Iz vinograda na pokušino na barki

Vinogradništvo
Avtor:
Darja Zemljič
17 aprila, 2015
0
0

Vinogradništvo Zaro Izola

Na legi Ronkaldo nad Izolo, kjer so najmlajše trte Bruna Zara, vinogradnika in gostinca iz Izole, je bila osrednja tema pogovora obnova vinogradov v Istri. Toda ker že ime in priimek lastnika povedo, da gre za družino italijanskih korenin, ni šlo brez zgodovine mesta Izole – v preteklosti otoka na slovenski obali, kjer ta družina piše zgodovino sredi mesta že osem stoletij, od leta 1348. Doma govorijo italijansko, a da o izolskih koreninah v okolju, ki je velikokrat zamenjalo politične gospodarje, ne bi bilo dvoma, je Bruno, v preteklosti košarkaš, ribič in študent vinogradništva, dobro preštudiral zgodovino Istre.

Bru­no Zaro sre­di mla­de mal­va­zi­je na Ron­kal­du nad Izo­lo

Že prvi zapiski o Izoli iz leta 916 pravijo, da so Izolčani plačevali davke v olju. Izola je bila v preteklosti razpoznavna predvsem po refošku. Leta 1860 pa je bilo na istrskem kmetijskem inštitutu v Poreču v zgodovini istrskih mest zapisano, da se, če prideš po morju, Izola nahaja med Ronkom in rtom Viližan, istoimenski potok je bil včasih mejni med Koprom in Izolo. In pred seboj imaš velik naravni amfiteater, posajen s trtami in oljkami. Izola je otok na apnencu in rdeči zemlji, in zato je posebna. Bila je otoško mestece z obzidjem med kopnim, potem so jo povezali v polotok in kasneje ožino med kopnim in otokom zasuli. Od otoka do podnožja so bile njive in sadovnjaki, mesto je imelo celo manjše soline. Leta 1910 je bila prva vinska razstava v Kopru, kjer je bil protokolarno vino peneči muškat iz Izole, pojasni Bruno. In da je bila, kljub temu da jo ljudje izenačujejo kot industrijsko mesto zaradi Delamarisa, od nekdaj tesno povezana z vinom.

Nekdanji “plevel” so danes vrhunska vina

Zapisane in še žive »kronike«, mama in živeči sorodniki so mu s poznavanjem preteklosti pomagali pri izbiri pravih zemljišč za sajenje trte, ko je začel leta 1995 najemati zemljo od državnega sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. V dvajsetih letih so se razširili iz enega hektarja svoje zemlje na 24 hektarjev vinogradov in tri hektarje oljk. S pogledom na morje na izolskem amfiteatru imajo trto na legah Fole, Morer in Pivol, še poldrugi hektar pa na Ronkaldu nad Izolo, ki so ga pred letom in pol v celoti zasadili z malvazijo.

»To zemljo imam v najemu osem let, pred petimi leti smo jo očistili, ker je bila zapuščena okrog 40 let in je v bistvu deviška, čeprav so včasih tukaj bili vinogradi, zato so tukaj kamnite terase. Posadili smo malvazijo, ki so jo selekcionirali iz malvazije istriane v trsnici Rauscedo v Italiji, na podlagi rihter. Ta se dobro obnese v sušnih razmerah, ker po statistikah že opažamo, da se je temperatura za dve stopinji Celzija že dvignila.«

Gostota trte po hektarju je 5000 trt na razdalji 2,5 do 2,8 metra, na naklonu čez 30 odstotkov, vzgojna oblika je enojni guyot. Za obnovo je dobil iz sredstev za prestrukturiranje samo za ta vinograd 15 tisoč evrov, več kot pol stroškov obnove vinograda pa so bila zemeljska dela, predvsem mletje kamenja, ki ga je v tej prsti precej.

»V preteklosti kmetje niso delali kakovostnega vina, saj za to niso imeli ne kleti in ne tehnologije. Po 2. vojni so prišle zadruge in zasadili so svetovne sorte. Vse domače so naenkrat postale »plevel« in to obdobje smo dali vsi na Obali čez. Zdaj se vračamo na preverjeno lokalno kakovost in poreklo. Glavno je, da so kmetje te sorte ohranili, in odkar je v Istri na kmetijah veliko mladih, šolanih enologov, se tudi kakovost vin iz teh sort zelo vzpenja,« je zadovoljen Bruno. V vseh Zarovih vinogradih prevladujeta na 80 odstotkih malvazija in refošk, vsakega približno 40 odstotkov. Edini v Istri polnijo samostojno staro istrsko sorto maločrn in pridelujejo še biancero, beli pinot in rumeni muškat, merlot, cabernet franc in cabernet sauvignon.

Samo od vina in oljk je težko vlagati

Na Pivolu kot najboljši legi raste v glavnem refošk, herbicidov ne uporabljajo, posamezna leta naredijo iz ostankov v vinogradu kompost. Vendar pa morajo biti previdni, ker so v coni zlate trsne rumenice in zato vse ostanke iz vinogradov očistijo. V dveh vinogradih jim je propadlo že precej trt in zato jih zdaj več kot 600 obnavljajo s podsajanjem. »Če bi bilo normalno, bi moral vsako leto pridelati 100 ton grozdja za 80 tisoč litrov vina, toda v zadnjih štirih letih sem zaradi suš in lani dežja pridelal le 40 tisoč litrov. Škropili pa smo lani, v deževnem letu, na Pivolu sedemkrat, v normalnem letu škropimo le štirikrat. Ker iz morja vedno piha, z boleznimi ni težav,« pojasni Bruno in pokaže: »To je naša težava, sredi naših vinogradov. Na skladovi zemlji so propadajoče hiške, domačini jim rečemo kažete. Naši predniki, ki so živeli za obzidjem, so zemljo obdelovali tukaj in hiške uporabljali zase in za osla. Na Dolenjskem imajo vsi zidanice v vinogradih, mi pa jih imamo celo vrisane v zemljiški knjigi, pa nam jih ne dovolijo obnoviti, da bi jih lahko uporabljali tudi za turizem, saj je od tukaj čudovit razgled. Na dnu te lege bi radi zgradili še klet, saj je sedanja za delo pretesna, vendar jo po ceni 250 evrov za kvadratni meter od sklada pač ne moremo kupiti.«

Dejstvo je, da je kombinacija vinogradništva in turizma na Obali ključna za preživetje. Zarovi zadnja leta zelo dobro prodajajo vino v vinskem baru sredi Izole, kjer pomaga očetu tudi sin Matej. Lokal imajo v najemu od italijanske skupnosti in so zato z vinom manj prisotni drugod po Sloveniji. »Zelo težko je živeti samo od vinarstva in oljkarstva. Smo mlada kmetija in potrebujemo veliko sredstev tudi za naložbene cilje. Vinu lahko nastaviš visoko ceno, toda vprašanje je, kdo ga bo potem kupil. Obenem se na trgu srečujemo z malimi vinogradniki, ki zelo dobra vina prodajajo po nizki ceni, ker od tega ne živijo, in zato se trg ruši. V lokalu imamo zmerne cene, od 3,5 evra za steklenico mladega vina do 16 evrov za steklenico zrelejših, kompleksnih vin. Naš cilj je, da se gostje vračajo.« Lani pa so ponudbo še nadgradili z degustacijo vin na svoji barki in med gosti zato postali še bolj prepoznavni.