Akcijski načrti ekološkega kmetovanja( ANEK) do 2027 bo tlakoval pot razvoja tega sektorja kot del slovenskega strateškega načrta (SN) skupne kmetijske politike (SKP) v obdobju 2023-2027. Zato so zelo pomembna izhodišča in kompromisi, ki bodo obeh dokumentih doseženi v pravkar potekajoči javni razpravi o predlogu SN, še pomembnejše pa so pomanjkljivosti in pripombe iz stroke in prakse, na katere opozarjajo v predlagatelja obeh dokumentov -Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Kritična stališča na drugi slovenski ANEK do 2027 (prvi je začrtal cilje do leta 2015) so predstavili tudi udeleženci okrogle mize o razvoju slovenskega ekološkega kmetijstva kot ključnega področja za doseganje ciljev zelene in zdrave Slovenije 2030 v Kovorju pri Tržiču, ki jo je junija organiziral Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj (CTRPK) na ekološki kmetiji Šlibar.

Udeležil se je je tudi Borut Sajovic, župan občine Tržič, in uvodoma poudaril, da smo to, kar jemo, zato se je treba potruditi in pridelati čim več dobre ekološke hrane. Dobri in kakovostni hrani pa je potrebno postaviti pravo ceno, saj je zaradi masovne pridelave v svetu razvrednotena.

 Ekološka hrana je naložba v zdravje

Uroš Brankovič iz CTRPK je predstavil nekaj glavnih točk iz analize ob začetku priprave ANEK. Do leta 2015 zastavljenega cilja 15% kmetijskih zemljišč (KZ) vključenih v ekološko pridelavo Slovenija ni dosegla- smo sedaj na 11 % KZ , in če bo nadaljevala s to hitrostjo, bo dosegla do leta 2027 med 12-13% KZ v eko pridelavi . Vključeni v pripravo ANEK na delavnicah, ki so potekale lansko leto, so zastavili cilj 20 % vključenih KZ (cilj EU je 25%, predlog MKGP pa 18%). Strukturna pomanjkljivost slovenskega eko kmetovanja pa je, da prevladuje z 84 % travinje, zelo nizek pa vključen delež njiv, prav tako še vedno niso vključena v eko KZ na vodovarstvenih območjih. Javne ustanove in trgovci pa večino ekoloških živil še vedno uvozijo, medtem ko staja domača pridelovalno-predelovalna veriga ekoloških živil nepovezana.

Kot glavno pomanjkljivost strateških kmetijskih dokumentov je  dr. Martina Bavec , iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, predstavila nepriznavanje nadstandarnih storitev ekološkemu kmetijstvu na področju zdrave hrane in  varovanja okolja (podtalnice, tal, biotske pestrosti, VVO). Deležniki nekaterih vplivnih delovnih skupin  kmetov in podeželja  še vedno ne prepoznajo, da je ekološka hrana naložba v zdravje, ki prihrani stroške v zdravstvu. Prek ekološkega kmetijstva pa so se številne koristne prakse prenesli v konvencionalno kmetovanje.

Mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na MKGP meni, da je trend eko kmetijstva v Sloveniji kljub temu naraščajoč. Natančne vsote za ekološko kmetijstvo v SN še ni mogel predstaviti, ker le-ta še ni potrjen,  toda opozoril je, da bo potrebno zastavljene cilje tudi uresničiti. Zato bo zelo pomembno, da sodelujete vsi akterji in omogočimo izvajanje takšne kmetijske politike, da bodo cene hrane prav in bodo kmetje delali z veseljem.   

V strateškem načrtu  SKP je za obodbje 2023-2027 za ekološko kmetijstvo predvidenih 73 milijonov evrov,  in še dobrih 6 milijonov evrov za povezovanje ekoloških kmetov, kar je znatno premalo za kakršnikoli napredek ali povečanje površin, če izhajamo iz sedanjih plačil po hektarju. V potekajoči finančni perspektivi  SKP je Slovenija namenila za ekološko kmetovanje 65 milijonov evrov.   

Kmetijski svetovalec ne more zastopati »dveh ver«

Marija Marinček, predsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije ZDEKS) je prepričana, da ostaja glavni problem zastoja ekološkega sektorja neurejen prenos znanja – tako konvencionalnim kmetom o možnostih preusmeritve v eko kmetovanje kot najnovejših praks že vključenim ekološkim kmetom. » Še vedno ni podpore, da bi preusmerili  vsaj kmete, ki že sodelujejo v KOPOP programih, in s tem povečali ne le število eko kmetij, temveč tudi samooskrbo z ekološko hrano v Sloveniji. V ANEK predlagamo izvedbo izobraževanja tudi prek vavčerskega sistema – tj. izbor strokovnjakov in kmetov iz dobrih praks, ki bi znanje delili med ostale kmete, vendar smo naleteli na velik odpor javne službe kmetijskega svetovanja (JSKS). Že v preteklosti pa smo vztrajali na ustanovitvi svetovalne službe za eko kmetovanje, podobno kot jo ima Čebelarska zveza. Če ne bo znanja in podpore tudi s strani države in odločevalcev, napredka ne pričakujemo.«

Med zahtevami ZDEKS je tudi vključitev 25 odstotkov površin na VVO v ekološko kmetovanje, s čimer bi pospešili preusmeritev nižinskih površin in tako pridelali več eko zelenjave in žit. »Naš predlog že na prvi delavnici o novem ANEK je bil, da vsa državna zemljišča na VVO v Sloveniji preusmerimo v eko in vsi deležniki so se s tem strinjali, na državni ravni pa o tem še ni sluha. Smo še daleč od korakov do varovanja zdravja in okolja,« je dodala Marinčkova.«

Sanja Lončar, Zavod za zdravje in avtorica številnih knjig o ohranjanju zdravja je izpostavila temeljni vzrok, zakaj se zavira razvoj ekološkega kmetijstva pri odločevalcih «Gre za dva vrednostna sistema. Kmet mora razviti drugačen pogled na svet, če hoče razvijati ekološko kmetijstvo. Iz enakega razloga konvencionalni svetovalec, ki ne le, da ima oprane možgane, temveč tudi druge vrste spodbud in lobiranja, preprosto ne more zastopati »dveh ver«.

Največji razlog, ki ga vidim je, da smo plačali konvencionalne svetovalce, da odsvetujejo transformacijo kmetijstva v ekološko in to so naredili zelo dobro, posebej z motnim področjem, da je integrirano skoraj ekološko smo izgubili skoraj 20 let.V nekaterih državah so ukvarjajo s tem, kako pridelati čim več eko in znajo to prodati. Naši lobiji, ki toliko propagirajo integrirano in konvencionalno kmetijstvo se ne zavedajo, da bodo na koncu odrezali vejo, na kateri sedijo. Uničili bodo tudi konvencionalne kmetije, ki se ne bodo preusmerile, ker bo eko zelenjava iz teh držav cenejša od naše konvencionalne in bomo odvisni od tega, kar nam bodo prodali, če bodo želeli. In prišlo bo do popolnega hlapčevstva našega kmetijstva.

Sodelovanje na VVO v Ormožu  

Toda pozitivni zgledi in oblike sodelovanje so izvedljivi, predstavil ga je Marko Slavič, ekološki kmetovalec in lastnik podjetja Vila Natura, ki od leta 2015 sodeluje s Komunalnim podjetjem Ormož. Od njega je najel 25 ha zemljišče, od tega 10 ha na prvem območju VVO. Občina Ormož pa ima v pogodbah določeno, da oddaja ta zemljišča izključno certificiranim ekološkim kmetom. »Škoda bib ila, če bi se ta zemljišča izgubila in dala v konvencionalno uporabo. Po mojih izkušnjah bi se morala še razširiti, ker možnosti za to so. Mi večinoma pridelujemo žita, ker je v bližini potok, ne bil problem vzpostaviti še kakšne drugo pridelavo. Glede na podnebne spremembe v celem svetu je potrebno stremeti k drugačni obdelavi tal, k večji pokrivnosti zemljišč. Ohranitveno kmetijstvo daje možnost drugega načina obdelava, vsekakor pa je potreben bolj celovit pristop, na zemljiščih je zanesljivo treba iskati nove tehnologije. Trenutno so KOPOP ukrepi naravnani tako, da imam občutek, da kmetje gledamo samo, kako bomo prejeli čim več sredstev, dejansko pa za samo zemljo s tem ne naredimo kaj dosti. Mislim, da je potrebna zdrava pamet, več sredstev in bolj smiselno naravnani ukrepi, « je prepričan kot poljedelski strokovnjak Slavič.

Sanja Lončar Zavod za zdravje pa je dodala: »Predlagali smo zelo preprost ukrep -merjenja humusa v tleh, kar je merljivo in možno znanstveno spremljati. Kmetje pa se naj odločijo, kako se bodo tega lotil. Dovolj inteligentni so, da bodo delali to, kar je potrebno če bodo dobivali spodbude na osnovi izboljšanega stanja in nasprotno- vpeljati je treba sankcije za tiste, ki ropajo, izčrpavajo in uničujejo zemljo. »

Dr. Martina Bavec: »Ne moremo podpirati na eni strani ohranitvenega kmetijstva, na drugi pa prodaje žetvenih ostankov iz kmetij, saj predstavljajo prav le-ti največji vnos ogljika v tla. Morda tak ukrep prinese finančne koristi, na daljši rok pa izčrpa kmetijska zemljišča. »

S hrano uničujemo prihodnje generacije

Slovenija je velika uvoznica ekoloških živil, na drugi strani pa še iz obstoječih 3400 ekoloških kmetij predvsem mleko in meso prodani kot konvencionalni, delajo ekološko, a od tega nimajo nič. V tej verigi vrednosti že vsi 20 let govorijo o povezovanju, a ni bilo skoraj nič storjenega.

» Ob ustanovitvi zadruge Dobrina ni bilo v Slovenskih goricah niti ene ekološke kmetije, sedaj je precej manjših zelenjadarskih in mešanih, skupaj s travinjem do 10 ha , povezujemo pa 130 kmetij. Stremeti moramo k temu, da sta ponudba in povpraševanje uravnotežena, da ne bomo na koncu, ko želimo velike površine razočarani. Ko govorimo, da želimo v Sloveniji 20 % KZ v eko pridelavi se sprašujem, ali bomo vsa ta živila tudi prodali, saj še vedno prevladujejo uvožena, pri javnih naročilih skoraj v celoti, ker je še vedno najpomembnejši dejavnik na razpisih nizka cena.

Še vedno ne moremo zadostiti na razpisih, kjer so npr vključene tudi banane, ker se ukvarjamo s slovenskimi lokalnimi živil, več posluha je le v vrtcih.  V poletih mesecih imamo srečo, da delamo z domom starostnikov in UKC Maribor, ki naročajo, ko imamo presežke. Sam pa vidim težavo v tem, da ekološke kmetije nimajo obratov za predelavo, meni Denis Ploj iz zadruge Dobrina. Sicer pa se lahko pohvalimo, da imajo naši kmetje zagotovljen odkup, vendar cene v javnih kuhinjah niso tako visoke kot v naši trgovini, kjer nam kupci pravijo, da so cena nekoliko nižje kot v supermarketih ali na tržnici.

Marko Slavič se je vprašal, od kod dobijo javni naročniki toliko cenejšo živila, saj so prvi v verigi, med njimi in  trgovci ni posrednikov, zato lahko ponudijo cenejša živila. Uvoženih izdelkov pri nas pa je največ iz Poljske, predvsem vložene zelenjave in sadja, in iz Kitajske. Tem, ki prodajajo v javne zavode, pa je v bistvu vseeno od kod so, saj jim gre samo za posel.«

Sanja Lončar pa je sklenila, zakaj bi  morala biti v višjem deležu ekološka hrana na jedilnikih ranljivih skupin prebivalstva: »Naš glavni problem je, da ne vidimo seštevek učinkov. Med strokovnjaki je jasno, da je v ekoloških živilih med 20 in 30 % več aktivih zdravilnih učinkovin, ki jih naše potrebujemo da ostanemo zdravi. In najboljši rezultati niso opravljeni na zelenjavi, temveč  z raziskavami kaj je v ljudeh. Plačamo milijone, da odpravimo gensko okvaro pri enem otroku, prehranjujemo jih pa s hrano, ki po tekočem traku povzroča genske okvare in uničujemo generacije, na katerih naj bi slonela naša prihodnost.«