Iz Prekmurja prihaja med slovenske pivce premalo dobrih vinskih zgodb, že obstoječe pa si težko utrejo pot čez Muro in naprej do Ljubljane. Najbolj vzhodni del države se namreč med promotorji slovenskih vin in vinoljubci nikakor ne zasidra kot pokrajina z odličnimi pogoji za vina. K temu nedvomno prispeva, da v regiji še vedno ni nobene večje, povezovalne vinske kleti in urejenega odkupa grozdja za manjše pridelovalce. Pot prekmurskih vinarskih samohodcev na trg pa je zato naporna in draga.

Med njimi je zadnjih nekaj let vse opaznejši Egon Krampač, ki ima sicer vinsko klet na domačiji, na ravnici v Gornji Bistrici, deset hektarjev vinogradov pa v Lendavskih Goricah in še hektar na hrvaški strani meje v Štrigovi. Do vinograda na Hrvaškem imajo torej precej bližje, le slabih 10, do tistih v Lendavskih Goricah pa kar 27 kilometrov. Vinogradi so del družinske tradicije Krampač že okrog sto let, toda Egonova pot v to kmetijsko dejavnost ni bila popolnoma ravna, čeprav si je od nekdaj želel postati vinogradnik. Njegov oče Štefan je poleg poljedelskih površin obdeloval še pol hektarja vinograda in prodajal odprto vino. Egon pa se je po študiju vinogradništva in sadjarstva zaposlil na srednji kmetijski šoli Rakičan in pozneje strokovno skrbel za Društvo za zaščito in promocijo prekmurskih dobrot. Vmes se je oziral po možnem najemu vinogradov in, ko se je pojavila priložnost, od državnega Sklada kmetijskih zemljišč najel 10 hektarjev vinogradov v Lendavskih Goricah ter leta 2005 začel samostojno pot. Na vinogradniško-vinarski poti pa mu sedaj pomaga cela družina: poleg očeta Štefana še mama Cecilija, žena Ksenija in hčeri Mija (17) in Ivana (14).

OBČUTNO HITREJŠA STROJNA TRGATEV

Najeti vinogradi so bili stari 30 let in v zadnjih sedmih letih so jih postopno v celoti obnovili s sortami: laški rizling (tega je največ, na štirih hektarjih), sauvignon, renski rizling, zeleni silvanec, dišeči traminec in rumeni muškat, modri pinot in modra frankinja. V vinogradu v Štrigovi pa sta šipon in sivi pinot. Vse trte so posajene vertikalno, gostota je med 5500 do 5700 trt po hektarju na enošparonski vzgoji. Obdelani so na integriran način, brez herbicidov, zatravljeni in gnojeni izključno z zeleno maso iz vinograda. Obremenitev po trti pa je odvisna od vina, ki ga od nje želijo – od enega do dobrih dveh kilogramov grozdja po trti oz. povprečni letni pridelek 80.000 litrov.

Razmere v naravi pa so zadnja leta ravno nasprotne od tistih na vinskem trgu. Količinsko je bil pridelek zelo dober v letnikih 2019 in 2020, ko vina zaradi korone ni bilo mogoče dobro prodajati, zato so ga bili prisiljeni dati 20.000 litrov v destilacijo. Letos, ko je prodaja spet stekla, pa je bilo grozdja zaradi suše manj, v sodih je po trgatvi okrog 70.000 litrov vina.

»Vinogradništvo je tek na dolge proge, poleg obnove vinogradov, ki je stala okrog 30.000 evrov po hektarju (iz sredstev za prestrukturiranje vinogradov pa so prejeli okrog 10.000 evrov na hektar), je bilo treba opremiti ves strojni park in klet z zmogljivostjo za 120.000 litrov vina.

Trgatev nam zadnja leta močno olajša stroj za obiranje grozdja, ki je stal okrog 100.000 evrov. Ko sem ga kupil, v Prekmurju še ni bilo pomanjkanja delovne sile, prav nasprotno – zaradi propada podjetja Mura smo se ljudi celo branili. Toda sedaj teh delavcev ni več, predvsem pa je bila ročna trgatev preveč dolgotrajna. V najboljših pogojih smo dnevno potrgali 10 ton grozdja. Trganje aromatičnih sort, zlasti sauvignona, pa na temperaturi nad 20 °C sploh ni primerno. Sedaj greva v vinograd dva in strojno do 10. ure potrgava 20 ton grozdja,« pojasni Egon, ki gradi blagovno znamko Krampač na višanju kakovosti vin.

DOSTOP NA HRVAŠKI TRG LE PREK PODJETJA

Kleti ne širijo, temveč zmanjšujejo pridelek in delež prodaje svežih vin, to pomeni dolgotrajno postopno prestrukturiranje iz vin v litrskih v buteljčne steklenice. »Litrske steklenice še vedno predstavljajo 70 odstotkov polnitev, hišna zvrst je pod imenom Belo. Cena teh vin je še vedno prenizka, okrog 2,50 evra, cene buteljčnih pa se začnejo pri šestih evrih. Iz skoraj vseh sort posamično pa so tudi buteljčna vina ter občasno v dobrih letnikih še vina posebne kakovosti. Tako imamo trenutno kar 17 etiket vin glede na različne sladkorne stopnje in tehnologije. »Če bi vina prodajali v trgovske sisteme, bi zadoščala le večja količina dveh do treh vin. Ker pa prodamo večino vin gostincem in širimo prodajo na dvorišču, moramo imeti široko ponudbo in se prilagajati pivcem,« utemelji razpršenost polnitev Egon in doda, da vinarji tudi v domačem okolju nimajo veliko podpore. »Za Prekmurje je še vedno značilno, da pri nas štajerski vinarji dobro prodajajo, medtem ko Prekmurci težko prodajamo svoja vina tako štajerskim kot prekmurskim gostincem. Štajerci so pri vinu veliko večji lokal patrioti. Najboljše prekmurske gostilne pa imajo namesto domačih vin v ponudbi veliko primorskih vin.«

Prav tako je slovenskim dvolastnikom vinogradov omejila dostop na svoj vinski trg Hrvaška. Do leta 2015 je bila družina Krampač vpisana v hrvaški register pridelovalcev vina, takrat pa so jih obvestil, da morajo imeti za vpis v novi register ali hrvaško državljanstvo ali na Hrvaškem odpreti svoje podjetje. Tega niso odprli, ker se jim to ne izplača, tako da sedaj prodajajo na Hraško tako kot vsi drugi slovenski vinarji – kot izvoz. Prav tako za vinograde v Štrigovi niso upravičeni ne do hrvaških in ne do slovenskih subvencij za prestrukturiranje vinogradov. V zadnjih desetih letih pa je na območju Štrigove zraslo kar nekaj vinskih kleti z do pol milijona litrov vina iz lastnega in dokupljenega grozdja. Krampačevi pa se na Hrvaškem vključujejo v dogodke s šiponom, ki je tam pušipel.

»PETROLEJ« V ZELENEM SILVANCU IN LAŠKEM RIZLINGU

Zato pa prinaša klet na drugi strani meje drugačno vrednost, v njej namreč zorijo vina višjih kakovosti. »Večino vina prodamo v enem letu, saj financiramo še ves razvoj. Vsako leto pa malo povečamo delež vin, ki zorijo dlje in delno v leseni posodi, z višjo dodano vrednostjo. Vendar pa je količina bogatejših vin sedaj še omejena s trgom, gre torej za manjše serije, nekaj tisoč steklenic.«

Med bogatejšimi vini so trenutno v kleti vsaj trije aduti, za katere imajo očitno tudi dober potencial na legah v Lendavskih Goricah. Prvi je sauvignon, letnik 2021, z bogato sadno cvetico, z 12,5 % alkohola pa ima lep potencial za nadaljnje zorenje. Že zrel pa je sauvignon 2018, ki je deset mesecev zorel na drožeh, v katerem prevladuje cvetica po zrelih travah, senu in sadju, in ima izredno skladno razmerje med kislino in alkoholom. Druga sorta, ki je najpomembnejša v kleti, je laški rizling, 2021. Ta navduši s cvetico in okusom rumenih jabolk ter harmonijo srednje bogatega telesa. Pri laškem rizlingu 2018, ki je delno zorel v bariku, pa se izkaže posebnost Krampačevih vin – prisotnost terciarnih arom in izrazita petrolejska nota. Egon pa potrdi, da je bila na grozdju, ki so ga trgali v začetku oktobra, prisotna žlahtna gniloba, in rezultat je zelo kompleksno vino. Vendar pa je glavna težava vinarja izjemnih laških rizlingov, da ta na trgu nima imena, zato ga ponudi včasih tudi pivcem pod drugim imenom, da ga sploh poskusijo. »Tej sorti je treba vrniti sloves,« je zato odločen Egon.

Zgodba se ponovi pri zelenem silvancu 2018, ki ga njegov avtor oceni kot še boljšega, ker je kljub nizkemu alkoholu 11,5 % očitno ob trgatvi ujel pravo harmonijo v grozdju. Po treh letih zorenja na drožeh in v steklenici ima prav tako terciarne arome po petroleju ter v pookusu mineralnost. Pridelek iz 4000 trt pa bodo še pustili na zorenju, ker kletarja zanima njegov razvoj in končni potencial.

Zeleni silvanec 2021 pa ima po poletnem zorenju na drožeh pol leta izrazit sadni okus po hruški (13,5 % alkohola) in krepkejše telo. Zaradi harmoničnosti in nevtralnosti, ki je ena od odlik zelenega silvanca, pa je dobro gastronomsko vino. Da je ta sorta v slovenskih vinogradih skoraj izginila, pa je kriv nizek pridelek, na 4000 trtah so ga lani pridelali le 5000 kilogramov. Za hišno klasično penino pa je Egon izbral šipon, ki ima konec septembra še vedno za penine primerno kislino. Iz obeh rdečih sort modrega pinota in modre frankinje pa nastane rose.

Vina Krampač so prejela doslej kar nekaj nagrad: sivi pinot 2017 je na Vino Ljubljana 2018 dobil naziv Prvak Slovenije. Sauvignon 2018 je dobil veliko zlato medaljo v Gornji Radgoni, laški rizling izbor pa zlato na ocenjevanju AWC na Dunaju. Zeleni silvanec 2021 je letos v Gornji Radgoni prejel zlato medaljo. Njihov najboljši zeleni silvanec 2018 pa sploh še ni bil na nobenem ocenjevanju.

Etiketa vin Krampač s stilizirano inicialko družinskega priimka ima za seboj posebno zgodbo nastajanja. Stilizirana inicialka črke K v zlati barvi, ki je na steklenici na beli (za sveža) ali črni podlagi (pri zorjenih vinih) pa predstavlja oporo in vitico vinske trte.