Na 175.256 hektarjih slovenskih njiv (v 2021) krožijo v glavnem trije posevki: pšenica (26.000 hektarjev), koruza za zrnje (41.000 hektarjev) in za silažo (29.000 hektarjev) ter ječmen (21.000 hektarjev). Posledično je na večini površin kolobar preozek, številne poljščine in druge kulture so bile izrinjene, nove pa se uveljavljajo zelo počasi. Ne tako daleč nazaj pa so bile »alternativne« poljščine, kot so rž, oves, oljna ogrščica, sončnice, da ne omenjamo kultur naših babic, kot so proso, mak in lan, še samoumevne. Nekatere so se tudi uspešno vrnile, med njimi ajda in pira. Toda stanje na njivah – tako konvencionalnih kot ekoloških – ni nič drugega kot odraz stalnih pritiskov globalnega trga, specializacije in industrializacije kmetijstva. Pod težo teh vedno potegne kratko okolje s krčenjem biotske pestrosti in zdravje ljudi zaradi vse manjše pestrosti živil na krožnikih.

Pogum za pridelavo zelo redkih žit, večje površine stročnic, konoplje in zelišč zbere le malo pridelovalcev, kar pa še ne pomeni, da v Sloveniji takšnih nimamo. Na njihovih površinah raste marsikaj starega ali eksotičnega, npr. sladki krompir ali sladki koren, sivka, pegasti badelj in še kaj. Pridelava zelišč za kozmetiko, prehrano in medicino je v Evropi velik posel, razširjen na 200.000 hektarjih, z njim pa se ukvarja 36.000 podjetij. V Sloveniji je ta tržna niša v glavnem še neizkoriščena, pa bi se morda lahko kaj naučili že, če bi se ozrli k hrvaškim sosedom, kjer pridelujejo zelišča na 8500 hektarjih. Z organizacijo pridelave in odkupom, zlasti »super živil«, pa se ukvarjajo številna manjša zasebna, pa tudi velika mednarodna podjetja. Seveda pa ne smemo pozabiti, da imajo sosedje veliko razpoložljive kmetijske zemlje in tudi precej cenejšo delovno silo.

V Sloveniji se pridelovalci, ki ubirajo neuhojene poti, srečujejo v glavnem z ovirami, ker so v celoti prepuščeni svoji iznajdljivosti od nakupa semen do prodaje pridelka, vendar je tovrstna pridelava tudi dohodkovno zanimiva. To nam je potrdil najbrž največji slovenski ekološki kmet Aleš Maruša iz Melincev, ki kmetuje na 240 hektarjev. Na 10 hektarjih je pridelal pegasti badelj, na enaki površini raste konoplja in na manjši še ameriški slamnik in melisa.

Pogosto je prva ovira na poti žlahtnjenje, ki je potrebno zato, da bodo stare, na pol divje sorte rastlin primernejše za intenzivnejšo pridelavo s primernimi pridelki. »Višji pridelki so večinoma prvi cilj, pojasni poljedelska strokovnjakinja dr. Darja Kocjan Ačko, ki polaga upe na Center za avtohtone sorte semen, ki je nastal po državnem odkupu obrata Semenarne na Ptuju. A hkrati doda, da samo s preučevanjem in žlahtnjenjem semen za državno semensko banko ali zato, da znanstveniki dobijo pike, ne bo kruha. »Semena starih sort je treba spraviti na njive.«

Naslednji korak za pridelovalce so ustrezne tehnologije, in tudi te prvi »kmetijski petelini« praviloma prenašajo iz tujine, in ne od domačih strokovnih kmetijskih ustanov, ali jih pridobijo s svojimi izkušnjami. Sami pa si iščejo tudi prodajne poti in tipično slovensko – ostajajo nepovezani. Medtem pa dobičke z alternativnimi pridelki na našem trgu v glavnem kujejo tuji proizvajalci, ki imajo doma za delo boljše pogoje.

Vsi, ki hodimo po slovenskih kmetijah, se srečujemo z veliko inovativnostjo slovenskih kmetov, a, če kje v EU, potem v Sloveniji zanesljivo velja, da je domača birokracija vedno za korak bolj inovativna od inovatorjev. Zato jim kljub trudu posel večinoma ne more zacveteti. Vendar vseh ni mogoče ustaviti. Pravijo, da nič ne naredi človeka tako inovativnega kot lenoba ali stiska, odskočna deska k novostim pa je zanesljivo tudi mladost. Hitrejše premike v alternativne smeri kmetijstva lahko pričakujemo le z mladimi generacijami kmetov, ki rešujejo praktične težave na svojih njivah. Primer tega je nedvomno uvajanje gredičaste pridelave, katere se je lotil mladi kmetovalec Aleksander Rengeo. Nastala je v Španiji, kjer kljub sušnim pogojem omogoča življenje rastlin. Po ovinku čez avstrijsko Koroško pa jo bodo preizkusili na prekmurskih ravnicah na kmetiji, kjer že tako nenehno eksperimentirajo.