Strateški dialog o evropskem kmetijstvu EU

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je lani imenovala dr. Petra Strohschneiderja za predsednika Komisije za prihodnost kmetijstva ( KPK), pod taktirko katere nastaja skupna kmetijska politika (SKP) za naslednje obdobje, po letu 2027. Način njenega nastajanja je strateški dialog, s katerim je von der Leynova začela januarja 2024, ključno mesto v usmerjanju in iskanju konsenza med številnimi evropskimi kmetijskimi organizacijami pa ima dr. Strohschneider. Profesionalni germanist in menedžer v znanosti je usklajevalec kmetijskega dialoga, posrednik med kmeti, naravovarstveniki in znanstveniki, kot svojo glavno prednost pa navaja nevpletenost v kmetijstvo. Agrarheute se je pogovarjal z njim o tem, tem, kako poteka delo v Komisiji za prihodnost kmetijstva (KPK).

Na voljo je poročilo o strateškem dialogu o kmetijstvu na evropski ravni. Ali že imate kakšne povratne informacije o tem, kako se bo izvajalo?

Okvir delovanja novega komisarja za kmetijstvo je bil jasno opredeljen v pisni obliki kot nekakšna delovna naloga predsednika Evropske komisije, z izrecnim sklicevanjem na priporočila iz našega končnega poročila, kar me veseli. Vendar pa to poročilo ne bo preprosto oblikovano v zakon. Politični učinek takega dokumenta je predvsem v tem, da je nekatere stvari lažje politično upraviči, druge pa težje.

Ali nimate občutka, da je vaše delo in delo vseh odborov ostalo v predalu?

Sploh ne. Če ne drugače zato, ker se je komunikacija med vključenimi organizacijami na ravni vodstva spremenila. To ni majhen rezultat. Za celotno področje politike je dobro, če se vodje organizacij med seboj pogovarjajo objektivno in v duhu zaupanja.

Veliko članic, veliko težav

Ali obstajajo razlike med nemško in evropsko ravnijo?

Da, kulturna raznolikost igra pomembno vlogo. Drugič, kmetijske, podnebne in ekološke razlike znotraj EU so večje kot v Nemčiji. Grški pridelovalec oljk, poljedelska kmetija na jugovzhodu Poljske, irska ovčarska kmetija, vinogradnik na reki Douro – vsi so na enotnem evropskem trgu, toda gre le izraz »enoten evropski kmet«, saj v resničnosti pa ne obstaja ena sama vrsta evropskega kmeta.

Ali je bilo zaradi tega več težav na evropski ravni?

Ne bi rekel, da je bilo več težav, bile so druge vrste težav. Omenjena raznolikost pomeni, da morajo organizacije doseči veliko večje povezovanje. COPA (Konfederacija evropskih kmetijskih organizacij) mora uskladiti veliko bolj raznolike interese združenj kot nacionalna združenja. Ti interesi združenj pa se razvijajo v zelo različnih družbenih in političnih okoliščinah.

Osrednje vprašanje je pravičnost in pošteno plačilo za kmete. Ena od zamisli je, da se evropske podpore ne bi več zagotavljale pavšalno, ali ima ta predlog podporo?

Tako kot Komisija za prihodnost kmetijstva se zavzemam za preoblikovanje subvencij v plačilo. To pomeni, da je treba upoštevati načelo plačila za družbeno zaželene storitve, ki ustvarjajo dohodek. Za strateški dialog to ne vključuje le ekosistemskih storitev, temveč tudi ohranjanje kmetijske raznolikosti v EU.

Kmetovanje na planinskih pašnikih, ohranjanje malih kmetijskih struktur, tudi če delujejo na meji donosnosti, je lahko iz družbenih in demokratičnih razlogov v interesu družbe. Za strateški dialog to ne vključuje le ekosistemskih storitev, temveč tudi ohranjanje kmetijske raznolikosti v EU. V tem pogledu je strateški dialog bolj odprt kot KPK in se tako odziva na bolj raznolike razmere v Evropi. Od devetih milijonov kmetij v EU je polovica manjša od pet hektarjev. Te majhne in mikrokmetije si zaslužijo pozornost. V strateškem dialogu donosnost ni bila določena kot edino odločilno merilo, saj bi potem mnoga področja preprosto opustila obdelavo.

In to ne le v kmetijskem, temveč tudi v družbenem smislu. Krepitev neliberalnih sil je v štirih letih od ustanovitve Komisije za prihodnost kmetijstva še naprej močno pridobivalo težo.

Ali bo v strateškem dialogu prevladal predlog, da bodo v prihodnje podprte predvsem manjše kmetije z nižjimi dohodki? To bi onemogočilo ohranitev sedanje osnovnega plačila. Kakšna zgornja meja na hektar se vam zdi ustrezna?

Nisem pristojen za zanesljivo oceno možnosti za dolgoročna evropska kmetijska pogajanja. Strateški dialog razumem tudi kot priložnost za kmetijstvo, da razvije nove, dodatne argumente za utemeljen kmetijski proračun. Samo sklicevanje na prehransko varnost ni dovolj, da bi politično učinkovito upravičili proračun v sedanjem obsegu in strukturi – zlasti ne v kontekstu načrtovanih širitev EU in konkurenčnih zahtevkov za financiranje.

Večnamenska namesto produktivistične paradigme

Prehranska samooskrba je le ena od številnih družbenih odgovornosti kmetijstva.

Tako jo vidimo mi. Namesto produktivistične se osredotočamo na uresničevanje večnamenske paradigme. Pametno kmetijsko politiko je treba oblikovati tudi z vidika, kako jo je mogoče upravičiti pred drugimi političnimi področji. To je proračunsko vprašanje, pa tudi pravno vprašanje, če pomislimo na svetovno trgovino in vprašanje za družbo kot celoto.

IZ KMETIJSTVA IZLOČITI BOJNE BESEDE

Ali to zahteva več protekcionizma, več zaščite za evropske kmetijske proizvode? Verjetno bo vključitev ekosistemskih storitev te podražila.

To vprašanje je dober primer dejstva, da so vprašanja bolj zapletena kot le uporaba »bojnih« besed. Temu bi se rad izognil. Vsi, ki sodelujejo v strateškem dialogu, imajo upravičen interes do tega vprašanje, zato se pojavljajo pozivi, naj se temu sektorju v prihodnji trgovinski politiki nameni večja pozornost.

Je v novi SKP možnost za več denarja?

Po prvih načrtih naj ne bi bilo več ločenega proračuna za kmetijstvo in razvoj podeželja. Namesto tega naj bi se denar dodeljeval na nacionalni ravni.

Ali vas skrbi, da bo v času omejenih proračunskih sredstev pritisk še večji? Ali pa vidite več priložnosti, če se bodo dežele borile za proračun?

Ne vem. Nimam napovedi, ali se bodo te zamisli uresničile, niti jih ne bi bilo enostavno oceniti. Težko pa si predstavljam, da bi Komisija državam članicam dala na voljo velike vsote denarja in rekla preprosto »naredite nekaj lepega«.

Kako bo izgledalo preoblikovanje SKP?

Strateški dialog je začrtal smer, v kateri plačilo javnih storitev, ki ustvarja dohodek, dejansko nadomešča nadomestilo za izgubo produktivnosti z ekstenzifikacijo. Zato je treba zagotoviti dodaten dobiček, ki presega znesek nadomestila.

Manjša okoljska škoda prihrani denar, kar upraviči višje cene in poveča dohodek kmetov.

Natančno tako. Ne gre samo za ekološko kmetovanje, ampak za bolj ekološki pristop h kmetijstvu kot celoti. Ta splošni družbeni pristop je pomemben tudi z vidika okoljske in podnebne politike. V gospodarskem smislu pomeni zmanjšanje eksternih stroškov in zagotavlja ekonomsko uspešnost kmetijstva.

Večkrat poudarjate vlogo potrošnika. Ali ste tudi sami trajnostni potrošnik?

V zadnjih štirih letih sem zagotovo postal bolj trajnostni potrošnik. Način prehranjevanja naše družine se je opazno spremenil.

Kaj je botrovalo vaši spremembi? Ali so to bile organizacije kmetov, okoljevarstveniki ?

To je bilo intenzivno učenje v dialogu z vsemi vpletenimi in zanimanje za to, kako zapleten je naš celoten prehranski sistem.

Vedenje potrošnikov je mogoče spremeniti

To pomeni, da več kot kmetje želijo od potrošnikov, več morajo vlagati v njihovo ozaveščanje, kajne?

Ali predpostavljate, da sem tipičen potrošnik ?… Kmetijska ekonomika opisuje problem, ki ga omenjate, kot vrzel med državljanom in potrošnikom. (Ti v anketah trdijo, da nekaj počnejo, na primer kupujejo lokalno, vendar v resnici nato kupijo cenejši izdelek). Sam bi začel s hipotezo, da je vedenje potrošnikov mogoče spremeniti in usmerjati. Če ne bi bilo tako, ne bi zapravljali milijonov za oglaševanje ali pa bi bila pica še vedno lokalna neapeljska jed. In zato je trditev : » »ljudje jedo, kar pač jedo, in temu se moramo podrediti« zaščitniška in ni zares prepričljiva.

S katerimi ukrepi lahko spremenimo vedenje porabnikov?

Zbirka orodij ponuja številne možnosti: sisteme označevanja, upoštevanje dejanskih stroškov pri določanju cen, oglaševanje in javna naročila. Tudi razpršitev DDV med sadje in zelenjavo na eni strani ter živalske proizvode na drugi je ena od točk, za katero se zdi, da v političnem procesu dobiva vse večji zagon. V zaključnem dokumentu strateškega dialoga je tudi navedeno, da mora biti zdrava in trajnostna prehrana najlažja izbira. Samo primer- lahko bi začeli z izobraževanjem o prehrani, na primer s skupnim kuhanjem v osnovni šoli.

Ves čas govorite o nevpletenosti in posledično večja objektivnost v kmetijska vprašanja. Ali je ta vpletenost zgled za druge pomembne razprave? Ali bi moral biti vedno odgovoren nekdo, ki ni iz tega področja?

Določena nevtralnost je za usmerjanje pogajalskega procesa zanesljivo prednost. Potreben je nekdo, ki zna usmerjati in ve, kako deluje politika in se ne opredeljuje takoj na katero od strani v konfliktu. K temu spada podrobno razumevanje komunikacijskih procesov, za kar je v mojem primeru zaslužna znanost o literaturi, pa tudi osebne izkušnje.

Ste se tudi sami kdaj želeli ukvarjati s kmetovanjem?

Ne. Odraščal sem v vasi, v dolini Rems. Naš prvi sosed je bil majhen kmet s konjem, eno kravo in tremi prašiči. Bil je vinogradnik z malo poljedelstva v dolini, sam pa pridelovalnih ambicij nimam.