Desetletna želja imeti dovolj svojih ekoloških jabolk
Ekološko sadjarstvo in sokovi Trstenjak, Ljutomer
Janez Trstenjak je začel kmetovanje in svojo edinstveno podjetniško pot na vinogradniški kmetiji svojega očeta, v Stročji vasi pri Ljutomeru. Končal je srednjo kmetijsko šolo v Rakičanu, svojo vizijo pa začel uresničevati leta 1998 z očetovim grozdjem, ki ni bilo primerno za vrhunsko vino. Iz njega je stisnil sok in ga prodal prej kot oče vino tistega letnika. Po dobrem četrtletju rasti kmetije s 15 hektarji sadovnjakov in podjetjem, ki na leto predela pol milijona kilogramov sadja, se lahko ozre po bogatih rezultatih dela. Zraslo ni samo okrog 50.000 sadnih dreves, temveč model kmetije, ki temelji polovično na prodaji svežih jabolk, z drugo polovico pa na prodaji sokov in storitvenem stiskanju sadja. Medtem ko razvija nove izdelke, pot usmerja skupaj z družino in petimi zaposlenimi k svoji viziji – biti odvisen samo od svojih ekoloških jabolk. O prodaji na tuje pa sploh ne razmišlja, saj v Sloveniji ekološkega sadja in sokov še vedno primanjkuje.
Po prvem soku in »eko« sadovnjaku, nad katerim pa oče ni bil preveč navdušen, je naredil Janez pravi poslovni načrt. Nasad petih hektarjev jagodičja (ribez, bezeg, josta, kosmulje) na ravnici so izkrčili in posadili leta 2001 jablane (za integriran način pridelave) standardnih sort idared, mutsu, elstar in druge ter se začeli vzporedno ukvarjati s predelavo v sokove. Drugi del zemljišč je čakal na preusmeritev v ekološko pridelavo. Za del sadovnjakov je prejel prvi eko certifikat 2009, od leta 2019 je ekološka celotna kmetija. Poleg jablan imajo posajenih še nekaj sto dreves drugih sadnih vrst za dopolnitev okusov sokov – marelice, breskve, hruške, asimine – in nekaj kostanjev.
»Za ekološko pridelavo sem se odločil potem, ko sem nehote na zelenici poškropil z glifosatom še jablano. Jabolka iz tega drevesa niso imela nikoli več dobrega okusa.«
ZAČETEK S POSLOVNIMA ANGELOMA
Začetek je bil težaven, pojasni Janez: »Na majhni kmetiji nisem imel finančnih sredstev. Leta 2001 sem naročil prve sadike dreves, te sem dobil, kredita za njihovo poplačilo pa ne. Takrat mi je prvič priskočil na pomoč poslovni angel (kot se imenuje eden od modelov sovlagateljstva). Istočasno smo pripravljali vsa ostala zemljišča, jih začeli čistiti in usmerjati v ekološko pridelavo.
Začetek je bil težaven, pojasni Janez: »Na majhni kmetiji nisem imel finančnih sredstev. Leta 2001 sem naročil prve sadike dreves, te sem dobil, kredita za njihovo poplačilo pa ne. Takrat mi je prvič priskočil na pomoč poslovni angel (kot se imenuje eden od modelov sovlagateljstva). Istočasno smo pripravljali vsa ostala zemljišča, jih začeli čistiti in usmerjati v ekološko pridelavo.
6,5 hektarja sadovnjakov je na naši zemlji, 8,5 hektarja pa v najemu od državnega sklada kmetijskih zemljišč. Od njega sem dobil v najem štiri hektarje 20 let zapuščenih zemljišč, ki jih nihče ni hotel, v kraju Globoka. To je poleg Nunske Grabe, kjer so znane in dobre, vendar strme vinogradniške lege. Delo tam je težavno, a sem vedel, da tukaj sadje le izjemoma pozebe. Naložba se ni nikomur izplačala, bolj kot sem računal, slabše je izgledalo. Takrat mi je priskočil na pomoč poslovni angel že drugič – to je bil podjetnik Janez Smolkovič iz Ljutomera. Kasneje je svoje podjetje prodal in se preusmeril v ekološko vinogradništvo.«
Sadovnjak v Globoki so sadili med korono. Iz zemljišča so najprej odstranili humus in ga na koncu vrnili nazaj, kar je bilo najdražje, ter razbili tudi lapor.Naložba je stala 100.000 evrov po hektarju oz. 400.000 evrov s sadikami in opremo. Na razpisu je dobil 52 % nepovratnih sredstev.
Leta 2022 in 2023 so sadili še zadnji, 6,5 hektarja velik sadovnjak na Veščici. Zanj je naročil poleg znanih sort topaz in carjevič še prav posebne ekološke, na mraz bolj odporne sorte, za katere v Sloveniji v glavnem še nismo slišali. Te so natyra, fujion, elipsa (nadgradnja topaza), opal, allegro, santana, smeradla (primerna za alergike), lucy, lili beat, rubelit in sirius (za sok). Najbolj všeč mu je za sok najboljša natyra, ki je sladko-kisla in izboljša sok iz vseh drugih jabolk. Elipso je dobil kot razvojni sadovnjak še pod šifro. Po navadi je vnaprej posadil nekaj sadik in jih preizkušal. Kupil jih je v različnih evropskih drevesnicah, ker pri naših manjših eko drevesnicah ni želel tvegati pojava klasičnih bolezni.
In kakšne so izkušnje z navedenimi sortami po nekaj letih? Kljub temu da so odpornejše, brez težav ne gre. Rak koreninskega vratu mu je že po treh letih uničil prva drevesa topaza. Prav tako se je pojavil nekoliko manjši jabolčni zavijač, ki v teh nasadih ne bi smel biti prisoten. Že v začetku junija se zapiči v jabolčno muho in potem plod odpade, škodo pa dela tudi marmorirana smrdljivka.
»Že sedem let prenavljamo nasade, deset hektarov je mlajših od treh let. V letu 2016 in 2017 je bila pozeba, le 2019 je bil večji pridelek. Na 15 hektarjih bi moralo biti 500 ton jabolk, a sem zadovoljen s pridelkom 30 ton po hektarju. Vsi pozabljajo, da je treba na prvi pridelek čakati štiri do pet let in vmes sadovnjak škropiti in obdelovati, kar ni enostavno. Največ sredstev v vseh letih smo na kmetiji namenili novim nasadom, namakanju, oroševanju in predelavi. Leta 2008 sem se vključil tudi v shemo za mladega prevzemnika. Od leta 2002 do sedaj sem sodeloval na 21 razpisih in bil zavrnjen le na treh. Pri tem nam je bil v veliko pomoč strokovnjak za vinogradništvo, sadjarstvo in ekološko kmetijstvo Miran Torič iz KGZ Murska Sobota. V kmetijo smo vložili štiri milijone evrov, polovica je bilo sofinanciranje s sredstvi iz razpisov, pol pa iz zaslužka kmetije in bank,« opiše s številkami rast kmetje Janez Trstenjak.
SADOVNJAKI, PRIPRAVLJENI NA VSE UJME
Po hektarju je posajenih 3000 do 3200 dreves, na vzgojno obliko ozko vreteno, da se dreves ne obremenjuje preveč, povprečno s 120 plodovi. »Po lanski slabi letini so drevesa letos bogato cvetela, zato je bil najpomembnejši ukrep redčenje,« je bil še pred aprilskim mrazom prepričan največji prleški sadjar. »Stroj za redčenje sem si po originalu Darwin naredil sam, kupil sem le originalne nitke. Za delo na 45-odstotnem naklonu in več je težko dobiti stroje, zato si jih prilagajam sam, kar mi je v veliko veselje. V sadovnjakih mi suša ni delala težav, pri pozebah pa je bila največja težava zavarovalnica, a ne premija, temveč da odškodnina ne zadošča za preživetje. Odkar so nasadi opremljeni z najnovejšo tehnologijo, ne zavarujem več in sem brez teh težav.«
V najbolj strmem sadovnjaku v Globoki so uredili drenaže in pod njim zalogovnik vode za oroševanje in zalivanje. Vsi sadovnjaki so pokriti z mrežo, in sicer 1,5 hektarja z mrežo »keep and touch«, ki zapira nasad tudi ob strani in se zapira kot zavese. Drobne luknjice na mreži preprečujejo prehod metuljčku jabolčnega zavijača, zato težav s črvivostjo plodov ni več. Proti pozebi je na najbolj ogroženih površinah urejeno oroševanje. Kjer predstavlja slana srednje veliko nevarnost, pa jo zadnja tri leta preprečuje najnovejša pridobitev – vetrna naprava, kupljena v Novi Zelandiji. Postavljena je na višini osmih metrov, po prostoru se ne premika, ampak se počasi obrača ter iz višine 50 metrov vleče toplejši zrak in ga potiska k tlom. Naprava je primerna za preprečitev škode zaradi slane, ne pa proti večjemu mrazu. Pokrije tri do štiri hektarje, stala pa je 38.000 evrov.
Zaščitno sredstvo pred boleznimi v eko sadjarstvu je žveplo, baker je dovoljen le do cvetenja, k odpornosti dreves pa veliko pripomorejo sredstva za krepitev odpornosti in boljšo prehranjenost, npr. alge. V nasadih so tudi feromonske vabe. So pa morali izkrčiti hektar sliv, ker ni bilo ekoloških sredstev za grizlico. Gnoj pride iz ekološke kmetije Kosec, tropine pa kompostirajo v jamah pet let. Kompost zori eno leto in ga vsako drugo leto dodajajo vsem drevesom. V sadovnjakih opravijo še zeleno gnojenje, v njih pa ostanejo tudi vsi rastlinski ostanki. Energetski krogotok je urejen še v predelavi. Imajo svoj gozd, a že nekaj let kurijo pečna lesne sekance iz jablan, ki so jih posekali ob obnovi sadovnjaka.
»Odkar nimam več posajenih standardnih sort mi izmenjava sonca in dežja ne povzroča več stresa. Nisem odvisen le od pridelka jabolk najvišje namizne kakovosti. Vem, da bom lahko tudi tista nekoliko nižje kakovosti uporabil za sok ali kis. Namizna jabolka prodajamo v glavnem v svoji prodajalnici doma. Pošalim se, da gre skozi vrata s širino 90 centimetrov 90 ton na leto, in pod dva evra ne gredo z dvorišča. Z nobenim grosistom nočem sodelovati, ker vsi iščejo načine nižanja kakovosti za zbijanje cene.«
ZMAGA NEZDRAVE KONKURENCE, LETOS NOVI IZDELKI
Za prodajo jabolk in sokov je imela kmetija Trstenjak prodajalno v Novih Jaršah in na Škofljici, ki so ju opustili, še vedno pa prodajajo na kmetiji Dovč v Savljah. Ko si je Janez omislil prodajo jabolk in sokov v avtomatih, je bil prepričan, da ima zmagovalno zamisel, a se v slovenskih razmerah žal ni potrdila – zaradi dobesedno nezdrave konkurence. Skupaj s kmetijo Mulej, ki je vanje dodala sendviče in jogurte, so postavili po Ljubljani 15 prodajnih avtomatov. K sodelovanju so obe kmetiji povabili tudi na pediatrični kliniki, in ker ima ponudba zdrave hrane prednost, so jima ponudili nekoliko nižjo najemnino. To ni bilo po volji ponudnikom, ki so bili tam prej s standardno ponudbo v avtomatih. Na njihov pritisk so jima zvišali najemnino, zato sta se od tam poslovila. Sedaj imajo samo še tri prodajne avtomate. Na trgu pa bodo že letos novi izdelki: smoothiji, zelenjavne juhe, za restavracije in šole v steklenicah in »bag in box« embalaži. Pogodbo mu je uspelo podpisati tudi za cider in za jabolčno pivo. Slednje bo na trgu že poleti, cider bo iz konvencionalnih jabolk. Raste tudi prodaja jabolčnega kisa, letos ga bo šlo med kupce v trgovski verigi že 90.000 litrov.
14 VRST SOKOV IN TRI BLAGOVNE ZNAMKE
Medtem ko Janez Trstenjak razlaga potek del na kmetiji, žena Nataša z viličarjem naloži sokove na tovornjak. »To delo zelo rada opravljam,« pove v Prlekijo priseljena Ljubljančanka. Po poklicu je vzgojiteljica in drugi steber te velike sadjarske kmetije, na kateri je zelo pomembno usklajevanje družinskih in poslovnih obveznosti.
S predelavo sokov se prav tako ukvarjajo od začetka in jo razvijajo vzporedno, prek podjetja Bio Dan. Janez se je nad njo navdušil na avstrijskem Štajerskem že leta 1995, v podjetju za predelavo eko sadja v sokove Kochauf. Tam se je predelave sadja tudi naučil. Vrhunec predelave je med 15. avgustom in 15. decembrom.
V ponudbi imajo 14 vrst sokov pod tremi blagovnimi znamkami: pod imenom kmetije Trstenjak gre na trg osnovni jabolčni sok. Z etiketo »Dere sen jaz mali bija« je sok jabolk iz visokodebelnih travniških nasadov. »Ta jabolka niso eko, a jih najraje kupim, ker vem, da niso škropljena. Sok iz njih pa si želi največ strank, ker mu ni nič dodano in nič odvzeto. Je bolj kislo-sladkega okusa. Travniška jabolka industrijske kakovosti plačam vedno dva centa več kot zadruga, lani je bila odkupna cena 25 centov/kg, a v slabi letini jih ni bilo veliko.«
Večina sort, zlasti plantažnih jabolk, je za sok presladkih, zato jim je treba dodati kislino. Vse sokove s pasterizacijo stabilizirajo. Iz ekološkega sadja pa gre na trg sok pod etiketo Ekogrünt. Kupci lahko njihove sokove v trgovini kupijo pod trgovsko znamko »Radi imamo domače«.
Rdečo peso kupijo na ekološki kmetiji Pukšič, grozdje odkupujejo le tisto iz brajd (izabelo, jurko), okrog 30 ton na leto in bi ga še več. Tega soka se ne da ponarediti. Poleg tega stisnejo še veliko sokov storitveno za druge pridelovalce. Lani je bilo na primer veliko aronije.Ker s sokovi oskrbujejo poleg trgovin še šole, vrtce, gostinstvo, mora imeti v ponudbi širok izbor okusov, sicer bi izpadel iz njihove nabavne mreže. »Za gostinstvo moram dokupiti ekološke pomaranče v Španiji. Jagode kupujem v Avstriji, marelice pa v Italiji. Marsikdo ob tem obrne oči, a v Sloveniji je težava kakovost, pridelovalci pogostokrat zmešajo skupaj dobro in slabo sadje. Iz Avstrije dobim jagode zadnjega obiranja, ki so drobnejše, a najbolj sladke.«
Dobro se je prijela prodaja jabolčnega soka iz ingverjem, to super živilo dobre kakovosti prihaja iz Peruja.»V koronskem obdobju smo se naučili, da sokov ne polnimo vnaprej v manjšo embalažo, ampak ga raje dobro skladiščimo oz. napolnimo v nekaj stolitrsko embalažo. Tik pred zaprtjem gostinstva smo namreč napolnili pol milijona steklenic za gostinstvo, prodaja pa se je povečala v trgovinah in bi jih potrebovali v litrski embalaži. Pasteriziranih sokov seveda ni mogoče pretakati.«
Zadnja naložba v predelavo je nova polnilnica, vredna 115.000 evrov in z zmogljivostjo polnjenja 1500 litrov na uro. Zaradi higienskih predpisov pa še vedno ne morejo uporabljati vračljive embalaže.Za liter soka iztržijo na trgu od enega do štiri evre, o izvozu, s čimer imajo že tudi izkušnje, pa ne razmišljajo več.
»V Sloveniji najde kupce vse sadje, ekoloških sokov je premalo. Predvsem pa si želim zagotoviti v svojih nasadih dovolj svojega ekološkega sadja, da bom neodvisen,« sledi naprej svojemu cilju družina Trstenjak.