Kmetije v Nemčiji skoraj polovico dohodka črpajo iz neposrednih plačil in drugih nepovratnih sredstev oz. subvencij.V primeru polkmetij – in takšnih je skoraj polovica, izvira celo več kot 90 odstotkov dohodka iz subvencij. Tudi velika vzhodnonemška podjetja več kot polovico dohodka črpajo iz Bruslja ali iz drugih virov financiranja.

 Zato si je težko predstavljati, da izguba tega ogromnega deleža dohodka dolgoročno ne bi spremenila kmetijske strukture v Nemčiji in Evropi. Toda strukturni prelom vsekakor ni potekal tako, kot zahtevajo politiki in ekonomisti vsvojih nedeljskih govorih, ker bi zlasti majhne, zelo subvencionirane kmetije v tem primeru verjetno propadle.

Ukinitev subvencij bi bilo močno čutiti pri najemu in zakupu kmetijskih zemljišč,vsaj v to so prepričani kmetijski ekonomisti, kot sta Harald Grethe z univerze Humboldt in Achim Spiller iz Göttingena. In nenazadnje bi posledični strukturni prelom vplival tudi na cene hrane. Vsekakor pa se tik pred prerazporeditvijo subvencij (SKP) v Bruslju burno razpravlja. Vendar tu ne gre toliko za ukinitev plačil kot za prerazporeditev – predvsem iz prvega v drugi steber. Tudi to bi imelo resne posledice za kmete.

Želim se ukvarjati z »ne prašičerejo«

Zgodovina kmetijskih subvencij je dolga toliko kot razprave o razdelitvi sredstev. Pred več kot desetimi leti je angleški kmet, ki je nasprotoval subvencijam, pisal takratnemu britanskemu ministru za okolje in kmetijstvo Davidu Milibandu: “Kot kmet dobi moj sosed nekaj tisoč funtov, ker ne redi prašičev. To je več, kot je kot kmet zaslužil z rejo prašičev. Zato bi se tudi jaz želel ukvarjati z ne- prašičerejo,” je zapisal ministru.
Težava v tem je bila jasna: neposredna plačila na površino ne razlikujejo med aktivnim kmetom in lastnikom zemljišča. Pravzaprav je ravno nasportno. Vsekakor to kaže tudi razdelitev neposrednih plačil v Nemčiji: med največjimi prejemniki subvencij že leta ni nobenega kmeta ali kmetije.V nasprotju s tem  se pretaka veliko denarja za ministrstva, državna podjetja, državne urade, mlekarne in v najboljšem primeru za nekaj zelo velikih skupin proizvajalcev iz sadja in zelenjave, sledi pa jim nekaj ​​velikih vzhodnonemških kmetij.
 Korist imajo nekmetijski vlagatelji
Po navedbah zvezne vlade je pet največjih kmetijskih gospodarstev lani skupaj prejelo 16,8 milijona EUR površinskih premij in plačil za kmetijske in okoljske ukrepe.
In še eno področje, ki ima veliko koristi od plačil: velika kmetijska gospodarstva nekmetijskih vlagateljev v vzhodni Nemčiji. Po trenutnih informacijah zvezne vlade je samo pet največjih kmetijskih gospodarstev lani skupno prejelo 16,8 milijona evrov površinskih premij in plačil za kmetijske in okoljske ukrepe.
Tovrstno razdeljevanje sredstev kritizira tudi berlinski kmetijski ekonomist Harald Grethe, ki pravi: » Sedanja plačila po površini ne koristijo niti okolju niti ne pridejo do kmetov, ki so resnično v stiski. Namesto tega imajo od njih korist lastniki zemljišč in ne njihovi obdelovalci.»
 
Po oceni Gretheja gre 70 do 80 odstotkov neposrednih plačil lastnikom kmetijskih zemljišč. To je očitna pomanjkljivost za najemnike – torej za kmete. Zato se zavzema za to, da bi bila neposredna plačila srednjeročno popolnoma ukinjena , denar pa bi nato uporabil za kmetijsko-okoljske ukrepe – torej za drugi steber.

Vedno večje zahteve za kmete

Vsekakor pa ni gotovo, ali bi bila drugačna razdelitev subvencij bolj pravična. To velja zlasti za naraščajočo prerazporeditvijo sredstev v drugi steber, kar pa nujno zahtevajo okoljska in ekološka združenja. Razlog: ta plačila so povezana z visokimi zahtevami za kmete – in te zahteve se lahko spreminjajo glede na politične cilje in trende v družbi.

 Bavarski kmet in predsednik okrožja Anton Stürzer razmišlja o temeljni spremembi sistema. Vedno več okoljskih predpisov in vedno več birokracije zanj pomeni”postopno razlastitev”. »Nisem več svoboden človek, če ne morem pridelovati tako, kot želim.« Po njegovem mnenju so zahteve vedno višje, denarja pa vedno manj.” Stürzer opaža, da zato mnogi kmetje gradijo drugi vir dohodka, ker je vse težje preživeti samo s kmetovanjem. To kritiko podpira tudi Georg Wimmer, generalni sekretar Bavarskega združenja kmetov, ko pravi: »Konkurenca na svetovnem trgu narekuje cene. V tem položaju so neposredna plačila potrebno finančno nadomestilo, politični poskus vzpostavitve ravnovesja in ohranjanja kmetij ter varstva okolja in narave. Zmanjšanje ali celo preklic bi imel uničujoče učinke.

 Več denarja za okolje – ukinitev plačil na površino?

 Toda med kmeti so tudi zagovorniki – vsaj za ukinitev neposrednih plačil – iz prvega stebra. Neposredna plačila v milijardah je treba postopoma odpraviti, pravita predsednik Nemškega združenja kmetov (DLG)in Združenja za ekološko kmetovanje Bioland. “Na koncu pavšalna subvencija za območje pomaga le najemodajalcem, kmetom pa ne, je mnenje predsednika DLG Hubertusa Paetowa. Doslej so velika kmetijska gospodarstva prejele veliko denarja, ker je višina subvencije odvisna od obdelanega območja, pravi predsednik Biolanda Jan Plaggein zahteva: “Plačila morajo biti povezana s splošno uspešnostjo kmetijstva, na primer za zaščito okolja ali živali, ne pa tudi z območjem. Tudi Peatow pravi: »Cilj zmanjšanja subvencij je do leta 2034 realen. Do takrat bi imele kmetije čas, da se prilagodijo spremenjenim okvirnim pogojem.« Podobno kritičen do neposrednih plačil je tudi kmetijski ekonomist Harald Grethe, označuje jih kot zavajajoče, ker ne koristijo okolju in kmetom v stiski.Namesto tega imajo korist lastniki zemljišč in ne kmetje, meni kmetijski ekonomist.

Izguba konkurenčnosti – ali višje cene za kupce?
 
Ekonomist Claus Laaser z Inštituta za svetovno gospodarstvo Kiel( IFW)
pravi: “V bistvu je vsaka subvencija izkrivljanje prerazporeditve. To natančneje pomenv, da vmešavanje države izkrivlja trge in viri se ne uporabljajo optimalno.” Toda tudi IfW ne zagovarja popolne ukinitve vseh subvencij.
Eden od razlogov je, da bi odprava plačil srednjeročno verjetno povzročila izgubo mednarodne konkurenčnosti. Glede na bistveno nižje cene na mednarodnih kmetijskih trgih to še posebej velja za nemško in evropsko kmetijstvo.
Ena izmed prvotnih idej skupne kmetijske politike je bila zagotavljanje evropske pridelave hrane in dohodka iz kmetijstva s cenami. Toda kmetijska politika in subvencije so se iz reforme v reformo vse bolj oddaljevala od tega.
Kmet Anton Stürzer iz Bavarske ima še en predlog: potrošniki bi morali biti pripravljeni plačati več za hrano. Potem bi lahko delali brez evropski sredstev. “Nočem biti odvisen od socialne pomoči. počutim se skoraj enako kot prejemnik miloščine. Dostojno delovno mesto mora prinašati spodoben zaslužek in dokler ni tako, je potreben denar države, ” sklene bavarski  kmet.
 
 
 
.