Evropska komisija je pripravila študije o potrebah po financiranju v agroživilskem sektorju v vseh članicah, predstavljamo pa vam ključne ugotovitve 83 strani obsegajoče študije o Sloveniji, ki daje v pogled v razumevanje ključnih naložb, razpoložljivost kapitala in finančni primanjkljaj.

Analiza temelji na rezultatih dveh celovitih in reprezentativnih raziskav na ravni Evropske unije, zvedenih v letih 2018 in 2019. To sta bila finančni pregled (fi-compass) o potrebah in dostopu do finančnih sredstev kmetijskih podjetij v Evropski uniji ter raziskava finančnih potreb kmetijskih gospodarstev in živilskopredelovalnih podjetij Evropske unije. Poročilo ne upošteva vpliva trenutne krize na zdravje, COVID-19, učinka kakršne koli nove podporne sheme, ki jo je vzpostavila država članica, ali sprememb pravne podlage ali politik v Evropi za ublažitev krize, saj so raziskave in razpoložljivi podatki zajeli obdobje pred izbruhom koronavirusa.

FINANČNI PRIMANJKLJAJ ZA KMETIJSKI SEKTOR V SLOVENIJI

Naložbe za kmetijstvo v Sloveniji so v porastu. V letu 2018 znaša 49 odstotkov bruto dodane vrednosti sektorja (BDV) sektorja bruto osnovni kapital GFCF (ta meri vrednost pridobitev novih ali obstoječih osnovnih sredstev. Uporablja se kot merilo zato, koliko nove dodane vrednosti v gospodarstvu vložijo in ne porabijo) in je nad povprečjem EU 28. Naložbe pospešuje več dejavnikov: posodobitev opreme in strojev, povečanje proizvodnje in povečanje produktivnosti, nakup kmetijskih zemljišč in zmanjšanje učinkov podnebnih sprememb. Najbolj izstopajo mlekarstvo, vinarstvo in sadjarstvo.

Skupna kmetijska politika (SKP) ima z neposrednimi plačili in podporo naložbam iz programa razvoja podeželja (PRP) pomembno vlogo pri pospeševanju naložb v posodobitvah v kmetijstvu. Med letoma 2015 in 2019 je bilo za naložbe v kmetijstvo in zagonsko pomoč mladim kmetom zagotovljenih več kot 190 milijonov evrov.

Kmetije v Sloveniji večinoma zaprosijo za kratkoročno bančno financiranje, kažejo rezultati anketne raziskave. To povpraševanje po kratkoročnih finančnih sredstvih je v nasprotju z dolgoročnejšo naravo opredeljenih gonilnih naložb in kaže na težave slovenskih kmetov pri dostopu do posojil z daljšo ročnostjo. Ugotovitve raziskave kažejo, da je bil dostop do finančnih sredstev za kmete v Sloveniji večji problem kot kjerkoli drugje v EU 24. Dostop do zemljišč je tudi v Sloveniji pomembno vprašanje.

Velika večina (približno 80 odstotkov) kmetijskih proizvajalcev uporablja storitve ene banke (Deželna banka Slovenije), ki ima bazo komitentov večinoma med kmetijskimi gospodarstvi, kmetijskimi zadrugami in agroživilskimi podjetji. Bančni produkti so na voljo kmetom brez kreditne in poslovne zgodovine. Kmetom, ki nimajo poslovne ali kreditne zgodovine, ali nimajo stabilnih poslovnih odnosov z banko, banke pogosto ponujajo standardne finančne produkte, kot so potrošniška in hipotekarna posojila. Slovenski sklad za regionalni razvoj podpira regionalni in podeželski razvoj, vključno z zagotavljanjem posojil z ugodno obrestno mero in daljšimi ročnostmi, vendar je v kmetijskem in živilskem sektorju po poročanju uporaba instrumenta precej nizka, deloma zaradi omejenega proračuna.

foto: Klara Nahtigal

Finančni primanjkljaj v kmetijskem sektorju je v celoti ocenjen na 952 milijonov evrov, kar se nanaša predvsem na dostop do dolgoročnega financiranja. Majhne kmetije imajo največ težav pri dostopu do financ. Med kmeti, ki so zaprosili za posojila, je bilo približno 17 odstotkov vlog zavrnjenih, medtem ko med kmeti, ki niso zaprosili za posojilo, približno 17 odstotkov tega ni storilo zaradi strahu, da bi jih banke zavrnile.

V raziskavi o finančnem pregledu (fi-compasss) so bila določena kratkoročna posojila do 18 mesecev, srednjeročna posojila od 18 mesecev do pet let, dolgoročna posojila nad pet let. V raziskavi o finančnem pregledu, na kateri temeljijo ocene, so kmetije razdelili v tri kategorije po velikosti: majhne (pod 20 hektarjev), srednje velike (20–100 hektarjev) in velike (nad 100 hektarjev). V Sloveniji je bilo v letu 2016 manj kot šest odstotkov kmetij nad 20 hektarjev.

Pomanjkanje kreditne zgodovine v povezavi s pomanjkanjem knjigovodske in poslovne zgodovine je pomemben vzrok finančnega primanjkljaja zlasti za mlade kmete, ki prav tako nimajo dobro vzpostavljenih odnosov z bankami. Poleg tega pomanjkanje zavarovanj in ustreznih poslovnih načrtov skupaj z nizko odplačilno sposobnostjo še poslabša težave pri dostopu do financiranja, zlasti za majhna kmetijska gospodarstva. Poleg tega koncentracija ponudbe znotraj ene banke in pomanjkanje zanimanja za ponudbo med drugimi bankami, ki raje delajo z manj tveganimi in donosnejšimi strankami, pomeni zelo omejeno izbiro zagotavljanja finančnih sredstev kmetom. Prav tako lahko visoki stroški odobritve kredita in obremenjujoči upravni postopki kmetom preprečijo, da bi zaprosili za posojila. To lahko dopolni pomanjkanje finančne pismenosti, kar lahko privede do tega, da kmetje niso pripravljeni razpravljati o svojem finančnem stanju ali ne morejo pripraviti potrebne dokumentacije.

NA BANKAH NAJVEČKRAT ZAVRNJENI MLADI KMETJE

Kmetijsko-prehrambeni sektor so značilni visoki pridelovalni stroški in nizke prodajne cene skupaj s težavami pri dostopu do trgov in prodajalcev na drobno. To odraža šibko vrednostno verigo, močno konkurenco uvoženih živil in slabšo sposobnost vodilnih proizvajalcev agroživilskih izdelkov, da delujejo z nizkimi maržami. Kljub temu so se v letih 2016 in 2017 bruto naložbe v slovenski agroživilski dejavnosti povečale za 205,8 milijona evrov. Kot posledica gospodarske krize je sledil upad za približno 59 odstotkov med letoma 2008 in 2015. Naložbe v sektorju pospešujejo posodobitev opreme, strojev in naprav, naložbe za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb in povečanje proizvodnih zmogljivosti. Pomembno gonilo je tudi razvoj novih izdelkov, namenjen nišnim izdelkom za lokalne porabnike in vstop na nove trge. Med letoma 2008 in 2017 se je število podjetij v slovenskem agroživilskem sektorju povečalo za skoraj 150 odstotkov, kar večinoma pojasnjujejo številni kmetije, ki so začeli izvajati dejavnosti, povezane s predelavo lastnih pridelkov ali iz lokalnega območja.

Kmetijsko-živilska podjetja večinoma najemajo kratkoročna posojila. Analiza ugotavlja, da je velik interes za kratkoročna posojila lahko odraz velike potrebe po obratnem kapitalu, kar je v nasprotju z bolj dolgoročno naravo naložb. Verjetno je, da povpraševanje po kratkoročnem financiranju kaže na težave slovenskih kmetijsko-živilskih predelovalcev pri dostopu do dolgoročnih posojil. V tem okviru je bilo ugotovljeno, da je podpora naložbam, zagotovljena s PRP, pozitivno vplivala na naložbene odločitve mnogih agroživilskih podjetij, zlasti malih.

Finančni primanjkljaj v živilskem sektorju pa je ocenjen na 127,5 milijona evrov. Majhna kmetijska prehrambena podjetja (do 50 zaposlenih) imajo največ težav pri dostopu do finančnih sredstev, zlasti pri dolgoročnih posojilih. Stopnja zavrnitve vlog za posojila znaša 11 odstotkov, rezultati raziskave v agroživilstvu pa kažejo, da desetina agroživilskih podjetij bank ni zaprosila za posojilo zaradi strahu pred zavrnitvijo.

Nizke marže številnih živilskih podjetij sprožajo dvome o njihovi odplačilni sposobnosti. Posledično imajo banke omejen interes za posojanje malim podjetjem v sektorju. Drugi dejavniki primanjkljaja v financiranju kmetijsko-živilskih podjetij vključujejo pomanjkanje zavarovanja s premoženjem, pomanjkanje kreditne zgodovine, zahteven postopek za vlaganje posojil in pomanjkanje finančnega opismenjevanja zagonskih podjetij. Poleg tega so pogoji za posojila pogosto neugodni in niso prilagojeni posebnostim agroživilskega sektorja. Največkrat zavrnjeni segment so zagonska podjetja in mladi kmetje, ki želijo začeti s predelavo izdelkov.

PRIPOROČILA

Za zagotovitev boljšega dostopa kmetov do finančnih sredstev bi lahko razmislili o številnih predlogih. V Sloveniji bi lahko rezultate dala vzpostavitev jamstvenega instrumenta z viri EKSRP, ki bi lahko izboljšal dostop do posojil za najbolj prizadete tržne segmente (majhne kmetije in mladi kmetje), zmanjšal zahteve po zavarovanju in do neke mere financiral stroške. Prav tako bi lahko to spodbudilo druge banke, da vstopijo v sektor in začnejo financirati kmete. Potrebno bi bilo razmisliti tudi o posojilnem instrumentu za delitev tveganja iz Sklada za razvoj kmetijstva in podeželja (EAFRD), saj bi ta združil zagotavljanje tveganja kritja z zmanjšanjem stroškov financiranja. Tak instrument bi lahko bil učinkovit tudi pri spodbujanju daljše ročnosti posojil. Preferencialna posojila so prav tako že na voljo kmetom, vendar je bilo zanje malo zanimanja tudi zaradi proračunskih omejitev. Hkrati se kmetje, zlasti mladi, soočajo z višjimi stroški financiranja, kot jih imajo podjetja v drugih sektorjih.

Posebni mikrokrediti bi lahko izpolnili potrebe večjega števila malih podjetij z zahtevami po majhnih zneskih posojil. Pri vseh zgoraj omenjenih finančnih instrumentih bi lahko ponudili možnosti, ki jih ponuja nov pravni okvir, kot so kombinacija finančnih instrumentov, nepovratna podpora in subvencioniranje obrestnih mer, financiranje nakupa zemljišč za mlade kmete in samostojna sredstva za financiranje obratnega kapitala. To bi bile morda zanimive možnosti za povečanje učinkovitosti finančnih instrumentov, ki so na voljo za male kmetije, mlade kmete in nove pristopnike v kmetijstvu. Koristna bi bila tudi tehnična pomoč za izboljšanje finančne pismenosti kmetov, digitalnih znanj in vodstvenih spretnosti. Kmetje pogosto ne poznajo spletnega bančništva in pomanjkanje digitalnih znanj jim preprečuje uporabo vse večje ponudbe spletnih storitev. Boljše razumevanje kmetijskega sektorja bi lahko pomagalo premagati ovire, ki jih povzroča pomanjkanje sektorskega znanja v bankah, in to bi lahko zagotovilo vstop novih igralcev pri zagotavljanju finančnih sredstev za kmetijstvo.