Ekološko kmetijstvo v Sloveniji je na eni strani pred zahtevnim ciljem povečanja vključenih kmetijskih površin iz sedanjih 11 na 18 % do leta 2027, na drugi strani pa se že vseh zadnjih 25 let vrti v krogu, brez podpore v kmetijski politiki in podpornih sistemih. Brez premikov na področjih, kot so prenos znanja, ureditev politike Sklada kmetijskih zemljišč na vodovarstvenih območjih (VVO), nakup ekoloških živil v javnih zavodih, promocija eko živil in razumevanje vloge kmetovanja na zavarovanih območjih, bo delež ekoloških kmetij težko povečati. Glavna naloga sedanjega obdobja je namreč privabiti čim več konvencionalnih kmetij. Poleg tega preseneča nov, ne ravno vzpodbuden trend, da je že tretjina certificiranih eko kmetij samo delnih, z delom površin v konvencionalni pridelavi, pri čemer gre lahko tudi za možnost špekulacij, da se promovirajo kot ekološke.
To so na kratko sporočila 11. konference o aktualnih vprašanjih v ekološkem kmetovanju, ki jo je po nekajletnem premoru organiziral Inštitut za ekološko kmetovanje pri Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor. Projekt je, kot je izpostavila Jana Žiberna, vodja službe za ekološko in sonaravno kmetijstvo pri KGZS, namenjen predvsem konvencionalnim kmetom, ki se za preusmeritev še odločajo, saj je njegov cilj zelo enostaven- povečati število ekoloških kmetij. V njegovem okviru naj bi tako pripravili 250 poslovnih načrtov za preusmeritev, izvedli pa so že okrog 40 izobraževanj. V okviru Podnebnega sklada ga je podprlo Ministrstvo za okolje in energetiko, v njem pa sodelujejo poleg FKBVM še Zveza društev ekoloških kmetij ( ZDEKS), Čebelarska zveza Slovenije in KGZS in je po mnenju Antona Jagodica, vodja sektorja za kmetijsko svetovanje na KGZS, predvsem učna ura v sodelovanju med različnimi ustanovami.
Zaveza povečanja eko površin na 18 % je zelo velik izziv za raziskovalce, kmetijsko šolstvo in javne službe. Marija Marinček, podpredsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije (ZDEKS), pa stanja v vrstah eko kmetov ni olepševala: »Ekološko kmetijstvo je letos v stiski, kot ni bilo še nikoli v 25 letih, in če ne bomo stopili skupaj, nam slabo kaže. Nič nimamo proti konvencionalnemu kmetovanju, a želimo, da se upošteva tudi varovanje okolja, ljudi, zdravstveni vidik, ne samo večji zaslužek. Nimamo niti podpore javnosti, kaj šele političnih odločevalcev. Kljub temu ostajamo pozitivni, da bo do premika prišlo.«
Andrej Gnezda, direktor Direktorata za podnebne politike pri MOPE, je izpostavil, da je kmetijstvo vir toplogrednih plinov, a tudi najbolj na udaru posledic podnebnih sprememb. V tem kontekstu ima pomembno vlogo, saj so zdrava tla osnova za uspešno pridelavo. Zato je treba ukrepe za ohranjanje teh še okrepiti z dolgoročnejšimi podporami kmetijam.
Zvišati bi bilo treba delež rastlinske pridelave, ki je ogljično manj intenzivna, v tem delu pa ima Slovenija tudi nižjo stopnjo samooskrbe. ARSO je pripravil podnebne projekcije, ki bi jih morali v kmetijstvu bolj upoštevati, in te vsebine vključiti v bodočo SKP.


Slovenija se z 11-odstotnim deležem ekoloških zemljišč po razvitosti ekološkega kmetijstva uvršča nad povprečje, na 9. mesto v EU. V letu 2022 je bilo 3786 kmetij s prevladujočim travinjem (83 %). Želeli bi si, da se delež travinja zniža in poveča rastlinska pridelava, saj si želijo kupci več ekološke zelenjave in sadja. V celotni EU je 400.000 ekoloških pridelovalcev, povprečna poraba za eko izdelke je 66 evrov na prebivalca. V okviru akcijskega načrta ekološkega kmetovanja je 70 ukrepov in za obdobje 2023–2027 načrtovanih 92 milijonov evrov. V strateški načrt je že dodana
sprememba, da dobijo mladi prevzemniki v eko pridelavi 20 % višjo podporo. Še veliko je rezerv na področju svetovanja in znanja pa tudi neekološkega kmetovanja, je dodala vidik kmetijskega ministrstva Maja Žibert iz MKGP.

LOBIRANJE NAMESTO SKRBI ZA PITNO VODO
Dr. Martina Bavec s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede je dejala, da bi morali ekološko kmetijstvo, podobno kot v Avstriji, umestiti v strateške dokumente in jih tudi uresničiti. »Velikokrat se nam zdi, da kot kmetija in posamezniki ne moremo ničesar spremeniti, da gre vse po ustaljeni poti. Delajmo po malih korakih in bomo lahko tudi kot posamezniki kaj spremenili. Številne države pa prav z eko kmetijstvom skrbijo za kakovost pitne vode in na ta način znižujejo stroške za odjemalce. Sanacija podtalnice z uvedbo eko kmetijstva stane 0,01 evra na kubični meter, z raznimi tehničnimi postopki, vrtinami in obogatitvijo podtalnice pa stane porabnika 0,27 evra na kubični meter vode. Razlika je torej 27-kratna in upamo, da bo javnost slišala naš dolgoletni predlog, da bi vsaj za zemljišča, ki so v lasti državnega sklada kmetijskih zemljišč, določili tip pridelave na vodovarstvenih območjih.

"Lastnik lahko vedno določi pogoje rabe, in če ima cilj, tudi kaj naredi, a je v ozadju težak lobistični boj. Upajmo, da bo prišel enkrat nekdo, ki bo naredil zasuk v to smer,« je sklenila Bavčeva.