovosti- DOCG območja oz. zaščite. Praktična razlika med DOC in DOCG je v kakovosti: DOC in DOCG vina sta obe vini z označbo porekla, vendar imajo vina DOCG dodatno jamstvo italijanske vlade, da so vina posebej visoke kakovosti. Vsako vino z oznako DOCG mora na panel za preverjanje kakovosti vina vin, medtem ko morajo biti DOC vina zgolj pridelana v skladu s pravili o imeni. Bistvo vina je tesno povezano z geografijo, zato naj na kratko naštejemo še območja pridelave. Na DOC območju Consenze in Catanzaro( ki je gostilo ocenjevanje ConcoursMondial de Bruxelles,) in je tudi najbolj severno in največje območje, je tipična sorta magliocco dolce. DOC območja Bivogno predstavlja zelo ozko območje na Jonskem morju, ob kraju Riace, na katerem so tipična rose in rdeča vina iz vodilnega gaglioppa. Roseji iz vodilne kalabrijske sorte pa so si utrli pot in postali popularni zaradi svežine in harmoničosti po celi Italiji, od belih sorta pa greco. Širše najbolj znana strukturna kalabarijska vina iz gaglioppa prihajajo iz območja Ciro, prav tako na vzhodni obali okrog kraja Ciro Marina. Greco di Bianco je manjše območje za pridelavo passita oz. sladkega vina iz sušenega grozdja znotraj območja Reggia Calabria (kjer sicer prevladuje nerello), zlasti na ozemlju Bianco, po katerem je dobilo ime. Na območju Lamezie in Tropee  prevladuje pozna sorta magliocco canino. Okrog Mellise, na Jonski obali, pa poleg vodilne rdeče sorte še greco binaco in malvazija. Manjša pridelovalna območja pa so še Isola di Capo Rizzuto, Savuto na gorskem območju ob Tirenski obali, Scavigna pa je znana še po sorti nerello cappuccio. Glede na to, da  vinogradih prevladujejo avtohtone sorte, so se svetovne sorte uveljavile predvsem pri ambicioznejših vinarjih, ki se spogledujejo s tujimi trg. Zato kletarijo bolj moderna vina mednarodnega sloga. Največji izziv v trženju kalabrijskih vin pa je, da tako kalabrijske sorte kot vina iz  njih širše niso znana. Druga cokla pa je,da je večina kleti manjših prav tako količine vina, kot posledice zmanjšanja vinogradih v zadnjih 40 letih. Prav tako nimajo posebne strategije promocije vin in usklajevanja aktivnosti med državnimi in kmetijskimi regionalnimi ustanovami. Sicer bi lahko pridobili evropska sredstva programa razvoja podeželja, ki pa jih koristijo samo občasno. V steklenici za vsakogar nekaj  Prva vinska klet, ki jo obiščemo na območju DOC Lamezia je Lento,  v lasti istomenske družine. Sprejme nas predstavnica četrte generacije Daniela Lento,ki dela skupaj s sestro Danilo in starši. Na posestvu na 500 metrih nadmorske višine, s pogledom na obe obali- Jonsko in Trenso, in  vetrne elektrarne, je ustanovil podjetje Danielin oče Salvatore leta 1963. Skupaj obdelujejo 100 hektarov, vendar so na 30 ha oljke, v letniku pa napolnijo  milijon steklenic, grozdja pa ne dokopujejo. Vsa dela v vinogradu, vključno z trgatvijo, še vedno opravijo ročno. Avtohttonim sortam magliocco, greco in malvazija so dodali še mednarodne- cabernet sauvignon, merlot in chardonnay.  Ob vinogradih imajo novo klet, z ločenim delom z leseno in nerjavečo posodo, Osrednji del kleti z degustacijskimi je na globini šestih metrov, prostori pa opremljen nekoliko v slogu italijanske "dolce vita" med drugim s starimi avtomobilom. Kar polovico vin izvozijo v ZDA, Nemčijo, in Skandinavske države, na domačem trgu prodajajo vina po celem italijanskem škornju v gostinstvu in trgovskih verigah v rangu od dveh do 14 evrov. Poskusimo nekaj vin, predstavnikov tega območja. Svež maagliocco, 2019, ima še močno granatno rdečo barvo; na nosu  aromo sliv, češenj in robid, zorenje v francoskem hrast pa mu doda okus in potencial daljšega zorenja. Magliocco, letnika 2016 s 14 % alkohola, po zorenju v leseni posodi prepričajo že na " prvo žogo" sladki tanini, bogato struktura in barva, odprto steklenico pa smo prekinili nekje na sredi razvoja. V belem grecu letnika 2021, z 13,% % alkohola prevladuje okus po breskvi in marelicah, z lepo mineralnostjo in srednje bogatim telesom. V kategoriji DOC p je tudi vino zvrst Lamezia rosso riserva, 2018 zorjena v francoskem hrastu iz sort maggliocco, greco nero in nerello. Nežen okus po vaniliji mu doda žgan les,  bogata struktura pa brez težav prestane eno leto. Vino je tako šele pripravljeno na daljše zorenje, slog celotne kleti pa bi lahko ocneili- za vsakogar nekaj, doma in v tujini, z izdelanim profilom vin.

Fri, 24. Jun 2022 at 13:30

247 ogledov

Brez energije ni hrane
  Brez hrane ni energije za ljudi in brez energije ni hrane, je eno najbolj osnovnih dejstev bivanja na tem planetu, čeprav se tega večina smrtnikov začne zavedati šele v krizi, kot jo je izzval splet sedanjih geopolitičnih razmer. Le tako je razložljivo, da po kazalcih najmočnejši evropski gospodarski sektor z letnim prometom 1093 milijard evrov, 4,5 milijona zaposlenimi in 289.000 gospodarskimi družbami ter izvozom okrog 120 milijard evrov deluje v normalnih razmerah ves čas v senci drugih dejavnosti. Žal je stopil v ospredje v destruktivnih okoliščinah – z izbiro globalno najmočnejših političnih igralcev, za topove namesto za maslo. Vedno zelena ekonomska dilema je na žalost postala absurdno resnična. Kot je na vrhu živilske industrije v Portorožu izpostavil Aleš Cantarutti, direktor Gospodarske zbornice Slovenije, živimo zadnje mesece v svetu, kjer je mogoče v ZDA kot eni najbolj razvitih držav kupiti kakršno koli orožje, hkrati pa je zmanjkalo mlečnega nadomestka za dojenčke. Normalna razmerja v gospodarstvu na svetovni ravni so porušena in prehranske verige pretrgane, zato bo po ocenah stradalo 40 milijonov ljudi, 36 držav je polovično odvisnih od ukrajinske pšenice. Ruski zunanji minister Lavrov se je pretekle dni čudil, zakaj je v svetu takšna panika, če je samo odstotek svetovnega pridelka žit blokiranega v ukrajinskih pristaniščih. Na nervoznih trgih, kjer potekajo transakcije z energenti in ključnimi kmetijskimi pridelki, so cenovni šoki zelo vidni. Posegi človeške neumnosti pa so ustrezno okolje za takšne reakcije na trgih, je skušal pojasniti nerazumne skoke cen na borzah dr. Aleš Kuhar v Portorožu. Zgodovinsko dejstvo je, da so cene energentov in kmetijskih surovin zelo povezane. Celo agrarne ekonomiste pa so presenetili izračuni, da je živilska predelava bolj odvisna od energije kot pridelava in od tod del panike na svetovnih borzah. O stopnji špekulativnosti odločajo predvsem ocene svetovnih zalog ključnih kmetijskih pridelkov in te za pšenico niso ugodne. Celotna svetovna prehranska trgovina pa je preveč osredotočena na sojo, koruzo, pšenico, oljnice in azijski del na riž. Med predstavniki različnih svetovnih kmetijskih in prehranskih organizacij je zato zadnje tedne postal popularen termin diverzifikacija oskrbe kmetijskih surovin in energetskih virov. A glede na to, da je liberalni kapitalizem zadnje stoletje ekonomije držav uokviril v globalističen prehranski tok, je to lahko le politična krilatica. Kmetijstvo je namreč kot tanker, ki ga na hitro ni mogoče preobrniti. Države svetovnega juga so v tej ureditvi v glavnem pridelovalke surovin za živilsko industrijo severnih držav, od koder gredo nazaj v glavnem izdelki in tudi pšenica. Prav tako v kratkem obdobju ni mogoče najti energetskih zamenjav in nadomestil. V kriznih razmerah pa seveda obstajajo tudi trgovci in špekulanti, ki se jim »smeji«. Poleg vojne industrije, ki je posel kot vsak drug, so to lastniki velikih zalog strateških surovin in energentov. Navadni potrošniki in povprečni kmetje seveda nismo med njimi, čeprav si bodo lahko slednji vsaj pri nekaterih pridelkih pokrili več kot stroške pridelave in za malenkost izboljšali položaj v razmerju do živilske verige. Ta bi morala za svoj nadaljnji razvoj vlagati v trajnost, a je z rastočo draginjo na majavih nogah celotna zelena usmeritev evropskega kmetijstva in gospodarstva, razen, ko gre za očitne dolgoročne prihranke. Ključna tema prihodnjih mesecev bo zato energetska oskrba – bolj kot bo mrzlo, bolj bo to vroča tema, zlasti zaradi napovedanega moratorija za uvoz ruskega plina v EU z decembrom. »Zamrznitev« ne grozi le prebivalstvu, temveč celotnemu gospodarstvu; nemško je na primer kar 60-odstotno odvisno od ruskega plina. Ob temi oskrbe z ruskim plinom se bodo lahko na dva dela kot zadrga razdelile tudi članice EU – tiste, ki bodo rusko plinsko pipo lahko zaprle, in tiste, ki tega ne bodo storile. Vprašanje je veliko bolj kompleksno od tega, ali smo za ali proti Ukrajini. Politika, ki je gospodarstva desetletja prepletala, bi jih sedaj po direktivi čez noč prerezala in preusmerila, kar pa je brez večjih žrtev neizvedljivo.      
Teme
ekološko kmetovanje zelenjadarstvo samooskrba Sanja Lončar samooskrbninet semenarstvo

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Izkušnje starih mam za preživetje pomembnejše od borznih posrednikov