Podnebne spremembe in ekonomsko-prehranska kriza predstavljajo za kmetijstvo nove težave in izzive, na katere išče manjšina slovenskih kmetov in strokovnjakov zadnjih nekaj let odgovore na Rengeovem posvetu v Murski Soboti. Ta je bil letos že šestič na  kmetiji Nine Vratarič v Polani pri Murski Soboti, pobudnik posveta Deanu Rengeo, v Sloveniji in širše znanem predvsem  kot strokovnjak za konopljo, pa je uvodoma poudaril, da prihajajo časi za pridelavo vseh alternativnih poljščin na alternativni način, da bomo lahko kljubovali vedno hujšim preizkušnjam narave in človeške družbe, ki se stopnjujejo.  

Na slovenskih njivah prevladujeta pšenica in koruza, številne, v preteklosti  prisotne poljščine, zlasti industrijske, pa so iz njih izginile. Med njimi je tudi v preteklosti na številnih manjših površinah prisoten mak,ki je iz slovenskih njiv izginil po letu 1951. Kraljevina Jugoslavija je bila pomembna izvoznica maka, iz zasebnega podjetja, ki ga je predelovalo za jugoslovanskega kralja,  pa je  nastalo farmacevtsko podjetje Alkaloid Skopje. Njegov pridelava pa se deli na dve veji- za farmacevtsko industrijo ( iz mlečnega soka zelenih glavic pridobijo zdravila za lajšanje bolečin ali opijevi derivati, med katerimi je glavni heroin) in za prehrano za seme in olje. Slednje je zelo zdravilno zaradi visoke vsebnosti omega 3,6 in 9 maščob, vendar olje zelo hidro oksidira in je zato obstojno zelo kratek čas.

Mak le na 17 ha

Osnova obeh vrst pridelave je vrtni mak, obstaja ga več kot 200 sort, le da je za pridelavo za seme namenjen tisti bolj živih, za opiate pa vijolično-bledikavih barv. Za njegovo pridelavo je v Sloveniji, enako kot za konopljo, potrebno dovoljenje. Pridelavo maka za seme je v leta 2007 v Sloveniji obudila le Panvita,  medtem ko so naši sosedje, npr v Avstriji v Armschlagu, na nekoč revnem območju Waldfiertl, naredili iz njegove pridelave  uspešno tržno zgodbo, Čehi pa ga uspešno žlahtnijo. V svetu je mak na okrog 100.000 ha, največje pridelovalke za seme pa so Turčija Španija, Francija, Nemčija, je izpostavila nekaj podatkov dr. Darja Kocjan Ačko iz Biotehniške fakultete v Ljubljani in predstavila še delček zgodovine, agrotehnične lastnosti in pridelavo maka. Mak je mogoče sejati kot ozimno poljščino septembra ali kot jarino marca, poraba semena na hektar je od 0,5 do 4 kg. Posevek je izpostavljen kar nekaj boleznim, vendar pri nas  ni posebej zanj registriranih pripravkov. Pridelek je zelo odvisen od sorte- na Panvitinih površinah pridelajo povprečno 1,1 tone semena/ha, nujen pa je kolobar, najbolj pravi je med pet in šest let.

Industrijska konoplja na 150 ha

Po podatkih, ki smo jih pridobili, je  MKGP  letos  izdalo  260 dovoljenj za pridelavo na 150 ha , kar pomeni, da površine zadnja leta le še padajo. Glavni vzrok za to je neurejena zakonodaja za pridelavo, saj je industrijska konoplja za naše zakonodajalce še vedno prepovedana droga,  njena pridelava in predelava  pa v pristojnosti kar treh ministrstev. Že tri leta je nespremenjeno stanje pri nujni spremembi dveh ključnih pravilnikov – o pogojih za pridelavo konoplje in maka in sprejem pravilnika o trženju razmnoževalnega materiala sadik navadne konoplje,  razen semena, (o čemer smo obširneje pisal že lani). Neodločena pri konoplji ostaja tudi EFSA- Evropska agencija za varnost hrane, ki je leta 2019  opredelila konopljo kot novo živilo, za katero je potrebno odobritev. Vendar pa se o njeni kategorizaciji, letos  še vedno ni opredelila, temveč navedla, da potrebuje za dokončno odločitev več podatkov in nadaljnje raziskave. David Geršak, predsednik zadruge Konopko  pravi, da je največ konoplje posejani v Prekmurju, ter na Gorenjskem in v Savinjski dolini. Le redki pridelovalci pridelujejo konopljo za seme, in tako je majhnim pridelovalcem dostopno v omejeni količini, in s tem tudi pridelava konoplje za olje. Trg s konopljinim izvlečkom  CBD pa je zasičen, medtem ko je pri moki in olju stanje srednje dobro.

Večja pestrost, večji zaslužek

Od leta 2010, ko je bilo v Sloveniji samo še 35 pridelovalcev konoplje, je s površino 0,3 ha med njimi tudi Nina Vratarič, gostiteljica letošnjega Rengeovega posveta. Nina kmetuje na svoji 1,5 ha veliki  ekološke kmetiji v Polani pri Murski Soboti, kjer ima poleg 200 kokoši nesnic še pestro pridelave zelenjave, v ponudbi pa še hladno stiskana olja, marmelade , sirupe in namaze. Na manjši površini ob hiši pa te dni bogato cveti topinambur. Čeprav ga večina pozna kot vrsto krompirja, gre za sorodnika sončnice. Prideluje ga zadnja tri leta, in ker je letos prvič na nekoliko večji površini, pričakuje nekoliko več pridelka, za katerega si bo treba izmisliti še jedi in jih predstaviti kupcem, ki kupujejo zelenjavo in druge pridelke na dvorišči njene kmetije. « V bistvu je to invazivna  trajnica, tako da lahko gomolji ostanejo tudi čez zimo v zemlji in so v bistvu še slajši, ker potrebujejo mraz. In če zemlja ni zamrznjena, ga je mogoče izkopavati do marca. V glavnem ga pripravljam enako kot krompir, užiten pa je tudi surov. Za manjše kmetije, kot je moja, pa ni smiselno, da imam na enem hektarju le pšenico, temveč številne kulture in s tem večji zaslužek. Težava pa je, da tradicionalni kmetje v Prekmurju še vedno razmišljajo preveč tradicionalno in novih kultur ne poskušajo pridelovati niti na manjši površini. Velika razlika je med mladimi prevzemniki, ki prevzemajo kmetije od staršev in med tistimi, ki vstopajo v kmetijstvo iz drugih dejavnosti. Ti razmišljajo veliko bolj inovativno, tudi  o uvajanju novih kultur,« meni  Nina Vratarič in doda, da je poleg kmetovanja dohodkovno glavna dejavnost na kmetiji organizacija porok, za katere oddaja prostor. Ker so vse na odprtem, se jih letno zvrsti od junija do avgusta le deset, za naslednje leto pa so že razprodani.

Z mikrozelenjavo do delovnega mesta

Priložnost za novo delovno mesto in dodatni zaslužek pa je lahko tudi pridelava mirozelenjave ,kot  jo je predstavil Gašper Barbič, inženir hortikulture . Ko si je zasnoval družino z ženo Nušo, sta se preselila iz Ljubljane  k Nušini staršem v  Bakovcev pri Murski Soboti in zasnovala podjetje Grins mikrozelenje. Gregor v t.i. vertiklanem kmetijstvu prideluje dvajset vrst  mikrozelenjave ( pira, pšenica, rdeča pesa, idr. ). Glavna razlika med kalčki in mikrozelenjavo pa je, da se prvi zaužijejo s korenino vred, druga pa samo nadzemni del. Mikrozelenje raste v substratu od sedem do 25 dni, z njimi pa oskrbujeta gostilne, zdravilišče, v Pomurju, pridelavo pa širita. Z ekološkimi semeni za pridelavo se oskrbujeta na kmetiji Rengeo, jeseni bosta začela pripravljati še  pakete za domačo pridelavo. Med načrti pa je povezovanje z lokalnimi kmeti za pridelavo jedilnega cvetja. Hkrati  širita  ponudbo liofiliziranega mikrozelenja, iz katere se s predelavo odstrani vsa vlaga, ta pa ohrani vse hranilne snovi.