Kmetija Grabnar, Ardro pri Raki na Dolenjskem

CVIČEK MORA BITI AROMATIČEN

Številne stare kleti, zidanice in druga ohranjena kmečka arhitektura na slemenih gričev od Smednika do Rake na Dolenjskem, v občini Krško, potrjujejo povezanost teh krajev z vinsko trto .V Raki pa je dom društva vinogradnikov in vinarjev edina ambasado cvička v državi, in pridelavi tega dolenjskega veseljaka nameni večino energije tudi družina Grabnar, iz vasice Ardro pri Raki. Takšni kmetij kot je njihova je danes ne le na Dolenjskem, temveč v celi državi le še za vzorec, saj se preživljajo s kmetijstvom oz. so kmečko zavarovani prav vsi štirje družinski člani: mama Nuška, oče Franci ter sinova Marko in Andrej, slednji je tudi mladi prevzemnik.

Oba sinova sta zaključila srednjo kmetijsko šolo Grm pri Novem mestu in vsi štirje v polni formi uspešno gospodarijo na sedaj 80 hektarjev veliko vinogradniško -živinorejsko kmetijo. Toda od prejšnje generacije Grabnar so nasledili le 16 hektarjev, za dobrih 40 hektarjev zemlje pa dobrih dvajsetih letih uspešnega dela dokupili, še 20 ha imajo v najemu. Posestvo sedaj obsega 17 ha vinogradov, 30 ha njiv, 15 hektarje travnikov in 18 ha gozda, v hlevu pa je vedno med 50 in 60 mladih govejih pitancev simentalske in charolai pasme. Čeprav je govedoreja na kmetiji pomembna, pa vsi štirje brez zadrege povedo, da so zaljubljeni v trto in vino, prav zato so se odločili, da bodo dali tej dejavnosti prednost. Francijev oče je imel le hektar vinograda, na kmetiji so pridelovali jagode, v hlevu so bile molznice, ki pa so jih leta 2000 opustili. Za prirejo mleka bi namreč morali veliko vložiti v nov hlev in molzišče in biti stalno prisotni v hlevu, sedanja kombinacija dejavnosti pa jim dopušča nekoliko več prostega časa. Zato sta se Nuška in Franci raje odločili za širitev vinogradov, odločilni korak v to smer je bil nakup sedmih hektarjev za nove vinograde leta 2003, ki sta jih postopno širila na sedanji obseg. Vinograde obdelujejo na več legah, najdlje so v 16 kilometrov oddaljenem Podbočju, drugi so na legah Lokvah, Rantovec, Drenovec, Veliki Trn, in vsi na dolenjski strani, da lahko pridelujejo cviček PTP ( s priznanim tradicionalni poreklom). Povprečna starost vinogradov je 15 let, v njih v posajene sorte v enakem sorazmerju kot jih mora biti v cvičku: največ , 60 odstotkov je žametne črnine, 20 odstotkov predstavljata modra frankinja in kraljevina, petino pa predstavljajo bele sorte, ki so jih za saditi čeli bolj intenzivno saditi v zadnjem obdobju, laški in renski rizling, aromatični sauvignon, rumeni muškat in traminec, avtohtoni rumeni plavec in sivi in beli pinot, vsi trije perspektivni za penine. Prihodnje leto bodo sadili še dva hektarja z žametno črnino in plavcem, za kar bodo sedanje terase preuredili v vertikalo. Povprečen strošek hektarja obnove na Dolenjskem pa je med 35.000 in 40.000 evrov.

VIKENDI OB VINOGRADIH

“Površine na Dolenjskem so izjemno razdrobljene, največ smo kupovali zaraščene površine ali manjše vinograde o zasebnikov, ki v zadnjem času vinogradništvo zelo opuščajo, ker po službah ni več časa za delo na zemlji. Vendar pa je je težava, da so na najboljših legah ob njih vikendi, tako da jih imamo sedaj štiri objekte, ti pa še niso niso izkoriščeni, enega smo že prenovili. Podobna je tudi razdrobljenost njivskih površin, ki jih imamo vse na ravnem, če hočeš združiti parcelne številke, ki jih je pet na samo dva hektarja . je treba plačati elaborat pri geodetu, kar je zelo drago, “pravi Nuška, ki ima kot izobražena ekonomista na kmetiji skrbi za vso “papirologijo”. Kmetija je uradno zavezanac za DDV.

Vinograde obdelujejo konvencionalno, po hektarju je 4500 trt, vsi so zatravljeni, gnojijo jih s hlevskim gnojem pri obnovah, kasneje pa vse mulčijo. Razen zelenih del in trgatve vsa dela opravijo sami. Letos, ko je vse prej,ker ni bilo nobene zime, so vse trte že obrezane. Zelo dobro so opremljeni tudi s stroji, zadnja leta so kupili kar tri nove traktorje, med njimi vinogradniškega, imajo pa tudi mulčar, predrezač, defoliator, vršičark, škropilnico. Z boleznimi ni večjih težav, jih pa povzroča jeseni vinska mušica, stalnica pa so v vinogradništvu tudi vremenske ujme, v letniku 2017 je bila pozeb in toča., zadnja dva letnika pa sta bila količinsko dobra, doda Andrej, ki pravi, da je praksa,pridobljena na kmetiji ,vredna več kot šolsko znanje iz knjig.

BREZ HLAJENJA V KLETI NI KAKOVOSTNEGA CVIČKA

V letniku pridelajo 250.000 litrov vina, a šele od leta 2o12 grozdje predelajo sami, prej so ga oddajali v klet KZ Krško, s katero pa so se razšli predvsem zaradi nizkih cen grozdja. da so se lahko odločili za samostojno pot na vinski trg, so med 2012 in 2017 izgradili svojo klet z zmogljivostjo 350.000 litrov vina , stala pa jih je 0,5 milijona evrov. Del sredstev za kletarsko opremo so pridobili z Andrejevo prijavo mladega gospodarja leta 2015, ko so nanj tudi prepisali kmetijo. Vso vino, stekleničijo, od tega predstavlja 95 odstotkov cviček v litrskih steklenicah, okrog pet odstotkov pa bela buteljčna vina. in ves letnik cvička jim uspe prodati do naslednje trgatve, kar je v sedanji ponovni krizi cvička uspeh. Dve tretjini vina prodajo največjim trgovskim verigam v Sloveniji, okrog tretjino pa gostinstvu po celi državi, medtem ko prodaje na dvorišču skorajda nimajo. Povprečno dosegajo za cviček pri trgovcih 1,5 evra oz 2 evra na polici. Stroški pridelave grozdja predstavljajo 40 odstotkov te cene, ostalo pa stekleničenje. Pot na trg, na katerem so dokaj novi, si utirajo predvsem z visoko kakovostjo vin, pri čemer jim nedvomno pomaga nova tehnologija v kleti.

” Zelo se trudimo, da je naš cviček bolj aromatičen, saden. Ker je bilo že nekaj trgatev vroče tudi na Dolenjskem, trgamo žametovko zjutraj in jo pred stiskanjem po potrebi nekaj ur hladimo. To nam omogočajo hladilne naprave v kleti in vinifikatorji, ki omogočajo nadzorovanje temperature med vrenjem, brez česar danes v kleti ni mogoče delati, “pravi Franci, ki meni, da je izboljšanje kakovosti  cvička eden od glavnih načinov za izhod iz sedanje krize tega značilnega regionalnega posebneža in dvig njegove cene.

Pričakuje, da se bo ta za profesionalne pridelovalce zvišala tudi na račun umika neprofesionalnih vinarjev iz trga, ki v slabo opremljenih kleteh ne morejo zagotoviti ustrezne kakovosti, hkrati pa s ponudbo od 1,5 pa vse do 0,5 evra navzdol cvičku nižajo cene. Da bi bila kakovost cvička v prihodnje še boljša , se je šest večjih dolenjskih vinarjev povezalo v evropski projekt pod okriljem KGZ Novo mesto in Kmetijskega inštituta Slovenije, v okviru katerega bodo prilagodili kakovost cvička zahtevam modernim pivcev.

Za prihodnost pa družina Grabnar načrtuje večjo ponudbo belih sortnih buteljčnih vin, zlasti laškega rizlinga ki doživlja ponovni razcvet na trgu v Avstriji, tako kot zeleni silvanec, oba dajeta na Dolenjskem odlično kakovost. Del dopolnjene ponudbe bodo predstavljale tudi roseji iz žametovke in penina, v kateri bo tudi rumeni plavec, samostojno pa kletarijo tudi odlično kraljevino, medtem ko ugotavljajo, da se kljub trudu vinarjev modra frankinja na slovenskem trgu še ni prijela.

Marko je v kleti že opravil izpit z odličnim eksperimentom- dobrih 200 litrov laškega rizlinga letnika 2015 je kletaril kot oranžno vino. Maceriral ga je kar en mesec, in je v bariku še vedno brez žvepla z 14,2 odstotka alkohola. Vino je tako bogato, da je les samo poudaril njegovo strukturo, zato čaka naprave kupce oz. gostinca, ki bo to znal prepoznati in ponuditi pravim gostom.

BIKCI ZA LIBANONSKEGA KUPCA

Večji del dohodka na kmetiji Grabnar predstavlja vinogradaništvo oz. vinarstvo, kjer so uspešni, ker vse delajo sami, dohodke pa dopolnjujejo z živinorejo, kjer pa dohodkovno niso tako zadovoljni. V turnusu redijo med 50 in 60 bikcev, simentalcev, ki jih kupijo na Madžarskem pri teži 200 kilogramov in jih redijo do 700 kilogramov. Krmo zanje pridelajo na 15 hektarjih travinja, tako seno kot travno silažo, kot koruzno zrnje, v obrok dodajo še sončniče tropine in vitanime. Pri sedanji ceni 750 evrov za mladega bikca in ceni od 1,9 evra do 2,15 za kg žive teže, se prieja komajda izplača, pravijo, zato kupce poiščejo nekaj mesecev pred ko ciljno težo bikcev. Najslabše izkušnje imajo z avstrijskimi kupci, najbolj zadovoljni pa so bili zadnja leta z kupci iz Libanona, kamor odpeljejo žive živali z ladjo prek iz Luke Koper. Ker za zdaj vsi delajo vse, še ne vedo, ali se bo z govedorejo morda v prihodnje ukvarjal Marko, vendar pa načrtujejo, prehod na ekološko rejo živali. Sedanji hlev, živali so sicer v njem proste, ni najdonosnejši, zato načrtujejo ureditev izpusta v za živali, da bi bila prireja mesa nekoliko bolj donosna pa tudi morda nadgradnjo s predelavo, vsaj razsekovlanico mesa in prodajo ekološkega govedine v Sloveniji. Franci namreč sklene, da je za kupce v tujini zelo težko prirediti kakovost mesa, ki ga zahtevajo, za italijanske imajo bikci vedno prenizek, za slovenske pa previsok delež maščobe. Znanec, ki vozi slovenske živali na Nizozemsko in drugo, v Slovenijo pa od tam meso m je rekel, da bi sam zanesljivo postal vegetarijanec, če bi moral sam jesti to uvoženo meso, sklene Franci Grabnar dejstva o kakovosti uvoženega mesa na slovenskem trgu.

Marko Grabnar