Vreme Naročite se
Razvoj z domačim znanjem in tujim kapitalom
Med vinarji v Torres Vedras, zaledju Lizbone
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 10. maj 2022 ob 08:14

Odpri galerijo

spektakularna klet Almiara- moderni objekt s posebno leseno fasado je lepo povezan s staro stavbo, ki je bila v preteklosti v lasti cerkve.

 Vinorodno območje Torres Vedras, v zaledju in severno od portugalskega glavnega mesta Lizbone, je gostilo 13. ocenjevanje sauvignonov Concours Mondial de Bruxelles, ki se ga je udeležilo okrog 50 ocenjevalcev vin iz evropski držav. Med obiskom so nas gostitelji povabili v nekaj vinskih kleti, da bi si lažje ustvarili sliko o razvoju vinogradništva in vinarstva na tem območju, ki ga še bolj kot bližina 30 kilometrov oddaljene prestolnice zaznamuje bližina Atlantika. Oceanski vetrovi ter pogosti dež dajejo vinom svežino in eleganco, vedute gričkov z vinogradi pa zaključujejo vetrne elektrarne. Celotno območje pa je tudi močno turistično razvito, saj je trak zahodne atlantske obale ob Lizboni nasploh najbolj naseljen del Portugalske, čeprav so zunaj glavne sezone številna turistična naselja s poletnimi hišami domačih in tujih državljanov prazna.

V preteklosti so se trte v Torres Vedras razprostirale na več kot 12.000 hektarjih, vendar se je površina vinogradov v zadnjih nekaj letih zmanjšala na približno 7000 hektarjev, kar je sprostilo površine za pridelavo znanih portugalskih hrušk sorte roche, ki jih v celi državi pridelujejo na okrog 9000 hektarjev. Območje ima priznano in v zakonodajo vključeno kontrolirano geografsko zaščito (DOC) šele 30 let, saj so morali potrditi vina z ustrezno kakovostjo. To so jim omogočile naravne danosti terena, na katerem prevladujejo apnenčasta in glinena, srednje težka do lahka tla.


				Vinogradniška pokrajina v Torres Vedras 			Vinogradniška pokrajina v Torres Vedras

Grozdje za rdeča vina pridelujejo ponavadi na srednje težkih, za bela vina pa bolj peščenih tleh. Območje pa je znano tudi po pridelavi fižola, s čimer je povezana ena zanimivost. Pred približno 500 leti so namreč začeli na tem območju uporabljati jajčne beljake za čiščenje vin, pri tem pa so jim ostajali rumenjaki. Iznajdljive Portugalke so jih zato začele uporabljati v posebnem pecivu iz fižola, rumenjakov in mandljev, ki ga pripravljajo v obrtniških delavnicah še danes.

 

DO USPEHA V VINARSTVU S TURIZMOM

V tej majhni regiji je 12 pomembnejših zadružnih, družinskih kleti in nekaj v lasti delniških družb, manjša med njimi je klet Boa Esperanca. Okrog 10 hektarjev veliko posestvo je kot poklon svojim prednikom kupil podjetnik Artur  Gama, z njim pa ima višje ambicije v povezavi vinarstva s turizmom in zgodba se dobro odvija od leta 2014. Vina so le pika na i pri oddajanju vile in sproščenem preživljanju prostega časa na portugalskem podeželju, ki privlači predvsem goste iz tujine. Vinogradi so posajeni na devetih hektarjih, glavne sorte pa so med rdečimi caladoc, aragonez, castelão, touriga nacional, syrah in allicante bouchet in med belimi arinto, fernao pires in sauvignon.

Trta v 12 let starih vinogradih je na kordonski vzgoji, ker je to tamkajšnja tradicija, pridelava je ekološka, a le v delu vinogradov, ker je to na delu površin nemogoče zaradi prevelike vlage in vročine med rastno sezono. Polovico vin prodajo doma, pol pa še kupcem v tujin: na Nizozemskem, v Švici, Belgiji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Švedski, na Danskem in v ZDA. Prodajajo le v restavracije in gostilne, izvozne cene pa so od 4,2 evra za steklenico (za rose), izvozna cena sauvignona je 6,2 evra, dve leti v lesu starano rdeče vino (na trgu je letnik 2015) pa 24 evrov. Rdeča vina so močne barve in polnega telesa, suha in srednje dolgoživa, bela pa citrusnih arom, srednje bogatih kislin in alkohola in pripravljena v glavnem za porabo v dveh letih.

 

FOLGOROSA V LASTI ŠVEDSKEGA PODJETNIKA

Na posestvu kleti Folgorosa nas sredi vinogradov pričaka njen švedski lastnik Thomas Lindeborg. Kot uspešen podjetnik je zagrabil priložnost na zahodnem robu Iberskega polotoka in leta 2018 ustanovil podjetje Lindeborg Wine Group s štirimi kletmi po vsej državi. Vse skupaj imajo 220 hektarjev vinogradov in v letniku napolnijo 1,2 milijona steklenic. Lastnik pa poudari, da njihova vina niso industrijska, temveč ostajajo zvesti avtentičnemu portugalskemu vinarstvu. Največja vinska hiša v njegovi lasti je Vale do Armo z 90 hektarji vinogradov, klet Vale de Cortém jih ima le šest hektarjev, klet Linborg Wines v regiji Alentejo 48 hektarjev (v glavnem rdeče sorte), Folgorosa v bližini kraja Dois portos pa 50 hektarjev za rdeča in bela vina.


				Thomas Lundberg, švedski lastnik štirih portugalskih kleti 			Thomas Lundberg, švedski lastnik štirih portugalskih kleti

V Folgorosi je posajenih 70 odstotkov rdečih in 30 odstotkov belih sort, med njimi so pomembnejše rdeče alicante bouschet, aragonez, cabernet sauvignon, castelão, syrah in touriga nacional, med belimi pa arinto, muškat, sauvignon, verdelho, viognier in viosinho. Vinograde so delno že oz. jih še preusmerjajo v ekološko pridelavo, glavna ovira je namreč atlantska vlaga, ki povzroča peronosporo. V vinogradih pa preizkušajo različne vzgojne oblike, trte so nizko obremenjene, letos pa bodo še dosadili arinto in modri pinot. V vseh štirih podjetjih zaposluje 60 ljudi, samo v Folgorosi pa 12, pri čemer je zanimivo, da so enologi samo domačini, saj imajo dobri fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo v Lizboni in na jugu v mestu Algarve. Glavni enolog Diogo Pereira predstavi, da so bili vsi trije zadnji vinski letniki dobri, 2020 pa je toplejši in so vina zato bolj polna. V belih vinih pa iščejo predvsem aromatiko, višje kisline in mineralnost. Ker so vsa leta veliko vlagali predvsem v vinograde, ne pa v 100 let staro klet, kletarijo še vedno na tradicionalne način, v betonskih cisternah in leseni posodi. Strojno trgajo le nekaj rdečega grozdja za rose, medtem ko trgajo grozdje za bela vina ročno in ga dva dni hladno macerirajo. Prvi sauvignon so napolnili pred šestimi leti, v okusu prevladujejo travnate, zelene arome in svežina.


							Pivcem pa želijo predstaviti raznolike sloge vin, ki jih še vedno razvijajo in lahko ponudijo zaradi pestrosti leg. Vina imajo na trgu pod številnimi blagovnimi znamkami, ki se cenovno sledijo in so na trgu za 7, 9, 15 in 25 evrov. Kar 80 odstotkov vin izvozijo, kar potrjuje lastnikovo prepričanje, da so portugalska vina v tujini izredno cenovno konkurenčna in dobre kakovosti, ostalo pa prodajo restavracijam v Lizboni.

Najbolj spektakularna klet pa je Almiara v soseščini, kjer spoznavanje te regije tudi zaključimo. Pogled na njo pritegne predvsem nova stavba z že na daleč opazno posebno leseno fasadno konstrukcijo. Arhitektom je uspelo lepo povezati stare stavbe – nekdaj v cerkveni lasti – z novim turističnim objektom. Okrog njega je 160 hektarjev vinogradov, poleg njih pa sodobna vinska klet za štiri milijone litrov vina. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1980 in je v družinski lasti. Vinarstvo pa so nadgradili z eno-gastronomskim turizmom v vinsko izkušnjo, s katero skušajo izvabiti iz Lizbone in okoliških letovišč čim več petičnih ljubiteljev vina in hrane.
 

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 17. May 2022 at 15:06

155 ogledov

Četrt stoletja brezčasnega terana
 Istrski teran je s primernim načinom dela v kleti in vinogradih, na zanj pravi, rdeči zemlji in potrpežljivostjo v kleti izjemno in veliko vino, kar že tri desetletja dokazuje vinarska hiša Coronica iz  vasi Koreniki pri Umagu. Prve steklenice iz te kleti so prišle na svetlo leta 1993 in njihov kletar Moreno Coronica je vmes vseskozi verjel v potencial tega vina, ki je kar nekaj let razdvajalo Slovenijo in Hrvaško. Zato velja za očeta novodobnega terana na Hrvaškem. S povabilom  vinskim strokovnjakom, sommelierjem  in novinarjem iz Hrvaške, Evrope in Kanade  v začetku maja na veliko vertikalo istrskega kralja od letnika 2015 do  letnika 1997, je dobil ponovno potrditve tujih, da spada to vino med velika svetovna vina.  Predstavljena vina so potrdila njegovo mnenje, da  je malvazija prva istrska vizitka, medtem ko predstavljajo starani terani na oltar tamkajšnjega vinarstva. Vino, ki je v preteklosti dajalo Istranom moč za delo, neguje sedaj dobrih sto istrskih vinarjev, toda  samo Coronica je znana kot hiša velikih ( gran) teranov, kar se je izkazalo v retrospektivi letnikov na degustaciji. Najmlajši teran, letnika 2015 , ki je osvojil tudi zlato na londonskem Decanterju, in letnik 2011 sta ta hip za pitje še (pre)mlada. Po zorenju v lesenem sodu sta namreč še zelo tanična, zato pa že sedaj nakazujeta desetletni ali celo več desetletni potencial. Podobno mladost in ne marsikdaj že zrelih 13 let se izraža tudi v letniku 2009, bogatem z aromami višenj, češenj in malin, a hkrati s prisotnostjo že razvitih terciarnih arom po tobaku, začimbami in temni čokoladi. V letniku 2008 je poleg višenj prisotna še aroma vanilije in nekoliko višji, a lepo vključen alkohol. Leto starejši 2007 pa je z aromami slive že zmehčan in nared za pitje. Letnik 2007 pa je bil v vinski kleti prelomnica, ko je začel Moreno kletariti sodobnejši slog vina, v kleti pa že dlje časa sodeluje z italijanskim strokovnjakom Aldom Vencom. Vsi trije letniki, 2007, 2008 in 2009 pa so sedaj v vrhunski formi, a jih žal ni na voljo v gostinstvu, je dejala najboljša hrvaška sommelierka Daniela Kramarić. Starejša letinika terana 2000 in 2001 spadata zato z dolgo maceracijo in zorenjem v hrastovem sodu med tradicionalnejšo, bolj robustno, malce manj pitno različico istrskega rubinastega kralja. Z  njegovo zrelost jo pa so na planem že terciarne arome črnega jagodičevja in zelišč, npr. timijana. Vrhunec dogodka pa je bila predstavitev terana 1997, ki se je izkazal z nepričakovano  svežino in s tem potrdil da je lahko teran brezčasno vino. Hrvaški strokovnjak za vina Sašo Špiranac je zato dodal, da je teran vrhunske kakovosti tako kot mlado ali kot odležano vino. S svojimi lastnostmi pa ima bodočnost tudi v Kanadi, je prepričan John Szabo, vinski svetovalec iz Kanade. Predaja dediščine, ne vinogradov Ozadje in bistvo rdeče tekoče zgodbe se skriva na veliki, legi za teran Bosco Grando, drugi del pa v izjemnem posluhu gospodarja za to sorto, ki zahteva veliko več dela kot druge vinske sorte grozdja. Teranu so predani kljub temu, da predstavlja samo petino pridelka, približno desetino predstavljajo druge rdeče sorte, z 70 odstotkov pa prevladuje malvazija. Trte terana so posajene na rdeči zemlji z belim apnencem, le 2,5 km od morja, značilnosti doda tudi izhlapevanje joda v zraku. Vinograde obdelujejo na biodinamični način, brez sintetičnih gnojil in zaščitnih sredstev, vendar pa ne želi jo nikakršnih certifikatov. Le skromen pridelek povprečno 1 kg- do 1,5 kilograma po trti daje bogata vina, sposobna dolgega zorenja. Zato so v vinogradih maja že izvajali prvo pletev mladic. Bogata ozelenitev pa zagotavlja obilo humusa in rahlo prst.  » Teran j v vinogradih izjemno občutljiva, razlike v kakovosti pa opazne že na 100 ali 200-metrski razdalji, zato sem trte iz posameznih manj ugodnih leg premikal. In medtem ko sem spreminjal vinograde in vino, je teran spreminjal tudi mene. Delamo na način naših prednikov, ker želimo imeti kozarcu čim več »čistega" vina, zemlje pa nismo dobili, temveč nasledili in jo želimo prepustiti našim otrokom takšno, da bodo lahko živeli v sožitju z naravo, je povzel bistvo svojega dela gospodar Moreno. Večino vin Coronica kupijo hrvaški pivci, v izvozu – od Balkana do držav Beneluksa- jih prodajo le 15 odstotkov. Glede na to, da imajo izjemno lepo urejeno celotno kmetijo z degustacijskimi prostori in gostinsko ponudbo, jih prodajo vse več na dvorišču, kjer se jim je prodaja povečala tudi zadnji dve koronski leti.

Tue, 17. May 2022 at 09:00

268 ogledov

Klasični kmetovalci naravi ne zaupajo
» Geografija je zelo heterogena, vendar so me že zelo zgodaj zanimale podrobnosti naravoslovja, sploh prsti, zato nisem klasični geograf, se predstavi ddr. Ana Vovk, sredi narave na robu Haloz, v Dolah pri Poljčanah, kjer je pred dvanajstimi let zasnovala učno središče za samooskrbo in je odprto za številne obiskovalce. Poldrugi hektar za klasično obdelavo neprimernega družinskega posestva po očetovi strani obdeluje z različnimi pristopi naravnega pridelave. Sredi njega pa so številni leseni objekti  sušilnica zelišč, zemljanke za skladiščenje, letna kuhinja, trgovinica in jurta, v kateri v zenovski energiji sodobna Anastazija, s katero se primerja sama, zadnjih nekaj let tudi živi.  Z svojim znanjem povezuje univerzitetna profesorica geografije na Filozofski fakulteti v Mariboru teorijo s prakso. Močno je vpeta tudi v mednarodno okolje, saj je 17 let živela na Dunaju in tam doktorirala iz pokrajinske ekologije, ki temelji na prsti in bila zaposlena v laboratoriju za analize zemlje pri univerzi na Dunaju. Drugi doktorski naziv pa je opravila iz varstva okolja. Prek študentov iz afriškega Senegala, ki prihajajo na izmenjavo v Slovenijo, prenaša znanje tudi na črno celino, saj je postala  rodovitna prst poleg vode največje bogastvo tega planeta. Zakaj je širitev alternativnih načinov kmetovanja  in pritok znanja o le-teh  v Slovenijo zelo težak ? Nisem študirala kmetijstva, ampak naravoslovje in že v otroštvu mi je bilo dano zavedanje, da je zemlja živa. Zato glasno povem, da na sedanji prevladujoči način dolgoročno ne moremo preživet, kar  ugotavljajo tudi kmetje sami. Sedaj temelji večina kmetijstva na subvencijah, a če jih ne bo več, bo zgodba drugačna. Alternativne prakse se sedaj precej vgrajujejo tudi v konvencionalno kmetijstvo, subvencijo je mogoče dobiti tudi za permakulturo. Potreben je permakulturni načrt, ki ga naredi strokovnjak ali pridelovalec sam.   Alternativni načini pridelave se zadnja leta krepijo, ker so ljudje ugotovili, da ni smiselno imeti denarja na banki, temveč je bolje kupiti zemljo. Vendar pa nimajo znanja o pridelavi, in ti se sedaj učijo pridelovati na naravni način, konvencionalno kmetovanje pa jih ne privlači. Težje kot njim je dopovedati  »klasičnemu« kmetovalcu da narava sama veliko uredi, ker so zadnja desetletja ravnali drugače in zato naravi ne zaupajo, medtem ko mlajše generacije zaupajo, da narava z nami to zmore. V resnici gre za premike v glavi, poleg tega so to preverjeni pristopi, zahtevajo pa več miselne kot fizične aktivnosti. Pri teh načinih obdelave ne lopataš, zalivaš, obračaš zemlje, ne gojiš za neko območje netipičnih kultur. Jaz na svoji površini pridelam za deset ljudi, ne le zase, res pa je, da delam s svojo energijo, ne pa zato, ker mora biti delo opravljeno. In tukaj vidim prihodnost, da bi se ljudje na ta način povezali z energijo Zemlje in na ta način pridobili, ker se kakovost hrane ne meri v količini, temveč energiji. S kemijo obdelane rastline pa so uničene. Manj z lopato, več z glavo   Prihodnost kmetovanja ne bo več v starih oblikah, ki so se uveljavile z velikimi stroji, ampak veliko bolj v načinu razmišljanja in razumevanja kompleksnosti narave. Človek se bo vgradil v sistem delovanja narave in prideloval primerne kulture glede na podnebje, tla in tradicijo. Za permakulturno ali naravno kmetovanje niso potrebna dodatna sredstva a rastline kljub temu preverjeno rastejo. Pri nas bi bilo smiselno v pridelavo vključiti zelišča, ker slovenskih skoraj ni mogoče kupiti. Če bi se osredotočili na zdravje prsti v, bi se morali vprašati, kaj pridelovati, da je ne bomo obremenjevali in to zanesljivo ni koruza, kot velika porabnica hranil in vode. « Voda je vse bolj onesnažena in vedno manj dostopna. Vzrok za slabše donose pridelkov na najbolj intenzivnih poljedelskih površinah pa pogosto ni suša, temveč uničena prst. Voda je od nekdaj predstavlja ločnico med življenjem in smrtjo, pri pridelavi hrane pa ni enostavno nadomestljiva z namakanjem, ker je potreben dolg postopek dovoljenj. Kmetijstvo je velik obremenjevalec voda zaradi uporabe gnojnice, fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, zlasti dušičnih. Njihova uporaba je kljub nitratni direktivi v EU še vedno pretirana, kar izhaja iz dejstva, da je v zemlji vedno težje pridelovati hrano tudi ob dodajanju vseh naštetih snovi. Zato je podtalna voda žrtev procesa intenzivnega vnosa hranil. Preobremenitve so posledica slabe rodnost zemlje -ker je v njej povprečno manj kot pol odstotka organske snovi, ki ima sposobnost zadrževati vodo in hranila, in  prehrambne verige, ki so temelj uspešne pridelavo hrane. Zato se zemlja danes obnaša kot skelet in kot mrtvo truplo, ki ga skuša kmetijstvo oživljati s šok terapijami -z velikimi dodatki gnojil in zaščitnih sredstev, s katerimi se potem umetno ustvari pridelovalni pogoji, v katerih rastline vzdržijo samo, dokler te snovi dobivajo. Rastline so na »infuziji«, ker jih konvencionalni način kmetovanja sili v hitro rast, ne skrbi pa za to, da bi zemljo pripravil na to, da bi jih prehranjevala neposredno. Brez foliarnega in drugega gnojenja ne uspevajo in kratki ciklusi, še bolj obremenjujejo zemljo in vode. Dodaten razlog pa je neurejena kanalizacija in slabo delujoče čistilne naprave. Najbolj problematične so prav intenzivne poljedelske površine- suša pusti v njih posledice, ker v zemlji ni vzpostavljeno ravnotežje. Padavine bi se morale v zemlji ohraniti, da bi bile na voljo rastlinam, a do tega ne pride, ker so  npr. na celotnem Murskem polju in Ravenskem  njive prepredli s kanali, in zadrževanje vode tehnično onemogočili, namesto da bi jo zadržali. Gradbena stroka se je v 1950- in 60-tihletih  zelo »potrudila«- z urejanjem naravnih vodotokov v kanale, in posledično znižala raven podtalnice. Na območjih, kjer je bilo prej veliko vlage, pomeni to zrušenje ekosistemov,  travniki ob rekah Pesnici, Ščavnici niso več noben pridelovalni potencial, in Vipavska dolina je enaka zgodba. V zemlji prerezane žile je težko sestaviti nazaj, z naravo se ne moreš igrati, ta hoče svoje ravnotežje, a ne  njuno v prid človeka. Spričo podnebnih sprememb in  spremenjenih vzorcev padavin bi morali bolje razmisliti o regulaciji vode v sodelovanju z naravo po vseh možnih merilih.  Kmetje zato zemljo na teh območjih kar precej opuščajo. Ja, ker se jim pridelava na teh površinah ne izplača, sejati morajo dva do trikrat in dodajajo še sredstva za rast, kar pa še bolj onemogoči zemljo. Tudi semena niso poceni, in ekonomsko se jim pridelava ne izplača. Državi pa je najbolj enostavno podeliti subvencije za koruzna polja, ki je ne jedo ljudje, temveč živali, in na najboljših pridelovalnih površinah v Sloveniji je pridelava  hrane za živali in ne za ljudi, kar je popolnoma zgrešeno. Ali bodo imeli kmetje v prihodnje največje težave s čiščenjem težkih kovin, mikroplastike in drugega, kar je v zemlji ? Težke kovine so težava, ker se kopičijo, na drugi strani pa če so nemobilne,  niso zelo  nevarne, ker se samo nakopičijo  na posameznih mestih. To je mogoče urediti z uporabo rastlin oz. fitoremediacijo, ki imajo takšen koreninski sistem, da paralizirajo težke kovine in jih shranijo v zemlji, da ne ogrožajo celega sistema. Obstaja kar 4000 rastlin s sposobnostjo čiščenja zemlje, kar je zelo učinkovito, vendar dela narava to počasi. Potrebnih je deset let in več, človek pa bi rad hitre rešitve in bi zato morali najti bližnjice, saj z vidika samooskrbe ne ne moremo čakati tako dolgo. Problem mikroplastike pa je, da je v nanodelcih in ker ne prevaja vode je tujek, a dovolj majhna, da jo rastline vsrkajo. Tako se razširi v žive organizme, iz katerih jih tkiva ne izločijo, kar povzroča bolezni, skoncentrira se v skupkih, kar  je v možganih  smrtno nevarno.  Naravni način kmetovanja ima tudi težjo del -pridelovalec mora zelo slediti naravnim procesom, če namreč kakšno stopnjo preskoči, ne bo mogel izpeljati naslednje. Tudi pridelovalec je namreč del naravnega ritma ne glede na vreme in počutje, mora biti vedno pripravljen pretočiti svojo energijo v proces pridelave. Kakšno je vaše mnenje o ekološkem kmetovanju in evropski zakonodaji zanj? Kaj je v njem sploh še ostalo od naravnega oz. biodinamičnega kmetovanja glede na to, da so vse večji pritiski po njegovi intezifikaciji, kar se zgodi vedno, ko si alternativne načine prisvojijo multinacionalke? Ideja ekološkega kmetovanja je bila, da bi na ta način ekologizirali kmetijstvo z odvzemom težkih vnosov, vseeno pa bi pridelovalcem pustili kot rezervo nekaj zaščitnih sredstev, čeprav se kaže, da naravi to ni potrebno . Prav tako  upošteva  a način vegetacijski ritme in se  prideluje v glavnem na prostem, hidroponika pa v njem ni dovoljena, ker temelji v celoti na dodatkih. V ekološkem kmetovanja še vedno prevladujejo kmetije, ki jih obdelujejo v glavnem družinski člani, in ne podjetja ali najeta delovna sila, ker je ključna vključenost človek s svojim potencialom. V Sloveniji smo začeli izvajati evropsko zakonodajo za ekološko kmetovanje 1992, a so jo pristojni zelo zakomplicirali, zato so vanj večinoma vključeni travniki na OMD. To pomeni, da ne gre za pridelavo veliko hrane in bistvene spremembe na teh kmetijah, ker so travnik namenjen za seno in za živali in že prej so delali enako. Posamezniki pa so se organizirali za pridelavo zelenjave, a se je izkazalo, da bi cene teh predelkov morala biti bistveno višje, toda kupci še vedno raje kupujejo poceni. Obstajajo pa tudi tisoč hektarske biodinamične kmetije, ali je mogoče tako velike površine obdelovati po načelih biodinamike (BD)? Poznam nekaj takšnih velikih kmetij, ki se od ekoloških razlikujejo po tem, da ključuje v delo še duhovno komponento - položaj planetov in njihove moči, za kar je potrebno poznati ozadje. Logično je, da je privlačna sila planetov in zato v različnem obdobju pospešuje rast cvetov, stebel, listja ali korenin. Tudi na velikih površinah je mogoče pridelovati na biodinamičen način, ker je v BD zemlja že izpostavljena kot rodovitna, saj se veliko dela na preparatih. Z njihovo uporabo se pridelovalec ne bori izključno proti boleznim, temveč se veliko bolj izraža kompleksnost narave in je bistveno višji pojem kot pri ekološkem kmetovanju, ki je samo dvodimenzionalno. Permakultura pa je že način življenja, medtem ko naravno o kmetovanje pomeni, da človek upošteva dane naravne razmere in jih ne spreminja, ampak se vanje vgradi s pridelavo. V tem primeru že jeseni uporabiš zastiranje za zatiranje plevelov, ker nima svetlobe, veliko listja in krtove zemlje in v nekaj mesecih se ustvari globoka rodna plast, ki se med obdelavo ne obrača in s tem ohrani življenje v njej.  

Mon, 16. May 2022 at 15:44

201 ogledov

Ekološko v srcu, ne v denarnici
Ekološka kmetija Chrömeli Iris in Bernharda Hännija, ki leži na nežnem hribu, ugnezdena med gozdovi in ​​živimi mejami, se nahaja v Noflenu, nedaleč od Thuna v Švici. Od leta 1969 delajo brez nepotrebnih gnojil, a Bernhard Hänni želi več- trajnostne in produktivne sisteme pridelave. Dela tudi na novih strojih za obdelavo tal brez pluga in iz etičnih razlogov je najprej opustil prirejo molznic, nato pa še kokoši nesnic. Bernhard Hänni se zavzema za svoje mnenje in živi svoj ideal z vsemi posledicami. To je bil razlog, da ima ekološka kmetija zdaj prazen kokošnjak. In to kljub dejstvu, da se ekološka jajca zelo dobro prodajajo. »Zame to ni bilo več prav. Tudi če so bila strankam naša ekološka jajca všeč, iz etičnih razlogov za to vrsto reje ne bi mogel več stati . « Od jajc so se poslovili z zakolom nesnic, kar pri prireji 100.000 jajc na leto ni tako preprosto. Od 350 nesnic so ostale le tri - samo za jajca za družino. 'Ne, ne obžalujem. Kot ekološka kmetija se moramo razvijati naprej. Tako kot se želimo razvijati in izpopolnjevati na kmetiji, bi si želel enako tudi za kmetijstvo na splošno." Za Hännija so zaprti cikli, zdrava tla, zelenjava brez pesticidov in manj kompromisov zagotovo del tega Ker mora kmet ekološke pridelke nositi v srcu, ne v denarnici." Naj živijo tla Bio-Hof Chrömeli pridleuje sedaj 140 vrst zelenjave na sedmih hektarjih in to brez obdelave tal.  Paradižnik je njihova strast, čeprav je Hännis svojo ponudbo zmanjšal za več kot 70 različnih vrst, vključno s pro specie rara, na osem sort paradižnika. Na splošno: manj je več. Zato raje delajo dosledno in celostno. Kot na primer lastno vegetarijansko gnojilo na kmetiji. Hännis vzdržuje svoj kompost iz zelenih odpadkov in sodeluje pri učinkovitih mikroorganizmih za krepitev rastlin ter pri ustvarjanju življenja v tleh. Uspeh dokazuje, da dela Hännis prav. Skupno zaposlujejo 18 ljudi. Vsi prihajajo iz regije, brez sezonskih delavcev iz tujine. V več kot 50-letni zgodovini ekološke pridelave na posestvu se nenehno razvijajo. Še vedno delujejo kot skupnost generacij, od leta 1999 pa so popolnoma opustili baker in se odločili za moto  "Naj živi zemlja". Od tržnice do trgovine z ekološkimi pridelki  Tržnica je bil za starše Bernharda Hännija pomemben del, saj je mati Käthi z leti prodaje na tem območju uspela pridobiti zaupanje in zvestobo strank. Bernhard Hänni se tudi trudi biti blizu kupcem, čeprav ni več na stojnici. Hännijevi so odprli trgovino Stadthof s celotno ponudbo ekoloških izdelkov na obrobju Thuna in so se odrekli tržnim dnevom. V trgovini lahko kupci najdejo tudi izdelke, ki jih Hännisovi ne pridelujejo sami- npr. švicarsko ekološko čičeriko. Hänni podpira inovativne ekološke kmete s ponudbo njihovih izdelkov v trgovini, kot je celotna ponudba ekološke kmetijske zadruge. »Nekajkrat sem zapustil svoje območje udobja. Morate si upati prebiti nova tla. Mislim na svoje stranke: kaj hočejo?« Nato Hänni organizira tudi pridelavo. Rezultat je nedotaknjen ekosistem in živa, zdrava tla za naravno hrano, brez pesticidov. Dobil je tudi razumevanje za odpoved lastnim ekološkim jajcem. » Odprta in poštena komunikacija s strankami je pomagala. Vesel sem, da smo uspeli drug drugega spodbuditi k razmišljanju. Ukvarjanje s prehranskim sistemom zadeva vse nas in nas bo še naprej zanimalo tudi v prihodnje.«   Kombinacija kmetijstva in gozdarstva Oče Bernharda Hännija, Hans, je o tem razmišljal že v sedemdesetih letih in je začel izvajati prve poskuse z obdelavo tal brez pluga. Po nekaj letih pa je bilo treba plug ponovno uporabiti, ker tehnologija ni bila tako napredna. Nenehna obdelava tal je izziv predvsem za pridelovalce zelenjave. Tudi s Hännijevo ekološko pridelavo v zemlji skorajda ni bilo deževnikov. To zahteva premislek: danes kmet združuje kmetijsko-gozdarske sisteme s pridelavo zelenjave in loči obdelovalno površino od ozelenjenega pasu, saj težki stroji ne bi smeli več voziti čez zelenjavno njivo in dodatno stiskati prst. Skrivnost se skriva v stalnih,, trajno ozelenjenih pasovih in minimalni obdelava tal z načrtovanjem. V ta namen Bernhard Hänni obnavlja in razvija obstoječe stroje. Zeleno gnojenje v gredici nenehno kopiči humus. Visoka drevesna debla ob robovih gredic s cvetličnimi pasovi spodbujajo biotsko raznovrstnost, globlje korenine in vse večja vsebnost humusa pa nista opazna le pri zdravju tal, ampak tudi pri gospodarjenju z vodami. V vročih, suhih dneh lahko tla zadržijo več vode. Tukaj gre za  kmetijsko gozdarstvo - o kombinaciji elementov gozdarstva in kmetijstva. Na obdelovalni  zemlji je je več kot 100 standardnih dreves, ki zagotavljajo sadje, kot so slive, slive , mirabele, hruške in kutine. Današnje zgodbe za jutri "Vsak kmet, ki nekaj spremeni v smeri trajnostnega, regenerativnega kmetijstva, je naša prednost, ne konkurent." Hänni svoje izkušnje prenaša na druge kmete, na primer na simpoziju za trajnostno kmetijstvo. Velike spremembe je mogoče doseči le skupaj. Korak za korakom, a na koncu so številne posamezne stopnje tiste, ki sestavljajo celoto. Hänni sam temu sledi in se nadgrajuje. Pred kratkim je na primer rastlinjak, odporen proti zmrzali,preklopil na ogrevanje na pelete, tako da ne uporablja več fosilnih goriv. In četudi korenine ekološke kmetije Chrömeli segajo daleč v preteklost, je Bernhard Hänni zelo prisoten v sedanjosti in razmišlja o prihodnosti. Naša današnja dejanja so naše zgodbe za jutri. Odgovornost moramo prevzeti danes, " pravi Hänni. Ne želi si življenja po minimalnih standardih, ampak da napreduje družba v novo smer. K tem lahko zlasti kmetijstvo pomembno prispeva z manj kompromisi in jasnimi temeljnimi vrednotami. Zato se Bernhard Hänni trenutno zavzema za zdravo pitno vodo prek civilne iniciative.    

Thu, 12. May 2022 at 11:49

303 ogledov

Več mladih obrazov med vinarji in obiskovalci
 Slovenski festival vin je letos 23. po vrsti namesto novembra izjemoma odvijal25. aprila. V Cankarjev dom je pritegnil več kot 2500 obiskovalcev in 130 vinarjev s 500 vini. Na številnih vinogradniških in vinarskih kmetijah je opazna menjava generacij in posledično se je predstavilo več mladih vinarjev iz ž uveljavljenih in novih vinarskih hiš tudi na festivalu. Več mladih pa je bilo tudi med obiskovalci.  Prvič sta se tako na festivalu predstavila tudi David in Andraž Mlakar iz vinogradniško sadjarske kmetije iz Oplotnice. Mlakarjevi obdelujejo sedem hektarjev vinogradov, vina je do nedavnega kletaril oče Borut, sedaj pa je mladi v kleti glavni enolog David, ki dokončuje magistrski študij živilske tehnologije na Biotehniški fakulteti, Andraž pa  zaključuje s zadnji letnik srednje šole, šolanje bo nadaljeval na fakulteti.  V Ljubljani sta predstavila suh sauvignon, letnika 2020, in suh zeleni silvanec istega letnika, obe vini sta izjemno harmonični in odlična spremljava k hrani. V Cankarjevem domu se je prvič predstavilo tudi vinogradniška in turistična kmetija Mramor iz Vrenske Gorce na Kozjanskem. Jože in Neža Mramor sta v Ljubljani ponudila gostomsauvignon 2019, chardonnay, 2020 in modro frankinjo 2020. Mramorjevi obdelujejo pet hektarjev in pridelujejo zares široko paleto vin- od svežih vzrsti, do do barikirane rdeče zvrsti in modre frankinje ter na koncu še suho in polsuho klasično penino.Vina  uspešno prodajajo v gostinstvu in doma ter povečujejo delež stekleničenih in buteljčnih vin. Med vinarji je bilo tudi vinarstvo Guštin iz Mirna pri Novi Gorici z večkrat nagrajeno malvazijo- od lanskega Decanterja v Londonu pa do festivala malvazij v Portorožu in pred kratkim še na Vinistri v Poreču. Znani pa so prav tako po odičnem merlotu.  Gostom se je predstavila tudi ekipa kleti Zlati grič iz Slovenskih Konjic, ki je pivcem ponudila med številnimi vini tudi klasično penino rose iz 2021 iz modre frankinje. Njihove penine zorijo v Žički kartuziji tri do pet let. V svojih vinih pa želijo poudariti terroir, ki jim daje možnosti za nego vin, ki so sedaj zelo priljubljena na trgu – aromatična, z nižjo vsebnostjo alkohola in skladno svežino. Vse to pa jim omogoča tudi sodobna oprema kleti.  Direktor Silvo Žižek, na fotografiji z vodjo prodaje Viktorijo Javornik in Tanjo Žižek, pa nam je predstavil, da so pridelavo vin iz 300.000 litrov pred nekaj leti že povečali na 1 milijon litrov. V slabem koronskem obdobju, ko gostje niso mogli na njihovo dvorišče, kjer prodajo pomemben delež vin, se jim je nekoliko povečala prodaja v trgovinah. Zlasti spodbudno pa je, da se jim povečuje izvoz na evropskih trgih, kjer pričakujejo letos največjo prodajo doslej, posledično pa tudi ugodni poslovni rezultat.  Nagrajenci festivalskega ocenjevanja   V okviru festivala so se prestavila tudi najbolje ocenjena festivalska vina, na ocenjevanju se jih je pomerilo 162 , najboljša med njimi pa so: belo mirno vino: Puklavec Family Wines, 34 , zvrst, l.2016 ,belo z ostankom sladkorja jantarna rebula, 2009, Kmetija Danjela Šibav Danjela, rdeče mirno vino Ivanov Refošk, l. 2015, vinarstvo Bordon, in peneče belo vino zlata radgonska penina, selection brut, l. 2015, Radgonske gorice.        

Wed, 11. May 2022 at 10:18

290 ogledov

Izčrpavanje zemlje in spletno trženje
Kitajsko kmetijstvo mora na vedno manj površinah nahraniti vedno več ljudi. Patrick Paziener usposablja kmete kot kmetijski svetovalec na vzhodu Kitajske, in kot raziskovalec  je reviji Agrarheute odstrnil  pogled v zakulisje kmetijstva te države. Kaj vas je najbolj presenetilo na Kitajskem, ko ste se prvič udeležili nemško-kitajske izmenjave? Na začetku mi je bilo všeč, da je kmetijstvo na Kitajskem tako raznoliko in drobna posestna struktura. Poleg majhne njive z zelenjavo je sadovnjak, zraven pa riž itd,. Tudi tukaj, na vzhodu Kitajske, je vsak nepozidan kvadratni meter izkoriščen v kmetijstvu. Zelo prevzela so me tudi velika nasprotja- na eni strani obstajajo zelo moderni obrati z veliko mehanizacijo in poleg njih številni mali kmetje, ki pridelujejo riž ali oljno ogrščico ročno. Na primer oljno ogrščico pripeljejo domov in posadijo vsako rastlino brez mehanizacije, v ozadju njive pa šviga sodobni brzovlak. Patrick Paziener svetuje na Kitajskem Kakšna je kitajska kmetijska struktura na vzhodu države in ali poteka  prestrukturiranje? Večina kmetijstva predstavljajo mali kmetje z manj ko enim hektarjem, na drugi strani pa so velike državne farme z več tisoč hektarji. Med tema dvema skrajnostima je malo obratov, a nedvomno poteka prestrukturiranje. Veliko kmetov zapušča vasi in dajejo zemljo v zakup. Zato je vse več zasebnih podjetnikov, ki jo najemajo in služijo s pridelavo različnih pridelkov.  Katere težave pestijo kitajske kmete? Na eni strani imajo velike težave s škodljivci in boleznimi, saj pridelujejo na istih površinah dolga leta iste kulture. Na državni farmah pa pridelujejo na 90 odstotkih površin poleti samo riž. Tudi v kolobarju je komaj kaj sprememb. Na primer- nek kmet v težavah se je obrnil na nas za pomoč, ker je nekaj let uspešno prideloval melone, nenadoma pa so prenehale rasti. Eden od vzrokov je bil, da je uporabljal za namakanje slano vodo, drugi pa, da je na istem mestu, ne da b zamenjal substrat, prideloval samo melone več let. Zato seveda ni presenetljivo, da je imel težave. Zakaj Kitajcem primanjkuje osnovno kmetijsko znanje? Pridelovalec melon ni bil kmet, temveč podjetnik, ki je najemal površine, da bi zaslužil, vendar pa ni imel kmetijske izobrazbe. Večina, ki vodi kmetije kot podjetniki, po mojem vedenju ne prihajajo iz kmetijstva. Kar se tiče kmetijskega izobraževanja , je precej drugačno kot v Nemčiji. Veliko študentov študira agronomijo, a jih po študiju le malo zares dela v kmetijstvu. Za večin izobraženih Kitajcev je kmetijstvo neprivlačno. Koliko so kmetije neodvisni pri svojih odločitvah in koliko se v njihov način dela vpleta država? Na regionalni ravni obstajajo kmetijska središča, kmetijski svetovalci pa določijo, v katerih območjih naj bi pridelovali katere pridelke. Na primer centralna vlada se odloči, da je potrebno pridelati več koruze in soje in že pri naslednji setvi bodo vse kmetije na določenem območju pridelale oz. namenile petino več površin koruzi in soji, čeprav za to nimajo kmetijske mehanizacije, znanj ter izkušenj. Kakšne so cene pridelkov za kmete? Za pokritje stroškov je vse pomembnejše doseganje visokih pridelkov. Zelo me je presenetilo, da so nakupne cene žit občutne višje kot v Nemčiji, dražja so približno za polovico. Hkrati stanejo mineralna gnojila le tretjino naše cene. K temu je treba prišteti še ceno najema zemljišč državi. Da so žita tako draga je posledica dejstva, da porabljajo kmetje za doseganje višjih pridelkov vse več gnojil. Tudi uporaba sredstev za varstvo rastlin je v primerjavi z mednarodnimi merili zelo velika. In kakšna so tla po uporabi vseh teh količin sintetičnih gnojil in pesticidov? Obremenitev tal je tukaj velik izziv. V projektu na severu Kitajske so zaman poskušali pridelovati krompir. Ker so na istih zemljiščih pridelovali dolga leta sojo s številnimi sredstvi, krompir ni več rasel. Problemi izvirajo iz centralne vlade- ki zahteva zmanjšanje gnoji,  ali vsaj ne več njihove večanja uporabe, za kar pa je potrebno zanje in mehanizacija. Česa bi se torej morali naučiti od kitajskih kmetov? Zelo aktualno je spletno trženje, veliko kmetov, tudi majhni, prodajajo zelo uspešno po spletu . Svoje izdelke in pridelke oglašujejo s kratkimi video posnetki na družbenih omrežjih. Pošiljanje je tukaj brezplačno in izjemno hitro, dostava še isti dan, distributerji pa celo pakirajo. Na Kitajskem so digitalne platforme zelo povezane , tako da lahko kupec, ki se mu zdi nekaj dobro, hitro naroči pri kmetu.

Wed, 11. May 2022 at 09:11

260 ogledov

Ministrstvo za pravosodje ZDA nasprotuje reviziji sodbe zaradi glifosata
Ameriško ministrstvo za pravosodje ZDA nasprotuje reviziji sodbe zaradi glifosata.Po sodbi mora Bayer tožniku Hardemanu plačati 25 milijonov dolarjev odškodnine zaradi bolezni kot posledici uporabe glifosata.  Bayer upa, da bo sodba revidirana, a ameriška vlada temu nasprotuje.  Primer Hardeman je edina tožba za odgovornost za izdelke v zvezi z  sredstvom  roundup (katerega aktivna sestavina je glifosat), ki je bila doslej s obravnavana na zveznem sodišču ZDA. V ZDA beleži  Bayer  ima  zaradi domnevnega rakotovornosti glifosata  na trgu.  Vlada priporoča, naj vrhovno sodišče ne preuči prejšnje sodbe v korist tožnika Edwina Hardemana. Američan je  Monsanto  in glifosat okrivil, da je zbolel za rakom.  Leta 2019 je po sodnem postopku prejel dobrih 25 milijonov dolarjev odškodnine. Avgusta 2021 je Bayer nato prek svoje hčerinske družbe Monsanto na ameriško vrhovno sodišče vložil vlogo za revizijo primera Hardeman. Vendar še ni jasno, kako bo odločilo vrhovno sodišče. Po trenutnem priporočilu pravosodnega ministrstva obstaja možnost, da se  vrhovno  sodišče  ne bi odločilo za revizijo , kar bi bila škoda za koncern Dax. Za to in za številne druge tožbe je Bayer že rezerviral 4,5 milijarde dolarjev. Še vedno pa so prepričani, da obstajajo dobri pravni argumenti, da vrhovno sodišče revidira zadevo Hardeman in popravi sodbo, so v torek sporočili s sedeža skupine. To bi potrdile tudi številne izjave, predložene sodišču. Tudi ameriška agencija za varstvo okolja (EPA) je večkrat ugotovila, da so herbicidi na osnovi glifosata varni za uporabo in niso rakotvorni, pravi Bayer.    
Teme
vinogradništvo vinarstvo Portugalska alvarinho sauvignon lizbona Torres Vedras

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Razvoj z domačim znanjem in tujim kapitalom