Majda Odlazek iz Osredka nad Krmeljem na Dolenjskem je med najstarejšimi naročniki in bralci Kmečkega glasa, ki ga pri pravkar dopolnjenih 88 letih še vedno redno prebira. Najprej ga prebere na hitro, potem pa »vse po vrsti«, najraje pa zgodbe iz Pisane njive. Kdaj natančno je prišel časopis v družino, pa niti ne ve, ker ga je »podedovala skupaj s posestvom«, na katerem sedaj živi z družino svojega predzadnjega sina. Zato pobrska po svojem spominu in predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki se je začela v Ravnah nad Šentrupertom.
Njeno življenje je poleg življenja na podeželju dvakrat zaznamovala velika družina. Odraščala je v družini z enajstimi otroki, dva sorojenca sta umrla že v otroštvu, med štirimi sestrami je sama najstarejša in tudi vse tri ostale so še žive ter živijo od Raven do Ljubljane. Oče je bil čevljar in z njim sta delala tudi dva brata, mama pa je delala na manjši kmetiji, na kateri so pomagali tudi vsi otroci. Majda je tako od nekdaj navajena vseh kmečkih opravil. »Včasih smo kosili in želi ročno ter imeli le nekaj krav, prašičev in kokoši. Sedaj pa berem v Kmečkem glasu o kmetijah, ki imajo 200 ali celo več krav, ogromne in drage hleve, potrebujejo svoje bazene za mleko, da si vse skupaj težko predstavljam.«

HLAČE SO SPLAVALE PO SAVI …
V času njenega odraščanja tedanje generacije niso imele možnosti dolgotrajnega šolanja, tudi z Majdo je bilo tako. Po še ne končani osnovni šoli je morala poprijeti za delo. Ko je pri dobrih 20 letih spoznala moža in se poročila, se je preselila v Zagorje, ostala doma in rodila kar devet otrok, ob katerih ji dela ni zmanjkalo in prav vsi še živijo. Mož je delal v rudniku v Zagorju, kjer so živeli najprej v bloku v manjšem stanovanju, zatem pa v večjem v hiši. Ker plača za tako veliko družino ni bila dovolj, je mož še pomagal okoliškim kmetom in tudi sama je poprijela za dodatna gospodinjska dela. Tako se spomni, da je rudarske obleke prala v Savi, saj pralnih strojev v tistih letih še ni bilo. Nekega dne se ji je zgodilo, da so ji ene od hlač splavale po reki. »Ampak za njimi pa nisem skočila,« pove hudomušno, saj ima za svoja leta še dober spomin in zdravje.

EN ČASOPIS, DVA PRIIMKA
Iz Zagorja se je številčna družina Odlazek leta 1983 preselila v Osredek nad Krmeljem, kjer je Majda podedovala manjše posestvo po teti Ani Podlogar, ki ni imela potomcev. Časopis so imeli še dolga leta prijavljen na njen priimek, kar je zmedlo enega od novih poštarjev. Šele po tem, leta 2008, so spremenili naslov na priimek Odlazek. Celotno posestvo – z eno njivo, nekaj gozda in travniki – je veliko okrog tri hektarje, iz teh krajev pa imajo približno enako daleč, dobrih 20 kilometrov do Sevnice, Radeč in Trebnjega.
V Osredku nad Krmeljem, na dobrih 500 metrih nadmorske višine, je živih še okrog deset kmetij. Majda je tukaj na začetku še imela bika in kravo, nekaj prašičev in kokoši. Zanje je pridelovala krmo ter za družino zelenjavo na vrtu. Ker je bila rojena na kmetiji, zanjo selitev iz Zagorja nazaj na podeželje, pravi, ni bila težka. Brez moža je sedaj že več kot tri desetletja, od leta 1991.
Sedaj za Majdo največ skrbi predzadnji sin. Njegova žena in Majdina snaha Irena pa pripoveduje: »Delovna mesta v okolici so se v glavnem zaprla, tako ni več obrata Lisce v Krmelju. Mož Vladimir je izgubil zaposlitev z zaprtjem rudnika Hrastnik. Kot bivši rudar se je prekvalificiral v samostojnega podjetnika v gradbeništvu. V glavnem se ukvarja z notranjo prenovo hiš. Sama sem se v ta kraj preselila na začetku 90. let iz Litije, kjer sem bila najprej zaposlena v predilnici, se vmes šolala na gospodinjski šoli v Zagorju, ob rojstvu treh hčera pa ostala vmes nekaj časa doma. Od leta 2007 do 2012 sem raznašala časopis po okoliških krajih za časopisni hiši Dnevnik in Delo. V zadnjih nekaj letih se je branje na papirju zelo zmanjšalo. Večino novic berejo ljudje kar iz telefona, čeprav je na Kmečki glas še naročenih nekaj tukajšnjih kmetij. Sedaj se ukvarjam s papirologijo za moževo podjetje.«

OBKROŽENA Z DRUŽINO
Majda je še vedno obkrožena z veliko družino, vseh devet otrok je še živih in se radi vračajo na praznovanje družinskih praznikov, po navadi kar na piknike, ki jih priredijo v tem mirnemu okolju tako pozimi kot poleti, ko se zbere cela širša družina. Majda ima namreč sedaj že kar 17 vnukov in šest pravnukov, sedmi pa je že na poti. Dve vnukinji iz te hiše sta trenutno že od doma, le najstarejša, ki se vsak dan vozi na delo v Ljubljano, še živi doma. »Mladi, ki se odpravijo iz teh krajev v svet, pa se praviloma ne vračajo,« pravi Irena.
V Majdinih časih pa je bilo potovanj po svetu bolj malo, a ji med spomine privre, da je bila nekajkrat na morju s sestro in sinovo družino na slovenski in hrvaški obali, med drugim na Rabu in na Murterju. Še vedno se odpravi za dan ali dva na obisk k eni od hčera, vendar pa dlje ne zdrži. Najraje je tukaj na Osredku, kjer se sprehaja in kaj malega še postori po njivah, pozimi pa počiva pred hišo.
Odlazek naročnica1-kg12
Odlazek naročnica2.kg12