Vreme Naročite se
Kmetje, ki okolje onesnažujejo, prejmejo veliko več sredstev, kot kmetje, ki ga ohranjajo
V Toskani o hitrejšem preusmerjanju v ekološko kmetijstvo
Darja Zemljič KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 2. avgust 2022 ob 08:31

Odpri galerijo

Pogled na pokrajino v regiji Fiesole- kjer sta glavni dejavnosti kot v celi Toskani oljčniki in vinska trta

 

Članice EU so si z akcijskim načrtom ekološkega kmetovanja (ANEK), ki ga je Komisija sprejela marca 2021, zastavile cilj, da bodo sedanjih 9,1 odstotka kmetijskih zemljišč, vključenih v ekološko pridelavo, povečale do leta 2030 na 25 %. Delež v ekološko pridelavo vključenih površin je med državami sedaj zelo različen – od skorajda nič na Malti pa do 25 % v Avstriji. Ne glede na aktualne geopolitične razmere - Komisija  je zaradi ukrajinske vojne in posledično zagotavljanja večje prehranske varnosti odobrila opustitev nekaterih okoljskih ukrepov v letu 2023 in tako odprla možnost za pridelavo žit na dodatnih 1,5 milijona hektarjev – vsaj na deklarativni ravni EU od začrtanih ciljev v eko pridelavi ne odstopa.

V duhu približevanja izvajanja novih strateških načrtov skupne kmetijske politike (SN SKP) od leta 2023 do 2027, ki bodo potrjeni do konca leta, je 22. in 23. junija v Firencah potekala delavnica o spodbujanju preusmeritve v ekološko kmetovanje. Komisija je v okviru ukrepa Evropskega inovativnega partnerstva, namenjena v glavnem prenosu znanja in dobrih praks, povabila na dogodek okrog sto udeležencev, od tega kar tretjino kmetov z uresničenimi inovativnimi projekti. Ostali udeleženci pa so bili strokovnjaki za razvoj podeželja iz Bruslja in nacionalnih ravni ter predstavniki različnih civilnih in strokovnih organizacij na podeželju od Irske do Bolgarije.

Glavni argumenti za širitev ekološkega kmetovanja so, da le-to prispeva k zmanjšanju uporabe mineralnih in kemičnih gnojil, pesticidov in protimikrobnih sredstev. Tovrstni način kmetovanja prav tako pozitivno vpliva na podnebje, okolje, ohranjanje plodnosti zemlje, biotsko raznovrstnost in dobrobit živali. Ekološka pridelava ima zato pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev, določenih v evropskem zelenem dogovoru ter strategijah Od vil do vilic in biotske raznovrstnosti. Prispeva lahko tudi k pravičnim dohodkom kmetov in razvoju podeželja. Ekološkemu kmetovanju in hrani so vse bolj naklonjeni tudi kupci, čeprav je povpraševanje odvisno od kupne moči, ki zadnje mesece kopni z visoko inflacijo. Vendar pa se je delež porabnikov, ki prepoznavajo višjo kakovost ekoloških izdelkov, v zadnjem desetletju v EU podvojil. Med cilji je tudi povečanje deleža ekološke hrane v javnih ustanovah in evropski šolski shemi, preprečevanje poneverb ekoloških izdelkov na trgu (prek sistema OLAF), podpora kratkim oskrbnim verigam ter zniževanje okoljskega odtisa.

Suzana Gaona Saez z oddelka za raziskave in inovacije pri Direktoratu za kmetijstvo in razvoj podeželja je v Firencah izpostavila, da bo v prihodnje v okviru raziskav in razvoja inovacij ekološkemu kmetovanju namenjenih veliko več sredstev. »Kmetje, ki naravo onesnažujejo, prejemajo veliko več denarja kot ekološki kmetje za izvedbo praks, ki naravo ohranjajo. Pomemben vir sredstev je že program Horizon 2021–2027: v okviru 2. stebra- raziskave in inovacije o globalnih izzivih in evropski industrijski konkurenčnosti bo na voljo 10 milijard evrov za raziskave na področju hrane, bioekonomije, naravnih virov, kmetijstva in okolja. Pomembnim temam v ekološkem sektorju pa bo namenjenih 30 % sredstev za raziskave in razvoj, pri razpisih bodo sledili potrebam v praksi. Že v 2021 in 2022 je bilo razpisom za eko kmetovanje namenjenih 240 milijonov evrov (za teme reja živali, poneverbe, digitalizacija idr.). Sledili bodo še razpisi za sodelovanja na področju agroekologije, ki predstavlja živi laboratorij v vseh 28 članicah EU,« je sklenila bruseljska predstavnica.

 V EU je bilo v letu 2020 v ekološko kmetovanje vključenih 14,7 milijona hektarjev površin oz. 9,1 % kmetijskih obdelovalnih površin, od tega največ, 2,4 milijona hektarjev, v Franciji. Delež vključenih površin se je v obdobju od 2011 do 2020 povečal za 62,1 % oz. 7,5 milijona hektarjev. 6,78 milijona hektarjev predstavlja trajno travinje in 6,24 milijona obdelovalne površine. Na EU ravni je ekološkemu kmetovanju v programskem obdobju 2014–2021 namenjenih 44,8 milijarde evrov.

 

FIESOLE – PRVA BIOREGIJA V ITALIJI

Firence kot gostitelj niso bile izbrane naključno, saj se Toskana lahko pohvali kot izjemno cenjena turistična in kmetijska, zlasti vinarska regija s 141.762 hektarji kmetijskih površin v eko pridelavi, pri čemer je 86.333 hektarjev v preusmeritvi, kar predstavlja 38 % vseh kmetijskih obdelovalnih površin regije.

 Konec leta 2021 je bilo v Toskani 8959 ekoloških kmetij, v preusmeritvi jih je še 700. Kmetijska Toskana uveljavlja najvišje kmetijske standarde in zaščite naravnih virov in daje na trg visokokakovostne pridelke oz. izdelke. Ekološkemu kmetovanju so zato v obdobju 2014–2021 na regionalni ravni namenili 150 milijonov evrov sredstev iz programa razvoja podeželja 2014–2022 za Toskano, ki je težak v celoti 1,25 milijarde evrov (za celotno Italijo pa 2,9 milijarde evrov.) Lani in letos pa je Toskana namenila temu ukrepu še dodatnih 100 milijonov tako že certificiranim kmetom kot tistim v preusmeritvi.

 

Eden pomembnih ciljev v ekološkem sektorju je olajšanje preusmeritve kmetov, saj imajo pri tem veliko birokratskih in praktičnih težav. Toskana je zato razvila instrument bioregije in Fiesole, kmetijsko predmestje Firenc, je bilo prvo, ki so ga kot bioregijo, ki poleg kmetijstva vključuje tudi akvakulturo, priznali v Toskani in uradno potrdili z nacionalnim zakonom letos marca. Temu zgledu sledijo sedaj številna območja v Toskani in državi. Zakonodaja na nacionalni ravni pa vključuje zahteve za bioobmočja na nacionalni ravni kot orodje za celotno državo.

Kot je predstavil Gianluca Barbieri, izvršni direktor za kmetijstvo in razvoj podeželja v regiji Toskana in vodja bioregije Fiesole, je bioregija predvsem orodje za razvoj in večjo konkurenčnost kmetijstva na osnovi ekoloških praks. Zakonodaja, ki so jo pripravili za bioregije, uvaja orodja za dialog med deležniki v regiji za hitrejši razvoj kmetijstva in kmetijskih območij in kmetijskih podjetij, ki sledijo ekološkim praksam v pridelavi in reji živali. Ekološko območje (bio-district) je lahko ustanovljeno na ozemlju, na katerem je v eko pridelavo vključenih najmanj 30 % kmetijskih zemljišč. Območje pa je potrjeno s sporazumom med javnimi in zasebnimi organizacijami, akreditiranimi na ravni regije in vključene v območni gospodarski projekt. V bioregijo mora biti vključena najmanj tretjina občin, ki se strinjajo, da bodo ohranjale okolje in naravne vire, in najmanj tri kmetije.

 

REKO – USPEŠEN POSLOVNI MMODEL PRODAJE ŽE V 20 DRŽAVAH

Pomoč kmetom pri prehodu v ekološko kmetovanje je v članicah zelo različna in odvisna tako od organiziranosti in uspešnosti strokovnih svetovalne služb v kmetijstvu kot pripravljenosti kmetov za medsebojno sodelovanje. Poleg zahtev po dodatnem znanju pa se kmetje pri preusmeritvi v eko srečujejo s številnimi praktičnimi in birokratskimi težavami, kot je priprava celovitega poslovnega načrta. Razdrobljenost površin marsikje onemogoča vključitev celotnih posestev, prav tako potrebujejo novo strategijo trženja, saj izgubijo večino kupcev konvencionalnih pridelkov.

Thomas Snellman iz Finske je predstavil svojo izvirno platformo trženja Reko. Na svoji ekološki kmetiji v Jakobstadtu v zahodnem, švedsko govorečem delu države obdeluje 32 hektarjev in ima še 20 hektarjev gozda. Na živinorejski kmetiji ima 35 krav, ki so celo leto zunaj, certifikat pa ima od leta 1990.


				Thomas Snellman, kmet iz Finske je predstavil svoj brezplačni poslovni model REKO, ki uspešno deluje že v 20 državah  			Thomas Snellman, kmet iz Finske je predstavil svoj brezplačni poslovni model REKO, ki uspešno deluje že v 20 državah

Ob preusmeritvi v ekološko pridelavo ga je obisk v Franciji spodbudil, da bi tudi sam tržil neposredno, zato je razvil svojo platformo in poimenoval Reko, ki je zaživela leta 2014. V bistvu gre za trženje prek socialnih omrežij, v glavnem Facebooku, prek katerega kmetje poberejo naročila, živila pa dostavijo kupcem na javne prostore. Snellman je izpostavil, da predstavlja njegov koncept prednost tudi eko kmetom v obdobju prehoda, ko so še v težjem položaju od že certificiranih, saj dobijo plačilo enako kot za konvencionalne pridelke, stroški pridelave pa so višji zaradi nižjih donosov. Preobrazba posla v ekološko kmetovanje je po njegovih izkušnjah dolgotrajen proces, zlasti ko gre za iskanje novih trgov. Prva dostava Reko kroga se je začela v Jakobstadu junija 2013 in mesec dni kasneje v Vasi. Ta dva krožka sta bila edina, ki sta delovala v prvem letu in potreben je bil čas, da se je ideja uveljavila med potrošniki in postala znana. Konec leta 2013 so imeli v teh dveh krogih 400 aktivnih potrošnikov. V letu 2014 je projekt postal znan po Finski in začeli so se novi projekti. Konec leta so imeli na Finskem 27 Reko krogov, v katere je bilo vključenih 12.000 potrošnikov. Rast je bila 3000-odstotna!

Njegovo platformo, ki je brezplačna, uporabljajo kmetje že v 20 državah, celo v Južnoafriški republiki, Avstraliji in ZDA, sam pa veliko potuje in usposablja kmete, kar sploh ni bil njegov namen, saj je skušal pomagati predvsem svoji kmetiji. Glavna prednost je namreč, da so pri neposrednem trženju izločeni stroški posrednikov, kmetje pa ohranijo neposredni stik s kupci in tudi zanje je ta način brezplačen. Reko se je posebej obnesel v ZDA v koronskem času, ko so bile lokalne tržnice zaprte in so lahko kmetje dostavljali na dogovorjena mesta. V nadaljevanju pa so nam gostitelji predstavili bioregijo Fiesole na terenu. (se nadaljuje)

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 17. Aug 2022 at 11:55

0 ogledov

Rekordno hitro zrela  žlahtnina
Raziskovalno središče Agroscope v Pullyju v Švici,  v regiji Ženevsko jezero, že od leta 1925 beleži podatke o dozorevanju grozdja, ki so še posebej  zanimivi za podnebne zgodovinarje z vidika analize učinkov globalnega segrevanja. Opazovanja od leta 1925 kažejo določen cikličen tok, ki se prekriva s segrevanjem podnebja v zadnjih letih.  Za obdobje 1925-1939 je značilen pozen začetek zorenja zaradi pogosto hladnih pomladi in zgodnjih poletij. To se je od začetka 1940. do začetka 1950.  bistveno spremenilo, saj je v tem času grozdje pogosto dozorelo zelo zgodaj in ob istem času kot danes. Temu obdobju je sledilo približno 30 hladnejših let z ustrezno poznejšimi časi zorenja, navaja Agroscope. Od leta 1985 grozdje dozoreva vse prej, kar je posledica splošnega dviga temperatur. V tem skoraj stoletje dolgem nizu meritev so izjemne vročine, ki jih beležimo od letošnje pomladi, zdaj privedle do rekorda zgodnjega zorenja , saj je najbolj razširjena bela sorta v Švici chasselas oziroma  po slovensko žlahtnina letos dozorela že 20. julija. To je več kot tri tedne prednosti v primerjavi s povprečnim datumom za to stopnjo zrelosti, ki je bil med letoma 1925 in 2022 izračunan na 13. avgust. Ta rekord je za dva dni presegel prejšnji rekord iz leta 2011.  

Wed, 17. Aug 2022 at 09:09

0 ogledov

Alternativne kulture na odstavnem pasu
Na 175.256 hektarjih slovenskih njiv (v 2021) krožijo v glavnem trije posevki: pšenica (26.000 hektarjev), koruza za zrnje (41.000 hektarjev) in za silažo (29.000 hektarjev) ter ječmen (21.000 hektarjev). Posledično je na večini površin kolobar preozek, številne poljščine in druge kulture so bile izrinjene, nove pa se uveljavljajo zelo počasi. Ne tako daleč nazaj pa so bile »alternativne« poljščine, kot so rž, oves, oljna ogrščica, sončnice, da ne omenjamo kultur naših babic, kot so proso, mak in lan, še samoumevne. Nekatere so se tudi uspešno vrnile, med njimi ajda in pira. Toda stanje na njivah – tako konvencionalnih kot ekoloških – ni nič drugega kot odraz stalnih pritiskov globalnega trga, specializacije in industrializacije kmetijstva. Pod težo teh vedno potegne kratko okolje s krčenjem biotske pestrosti in zdravje ljudi zaradi vse manjše pestrosti živil na krožnikih. Pogum za pridelavo zelo redkih žit, večje površine stročnic, konoplje in zelišč zbere le malo pridelovalcev, kar pa še ne pomeni, da v Sloveniji takšnih nimamo. Na njihovih površinah raste marsikaj starega ali eksotičnega, npr. sladki krompir ali sladki koren, sivka, pegasti badelj in še kaj. Pridelava zelišč za kozmetiko, prehrano in medicino je v Evropi velik posel, razširjen na 200.000 hektarjih, z njim pa se ukvarja 36.000 podjetij. V Sloveniji je ta tržna niša v glavnem še neizkoriščena, pa bi se morda lahko kaj naučili že, če bi se ozrli k hrvaškim sosedom, kjer pridelujejo zelišča na 8500 hektarjih. Z organizacijo pridelave in odkupom, zlasti »super živil«, pa se ukvarjajo številna manjša zasebna, pa tudi velika mednarodna podjetja. Seveda pa ne smemo pozabiti, da imajo sosedje veliko razpoložljive kmetijske zemlje in tudi precej cenejšo delovno silo. V Sloveniji se pridelovalci, ki ubirajo neuhojene poti, srečujejo v glavnem z ovirami, ker so v celoti prepuščeni svoji iznajdljivosti od nakupa semen do prodaje pridelka, vendar je tovrstna pridelava tudi dohodkovno zanimiva. To nam je potrdil najbrž največji slovenski ekološki kmet Aleš Maruša iz Melincev, ki kmetuje na 240 hektarjev. Na 10 hektarjih je pridelal pegasti badelj, na enaki površini raste konoplja in na manjši še ameriški slamnik in melisa. Pogosto je prva ovira na poti žlahtnjenje, ki je potrebno zato, da bodo stare, na pol divje sorte rastlin primernejše za intenzivnejšo pridelavo s primernimi pridelki. »Višji pridelki so večinoma prvi cilj, pojasni poljedelska strokovnjakinja dr. Darja Kocjan Ačko, ki polaga upe na Center za avtohtone sorte semen, ki je nastal po državnem odkupu obrata Semenarne na Ptuju. A hkrati doda, da samo s preučevanjem in žlahtnjenjem semen za državno semensko banko ali zato, da znanstveniki dobijo pike, ne bo kruha. »Semena starih sort je treba spraviti na njive.« Naslednji korak za pridelovalce so ustrezne tehnologije, in tudi te prvi »kmetijski petelini« praviloma prenašajo iz tujine, in ne od domačih strokovnih kmetijskih ustanov, ali jih pridobijo s svojimi izkušnjami. Sami pa si iščejo tudi prodajne poti in tipično slovensko – ostajajo nepovezani. Medtem pa dobičke z alternativnimi pridelki na našem trgu v glavnem kujejo tuji proizvajalci, ki imajo doma za delo boljše pogoje. Vsi, ki hodimo po slovenskih kmetijah, se srečujemo z veliko inovativnostjo slovenskih kmetov, a, če kje v EU, potem v Sloveniji zanesljivo velja, da je domača birokracija vedno za korak bolj inovativna od inovatorjev. Zato jim kljub trudu posel večinoma ne more zacveteti. Vendar vseh ni mogoče ustaviti. Pravijo, da nič ne naredi človeka tako inovativnega kot lenoba ali stiska, odskočna deska k novostim pa je zanesljivo tudi mladost. Hitrejše premike v alternativne smeri kmetijstva lahko pričakujemo le z mladimi generacijami kmetov, ki rešujejo praktične težave na svojih njivah. Primer tega je nedvomno uvajanje gredičaste pridelave, katere se je lotil mladi kmetovalec Aleksander Rengeo. Nastala je v Španiji, kjer kljub sušnim pogojem omogoča življenje rastlin. Po ovinku čez avstrijsko Koroško pa jo bodo preizkusili na prekmurskih ravnicah na kmetiji, kjer že tako nenehno eksperimentirajo.  

Wed, 17. Aug 2022 at 08:48

0 ogledov

Italijanski ugovor  na slovenski pravilnik o kakovosti kisov neupravičen  
Italija ugovarja poimenovanju slovenskemu poimenovanju balzamični kis in meni, da je le-to , skladno z našo določbo, nezdružljiva z načeli prava Skupnosti, v katerem so registrirana imena (Aceto Balsamico Tradizionale di Modena, Aceto Balsamico Tradizionale di Reggio Emilia, in Aceto Balsamico di Modena) zaščitena pred izkoriščanjem njihovega ugleda in njihovim navajanjem. Italija meni, da bi bil tak proizvod na trgu zavajal evropskega potrošnika, če bi moral izbirati med generičnim „balzamičnim kisom“ in tremi zaščitenimi imeni v Skupnosti. To bi po njihovem mnenju zmedlo potrošnika glede pravega porekla proizvoda.  Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je  poslalo pojsnilo, v katerem navaja, da je Slovenija na Evropsko komisijo poslala osnutek Pravilnika o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline. Predlog novega pravilnika je pripravila zaradi manjše spremembe, ki se nanaša na standardizacijo kisa. Namen notifikacije (javne obravnave) tehnične zakonodaje v pripravi je preprečevanje ovir v trgovini na ozemlju EU. Na predlog predpisa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v roku mirovanja prejelo ugovor Italije. Komisija je rok mirovanja podaljšala za tri mesece, to je do 3. 6. 2021. V tem času je morala Slovenija pripraviti utemeljen odgovor ali predpis popraviti. Slovenija je pripravila ustrezen odgovor in ga v roku posredovala na Evropsko komisijo, povratnih informacij pa ni prejela niti od Evropske komisije, niti odItalije. Slovenija s predlogom predpisa nima namena posegati v sloves zaščitenih balzamičnih kisov. Določba v predlogu je enaka kot je v sedaj veljavnem Pravilniku o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline (UL. RS št 2/2004).   Zaščita imen pri Evropski komisiji se nanaša na imena v celoti. Uporabo negeografskega dela imen dovoljuje tudi evropska zakonodaja, kar je določeno že v predpisu, s katerimi je Italija registrirala zaščiteno geografsko označbo (ZGO) »Aceto balsamico di Modena« ter tudi sodba sodišča EU. V kolikor pride do ugovora posamezne države članice je to proces iskanja končne rešitve in ne uveljavljanja moči.Slovenija meni, da je poimenovanje balzamični kis generično ime, ki je v splošni uporabi ter ni v nasprotju z zaščitenimi geografskimi poimenovanji, ki jih je registrirala Italija. Slovenija torej z objavljenim predpisom ne želi zmanjšati slovesa zaščitenih italijanskih balzamičnih kisov, saj je določba o »balzamičnem kisu« ostala enaka, kot je v veljavnem Pravilniku o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline iz leta 2004.Slovenija tudi meni, da bo slovenski balzamični kis na trgu razpoznaven na enak način, kot do sedaj.

Tue, 16. Aug 2022 at 12:04

125 ogledov

Poudarek na trajnosti in inovativnosti
Biofach, največji sejem ekološke prehrane in kozmetike s podsejmom  Vivanes v Nüurnbergu,  je letos po 29 mesecih zaradi korone izjemoma potekal poleti.  Na dogodku se je med 26. in 30. julijem predstavilo 2276 razstavljavcev iz 94 držav, na spremljajočem kongresu pa so predstavili zadnje smernice in novosti na področju pridelave in predelave ekološke hrane. Sejem si je ogledalo več kot 24.000 poslovnih obiskovalcev iz 137 držav, ki so bili navdušenih nad ponovnim srečanjem v živo. Osrednja tema dogodka so bile »podnebno ozaveščeni« izdelki, domače surovine, trajnostne rešitve za pakiranje, dobro počutje živali, zmanjševanje onesnaževanja s plastiko, naravna veganska kozmetika in lokalni »heroji«. Petra Wolf, članica upravnega odbora pri Nürnberg Messe, je ob dogodku dejala »Sektor ekološke hrane ter naravne in ekološke kozmetike je ponovno začel delovati v Nürnbergu, srečala se je mednarodna eko  skupnosti. Razpoloženje v dvoranah je bilo izjemno. Povsod je bilo slišati obiskovalce, kako so veseli, da se končno spet srečajo v  Nürnbergu. « Najpomembnejši trend je poleg aktualne globalne krize tudi v ekološki živilsko predelovalni industriji trajnost. Pri teh izdelkih je vedno pomembno zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida, trajnostna embalaža in izvor surovin- ta naj bo čim več iz domačega okolja in kadar je na krožniku tudi meso- dobro počutje živali. Vse to se je odražalo   v trendih sejma Biofach 2022. Podnebna bilanca zgolj filozofija » Okoljsko ozaveščeni izdelki«, kot so eno od kategorij poimenovali sejmarji, se nanašajo na celotno proizvodno verigo in so vedno bolj v zavesti kupcev. Toda podnebna bilanca je še vedno bolj tržna filozofija kot pa da bi bila vresnici vključena v izdelke. Novi sistemi vrednotenja kot so planet-score- ali IFEU seznam so pri tem v pomoč. Velk potencial ima prav tako EU pobuda za pridelavo, ki preprečujejo krčenje gozdov zaradi izdelkov, kot so : soja, govedina, palmovo olje, les, kakav in kava. K zmanjšanju uničevanja gozdov prispevajo tudi zmanjšanje porabe mesa, regionalne surovine in ohranjanju biotske pestrosti. Poudarek na izdelkih iz domačih surovin se je nanašalo na krajše transportne poti, podpore in povezovanja domačega kmetijstva in predelave. Podnebju prijazni regionalni izdelki pa imajo tudi pozitivne družbene učinke, kot je socialna odgovornost ter zagotavljanje prehrane, ki ne temelji na izkoriščanju drugih svetovnih regij. Sladkor iz sladkorne pese namesto iz sladkornega trsa, volčji bob namesto soje, ali soja iz domače pridelave so primeri teh smernic. K temu spada tudi upoštevanje vseh beljakovinsko bogatih rastlin. V strokovnem delu pa so izpostavili kulturi konopljo in proso, ki doživljata svojevrsten preporod glede na hranilno vrednost in odpornost v pridelavi in sta odgovor na številne izzive na področju podnebnih sprememb.  Trajnostna embalaža in novosti Trajnostni materiali za embalažo in zmanjševanje odpadkov so dolgoročni trend. Nova embalaža tako za suhe kot zamrznjene prehranske izdelke je npr. iz  certificiranega lesa ali stekla za večkratno uporabo. Neuspešno uvajanje stekla za večkratno uporabo zaradi pomanjkanja naprav za umivanje čiščenje  v preteklosti se rešuje z novimi rešitvami. Vse večji poudarek dobremu počutju živali je sedaj tudi zakonodajno obvezujoč- vse večji je poudarek na reji krava- tele- oz. reja dojilj, ta rešitev se najboljše obnese pri neposrednem trženju na kmetiji. V obeh delih sejma so predstavili tudi nove in inovativne izdelke in sicer 364 izdelkov v prehranskem delu in 79 novosti na področju kozmetike. Strokovni del občinstva je tako lahko odkrival inovacije med vsemi razstavljavci in tudi med mladimi inovativnimi podjetji, saj se je predstavilo 45 st zagonskih podjetij in novincev, od tega 32 v delu Biofach in 13 na sejmu kozmetike Vivanes, poleg tega pa še 14 iz mednarodnih zagonskih podjetij. BÖLW je vodilno združenje nemških pridelovalcev, predelovalcev in trgovcev z ekološko pridelano hrano in kot krovna organizacija zastopa interese ekološkega kmetijstva in živilske industrije v Nemčiji. Približno 54.500 ekoloških kmetij letno z ekološko hrano in pijačo ustvarie 15,87 milijarde evrov. Člani BÖLW so: Združenje proizvajalcev ekološke hrane, Biokreis, Bioland, Biopark, Bundesverband Naturkost Naturwaren, Demeter, Ecoland, ECOVIN, GÄA, interesna skupina za ekološke trge, Naturland, delovna skupina Ökologisch. Glavno združenje ekoloških pridelovalcev pa zahteva, naj politika neha zavirati doseganja cilja- 30 % preusmerjenih kmetij v eko pridelavo. Več ekološke pridelave zagotavlja zmanjšanje škode, ki jo kmetijstvo v Nemčiji povzroči za 90 milijard na leto na skupnih dobrinah.

Tue, 16. Aug 2022 at 08:58

248 ogledov

Priložnost za velike in manjše pridelovalce
Podnebne spremembe in ekonomsko-prehranska kriza predstavljajo za kmetijstvo nove težave in izzive, na katere išče manjšina slovenskih kmetov in strokovnjakov zadnjih nekaj let odgovore na Rengeovem posvetu v Murski Soboti. Ta je bil letos že šestič na  kmetiji Nine Vratarič v Polani pri Murski Soboti, pobudnik posveta Deanu Rengeo, v Sloveniji in širše znanem predvsem  kot strokovnjak za konopljo, pa je uvodoma poudaril, da prihajajo časi za pridelavo vseh alternativnih poljščin na alternativni način, da bomo lahko kljubovali vedno hujšim preizkušnjam narave in človeške družbe, ki se stopnjujejo.   Na slovenskih njivah prevladujeta pšenica in koruza, številne, v preteklosti  prisotne poljščine, zlasti industrijske, pa so iz njih izginile. Med njimi je tudi v preteklosti na številnih manjših površinah prisoten mak,ki je iz slovenskih njiv izginil po letu 1951. Kraljevina Jugoslavija je bila pomembna izvoznica maka, iz zasebnega podjetja, ki ga je predelovalo za jugoslovanskega kralja,  pa je  nastalo farmacevtsko podjetje Alkaloid Skopje. Njegov pridelava pa se deli na dve veji- za farmacevtsko industrijo ( iz mlečnega soka zelenih glavic pridobijo zdravila za lajšanje bolečin ali opijevi derivati, med katerimi je glavni heroin) in za prehrano za seme in olje. Slednje je zelo zdravilno zaradi visoke vsebnosti omega 3,6 in 9 maščob, vendar olje zelo hidro oksidira in je zato obstojno zelo kratek čas. Mak le na 17 ha Osnova obeh vrst pridelave je vrtni mak, obstaja ga več kot 200 sort, le da je za pridelavo za seme namenjen tisti bolj živih, za opiate pa vijolično-bledikavih barv. Za njegovo pridelavo je v Sloveniji, enako kot za konopljo, potrebno dovoljenje. Pridelavo maka za seme je v leta 2007 v Sloveniji obudila le Panvita,  medtem ko so naši sosedje, npr v Avstriji v Armschlagu, na nekoč revnem območju Waldfiertl, naredili iz njegove pridelave  uspešno tržno zgodbo, Čehi pa ga uspešno žlahtnijo. V svetu je mak na okrog 100.000 ha, največje pridelovalke za seme pa so Turčija Španija, Francija, Nemčija, je izpostavila nekaj podatkov dr. Darja Kocjan Ačko iz Biotehniške fakultete v Ljubljani in predstavila še delček zgodovine, agrotehnične lastnosti in pridelavo maka. Mak je mogoče sejati kot ozimno poljščino septembra ali kot jarino marca, poraba semena na hektar je od 0,5 do 4 kg. Posevek je izpostavljen kar nekaj boleznim, vendar pri nas  ni posebej zanj registriranih pripravkov. Pridelek je zelo odvisen od sorte- na Panvitinih površinah pridelajo povprečno 1,1 tone semena/ha, nujen pa je kolobar, najbolj pravi je med pet in šest let. Industrijska konoplja na 150 ha Po podatkih, ki smo jih pridobili, je  MKGP  letos  izdalo  260 dovoljenj za pridelavo na 150 ha , kar pomeni, da površine zadnja leta le še padajo. Glavni vzrok za to je neurejena zakonodaja za pridelavo, saj je industrijska konoplja za naše zakonodajalce še vedno prepovedana droga,  njena pridelava in predelava  pa v pristojnosti kar treh ministrstev. Že tri leta je nespremenjeno stanje pri nujni spremembi dveh ključnih pravilnikov – o pogojih za pridelavo konoplje in maka in sprejem pravilnika o trženju razmnoževalnega materiala sadik navadne konoplje,  razen semena, (o čemer smo obširneje pisal že lani). Neodločena pri konoplji ostaja tudi EFSA- Evropska agencija za varnost hrane, ki je leta 2019  opredelila konopljo kot novo živilo, za katero je potrebno odobritev. Vendar pa se o njeni kategorizaciji, letos  še vedno ni opredelila, temveč navedla, da potrebuje za dokončno odločitev več podatkov in nadaljnje raziskave. David Geršak, predsednik zadruge Konopko  pravi, da je največ konoplje posejani v Prekmurju, ter na Gorenjskem in v Savinjski dolini. Le redki pridelovalci pridelujejo konopljo za seme, in tako je majhnim pridelovalcem dostopno v omejeni količini, in s tem tudi pridelava konoplje za olje. Trg s konopljinim izvlečkom  CBD pa je zasičen, medtem ko je pri moki in olju stanje srednje dobro. Večja pestrost, večji zaslužek Od leta 2010, ko je bilo v Sloveniji samo še 35 pridelovalcev konoplje, je s površino 0,3 ha med njimi tudi Nina Vratarič, gostiteljica letošnjega Rengeovega posveta. Nina kmetuje na svoji 1,5 ha veliki  ekološke kmetiji v Polani pri Murski Soboti, kjer ima poleg 200 kokoši nesnic še pestro pridelave zelenjave, v ponudbi pa še hladno stiskana olja, marmelade , sirupe in namaze. Na manjši površini ob hiši pa te dni bogato cveti topinambur. Čeprav ga večina pozna kot vrsto krompirja, gre za sorodnika sončnice. Prideluje ga zadnja tri leta, in ker je letos prvič na nekoliko večji površini, pričakuje nekoliko več pridelka, za katerega si bo treba izmisliti še jedi in jih predstaviti kupcem, ki kupujejo zelenjavo in druge pridelke na dvorišči njene kmetije. « V bistvu je to invazivna  trajnica, tako da lahko gomolji ostanejo tudi čez zimo v zemlji in so v bistvu še slajši, ker potrebujejo mraz. In če zemlja ni zamrznjena, ga je mogoče izkopavati do marca. V glavnem ga pripravljam enako kot krompir, užiten pa je tudi surov. Za manjše kmetije, kot je moja, pa ni smiselno, da imam na enem hektarju le pšenico, temveč številne kulture in s tem večji zaslužek. Težava pa je, da tradicionalni kmetje v Prekmurju še vedno razmišljajo preveč tradicionalno in novih kultur ne poskušajo pridelovati niti na manjši površini. Velika razlika je med mladimi prevzemniki, ki prevzemajo kmetije od staršev in med tistimi, ki vstopajo v kmetijstvo iz drugih dejavnosti. Ti razmišljajo veliko bolj inovativno, tudi  o uvajanju novih kultur,« meni  Nina Vratarič in doda, da je poleg kmetovanja dohodkovno glavna dejavnost na kmetiji organizacija porok, za katere oddaja prostor. Ker so vse na odprtem, se jih letno zvrsti od junija do avgusta le deset, za naslednje leto pa so že razprodani. Z mikrozelenjavo do delovnega mesta Priložnost za novo delovno mesto in dodatni zaslužek pa je lahko tudi pridelava mirozelenjave ,kot  jo je predstavil Gašper Barbič, inženir hortikulture . Ko si je zasnoval družino z ženo Nušo, sta se preselila iz Ljubljane  k Nušini staršem v  Bakovcev pri Murski Soboti in zasnovala podjetje Grins mikrozelenje. Gregor v t.i. vertiklanem kmetijstvu prideluje dvajset vrst  mikrozelenjave ( pira, pšenica, rdeča pesa, idr. ). Glavna razlika med kalčki in mikrozelenjavo pa je, da se prvi zaužijejo s korenino vred, druga pa samo nadzemni del. Mikrozelenje raste v substratu od sedem do 25 dni, z njimi pa oskrbujeta gostilne, zdravilišče, v Pomurju, pridelavo pa širita. Z ekološkimi semeni za pridelavo se oskrbujeta na kmetiji Rengeo, jeseni bosta začela pripravljati še  pakete za domačo pridelavo. Med načrti pa je povezovanje z lokalnimi kmeti za pridelavo jedilnega cvetja. Hkrati  širita  ponudbo liofiliziranega mikrozelenja, iz katere se s predelavo odstrani vsa vlaga, ta pa ohrani vse hranilne snovi.  

Thu, 11. Aug 2022 at 08:23

215 ogledov

Brez namakalne infrastrukture ne bo pridelka
Škoda v primorskih oljčnikih bo velika. V slovenski Istri od Hrastovelj do Dragonje so posledice suše enake, čeprav si ljudje pomagajo, npr. v Dragonji s cisternami z vodo iz zajetij. »Včasih je veljalo, da z oljko ni dela, a sedanje vremenske prelomnice kažejo, da ni tako,« pravi dr. Milena Bučar Miklavčič, vodja Inštituta za oljkarstvo v Izoli. Inštitut za oljkarstvo ima osem poskusnih polj za namakanje, kjer so se pokazale zelo velike razlike v primerjavi z nenamakanimi oljčniki, a teh je v slovenski Istri izjemno malo. V poskusnih nasadih so namakali konec aprila in rezultati so obetavni, zdaj zaradi pomanjkanja vode ne namakajo več. »Opažamo, da dobro prehranjene oljke še ne kažejo slabega stanja in nad pridelkom še ni popolnoma za obupati. V mladih nasadih pa pridelka ne bo in na terenu se zelo poznajo razlike. Kjer je zemlje v oljčnikih malo in so oljke slabo prehranjene, so trpele zaradi suše že lani, pa tudi zaradi bolezni pavjega očesa in težav z oljčno muho. Oljkarji dodajajo alge in druge biostimulatorje, a to jim povzroča dodatne stroške. Smo v obdobju, ko se je treba odločiti, kaj narediti dolgoročno. Z namakanjem v kmetijstvu je podobno kot s slovenskimi železnicami – investirati je treba v infrastrukturo, brez nje se ni mogoče voziti oz. namakati. Potrebni bodo koreniti premiki,« sklene dr. Bučar Miklavčič. POMANJKANJE VODE ŽE OD JESENI O vplivu letošnje suše na rast oljk je zbral podatke tudi Inštitut za oljkarstvo. Na podlagi dolgoletnega spremljanja padavin (ARSO) so ugotovili, da je bilo že v zimskem in zgodnjem spomladanskem času zelo malo padavin, zato se v tleh niso mogle ustvariti zaloge vode. Tudi v obdobju pred cvetenjem in v času cvetenja je bilo pomanjkanje padavin, kar je onemogočilo običajno dognojevanje in sprejem hranil v rastline. To je vplivalo na slabši razvoj cvetov in oploditev. Suša se je nadaljevala tudi v obdobju razvoja plodičev. Do konca junija je padlo samo 193 milimetrov padavin. V zadnjem 30-letnem obdobju (1992–2022) je bilo v prvih šestih mesecih manj padavin samo v letu 1993, ko jih je bilo 184 milimetrov. Od septembra leta 2021 do aprila 2022 je bila skupna količina padavin okoli 300 milimetrov, za optimalen razvoj pa je potrebnih najmanj 500 milimetrov. V primeru visokih temperatur in nizke zračne vlage rastlina svoje listne reže zapre, ustavi se transpiracija in s tem črpanje vode, bogate s hranili, kar posledično pomeni tudi zaustavitev fotosinteze. Vročinski valovi, katerih pojav in trajanje izražamo s številom dni s temperaturo nad 30 °C, so v zadnjih 30 letih vse pogostejši in daljši. V obdobju 1992–2001 je bilo zabeleženih 26 dni s temperaturo nad 30 °C, v desetletjih 2002–2011 in 2012–2021 pa kar 84 vročih dni.  Število dni s temperaturo nad 30 °C je bilo najvišje v letu 2003, ko je bilo do konca junija kar 22 takih dni, v letu 2019 je bilo 18 dni, v letošnjem letu pa je bilo 11 dni s temperaturo nad 30 °C. Maksimalne dnevne temperature, izmerjene v prvem delu letošnjega poletja, same po sebi niso vplivale na povečano rjavenje in odpadanje plodov, seveda pa so lahko v interakciji s prej naštetimi dejavniki prispevale k poslabšanju razmer za normalen razvoj plodov pri oljki. Dolgoletna spremljanja temperatur zraka kažejo, da se povečuje število tropskih noči, ko se temperature ne spustijo pod 20 °C. V letošnjem letu jih je bilo do konca junija kar sedem, kar je največ v zadnjih 31 letih. Na stanje v oljčnikih imajo pomemben vpliv tudi tla. Na bolj plitvih tleh opažajo veliko več rjavih plodov in intenzivnejše odpadanje. Če se bodo nadaljevale visoke temperature z vročinskimi valovi in pomankanje padavin, lahko pričakujemo nadaljnje odpadanje plodov. V BRDIH VSAJ 40 ODSTOTKOV MANJ PRIDELKA Te ugotovitve so potrdili tudi najbolj severni slovenski oljkarji v Goriških Brdih. Jadran Jakončič iz Huma je eden bolj znanih in velikokrat nagrajenih briških oljkarjev. Na treh parcelah obdeluje 400 oljk, 159 jih ima v Kojskem, drevesa pa so stara 22 let in mlajša 12 let, in sicer sorte belica, leccino, leccone in briški drobnica in črnica. V normalnem letu pridela okrog 400 litrov olja, lani ga je imel le 18 litrov, tudi letošnjega pridelka bo vsaj 40 odstotkov manj kot v dobrem letu. Drevesa, porezana na kotlasto obliko, rodijo med 20 do 25 kilogramov. Letos so v oljčniku na Kojskem obložena zelo različno – od skoraj normalno do skoraj prazna. Oljčnike gnoji s hlevskim gnojem in dodaja še bor. Lega je zavetrna in prejšnji teden je vsaj malo deževalo. Oljk še ne zaliva, a bo prihodnjo sezono začel namakati z zbrano deževnico iz svojega objekta ob oljčniku. »Oljka je trpežna rastlina, a potrebuje vodo, ko cveti. Na drevesih v kondiciji je cvetje ostalo, iz drugih je odpadlo – npr. iz sorte leccino. Veje na drevesih te sorte in leccone so prazne, nekoliko več je ostalo na belici. Vsaj nekajkrat jih bom zato začel škropiti ali v oljčnik postavil pršilnik in namakal vsaj krajši čas. Drugi razlog za slab pridelek je najbrž marmorirana smrdljivka. Letos smo prvič opravili poskus, ki ga bomo ponovili prihodnje leto in predstavili rezultate. Veje na nekaj drevesih smo pokrili in plodovi na teh se niso posušili in odpadli. Marmorirana smrdljivka dela škodo tudi na zelenjavi. Z oljčno muho pa nimam težav, ker imam nastavljene vabe.« MLADI OLJČNIK JE PRAZEN V Seniku, na ekološki kmetiji Men oz. Sitar, je gospodar Tomaž 90 mladih oljčnih dreves zalival nekajkrat z vodo iz vodovoda, tako da vsaj niso uvela, a pridelka letos ne bo. Ta drevesa so sadili leta 2017, 100 pa že leta 2005. Med sortami prevladuje leccino, za njim pendolino, frantoio in črnica. Plodov bo letos zelo malo, ker še kar naprej odpadajo. Pa še tega pridelka ne bi bilo, če oljčnika ne bi novembra ogradili, saj ga je intenzivno uničevala divjad. Tudi starejše oljke nosijo letos malo pridelka, njihovo rastišče je kraško z malo prsti, pod Korado, obrnjeno proti Čedadu oz. prav tako ožgani Furlaniji. Reka Idrijca, iz katere ponavadi zajemajo vodo italijanski vinogradniki, je suha. Tomaž lahko le doda, da z oljkami ni zaslužka. Nič boljše ni stanje v nasadu maronov s 470 drevesi sorte vitovski maron. Od tretjine mladih dreves jih je 20 v suši že propadlo. Na isti poti je – če ne bo kmalu dežja, nekaj posajenih podlag za bodoča drevesa, ki jih cepi v dveh do treh letih. Iz presušenih dreves odpadajo suhe ježice, čeprav je kostanj dobro cvetel, jesenski izkupiček plodov pa je odvisen od prihodnjega dežja. Glavni pridelek na kmetiji bo tako letos od 38 čebeljih družin, saj sta obilno cveteli tako lipa kot akacija. A briški čebelarji ugotavljajo, da se njihovim čebelam dolgoročno ne piše dobro, saj so v Brdih v zadnjih nekaj letih izkrčili 150 hektarjev gozdov in akacije za pašo čebel je vedno manj. POLISTAJ IN NAROČI s klikom na naslovnico
Teme
ekološko kmetijstvo partnerstvo Toskana Fiesole Thomas Snellman finska

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaKMEČKI GLASAlen  OsenjakVlasta Kunej KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetje, ki okolje onesnažujejo, prejmejo veliko več sredstev, kot kmetje, ki ga ohranjajo