Priprava strateških načrtov( SN) skupne evropske kmetijske politike za obdobje 2023-2027 se po treh letih razprav o reformi SKP v članicah zaključuje, saj jih morajo države do konec decembra oddati Evropski komisiji. Še pred tem je predvidena tudi zaključna predstavitev slovenskega SN. SKP ostaja eden najbolj trdnih stebrov skupne evropske politike in ostaja, kljub številnim levitvam od leta 1992, v svojem jedru nespremenjena, gre le za nove izvedbene modele s starimi težavami,je zapisal že lani  dr. Marko Lovec, izredni profesor na oddelku za Mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Poznavalec evropskega kmetijstva je postal z doktoratom oanalizi reform SKP, z njimpa smo se pogovarjali zato, ker je v javni razpravi opozoril, da pripisuje slovenska kmetijska javnost SN prevelik pomen, njegovo načrtovanje pa  poteka na specifičen slovenski način, ki ne daje pravih rezultatov.

Slovenija je vstopila na evropski kmetijski vlak v pravem pomenu tri leta po vstopu, ko je bila leta 2008 aktualna t.i. zdravstvena reforma SKP, in uvedena kapica za najvišje prejemnike plačil. To je bil rezultat razprave o dejstvu, da prejme 80 odstotkov sredstev le 20 odstotkov lastnikov kmetijskih zemljišč, kar ostaja nerazrešeno vse do sedaj.

 Že leta 2004 je bil narejen premislek v smislu da so klasična neposredna plačila zastarela in je treba gledati v prihodnost v smeri razvoja podeželja. Zato je bil vzpostavljen  mehanizem modulacije, ki naj bi prenesel del plačil  nad določeno mejo v 2. steber – program razvoja podeželja (PRP), in omejil nesorazmerja. Večji prejemniki  namreč že zaradi ekonomije obsega lažje dosegajo posamezne cilje SKP. Zdravstveni pregled l. 2008 je v določenem smislu dopolnil reformo iz 2003 z uvedbo sicer ne najbolj močne kapice plačil za največje prejemnike. Pred tem so bile prvič objavljene statistike posameznih držav s podatki, ki so pokazali, da prejmejo največ denarja angleška kraljeva družina, veliki lastnik kmetijskih zemljišč in podjetja. S tem se je pojavilo vprašanje, ali so do tega upravičeni, ali pa  gre za anomalijo, ki je posledica prejšnjega sistema nadomestil. Od l. 2008 naprej so šle spremembe v popolno odpravo rentniškega sistema, a so se ti poskusi izjalovili. V tranzicijskih državah so posamezniki lastniki zemljišč dobili denar, da je bil kupljen socialni mir, nekateri so obogateli, sistem pa ni omogočal razvojnega preboja kmetijstva. Veliko lastnikov zemlje v posameznih vzhodnoevropskih državah je iz Zahoda, je pa zaradi lastniških omrežij težko ugotoviti, kdo so pravzaprav rentniki. Ni pa problem le na zahodu, ampak tudi v nas samih, na vzhodu. Raziskovalci iz zahoda pa so nas že 15 let nazaj opozarjali, da ne razumemo SKP, preveč smo se zanašali na ta rentniški sistem, na obrobju katerega smo se znašli.

Zadnjo reformo SKP je zaznamoval brexit oz. izstop Velike Britanije iz EU, nova zelena arhitektura in zadnji dve leti še pandemija Covida-19, ki je tudi kmetijstvu prinesel dodatna sredstva.

Velika Britanija je z izstopom bolj vplivala na SKP, kot če bi v EU ostala, za brexitom je zazevala velika finančna luknja  (med 12- do 14 milijard evrov). Izbruhnila so velika nesoglasja med neto prejemnicami in plačnicami. Komisija zaradi pričakovanega realnega zmanjšanja sredstev ni predlagala bistvenih sprememb mehanizmov, pač pa nov izvedbeni model -in sicer večjo fleksibilnost na izvedbeni ravni v članicah, in večjo ciljnosti ukrepov s tem, da bodo morale članice same spremljati njihovo doseganje. Ker se je brexit zavlekel, se je sprejemanje zavleklo do junija letos. Na koncu je celotno situacijo rešila pandemija, države so, da bi reševale ekonomske posledice le-te, omogočile večjo proračunsko porabo in zadolževanje EU in tako smo dobili iz sklada za okrevanje in odpornost dodatna sredstva tudi za PRP, na drugi strani pa so bolj poudarjene tudi okoljske vsebine. Z novo retoriko Komisije pod vodstvom Ursule von der Leyen smo dobili dodatno strategijo za kmetijstvo Od vil do vilic, pomembna je strategija o biotski raznovrstnosti od 2020 do 2030. V njih so nekateri ambiciozni cilji, za katere pa ni jasno, kako bodo povezani s strateškimi načrti, npr. povečanje obsega ekološkega kmetijstva in zmanjšanje gnojenja. V zvezi s tem bo v naslednjih letih sprejeta skupna zakonodaja.

 Pred krizo leta 2008 je bila prisotna rast cen hrane in energentov. A ogroženi niso bili evropski porabniki, temveč prebivalci severnoafriških držav, kjer je mali obseg pridelave ravno zaradi subvencij EU in desetletij odlaganja evropskih presežkov pridelave na teh trgih.
  

Korona in zadolževanje rešujeta tudi  kmetijstvo   

Slovenija je od vstopa v EU vložila v kmetijstvo prek SKP okrog 4 milijarde evrov, hkrati pa izgubila na tisoče kmetij, večji del svojega prehranskega trga, saj uvozimo kar 70 odstotkov hrane. Kako bi to pojasnili z vidika ciljnosti porabe sredstev SKP?

V Sloveniji je prevladalo mnenje, da se moramo čim bolj prilagoditi ukrepom EU, si zagotoviti  primerljivo raven podpor in čim večji delež sredstev, predvsem za PRP; zaradi velikega dela zemljišč na OMD območjih. Na koncu smo dobili podpore na ravni, nižji kot v starih članicah EU s primerljivo strukturo. Izpogajane vrednosti so temeljile na obsegu pridelave v 90-tih letih, ko smo imeli velik padec pridelave, podrli so se nam stari živilski sistemi, liberalizirali smo trgovino, veliko uvažali iz EU. Obenem se nam je sesula prehranska veriga. V začetku je bilo tudi dovolj denarja za kmete, malo bolje so živeli  in nekaj investirali, a smo zasledovali preveč ciljev hkrati in na koncu nobeden ni bil dosežen. Glavno je bilo, da dobimo od EU več denarja kot vplačamo, nismo pa se vprašali, kaj smo s tem dosegli, kar pa je za nas dolgoročno ključno. Ker ne dohajamo trendov razvitih držav, to povzroča dodatno marginalizacijo kmetijstva.

Po reformi SKP  2008 je bilo zapisano v nacionalnih strateških dokumentih, da je čas, da najdemo svoje lastne cilje in začnemo aktivno oblikovati SKP, ki bo ustrezala našemu tipa kmetijstva. Vendar  je sledilo v naši državi med letoma 2008 in 2018 t.i. izgubljeno desetletje na vseh področjih, v tem času nobena slovenska vlada ni končala mandata. Strateškega preboja ni bilo, vse vlade so le gasile požare. Vmes pa so se začela sredstva za SKP zmanjševati, v zadnjem finančni perspektivi celo nominalno ( iz 403 milijard evrov na 365 milijard evrov) in kmetje so začutili ekonomski in socialni pritisk in da teh sredstev ne bo več. Kljub pomanjkljivostim je dogovor neke vrste zadnja priložnost za nas, da razmislimo, kaj želimo doseči z SKP in gremo v obsežnejše reforme. 

 Korona nam je dala dodatno priložnosti- malo več denarja, mi pa ga izkoriščamo zato, da se ne bo nič spremenilo. Nadaljujejo s starim načinom razdeljevanja sredstev, kar je slabo, ker se bodo na dolgi rok stvari spremenile, denarja bo manj. Strateški načrt načrtujemo tako, da se najprej vpraša, kaj bomo naredili, da bomo ustregli najbolj glasnim lobijem, potem pa delamo študijo, kako to narediti s čim manj škode, in da bomo še vedno v okviru tega, kar EU pričakuje.

Kaj vse ste imeli v mislih, ko ste v Gornji Radgoni na razpravi o SN opozorili, da gre le za tehnični dokument, od katerega pričakujejo v kmetijstvu preveč?

V mislih sem imel več stvari: samo strateško načrtovanje je zaradi vpliva različnih lobijev precej nepopolno in ne bo samo po sebi zagotovilo izboljšanja ukrepov. Kot drugo, mora država sama razmišljati, kaj želi od kmetijstva, vključevati stroko, deležnike in uporabljati različne mehanizme. SKP ni edino orožje, ki ga lahko uporabi v kmetijstvu, ker ima vrsto drugih ,ki so prav tako zelo pomembna: sistem lastništva zemlje je popolnoma v naših rokah, tudi država je velik lastnik. Prav tako vsa davčna in socialna politika, s katero je mogoče vplivati, če želi pomagati delu kmetijstva, ki samo ne more preživeti. Potem so še izobraževalna, razvoja politika, vse do javnih naročil, kjer ima velik manevrski prostor in EU celo spodbuja, da ozelenimo svojo davčno politiko, javna naročila. To se pri hrani še posebej pozna, saj že majhne spremembe vplivajo na konkurenčno prednost teh izdelkov. Če država ves čas ve, kje so težave, prednosti in slabosti, je strateško načrtovanje samo dopolnitev tega. Sektor, ki skrbi za pridelavo, nima širšega pogleda, priložnosti za razvoj pa se skrivajo v povezovanju različnih sektorjev: turizma in kmetijstva, zagotavljanju socialnih storitev na  kmetijah, uporabi gozdnih in kmetijskih virov za bioindustrijske in energetske namene, elektrifikaciji kmetij in izgradnji sončnih elektrarn.

Potrebujemo konkurenco oligopolnemu sistemu  veletergovcev

Obenem vstopajo v slovensko kmetijstvo novi tržni modeli, posodbitve zelo počasi, prav tako ne vključuje zadnjih prehranskih trendov in zahtev mladih generacij, ki povezujejo način prehranjevanja  z varovanjem narave in dobrim počutjem živali.

Obstajajo nove platforme, modeli trženja (zabojčki, dovozi hrane), a v premajhne obsegu in ne zadovoljujejo samih želja porabnikov. Potrebujemo platforme, sisteme, ki bodo povezali večje število potrošnikov in proizvajalcev in postali tržno učinkoviti. Mlade generacije pa niso le kupci hrane, temveč so to generacije doživetij- ob hrani želijo prijetna doživetja, spoznati, od kod prihaja, obiskati kmetije, idr. V Ljubljani imamo velik trg za lokalne, trajnostne izdelke, a je oskrba z njimi premajhna. Potrebujemo logistične platforme, da bo hrana prišla od kmeta do pravega kupca.

Še vedno je razkorak med tem, kar si porabniki želijo in so pripravljeni plačati in kaj dejansko kmetije ponudijo. Ta razkorak zelo dobro izkoriščajo velike trgovske mreže, ki dajejo na svoje police najpogosteje izdelke, ki jih dobijo najceneje v tujini. Majhne trgovine so v Sloveniji zamrle, prevladujejo velike trgovske verige, ki so zelo zadolžene, veliko investirale in stiskajo dobavitelje.

In zato imamo na eni stani kmete, ki ne morejo zaslužiti in na drugi porabnike, ki ne morejo priti do kakovostnih slovenskih izdelkov.

Ja, imamo razsut prehranski sistem, vsi v njem so nezadovoljni. Potrošniki so jezni, ker plačujejo vedno več za hrano in ne vedo, od kod pride, in so nezadovoljni z njeno kakovostjo. Hrana je slaba, ker prepotuje razdalje in hladilnice. Kmetje pa so jezni, ker dobijo vedno manj za pridelke, težko preživijo, pol dohodkov pa jim predstavljajo subvencije, ki se bodo zmanjševale. In obenem jim nekdo govori, da morajo narediti še to in ono, če jih želijo dobiti. In še nevladniki hodijo v hleve. Jaz bi tudi bil jezen. Toda problem je, da ne znamo tega premosti -potrebujemo konkurenco modelu, ki ga predstavljajo veletrgovci, ker imajo oligopol in razdeljen trg, in kupujejo na globalnih trgih. Zgraditi moramo manjše, krajše lokalne verige, v 90-tih let smo že imeli tradicijo mešanih kmetij in sonaravnega kmetijstva in imamo potencial, da prepad med kmetom in potrošnikom premostimo. Zato moramo govoriti o tem, kmetje pa potrebujejo nevladne organizacije, ki opozarjajo na kakovost pridelkov in večji delež kakovostne hrane v javnem naročanju, ker bomo prepad premostili le na ta način.