Površine s tolerantnimi sortami vinske trte se v EU povečujejo, priporočilo za njihovo sajenje je dal tudi Mednarodni urad za trto in vino (OIV). Vse več teh cepljenk pridelujejo tudi evropski trsničarji in hkrati žlahtnijo nove, na več bolezni hkrati odporne trte. Simbolično so jim odprli kleti tudi zakonodajno najbolj zahtevni vinarji v Šampanji z dovoljenjem, da je lahko v šampanjcu do 5 % osnovnega vina iz tolerantnih sort. Toda zaradi številnih izzivov, ki spremljajo njihovo pridelavo od grozdja do kozarca, se ni treba bati, da bi prevladale v vinogradih. Prej gre za sobivanje s sedanjimi večinskimi sortami, je na vinogradniškem posvetu v okviru Lombergarjevih strokovnih dni v Mariboru poudaril Wolfgang Renner iz Poskusne postaje za vinogradništvo in sadjarstvo Haidegg v Avstriji.
Dokaj nov sektor pridelave pri sosedih in širše je predstavil avstrijski strokovnjak na osnovi podatkov združenja PIWI International (v nemščini Pilzwiderstandsfähige – PIWI), v katerem Slovenija sodeluje, nima pa še stalnega predstavnika.
V Avstriji so tolerantne sorte posajene na okrog 700 hektarjih, kar predstavlja 1,7 % vinogradniških površin (na Avstrijskem Štajerskem je ta delež 3 %), v Nemčiji na 3000 hektarjih in na Češkem na 813 hektarjih. Podobno rast ima Švica, na Madžarskem pa predstavljajo že 8 % površin. Ker so te sorte perspektivne z vidika evropskih zelenih zavez v kmetijstvu, saj je za njihovo varstvo potrebna bistveno manjša uporaba sredstev za varstvo rastlin, so jih začeli saditi tudi v vinogradniško konzervativni Franciji. V Avstriji so letos posadili z njimi 100 hektarjev in, če bi nadaljevali s tem ritmom do leta 2030, bi jih imeli v vinogradih še vedno le okrog 6 %.
V AVSTRIJI DOVOLJENIH 50 SORT
V Avstriji je dovoljeno saditi več kot 50 različnih sort, vendar je za pridelavo vina z navedbo
kakovstno vino od leta 2018 dovoljenih le pet sort, in sicer bluter muskateller, sauvignon gris, muscaris, roesler in rathay. Še devet sort je dovoljenih kot namizno vino z navedbo sorte in letnika, a brez navedbe regije in območja. To so: cabernet jura, regent, pinova cabernet blanc, bronner in druge. Vsaka zvezna avstrijska dežela pa ima svoje zakone in različen izbor sort, najširši izbor ima npr. Koroška. V avstrijskih trsnicah te sorte predstavljajo približno 15 % cepljenk oz. za 150 hektarjev vinogradov letno, toda tretjino jih izvozijo. Samo na avstrijskem Štajerskem pa odporne sorte predstavljajo že 20 % vseh pridelanih cepljenk.
V EU je bilo zadnja tri leta vloženih 30 milijonov cepljenk tolerantnih sort in na koncu pridelek za 7000 hektarjev, kar je primerljivo s polovico slovenskih vinogradniških površin. V EU in širše je kar nekaj žlahtniteljskih središč tolerantnih sort, v Nemčiji v Freiburgu, Weinsbergu in Geisenheimu. V Avstriji je to ustanova Tschida Weis, v Švici Blattner, na Madžarskem se z njimi ukvarja univerza v Peču, na Češkem univerza Brunn in zasebnik Michalovsky. V italijanskem Vidmu na žlahtnjenju tolerantnih različic sauvignona veliko dela trsnica Rauschedo in na drugih še raziskovalno središče San Michele. V Franciji pa vlagajo vanje največ državne ustanove, ki so začele s posebnim programom selekcije novih sort pri INRI že leta 2000.
ODPORNOST NA VEČ BOLEZNI
Pri razvoju tolerantnih sort novih generacij poteka žlahtniteljsko delo v smeri večje odpornosti trt na več bolezni hkrati, za kar je potrebno odkrivanje delov genoma trte, ki so odgovorni za odpornost. V zadnjih raziskavah so tako na DNA-trte določili 31 mest, ki so odgovorna za odpornost na peronosoro, 16 lokusov za odpornost na oidij in dva za črno gnilobo. Pri različnih sortah je teh mest različno število, sorti regent in feniks imata samo eno mesto za odpornost na peronosporo. A več kot je mest, odporih za posamezno bolezen, manjši je pojav posamezne bolezni in to skušajo izrabiti v žlahtnjenju. Na novo generacijo določene sorte prenesejo gene, da dobijo sorto, ki ima več kot tri točke, odporne na peronosporo. Na primer, obetavna sorta sauvignac, ki v Avstriji še ni dovoljena, ima dva gena za peronosporo in tri za oidij. Z geni na odpornost za bolezni so dobro oborožene tudi sorte, ki nastajajo pri INRI.
Pridelovalci pa so še vedno v dilemi, katere sorte naj sadijo, saj vsaka sorta ni primerna za vsako območje (tako npr. bronner ni dober na Spodnjem Štajerskem) ter, ali naj sadijo že obstoječe ali raje počakajo na nove selekcije. Rezultati žlahtnjenja se namreč pokažejo šele po desetih letih.
Izzivi pa so tudi v zakonodaji – katere sorte naj bodo dovoljene za kakovostno in katere za namizno vino. V pridelavi je treba prepričati z dejstvi in podatki. Pri sprejemu vinske zakonodaje pa je potrebno veliko lobiranja in politike, da je sorta dovoljena kot kakovostno vino, ker je v ozadju vedno veliko interesov. Izzivi pa so poleg dveh glavnih tudi druge bolezni, kot je črna gniloba. Večina tolerantnih sort pa je odpornih le na oidij in peronosporo.
Zlata trsna rumenica je tudi v Avstriji pomembna tema, letos in lani so našli okrog 30 žarišč okužbe, na Južnem Tirolskem celo 55 mest, zato imajo obvezne ukrepe zatiranja, problem pa so omejena sredstva v ekološki pridelavi, kjer uporabljajo pripravke na osnovi kaolina. Pri klasičnih hibridih pa so lahko prisotne latentne okužbe. »Na štajerski vinski cesti preizkušamo kar 50 tolerantnih sort in v petih letih po sajenju imajo težave s črno gnilobo, pa tudi z ameriškim škržatkom oz. zlato trsno rumenico in drosophilo suzuki. Na slednjo je bolj odporen sauvugnon gris, ki ima bolj debelo jagodno kožico,« je izpostavil Renner.
ZA TRŽENJE MANJ ZVENEČA IMENA
Prednosti in slabosti imajo te sorte tudi v trženju, v Avstriji so med njimi prepoznali zadržanost pri vinopivcih. Čeprav je kakovost teh vin primerljiva s tistimi iz uveljavljenih sort, kupci njihovih imen ne poznajo, imena pa tudi niso tako dobro zveneča. Prav tako so lahko težave z novimi imeni, npr. donauriesling lahko zamenjujejo z rizlingom. Tudi na policah je prodaja vin iz teh sort zahtevna, za kar je treba pritegniti kupce. Večja priložnost zanje pa so mlajši kupci, ker se odločajo bolj na osnovi všečnosti kot tradicije. Za boljšo prodajo vin iz tolerantnih sort je potrebna zgodba, kar je najlažje na dvoriščih manjših vinogradniških kmetij. Veliki vinogradniki so bolj odvisni od prodaje vin na trgovskih policah, kjer pa kupci neznanih vinskih zgodb brez posebnega truda v trženju ne opazijo. Pri trženju in uveljavljanju teh sort lahko tako delno pripomore PIWI International kot mednarodna organizacija ne le v EU, temveč so med članicami tudi ZDA, Kanada, pa celo Uganda in Tibet. Ime te organizacije je sinonim za trajnostno vinogradništvo, uvozniki po svetu pa že dajejo pomen trajnostnemu načinu pridelave.
