Z javnim denarjem ne moremo nadomeščati tistega, kar se kmetom nenehno jemlje pri njihovi ustvarjeni dodani vrednosti, je v pogovoru za Kärntner Bauer poudaril predsednik Kmetijske zbornice Avstrije (LKÖ) Josef Moosbrugger. V pogovoru je predstavil še svoja stališča o protestih in Zelenem dogovoru v EU.

Predsednik Kmetijske zbornice Avstrije (LKÖ) Josef Moosbrugger( prevod po Kärntner Bauer)

V številnih evropskih državah se kmetje odpravljajo na ulice, da bi demonstrirali proti nizkim cenam, nizkemu vrednotenju in pretirani birokraciji. Ali pričakujete več protestov tudi v Avstriji?

Problemov kmetov ne bomo rešili na ulicah. V Avstriji vlada prisluhne kmetom. Medtem ko se na primer v Nemčiji olajšave za kmete množično zmanjšujejo, v Avstriji ustvarjamo nadaljnji razvoj podpore kmetijstvu, na primer v okviru KOPOP (ÖPUL), tokrat prvič s prilagajanjem inflaciji in drugo. Kljub temu pa tudi v Avstriji zaznavam vse večjo zaskrbljenost kmetov. Predvsem čutijo, da morajo izpolnjevati vedno višje standarde in zahteve, medtem ko mora biti vse na trgu poceni. To ni več mogoče. To kmete sili na ulice, saj imajo občutek, da jih drugi ne razumejo.

Ne pričakujete protestov?

Tudi če so razmere v Avstriji drugačne, nikoli ne moreš predvideti, kaj kdor koli kje načrtuje.

Kaj lahko storijo Avstrija in zlasti interesne skupine, da bi ustavile birokratsko norost v Bruslju?

Najprej bi rad povedal, da tudi v tej državi obstajajo glasovi, ki odkrito ponujajo navidezne rešitve in posplošene odgovore, prikrivajo pa povezave med mednarodnimi in nacionalnimi trgovinskimi dogajanji. Pomembno je, da imamo predane predstavnike kmetov na vseh ravneh, od občin do nacionalnega in evropskega parlamenta, saj je to edini kraj, kjer je mogoče rešiti težave. Menim, da imamo v Avstriji boljši položaj kot v drugih državah. LK ni samo povezana v mrežo na evropski ravni v COPA-COGECA, ampak je s pisarno zastopana tudi neposredno v Bruslju. Da bi se lahko hitreje odzvali, je zelo pomembna prisotnost na terenu. Kot majhna kmetijska država smo v zadnjih letih dosegli veliko – na primer preprečili smo sprejetje direktive o fitofarmacevtskih sredstvih, ponovno smo razmislili o volkovih itd.

Zeleni dogovor, ki vključuje obvezno praho, pobude Evropske komisije o toplogrednih plinih in še veliko več povzroča, da kmetje zmajujejo z glavo, so zaskrbljeni in jezni. Kaj lahko domače kmetijstvo prispeva k doseganju podnebnih ciljev, ne da bi pri tem ogrozilo obstoj kmetij?

Na splošno ne nasprotujemo Zelenemu dogovoru. Smo pa proti takšnemu Zelenemu dogovoru, ki obravnava vse države EU enako. Evropa bi morala začeti tam, kjer je prišlo do nezaželenega razvoja, na primer na Nizozemskem ali v drugih državah. V Avstriji pa se že dolgo zavzemamo za okoljski program, krožno gospodarstvo in glede na površine omejeno živinorejo. Potrebujemo korekcijo smeri in različen pristop na ravni EU ter posredovanje le tam, kjer prihaja do nezaželenega razvoja in zlorab.

Kaj lahko kljub temu storimo v Avstriji?

Veliko bolj moramo izkoristiti potencial, ki ga ponujata kmetijstvo in gozdarstvo. To je eno od naših ključnih sporočil: odgovor na podnebne spremembe morata biti regionalna hrana in regionalna energija. Domače kmetijstvo in gozdarstvo imata oboje. Prav tako se je treba bolj dosledno osredotočiti na podnebni odtis hrane. Dokler poslabšanje ogljičnega odtisa posameznika ne bo nič stalo, ne bo nobenega premisleka in ljudje bodo še naprej posegali po najcenejši hrani. Zato je treba oblikovati splošno ravnovesje.

Vse, kar povzroča nezadovoljstvo avstrijskih kmetov, ne izvira iz Bruslja, npr. zahteva po prehodnem obdobju za hleve z rešetkastimi tlemi. Ali pričakujete, da bo koalicija v tem zakonodajnem obdobju našla rešitev in kakšna naj bi bila po vašem mnenju?

Tu moram nekoliko pojasniti, ozadje razširiti, saj je to, kar se je zgodilo, nezaslišano. V Avstriji smo šli pred ostalo Evropo in se politično odločili, da do leta 2040 ukinemo hleve z rešetkastimi tlemi. Nato pa je deželni glavar Gradiščanske prek ustavnega sodišča to uredbo razveljavil. Če ne bi naredili prvega koraka in s tem prevzeli pionirske vloge v Evropi, ustavno sodišče ne bi imelo česa razveljaviti in vse bi bilo »normalno« kot v vseh drugih evropskih državah. Smo korak naprej, pa vendar je to preklicano.

Kakšen konkretno je vaš predlog?

Zame obstaja samo en način – pristop mora biti različen. Na mizo smo dali konkreten predlog, ki predvideva obdobje 25 let po ustreznem času naložbe v gradbeno opremo. Ne smemo pozabiti, da govorimo o možnosti načrtovanja generacijskega projekta. Kdo bo izvedel takšno naložbo, če za vsa področja hleva ni zanesljivih amortizacijskih obdobij?In še nekaj je treba povedati: če v Avstrijo uvažamo tisto, česar si glede pogojev reje doma ne želimo, potem ne pomagamo nobeni živali, ampak samo uničujemo domače kmetijstvo.

Kmetje se redno pritožujejo zaradi pritiskov oz. izsiljevanja trgovcev na drobno. V Avstriji že dve leti deluje urad za pravičnost pri ministrstvu za kmetijstvo. Ali je po vašem mnenju to res kaj spremenilo?

Tragično je, da danes sploh potrebujemo nekaj takega, kot je urad za pravičnost, na katerega se lahko kmetje anonimno obrnejo in opozorijo na nepoštene ali pravno sporne prakse. Zagotovo še vedno obstaja prag zavor, da se nekateri nanj obrnejo, vendar se število prijav bistveno povečuje. Medtem ko je bilo leta 2022 21 poizvedb ali pritožb, jih je bilo leta 2023 že 235. Torej je ta organizacija potrebna – žalostno, a resnično.

Kljub višjim cenam hrane za končne potrošnike delež, ki ostane kmetijam, pogosto ne zadošča za njihovo preživetje. Ali v tej državi potrebujemo državno posredovanje, da bi zagotovili varnost in neodvisnost oskrbe s hrano?

Razporeditev dohodka je usodna. Kmet, ki opravi največ dela, prejme najmanj od končne maloprodajne cene. Študija WIFO, ki smo jo naročili, kaže, da se delež, ki ga prejmejo kmetje, nenehno zmanjšuje. V povprečju je že precej pod 20 %, medtem ko trgovci na drobno nenehno povečujejo svoje marže. To se ne sklada – na eni strani določanje vedno višjih zahtev za pridelavo in predelavo domačim kmetom, na drugi strani pa najcenejši uvoženi proizvodi, pridelani po nižjih standardih.

Ključno vprašanje varnosti za prihodnost je, da se lahko oskrbujemo s hrano v Avstriji. Kot smo videli med pandemijo, to ni samoumevno. Varnost oskrbe bi bilo treba urediti v ustavi. Kaj potrebujete za preživetje v krizi? Nekaj hrane in topel dom – oboje pa imajo kmetje v svojih rokah. Ne smemo dopustiti, da bi postali odvisni od zunanje pomoči – to je politična naloga!

Si predstavljate, da bi na primer država kmetom določila določen delež dodane vrednosti?

Ne verjamem v prihodnost načrtovanega gospodarstva ali v to, da lahko kdo zakonito določi distribucijo v okviru cenovnega sistema. Vendar pa je varnost oskrbe mogoče zagotoviti le, če vsi partnerji dobijo tisto, kar potrebujejo v smislu ekonomskega donosa. Kmetje poleg pridelave zagotavljajo veliko javnih storitev – od ohranjanja krajine do biotske raznovrstnosti, kjer smo vodilni v Evropi. Tudi to je treba nagraditi. Vendar z javnim denarjem ne moremo nadomestiti deleža dodane vrednosti, ki se kmetom nenehno jemlje.

Ali bi bil model z minimalno plačo za kmete, kot ga želi uvesti Francija, možen tudi v Avstriji? Ali bi lahko s tem zaustavili strukturne spremembe? Vsekakor ne – ne pri kmetih! V Avstriji se pojavljajo tudi politični glasovi, ki menijo, da bi bilo treba denar za kmetijstvo razdeliti kot socialno pomoč. Kmetje so podjetniki in se sami odločajo, kako bodo organizirali svoje