Glavni vložki v kmetijstvo – mineralna gnojila in energenti, so se začeli dražiti že lani jeseni, vojna v Ukrajini pa je krizo na prehranskih trgih le pospešila. Špekulacije in motnje v oskrbnih verigah se bodo odražale v podražitvah in upam, da ne bo prišlo do večjega izpada setve in prireje. Nesporno so najbolj problematične oljnice, saj imata Ukrajina in Rusija 60-odstotni delež oskrbe trga EU z nerafiniranimi rastlinskimi olji in maščobami. Ozimna pšenica v Ukrajini je posejana, a ni jasno, kdo jo bo požel. Še večje težave je pričakovati v oskrbi s koruzo, ki je med vojno tam ni mogoče sejati,« ocenjuje dr. Aleš Kuhar z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti. Posledice izpada ruskega in ukrajinskega pridelka so zatresle svetovno prehransko mrežo, saj zaprt črnomorski žitni bazen z dvema tretjinama svetovne zaloge pšenice pomeni, da bo lačna severna Afrika, zahodna Azija, Srednji vzhod.

»Globaliziran svet je zelo drugačen, močno povezan in na to drugačnost opozorijo krize. Države postajajo zelo specializirane v izvoznih tokovih, kar pomeni, da so na svetovnem trgu na eni strani pridelovalke in prodajalke, na drugi strani pa uvoznice posameznih kmetijskih pridelkov. Obvladovanje blagovnih tokov je vedno strateški interes velikih ali modrih držav,« predstavi dr. Kuhar in potrdi, da ostaja hrana v teh tokovih močno geopolitično orožje, česar se velike pridelovalke zelo dobro zavedajo. Temu ustrezno so ukrojile svetovne prehranske tokove – večina kmetijskih surovin potuje iz svetovnega juga na sever, k predelavi in porabnikom z večjo kupno močjo. Tudi raziskovalci si niso prestavljali, da bo razprava o tem spet tako pomembna, čeprav so med epidemijo pričakovali večje šoke, a so prehranske verige delovale v bistvu zelo tekoče, brez večjih motenj. Sedanja prehranska kriza zaradi ukrajinske vojne pa je drugačna od koronske.

 NALAGANJE DVEH KRIZ

»Ti dve krizi se nalagata ena na drugo. Države ščitijo svoje interese, gre za simbiozo špekulativnosti in nacionalno-ekonomskega sodelovanja. A je hkrati treba razumeti, da gre razvoj človeštva v smeri močnega povezovanja in specializacije, kar pomeni, da določene države določeno pridelavo opuščajo, ker so na krajši rok na voljo ustrezne alternative. In to je težava manjših držav, kot je Slovenija. Predvsem pa pri nas ni razumevanja, da sta hrana in kmetijstvo izjemno velik posel in ena bistvenih dejavnosti človeka, kar veliki dobro razumejo.

V bivših jugoslovanskih in vzhodnih postsocialističnih, sedaj tajkunskih državah – od Hrvaške, Bolgarije, Madžarske, Romunije, do Poljske, je država najprej postavila glavne določnice svojim tajkunom ravno na področju hrane. Gospodarstveniki so sedaj lastniki nekdanjih kolhozov in kombinatov, za njimi je kapital, te države pa so pomembni kmetijski igralci. Bolgarski kmetijski minister je tako lahko v enem samem dnevu (12. marca) od svojih gospodarstvenikov za državne rezerve kupil 1,3 milijona ton žit oz. tretjino izvoznega potenciala bolgarskih pridelovalcev, saj se izvoznice zavedajo odvisnosti uvoznih držav,« nadaljuje Kuhar. Zato je nujno razumevanje, kako pravzaprav nastane svetovni izvozni potencial, na osnovi katerega se oblikujejo borzne cene najpomembnejših pridelkov, kot so pšenica, koruza, soja, riž, sončnice. Zelo pomembna je razpoložljiva količina posameznih dobrin na svetovni ravni. Izhodišče za oceno svetovne zaloge pridelkov so posejane površine in projekcija pridelka v tekoči letini, kar kroji cene na referenčnih borzah, te pa določajo dogajanje na nacionalnih ravneh.

Dr. Kuhar pri tem poudari: »V zadnjem desetletju se je zelo povečal delež pšenice v mednarodnem trgovanju – iz 11 % svetovnega pridelka pred 15 leti na sedanjih 25 %. Medtem so nekatere države prenehale pridelovati pšenico in so bolj odvisne od uvoza, izvoznice – Avstralija, Rusija, Ukrajina – pa so v skupno izvozno količino prispevale čedalje več. To pojasni nervozo in vratolomne cene na svetovnem trgu.«
 Podatek evropske statistike, da je EU prehransko sicer samozadostna na skupni (neto) ravni, ni olajševalna okoliščina, ker so posamezne države, npr. Nizozemska, Španija, še vedno močno odvisne od uvoza žit in oljnic iz Ukrajine in Rusije. V ozadju sedanjih podražitev pa je vsekakor tudi veliko špekulativnih nakupov.

 REVNI KUPUJEJO IZ ROK V USTA

»Najbolj me skrbi, da nekatere razvite države s potrebno infrastrukturo strateško kupujejo na globalnih trgih in taktično oblikujejo nacionalne rezerve. Doktrina nacionalne varnosti so namreč blagovne rezerve za dva meseca, revne države pa kupujejo iz rok v usta. Pri pšenici so zelo odvisne od uvoza: cela severna Afrika, zahodna Azija, Srednji vzhod in Turčija. V primeru, da te države ne bodo mogle dostopati do žit, lahko nastopi velika lakota. Prav tako ne smemo pozabiti izkušenj iz inflacije leta 2008 in 2013.«

 Danes je svet poln likvidnosti in vprašanje, kje bo pristal denar investitorjev, ki sedijo na milijardah, je v tem primeru odveč. Ta hitra likvidnost so zaloge in to se v terminskih poslih odraža.
  

Seveda je sredi krize vprašanje za milijon dolarjev, kje, namesto v Ukrajini, kupiti nadomestna olja, žita, krmo. Ali bi lahko EU kot pomembna izvoznica pšenice (Nemčija, Francija) z manjšim izvozom uravnovesila razmere na svojem notranjem trgu, ali pa lahko vskočijo države južne Amerike, ZDA?

»Odgovor je vse prej kot preprost, tukaj ni romantike,« nadaljuje dr. Kuhar. »Gre za ustaljene tokove, zato takšni premiki v državah, kjer prevladuje ekonomski interes, niso mogoči. Interes Rusov, Madžarov, Srbov in še koga je, da zadržane količine dajo na trg, a gre za igro z informacijami in »kšeftanje«. Na trg bo zanesljivo vstopila amazonska soja, a tudi ta je že prodana Kitajski – tako kot ruska pšenica. In tudi informacije o ruskem zasegu ukrajinskih zalog žit žal niso le špekulacije, to je strategija in absolutna možnost,« zatrdi dr. Kuhar.

»Pričakovati je, da bo šlo rusko blago na Kitajsko, vendar ga bo tudi Kitajska prodajala naprej, del pa zadržala zase. Prav tako je mogoče, da nekatere države Rusiji v konfliktu ne bodo obrnile hrbta, ker si tega ne morejo privoščiti, svoje stališče sta npr. že spremenili Avstrija in Brazilija. Rusija sicer sedaj skoraj ne izvaža, medtem pa se zaradi vojne zelo ohlaja agroživilska veriga v Ukrajini, kjer je nejasna setev koruze, vhlevljanje živali pa strmo pada. Ukrajinski izvoz ekoloških žit, prosa, ajde, maka se je ustavil, kar se bo zelo poznalo v Avstriji, Nemčiji.«

 Vsem, ki imajo ta trenutek na voljo pridelke, je to všeč in molčijo. Zadržane količine se bodo pojavile na svetovnih trgih, a menim, da gre za ekonomsko-politično igro. Veliko državam je sedaj v interesu izigravanje. Grozljivo jasno je, da je zapora meja za izvoz pridelkov čisto igranje z evri in življenji. Ne smemo biti naivni, da to ni usmerjeno. Ekonomski subjekti lahko tako delujejo, ni pa nujno, da je to prav. Urejen sistem, izobražen porabnik in kmet so najboljši regulator za to, da ne prihaja do izžemanj.
  

V REALNOSTI IGRE MOČI

Tudi odgovor na vprašanje, ali lahko EU kot največja svetovna izvoznica mleka in mlečnih izdelkov omeji izvoz in postane pri krmi samozadostna, je kompleksen. Dr. Kuhar pojasni s primerom: »Na Nizozemskem je potekala razprava z zelo grdimi besedami: »Zakaj moramo biti kravja zadnjica, da krmimo pol sveta z mlečnim prahom?« Če bi EU zmanjšala raven predelave na svoje potrebe, ne bi bila več tako odvisna od južnoameriške soje, a to je iluzija, ker bi bili veliki učinki na dohodek prebivalstva, donos kapitala, ekonomijo obsega. Posledično bi se zvišale cene hrane. Ozadje pa je še bolj zapleteno, saj npr. Nizozemska, Francija, Irska izvozijo iz EU tretjino visoko donosnih komponent iz mleka (aminokisline in drugo za posebno športno in medicinsko prehrano), ki dosegajo stokrat višjo donosnost v primerjavi s ceno jogurta.

V takšnem negotovem okolju imajo težave majhne države, kot je Slovenija.

V Sloveniji smo opustili ohranjanje integralnega prehranskega sistema, ker država ni znala upravljati nasprotja med »surovincem« in »predelovalcem« – da mora prvi najdražje prodati pridelke, drugi pa jih čim ceneje kupiti. Zato imamo sedaj tako nizek proizvodni potencial in tako razklenjene verige. Potrošnik in trgovske verige pa pričakujejo partnerje, ki so tehnološko, organizacijsko, kapitalsko in z znanjem v letu 2022 in lahko tekmujejo na divjem maloprodajnem trgu, na katerem kupec zahteva to, kar ni mogoče: visoko kakovost, kontrolirano poreklo in nizke cene.
 

V konkretni krizi gre za to, ali so pogodbe in dogovori s tujimi partnerji zavezujoči, ali pa bomo prisiljeni kupovati po najvišjih cenah. V bistvu gre za igro moči. »Tudi največji slovenski živilci so tako majhni, da kupujejo prek posrednikov na svetovnih trgih. Bolj kot oskrba s pšenico pa skrbi oskrba s koruzo. V Sloveniji bomo zato zanesljivo posejali, če že ni prepozno, več jarin in koruze, a tudi to ni tako preprosto, ker je Ukrajina tudi velika pridelovalka semen. Špekulacije in motnje v preskrbnih verigah se bodo odražale v podražitvah. In nenazadnje, kaj pomenijo zaloge za dva meseca, saj jih je treba stalno dopolnjevati. Zato je treba pomiriti paniko. Kot strokovnjak pa bom miren šele, ko bom videl, da v ozadju potekajo aktivnosti, ki javno morda niso vidne,« sklene dr. Kuhar.