Klasični kmetovalci naravi ne zaupajo

» Geografija je zelo heterogena, vendar so me že zelo zgodaj zanimale podrobnosti naravoslovja, sploh prsti, zato nisem klasični geograf, se predstavi ddr. Ana Vovk, sredi narave na robu Haloz, v Dolah pri Poljčanah, kjer je pred dvanajstimi let zasnovala učno središče za samooskrbo in je odprto za številne obiskovalce. Poldrugi hektar za klasično obdelavo neprimernega družinskega posestva po očetovi strani obdeluje z različnimi pristopi naravnega pridelave. Sredi njega pa so številni leseni objekti  sušilnica zelišč, zemljanke za skladiščenje, letna kuhinja, trgovinica in jurta, v kateri v zenovski energiji sodobna Anastazija, s katero se primerja sama, zadnjih nekaj let tudi živi.

 Z svojim znanjem povezuje univerzitetna profesorica geografije na Filozofski fakulteti v Mariboru teorijo s prakso. Močno je vpeta tudi v mednarodno okolje, saj je 17 let živela na Dunaju in tam doktorirala iz pokrajinske ekologije, ki temelji na prsti in bila zaposlena v laboratoriju za analize zemlje pri univerzi na Dunaju. Drugi doktorski naziv pa je opravila iz varstva okolja. Prek študentov iz afriškega Senegala, ki prihajajo na izmenjavo v Slovenijo, prenaša znanje tudi na črno celino, saj je postala  rodovitna prst poleg vode največje bogastvo tega planeta.

Zakaj je širitev alternativnih načinov kmetovanja  in pritok znanja o le-teh  v Slovenijo zelo težak ?

Nisem študirala kmetijstva, ampak naravoslovje in že v otroštvu mi je bilo dano zavedanje, da je zemlja živa. Zato glasno povem, da na sedanji prevladujoči način dolgoročno ne moremo preživet, kar  ugotavljajo tudi kmetje sami. Sedaj temelji večina kmetijstva na subvencijah, a če jih ne bo več, bo zgodba drugačna. Alternativne prakse se sedaj precej vgrajujejo tudi v konvencionalno kmetijstvo, subvencijo je mogoče dobiti tudi za permakulturo. Potreben je permakulturni načrt, ki ga naredi strokovnjak ali pridelovalec sam.  

Alternativni načini pridelave se zadnja leta krepijo, ker so ljudje ugotovili, da ni smiselno imeti denarja na banki, temveč je bolje kupiti zemljo. Vendar pa nimajo znanja o pridelavi, in ti se sedaj učijo pridelovati na naravni način, konvencionalno kmetovanje pa jih ne privlači. Težje kot njim je dopovedati  »klasičnemu« kmetovalcu da narava sama veliko uredi, ker so zadnja desetletja ravnali drugače in zato naravi ne zaupajo, medtem ko mlajše generacije zaupajo, da narava z nami to zmore.

V resnici gre za premike v glavi, poleg tega so to preverjeni pristopi, zahtevajo pa več miselne kot fizične aktivnosti. Pri teh načinih obdelave ne lopataš, zalivaš, obračaš zemlje, ne gojiš za neko območje netipičnih kultur. Jaz na svoji površini pridelam za deset ljudi, ne le zase, res pa je, da delam s svojo energijo, ne pa zato, ker mora biti delo opravljeno. In tukaj vidim prihodnost, da bi se ljudje na ta način povezali z energijo Zemlje in na ta način pridobili, ker se kakovost hrane ne meri v količini, temveč energiji. S kemijo obdelane rastline pa so uničene.

Manj z lopato, več z glavo 

 Prihodnost kmetovanja ne bo več v starih oblikah, ki so se uveljavile z velikimi stroji, ampak veliko bolj v načinu razmišljanja in razumevanja kompleksnosti narave. Človek se bo vgradil v sistem delovanja narave in prideloval primerne kulture glede na podnebje, tla in tradicijo. Za permakulturno ali naravno kmetovanje niso potrebna dodatna sredstva a rastline kljub temu preverjeno rastejo. Pri nas bi bilo smiselno v pridelavo vključiti zelišča, ker slovenskih skoraj ni mogoče kupiti. Če bi se osredotočili na zdravje prsti v, bi se morali vprašati, kaj pridelovati, da je ne bomo obremenjevali in to zanesljivo ni koruza, kot velika porabnica hranil in vode. «

Voda je vse bolj onesnažena in vedno manj dostopna. Vzrok za slabše donose pridelkov na najbolj intenzivnih poljedelskih površinah pa pogosto ni suša, temveč uničena prst.

Voda je od nekdaj predstavlja ločnico med življenjem in smrtjo, pri pridelavi hrane pa ni enostavno nadomestljiva z namakanjem, ker je potreben dolg postopek dovoljenj. Kmetijstvo je velik obremenjevalec voda zaradi uporabe gnojnice, fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, zlasti dušičnih. Njihova uporaba je kljub nitratni direktivi v EU še vedno pretirana, kar izhaja iz dejstva, da je v zemlji vedno težje pridelovati hrano tudi ob dodajanju vseh naštetih snovi. Zato je podtalna voda žrtev procesa intenzivnega vnosa hranil. Preobremenitve so posledica slabe rodnost zemlje -ker je v njej povprečno manj kot pol odstotka organske snovi, ki ima sposobnost zadrževati vodo in hranila, in  prehrambne verige, ki so temelj uspešne pridelavo hrane. Zato se zemlja danes obnaša kot skelet in kot mrtvo truplo, ki ga skuša kmetijstvo oživljati s šok terapijami -z velikimi dodatki gnojil in zaščitnih sredstev, s katerimi se potem umetno ustvari pridelovalni pogoji, v katerih rastline vzdržijo samo, dokler te snovi dobivajo. Rastline so na »infuziji«, ker jih konvencionalni način kmetovanja sili v hitro rast, ne skrbi pa za to, da bi zemljo pripravil na to, da bi jih prehranjevala neposredno. Brez foliarnega in drugega gnojenja ne uspevajo in kratki ciklusi, še bolj obremenjujejo zemljo in vode. Dodaten razlog pa je neurejena kanalizacija in slabo delujoče čistilne naprave.

Najbolj problematične so prav intenzivne poljedelske površine- suša pusti v njih posledice, ker v zemlji ni vzpostavljeno ravnotežje. Padavine bi se morale v zemlji ohraniti, da bi bile na voljo rastlinam, a do tega ne pride, ker so  npr. na celotnem Murskem polju in Ravenskem  njive prepredli s kanali, in zadrževanje vode tehnično onemogočili, namesto da bi jo zadržali. Gradbena stroka se je v 1950- in 60-tihletih  zelo »potrudila«- z urejanjem naravnih vodotokov v kanale, in posledično znižala raven podtalnice. Na območjih, kjer je bilo prej veliko vlage, pomeni to zrušenje ekosistemov,  travniki ob rekah Pesnici, Ščavnici niso več noben pridelovalni potencial, in Vipavska dolina je enaka zgodba. V zemlji prerezane žile je težko sestaviti nazaj, z naravo se ne moreš igrati, ta hoče svoje ravnotežje, a ne  njuno v prid človeka. Spričo podnebnih sprememb in  spremenjenih vzorcev padavin bi morali bolje razmisliti o regulaciji vode v sodelovanju z naravo po vseh možnih merilih. 

Kmetje zato zemljo na teh območjih kar precej opuščajo.

Ja, ker se jim pridelava na teh površinah ne izplača, sejati morajo dva do trikrat in dodajajo še sredstva za rast, kar pa še bolj onemogoči zemljo. Tudi semena niso poceni, in ekonomsko se jim pridelava ne izplača. Državi pa je najbolj enostavno podeliti subvencije za koruzna polja, ki je ne jedo ljudje, temveč živali, in na najboljših pridelovalnih površinah v Sloveniji je pridelava  hrane za živali in ne za ljudi, kar je popolnoma zgrešeno.

Ali bodo imeli kmetje v prihodnje največje težave s čiščenjem težkih kovin, mikroplastike in drugega, kar je v zemlji ?

Težke kovine so težava, ker se kopičijo, na drugi strani pa če so nemobilne,  niso zelo  nevarne, ker se samo nakopičijo  na posameznih mestih. To je mogoče urediti z uporabo rastlin oz. fitoremediacijo, ki imajo takšen koreninski sistem, da paralizirajo težke kovine in jih shranijo v zemlji, da ne ogrožajo celega sistema. Obstaja kar 4000 rastlin s sposobnostjo čiščenja zemlje, kar je zelo učinkovito, vendar dela narava to počasi. Potrebnih je deset let in več, človek pa bi rad hitre rešitve in bi zato morali najti bližnjice, saj z vidika samooskrbe ne ne moremo čakati tako dolgo. Problem mikroplastike pa je, da je v nanodelcih in ker ne prevaja vode je tujek, a dovolj majhna, da jo rastline vsrkajo. Tako se razširi v žive organizme, iz katerih jih tkiva ne izločijo, kar povzroča bolezni, skoncentrira se v skupkih, kar  je v možganih  smrtno nevarno.

 Naravni način kmetovanja ima tudi težjo del -pridelovalec mora zelo slediti naravnim procesom, če namreč kakšno stopnjo preskoči, ne bo mogel izpeljati naslednje. Tudi pridelovalec je namreč del naravnega ritma ne glede na vreme in počutje, mora biti vedno pripravljen pretočiti svojo energijo v proces pridelave.

Kakšno je vaše mnenje o ekološkem kmetovanju in evropski zakonodaji zanj? Kaj je v njem sploh še ostalo od naravnega oz. biodinamičnega kmetovanja glede na to, da so vse večji pritiski po njegovi intezifikaciji, kar se zgodi vedno, ko si alternativne načine prisvojijo multinacionalke?

Ideja ekološkega kmetovanja je bila, da bi na ta način ekologizirali kmetijstvo z odvzemom težkih vnosov, vseeno pa bi pridelovalcem pustili kot rezervo nekaj zaščitnih sredstev, čeprav se kaže, da naravi to ni potrebno . Prav tako  upošteva  a način vegetacijski ritme in se  prideluje v glavnem na prostem, hidroponika pa v njem ni dovoljena, ker temelji v celoti na dodatkih. V ekološkem kmetovanja še vedno prevladujejo kmetije, ki jih obdelujejo v glavnem družinski člani, in ne podjetja ali najeta delovna sila, ker je ključna vključenost človek s svojim potencialom.

V Sloveniji smo začeli izvajati evropsko zakonodajo za ekološko kmetovanje 1992, a so jo pristojni zelo zakomplicirali, zato so vanj večinoma vključeni travniki na OMD. To pomeni, da ne gre za pridelavo veliko hrane in bistvene spremembe na teh kmetijah, ker so travnik namenjen za seno in za živali in že prej so delali enako. Posamezniki pa so se organizirali za pridelavo zelenjave, a se je izkazalo, da bi cene teh predelkov morala biti bistveno višje, toda kupci še vedno raje kupujejo poceni.

Obstajajo pa tudi tisoč hektarske biodinamične kmetije, ali je mogoče tako velike površine obdelovati po načelih biodinamike (BD)?

Poznam nekaj takšnih velikih kmetij, ki se od ekoloških razlikujejo po tem, da ključuje v delo še duhovno komponento – položaj planetov in njihove moči, za kar je potrebno poznati ozadje. Logično je, da je privlačna sila planetov in zato v različnem obdobju pospešuje rast cvetov, stebel, listja ali korenin. Tudi na velikih površinah je mogoče pridelovati na biodinamičen način, ker je v BD zemlja že izpostavljena kot rodovitna, saj se veliko dela na preparatih. Z njihovo uporabo se pridelovalec ne bori izključno proti boleznim, temveč se veliko bolj izraža kompleksnost narave in je bistveno višji pojem kot pri ekološkem kmetovanju, ki je samo dvodimenzionalno. Permakultura pa je že način življenja, medtem ko naravno o kmetovanje pomeni, da človek upošteva dane naravne razmere in jih ne spreminja, ampak se vanje vgradi s pridelavo. V tem primeru že jeseni uporabiš zastiranje za zatiranje plevelov, ker nima svetlobe, veliko listja in krtove zemlje in v nekaj mesecih se ustvari globoka rodna plast, ki se med obdelavo ne obrača in s tem ohrani življenje v njej.