Marko Cesar iz Razvanja pri Mariboru je čebelarski mojster, mentor in poklicni čebelar, kakršnih je med dobrimi 11.000 ljubiteljskimi čebelarji v državi le dober odstotek. To mu sedaj omogoča 4000 kg medenega pridelka letno iz 130 panjev, ki si jih je v dveh desetletjih ustvaril postopno sam, saj je začel iz ničle. V Sloveniji pa je zadnja leta znan predvsem kot avtor peneče medice, v kateri je na inovativen način interdisciplinarno  povezal znanje iz vinarstva in čebelarstva.

Marko je prvi čebelar v družini Cesar, ki je sicer od nekdaj povezana s kmetijstvom, sam je zaključil srednjo kmetijsko šolo. S čebelami pa so ga “zastrupili« pri 18-tih letih na praksi, ko je dobil svoj prvi panj in nato pridobil še znanje za čebelarskega mojstra in pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo.

Toda poklicna pot ga je pot vmes vodila v vrste vinarjev, nekaj let je bil zaposlen v Vinagovi kleti in laboratoriju v središču Maribora. Po njenem propadu je bil pol leta zaposlen v vinogradništvu v Avstriji in se glede na to, kako so naši delavci cenjeni pri sosedih, odločil za samostojno profesionalno čebelarsko pot. V tem času je imel okrog 40 panjev, za kolikor jih je še zmogel skrbeti ob službi. Čeprav so ga čebelarski kolegi svarili, da je ta pot naporna, se ni dal.« Ni mi težko delati, lotim se vsakega dela, pa tudi trmastsem, sicer se s tem ne bi ukvarjal. Leta 2011 sem odprl svoj s.p., « pravi Marko med gradnjo novega degustacijsko-izobraževalnega prostora za 50 obiskovalcev, ki raste na domačem dvorišču in bo dokončan v dveh do treh letih.

S slabšanjem biotske pestroti je čebelarjenje težje

Na čebelarstvu Cesar so v Razvanju posadili vrt medovitih rastlin in uredili potoček, kjer se čebele odžejajo

Čebele v sezoni razvaža na Hočko in Slivniško Pohorje na pašo za kostanjev in gozdni med, najvišje stojišče je na 850 metrih nadmorske višine. V Sodišince v Prekmurje, nedaleč od avstrijske meje, pa se čebele pasejo na akaciji,ki je letos pozebla. Že zadnjih pet let je sladkega pridelka bistveno manj. Pri prevozih in točenju medu mu pomaga oče Zvonko, delo pa je z nakupom nove polnilne linije malo lažje.

»V Sloveniji se zelo pozna, da je odmrlo veliko kostanjevih dreves. Na našem koncu na srečo manj, kostanj  na Pohorju še kar močno cveti. Kostanjev med je naš paradni med, in predstavlja približno tretjino vseh točenj. Na Štajerskem koncu je manj cvetličnega  medu, ker travniki niso več takšni, kot v preteklosti. Trave na travnikih so večinoma sejane, travniških sadovnjakov je veliko manj. Čebele sem vozil tudi na plantažne jablane, ki pa skoraj ne medijo. Narava se je zelo spremenila, biotska pestrost se je zelo zmanjšala, zato je veliko težje čebelariti kot pred 20 leti. V vsakodnevnem življenju tega ne opazimo, ko pa delamo v čebelarstvu, se to zelo opazi. Zadnjih pet let je bil pridelek medu podpovprečen, ker so bile vmes pozebe, tudi letos sem natočil bistveno manj. Povprečni pridelke po panju je v Sloveniji med 20 in 25 kg, a od tega ni mogoče živeti. V najboljših letih sem natočil med 60 do 65 kg po panju, zadnja leta pa med 35 in 40 kg po panju, vendar tega pridelka brez prevažanja čebel ne bi bilo. Kostanjeva medu natočim med 15 do 20 kg po panju, poleg tega pa še cvetlični, gozdni, akacijev in zadnja tri leta ajdov med.

 Na srečo kmetje zadnja leta sejejo vse več ajde in si  med seboj pomagamo. Povezal sem se z domačim s kmetom, ki je imel veliko ječmena in dovolil mi je, da na njegovi zemlji posejem ajdo in facelijo za čebeljo pašo. On je pridobil subvencijo in obogatil prst, jaz pa čebeljo pašo, predstavi Marko za oba partnerja zmagovalno partnerstvo, ki bi bila lahko bilo zgled v okoljsko-podnebnih  ukrepih v novem obdobju kmetijske politike, saj je povezovanja v kmetijstvu pri nas premalo,  in veliko njiv  po žetvi brez zimskega pokrova.

Peneča medica po klasični metodi

Peneča medica kot njegov najbolj znan izdelek, je rezultat uporabe Markovega vinarskega znanja v čebelarstvu, saj je tudi ocenjevalec vinin  vinski vitez. S penečo medico je začel eksperimentirati leta 2005, namesto vina iz grozdja pa uporabil za osnovo medico iz kostanjevega medu. Ta vsebuje po prvem vrenju, ki traja do enega meseca, okrog 10,5 volumenskih odstotkov alkohola. Potem gre na sekundarno vrenje z dodatkom šampanjskih kvasovk v steklenici, ter zori na kvasovkah dve leti. Po degoržaciji  oz. odstranitvi kvasovk iz steklenice, pa dotoči  medeni liker. Penina ima običajno okro 11 volumenskih odstotkov alkohola in je polsuha, letno napolni okrog 2000 steklenic (naprodaj so po 25 evrov), pripravlja pa že tudi suho penečo medico.

Vsaka serija  je drugačna in odvisna od kakovosti medu- ta je različno grenak, saj je prava to glavna značilnost kostanjevega medu, posebej cenjen pa zaradi visoke vsebnosti cvetnega prahu, vitaminov in mineralov. S penečo medico je v bistvu nadgradil svojo izdelavo medice in medenih likerjev, kar nekaj let pa je bil predsednik društva izdelovalcev medenih pijač za celo Slovenijo. Slovenski čebelarji so na tem področju v svetovnem kakovostnem vrhu in še šest let nazaj so vsako leto ocenili med 200 do 300 medenih pijač.

Zanimanje za ocenjevanje  je z uvedbo davčnih blagajn in trošarin po letu 2015 med ljubiteljskimi čebelarji popolnoma zamrlo. Večina teh pijač sedaj ponikne na sivem trgu, letos pa so se povezali s sejmom Agra in ocenili le 20 vzorcev medenih pijač, pove Marko, ki si še vedno prizadeva za oživitev ocenjevanja.

 Za penečo medico so sprejeli tudi pravilnik z natančnimi merili o vsebnosti alkohola, sladkorja in največje dovoljene količine žvepla, meja je pri 200 mg/l, podobno kot pri vinih posebne kakovosti. S to pijačo je prejšnja leta navdušil tako tuje kot domače goste, meni pa, da bi morala biti vsaj medica kot del stare slovanske tradicije na prodaj vsaj v boljših restavracijah. Kot pri vsaki novosti je dobil tudi posnemovalce, nad čimer se ne huduje, ker meni, da je zdrava konkurenca nujna. Slaba kakovost te pijače pa bi vrgla slabo luč na vse. Pri njeni pripravi novincem zato raje pomaga, storitveno  pa tako penine iz grozdnega kot medenega vina degoržira za druge. Sicer pa ima o posnemanju izdelkov na trgu izkušnje:

 Če bi danes naredil nov izdelek in to objavil na facebooku, ga bo že čez nekaj dni imel na trgu nekdo drug, vključno s podobno etiketo. Večina le kopira, le redki pa so inovativni in izvirni, a če hočeš zares uspeti, moraš biti drugačen od drugih«.

Najraje med veliko ljudmi

Izbor  medenih izdelkov Cesar pod zlato etiketo je bil širok, že preden se je njihov avtor začel s čebelarstvom ukvarjati poklicno. Poleg klasičnih medov in medice je začel dodajati v med še dodatke: cimet, ingver, borovnice, čokolado, lešnike, cvetni prah in matični mleček. Ker ima kar nekaj let izkušenj, ga danes marsikam povabijo na predstavitev tržnih izkušenj mladim kmetom in čebelarjem. »Najraje grem z izdelki na kmečke tržnice, kjer se obrne veliko ljudi, in na sejme po Sloveniji in tujini. Večkrat ko se pojaviš, bolje je, kupci te morajo spoznati. Kmetijsko ministrstvo me je nekajkrat povabilo na predstavitev Slovenije  na Zelenem tednu v Berlinu, sam sem bil tudi na Apimondiji v Ukrajini. Prodaja na dvorišču je bila do letos uspešna prek sodelovanja s turistično agencijo, ki je pripeljale goste na izobraževanje. To se je zaradi koronakrize zaustavilo, prav tako prodaja vrtcem in šolam, kjer se najhitreje obrnejo večje količine. Z izdelki sem bil prisoten tudi v nekaj prodajalnah po Sloveniji. Spleteno stran je še v nastajanju, promoviram pa se prek družbenih medijev. Prodaja za poslovna darila se je ustavila, le dve podjetji bosta letos nagradili delavce z našimi izdelki.

 Začetnikom pa svetujem, naj začnejo graditi trg po stopničkah najprej v lokalnem okolju, kjer se širi glas o izdelkih od »ust do ust« . V Sloveniji je največkrat mogoče slišati, da se nič ne izplača. Moj odgovor pa je, da obogatel čez noč s čebelarstvom ne boš, prinašajo pa izdelki iz medu z dodatki višjo dodano vrednost. «

 Ker z zaslužkom svojo dejavnost širi, pa bi bilo prav, da bi lahko na razpisih kmetijskega ministrstva kandidirali tudi samostojni podjetniki v kmetijstvu, saj jih je kar nekaj. Sam pa bo v tej dejavnosti vztrajali ne le pet let, kolikor je zahtevajo razpisi, temveč desetletje ali dve, sklene Marko Cesar.