Zadnje objave

Tomaž Prinčič je vinar iz Kozane, je imel v Brdih med prvimi modri pinot. Na skoraj desetih hektarjih družinskega posestva, ki ga obdeluje z ženo Andrejko, hčero Saro in sinom Tinetom, ima  sedaj širok izbor sort, med njimi tudi dve avtohtoni in na novo tolerantne sorte. Prepričan je, da je v njih prihodnost, med pivci v najboljših slovenskih gostinskih lokalih pa je  že dolgo znan po vrhunskih  rdečih vinih z žametnim dotikom.  Več v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa. 

Kmetija Leber Vračko iz Jedlovnika je s 50 hektarji zemljišč, čredo 55 molznic in še toliko mladega goveda, zanesljivo ena večjih v severnem delu Slovenskih goric, v občini Zgornja Kungota, dobra dva kilometra od vinogradniško utripajočega srca na Špičniku. Kmetija,ki izvira od leta 1795, je zdaj že bivšima lastnikoma Alenko in Ivanom Leber Vračko, naredilo velik razvojni preskok z naložbo v nov hlev in usmeritvijo v intenzivno prirejo mleka leta 2002, pridelava vina pa je dodatna dejavnost. Pred dvema letoma  je dobila kar dve mladi prevzemnici, predstavnici sedme generacije, sestri Katjo in Barbaro s partnerjema Gregorjem in Jernejem, oba sta že prevzela družinski priimek Leber Vračko.Več v prihodnji, 34. številki Kmečkega glasa. 

Brez burje ne bi bilo vipavskega vinogradništva, vendar pa ta spomladi lomi odganjajoče mladice vinske trte, in vinogradniki ne spimo mirno, dokler niso spete za žico, » predstavi vinogradniške skrbi Samo Premrn, mladi gospodar na posestvu, Pasji rep.Njegov oče Franc je  pa je po legi, ki sta jo opisovala že Valvazor in Vrtovec, poimenovalo blagovno znamko njihovih vin, najbolj znamenit je bil do Samovega prevzema kmetije avtohotni vipavski zelen. Več v prihodnji, 32. številki Kmečkega glasa. 

Mitja Turk je mladi prevzemnik na kmetiji v  Erzelju v Vipavski dolini, ki je na trgu zadnja štiri leta z vini pod imenom Dora. Vina so iz ekološke pridelave, med pivci pa se želi utrditi kot hiša avtohtone vipavske sorte  pinele. Poleg  vinogradov obelujeta z bratom Zdravkom, ki trenutno išče zaposlitev, še travnike in redita dojilje, več v 32. številki Kmečkega glasa.  

Na Krasu je vse manj mešanih kmetij z govedorejo, na kakršni dela Primož Kosmina iz Brja pri Komnu- in ne samo to, da jo je lahko posodobil in razširil, se je odpravil po boljši zaslužek v sosednjo Italijo. Primož je končal srednjo kmetijsko šolo v Šempetru pri Novi Gorici in kot mladi kmetijski tehnik, prizna, ni razmišljal tako kot nekaj let kasneje. Mlademu človeku je zelo pomemben denar, a sam si je hitro preračunal, da bo lahko svoji kmetiji najbolj pomagal tako, da se bo dodatno zaposlil in prislužil nekaj denarja za njeno širitev in posodobitev. Tako je devet let delal na večjem mešanem kmetijskem posestvu v 15 kilometrov oddaljenem Zagradcu, v sosednji Italiji. Zaslužek ni bil bistveno večji kot bi bil v Sloveniji, se je pa naučil delati prav v vseh dejavnostih, od živinoreje, predelavi mesa in vinogradništvu. Leta 2015 pa je prevzel domačo kmetijo in se obenem uspešno prijavil na razpis za mladega prevzemnika.

Na poti v okviru kulinarinčega festivala Kouzina na polotoku Halkidiki nam gostiteljici Maria Pappa iz turističnega območja gore Atos in Sofia Lazaridou, predstavnica Grške turistične organizacije v Beogradu, posredujeta nekaj podatkov o festivalu in turizmu. Letošnja Kouzina je potekala od 15. maja do 15. junija v 32 restavracijah na celem območju vzhodni Halkidiki. Prvi teden festivala je bila osrednja tema antična grška kuhinja, drugi morski sadeži Egejskega morja, tretji samostanskim jedi, četrti in zadnji teden je bil v znamenju sredozemske kuhinje. Delček slednje okusimo na Drenijskih otočkih iz katere popeljejo turiste iz plaž okrog Ouranoupolisa s čolnom. Počasna vožnja z ogledom nenaseljenega arhipelaga šestih Drenijskih otočkov, kar v prevodu pomeni Oslovski otoki, z rajskimi plažami, ki jih obkrožajo le galebi, traja slabo uro. Sofia Lazaridou vmes pove, da so se razmere v grškem turizmu po krizi 2008 umirile, ker so se začeli turisti vračati. Na tem celinskem delu Grčije je spet velikonemških, bolgarskih , francoskih, pa tudi srbskih turistov, ki jim predstavlja Solun že od nekdaj (podobno kot Slovencem Trst) priljubljeno nakupovalno središče.Na otočku Ammouliani, kjer nas čoln odloži, pa nas čaka ob toplem in mirnem morju bistvo grške kuhinje, preprosta in sveža morska hrana. Več v 29. številki Kmečkega glasa.