40. posvet Javne službe kmetijskega svetovanja v Zrečah

Ekološko kmetijstvo in varstvo narave sta bili osrednji temi na 40. posvetu Javne službe kmetijskega svetovanja (JSKS) v Zrečah v organizaciji Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Udeležba na posvetu je bila številčna in v dvorani so bili številni mladi kmetijski svetovalci, saj je JSKS na osmih kmetijskih zavodih v državi s 342 svetovalci in 17 koordinatorji v procesu generacijske prenove.

Mladi kmetijski svetovalci bodo najbrž tudi lažje in brez osebnih zadržkov predajali znanje in usmerjali kmete v ekološko in na splošno bolj trajnostno pridelavo hrane, kar je tudi eden glavnih izzivov in priložnosti slovenskega kmetijstva. Z okoljskega in družbenega vidika so takšni načini kmetovanja bolj sprejemljivi, za pridelovalce pa ostaja izziv, kako ostati hkrati konkurenčen in odporen.

Alberta Zorko, od septembra vodja JSKS, je poudarila, da kmetijski svetovalci skupaj pišejo zgodbo znanja in prihodnosti kmetijstva. Štirideset let posvetov pomeni utrjevanje vloge službe kot partnerja slovenskega kmeta, ki s svojim delom pokriva vse vidike sodobnega kmetovanja. Posvet kmetijskih svetovalcev pa ni le razprava, temveč na njem oblikujejo smernice za prihodnost, je navdih za nove rešitve in partnerstva.

»Nazaj se lahko ozremo s ponosom in naprej z vizijo. Tematike, kot so ekološko kmetijstvo, varstvo narave, prehranska varnost, podnebne spremembe, informacijska podpora, niso le strokovne, temveč družbeni izzivi, ki zahtevajo celovit in usklajen pristop. Ekološko kmetijstvo je v tem kontekstu izraz spoštovanja do narave in zdravja prihodnjih generacij.«

V Sloveniji imamo izjemne naravne danosti, a tudi stroge okoljevarstvene zahteve. Ekološki kmetje se tako soočajo z vrsto izzivov: večjimi stroški, zahtevno zakonodajo, omejenim dostopom do zemljišč, močno konkurenco. Zato na trgu potrebujejo sistemske spodbude, podporo inštitucij, priznanje vrednosti dela in podporo drugih sektorjev. Slovenija si je do leta 2027 zastavila cilj 18 % ekoloških kmetijskih zemljišč in v primeru doseganja tega cilja bi se lahko približala tudi ciljem EU, ki predvideva 25 % ekoloških kmetijskih zemljišč do 2030. Toda eko kmetijstvo kljub svoji rasti še vedno predstavlja manjšinski delež. Večina slovenskega kmetijstva temelji na drugih oblikah pridelave. Vse oblike kmetovanja so del prizadevanja za trajnostno in konkurenčno pridelavo hrane.

JSKS je zadnja leta okrepila sodelovanje z vrsto partnerjev, povezovanja so ključna za prenos znanja in razvoj dobrih praks in za dosego zgoraj navedenega cilja, ki pa ne bo dosežen sam od sebe. Zahteva skupen trud vseh posameznikov v številnih družbenih vlogah.

MLADI SVETOVALCI IMAJO ZNANJE, KMETJE IZKUŠNJE

Dr. Jože Podgoršek, predsednik KGZS, je izpostavil, da je bilo letošnje leto za kmetijsko zbornico naporno zaradi predvidene spremembe reorganizacije JSKS v okviru zakona o kmetijstvu. »Skupaj smo uspeli utrditi KGZS in JSKS, uskladiti zakonodajno točko in jo umakniti z dnevnega reda. KGZS praznuje letos 25 let delovanja, kmetijska svetovalna služba pa obstaja bistveno dlje, svetovalci tkejo vezi s kmeti, kar je pomembno. Varovanje vode, zraka in tal – kmetje vemo, da je treba varovati naravo, ker pridelujemo hrano. Le tako lahko pridelamo varno hrano za potrošnike in to potrjujejo tudi podatki. Slovensko kmetijstvo ni na pragu zelenega prehoda, temveč ga je že opravilo, saj porabijo slovenski kmetje bistveno manj antibiotikov, sredstev za varstvo rastlin in mineralnih gojil kot v EU. Imamo lepo obdelano državo, ki nam jo v svetu zavidajo. V pozitivnem pomenu so za današnje stanje odgovorni tudi kmetijski svetovalci. Samo z znanjem smo lahko prišli do trajnostne rabe naravnih virov. Odnos med svetovalci in kmeti ni le poslovni odnos, ampak osebni, mladi prenašajo znanje kmetom, znanja imate dovolj, toda dovolite si prenesti izkušnje kmetov.«

Dodal je, da verjame, da so v Sloveniji še izzivi na področju biodiverzitete, a zato ni potrebe, da bi Slovenija v EU postala rezervat. »Ne želimo si tega, da bi svoja življenja zavarovali z mrežami proti zverem in povsem spremenili kmetijske prakse v duhu ambicij nekaterih nevladnih organizacij. Na koncu tudi to sprejmemo, a le, če bo slovenski potrošnik razumel višjo ceno hrane, sicer smo zapravili slovensko kmetijstvo. Na drugi strani si želimo visoke standarde varovanja okolja, hkrati pa podpišemo sporazum Mercosur in tako uvajamo dvojne standarde,« je opozoril na nedoslednost dr. Podgoršek.

EKOLOŠKO KMETIJSTVO KOT STRATEŠKA PRILOŽNOST

Ekološko kmetijstvo ima podporo tudi na državni ravni, saj je MKGP naglasilo, da ga obravnava kot strateško priložnost za krepitev dolgoročne konkurenčnosti. Kmetijska ministrica Mateja Čalušić je v Zrečah poudarila, da predstavlja ekološko kmetovanje enega od ključnih stebrov prihodnjega razvoja. Je celovit pristop, ki združuje varovanje naravnih virov, ohranjanje rodovitnosti tal, dobrobit živali in kakovost hrane. Gre za način kmetovanja, ki na dolgoročen način krepi odpornost in dodano vrednost v kmetijstvu in celotnem prehranskem sistemu. »Če bomo na ekološko kmetovanje in varstvo narave gledali kot na priložnost, s tem prispevamo k razvoju konkurenčnega, sonaravnega in odpornejšega kmetijstva, ki bo kos podnebnim in tržnim izzivom prihodnosti. Zato ekološkemu kmetovanju in varstvu narave pripada tudi pomembno mesto v nastajajoči viziji Naše kmetijstvo in hrana 2040.«

Ministrica je še izpostavila, da kmetijski svetovalci delujejo kot most med kmetijsko politiko in kmetijami. Slovensko kmetijstvo pa ima prihodnost, če bo temeljilo na znanju, sodelovanju in spoštovanju naravnih danosti.

Ključne ugotovitve in sporočilo o stanju v slovenskem ekološkem kmetijstvu pa je podala dr. Ana Frelih Larsen iz MKGP.

Slovenija na področju eko kmetijstva napreduje, a prepočasi za dosego ciljev do leta 2027. Število ekoloških kmetij stagnira, zadnji dve leti se povečuje število preusmeritev ter tudi izstopov, delež ekoloških kmetij je 7,9 %. Med eko kmetijami je več mlajših nosilcev kmetijskih gospodarstev. Pozitiven je trend pri površinah, in če bi ta ostal enak, bi do leta 2027 dosegli 13,5 % ekoloških kmetijskih zemljišč. Spodbudno pa je, da se krepi družbeni konsenz in ozaveščenost o ekološkem kmetovanju.

Struktura rabe pa se ni bistveno spremenila, še vedno prevladuje travinje ter koncentracija eko kmetij na območjih OMD in manj na najbolj produktivnih ravnicah. Na vodovarstvenih območjih je njihov delež le 8 % in 20 % na območjih Natura.

Za uspeh so zato potrebne dodatne spodbude, kot je celovitost in usklajenost politik. Razvojno podporo potrebuje celotna ekološka veriga od pridelave do porabe, zlasti za privabljanje bolj tržno usmerjenih kmetij v eko pridelavo. V skladu s cilji eko kmetijstva bi bilo treba usmeriti tudi politiko najema zemljišč pri državnem Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Le 15 % zemljišč oz. 7300 hektarjev v njegovem upravljanju je v eko pridelavi. Večji poudarek na ekološkem bi moral biti tudi pri načrtovanju politik do 2027. Na osnovi analize iz leta 2022 dosega trg z eko živili v Sloveniji le 3 do 4 % trga živil, in večino jih uvozimo. Prevladuje neposredno trženje, omejeno je vključevanje kmetijskih zadrug, medtem ko se ekološke zadruge krepijo, pa premalo sistematično spremljajo trg. Večji potencial za rast ima tudi trg eko živil v Sloveniji, kupna moč ni glavna ovira, temveč je razlog za to nedelovanje ekoloških oskrbnih verig. Priložnost za rast pa so tudi javni zavodi, med katerimi jih niti pol ne dosega 15 % deleža eko živil, kot ga določa zakon o zelenem javnem naročanju.

ZA NAKUP ODLOČILNO ZAUPANJE POTROŠNIKOV

Ob koncu prvega dneva so kmetijski svetovalci iskali rešitve na štirih delavnicah: kako povečati pridelavo, pomen znanja, kako spodbuditi trženje eko izdelkov in bolje prepletati cilje varstva narave.

Prihodnost slovenskega ekološkega kmetijstva je odvisna od znanja, zaupanja potrošnikov ter povezovanja vseh deležnikov, so si bili enotni strokovnjaki kmetijskih in naravovarstvenih strok. Prav tako menijo, da ekološko kmetijstvo lahko v še večjem obsegu postane naravovarstveno, če ga kmetje resnično živijo in so ustrezno opremljeni z znanji, medtem ko mora biti s strani države zagotovljeno ustrezno podporno okolje.

Najbolj obiskana je bila delavnica, na kateri so izpostavili ideje o tem, kako pripeljati slovenske ekološke proizvode do potrošnikov. Izpostavljen je bil pomen zaupanja potrošnika in dobre izkušnje ob nakupu, stalna prisotnost izdelkov in čim krajše prodajne poti. Poudarjen je bil pomen izobraževanja in oglaševanja, tudi prek socialnih omrežjih.

Kot pomemben partner kmetov pri trženju ekoloških izdelkov so navedli tudi zadruge. Kmetijski svetovalci naj bi vzpodbujali eko kmete, da se vključijo v zadruge oz. tržijo prek njih. Velik del zadrug namreč že ima vzpostavljeno ustrezno infrastrukturo: odkupne centre, skladišča, hladilnice, sortirne in pakirne linije in utečene tržne poti (javni zavodi, trgovski centri, prodaja v lastni maloprodajni mreži). Za krepitev zaupanja potrošnikov ni dovolj le oznaka eko, temveč tudi zaupanje certifikacijskemu organu in vizualna podoba izdelka.

BISTVENO JE PRISLUHNITI KMETOM

Eden ključnih izzivov v ekološkem kmetijstvu je vprašanje, kakšno znanje kmetje najbolj potrebujejo. Pristop pri delu s kmetijami je odvisen tudi od starostne strukture ljudi na kmetiji in značilnosti območja. »Bistveno je poslušati kmete ter se odzivati na njihove dejanske potrebe in izkušnje,« so poudarili poročevalci delavnic. Poleg dobrega poznavanja tehnologije in zakonodaje je izjemno pomemben prenos znanja z ogledi dobrih praks in okrepljen sistem formalnega izobraževanja s poudarkom na ekološkem kmetovanju. Za kakovosten prenos znanja je pomembno sistematično spremljanje kmetij ter prepoznavanje tistih, ki lahko delujejo kot demonstracijske. Takšne kmetije morajo biti tržno usmerjene, zagotavljati visoke higienske standarde in vrhunske proizvode. Le motivirana kmetija pa lahko uspešno prenaša znanje, kar je mogoče podpreti tudi z javnimi razpisi in finančnimi spodbudami.

Med dejavniki, ki bi lahko pospešili razvoj sektorja, je povezovanje različnih ustanov, vendar je to pogosto omejeno zaradi vprašanja financiranja in neenakopravne obravnave partnerjev. Primanjkuje strokovno usposobljenega kadra, zato bi morale obstoječe ustanove več pozornosti nameniti ekološkemu kmetijstvu ter tako prispevati k razvoju panoge. Svetovalci pa so med drugim izpostavili, da so že sedaj preobremenjeni in ne morejo še dodatno opravljati svetovanje za ekološko kmetovanje, zanj bi bilo treba zaposliti nove ljudi. Ključno je vzpostavljanje močne mreže sodelovanja, kot so na primer projekti EIP, pri čemer je treba slediti vsebini in ne birokratskim podrobnostim. Če država postavlja ekološko kmetijstvo v ospredje, pa je nujno, da temu sledi tudi sistem podpore. Med predlogi so navedli davčne razbremenitve ter spodbudno in ne kaznovalno kontrolno politiko.

posvet zreče in posvet zreče 2, – vir freepik