Digitalizacija kmetijstva

Digitalizacija kmetijskega sektorja EU je bistveni del širše digitalne agende EU in skupne kmetijske politike (SKP). Njen cilj je spodbujati konkurenčnost, trajnost in odpornost v kmetijstvu prek digitalne transformacije. Zadnje poročilo Skupnega raziskovalnega inštituta (JRI) pri Evropski komisiji analizira trenutno stanje digitalizacije v kmetijstvu EU, vključno s sprejetjem splošnih informacijskih in programskih orodij ter tehnologij, specifičnih za kmetije. Vključuje tudi gonilne sile in ovire, zaznane vidike trajnosti ter praks na ravni kmetij pri zbiranju, upravljanju in izmenjavi podatkov. Analiza temelji na podatkih iz ankete med kmetijami, v kateri je sodelovalo 1444 anketirancev iz devetih držav članic EU – Nemčije, Irske, Grčije, Španije, Francije, Italije, Litve, Madžarske in Poljske –, zbranih med junijem in oktobrom 2024.

Rezultati kažejo, da so splošna informacijska in programska orodja sicer široko uporabljena, dražje tehnologije, specifične za pridelavo poljščin ali živinorejo, pa so manj razširjene. Stopnja sprejemanja je višja med večjimi kmetijami, tistimi z boljšo internetno povezljivostjo in tistimi s specializiranim usposabljanjem. Ključni dejavniki sprejemanja vključujejo povečanje učinkovitosti, prihranke pri stroških, regulativne pritiske in izboljšanje kakovosti življenja, medtem ko visoki stroški in omejena znanja ostajajo pomembne ovire. Kmetje pričakujejo, da bodo digitalne tehnologije imele pozitivne gospodarske, okoljske in socialne učinke. Zbiranje podatkov na ravni kmetij je še vedno v veliki meri ročno ali temelji na osnovnih digitalnih orodjih, kar povečuje administrativno breme za kmete. Kmetom se zdi, da imajo selektiven pristop k izmenjavi podatkov.

EU ocenjuje digitalno tehnologijo kot katalizator za modernizacijo kmetijskih praks in reševanje sodobnih izzivov, kot so konkurenčnost, podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti in varnost preskrbe s hrano. V okviru teh prizadevanj je Evropska komisija razvila okvire politik in pobude, ki so usmerjeni v vključevanje digitalnih tehnologij v kmetijstvo za spodbujanje učinkovitosti, inovativnosti in trajnosti.

PREVLADUJE PRAKTIČNA RABA

Večina anketiranih kmetij (85 %) poroča o zadovoljivi splošni pokritosti z internetom (tako na kmetiji kot na poljih), medtem ko 15 % še vedno nima dobre povezljivosti. Lastništvo digitalnih naprav je zelo razširjeno, zlasti pametnih telefonov. Kmetje se pogosto ukvarjajo s praktičnimi spletnimi dejavnostmi, kot so komunikacija in zbiranje informacij, medtem ko so manj pogoste naprednejše uporabe, kot so e-trgovina ali spletno strokovno mreženje.

Raziskava kaže raznoliko in neenakomeren vzorec sprejemanja digitalnih tehnologij med kmetijami v EU. Splošna informacijska tehnologija in programska oprema se široko uporabljata, saj 93 % kmetij uporablja vsaj eno takšno orodje, 68 % pa tri ali več. Nasprotno pa je sprejemanje večine specializiranih digitalnih tehnologij, namenjenih pridelavi in živinoreji, nižje in bolj heterogeno, saj se giblje od 3 % do 23 %.

Približno 79 % kmetij je sprejelo vsaj eno tehnologijo, namenjeno pridelavi, vendar jih je le 29 % sprejelo tri ali več. Kar se tiče orodij, namenjenih živinoreji, je 83 % kmetij sprejelo vsaj eno, vendar jih je le 17 % sprejelo tri ali več. Uporaba se je med letoma 2008 in 2020 znatno povečala, vendar se je od leta 2020 upočasnila, verjetno zaradi povečane gospodarske negotovosti.

Finančni pritiski, vključno z nedavnimi krizami, so še dodatno omejili sprejemanje kljub potencialu digitalnih orodij za povečanje odpornosti. Čeprav nekateri kmetje menijo, da digitalne tehnologije povečujejo odpornost, to ni glavni dejavnik za sprejemanje. Ključni dejavniki so povečanje učinkovitosti, prihranki pri stroških, skladnost z zakonodajo in izboljšanje kakovosti življenja in blaginje. Ovire, kot so visoki stroški, omejena računalniška pismenost idr.

DIGITALNE TEHNOLOGIJE SO PREDRAGE

Gledajoč v prihodnost, kmetje kažejo le skromne namere za uvedbo novih tehnologij v naslednjih petih letih. Digitalne tehnologije za živinorejo so po mnenju anketiranih kmetov na splošno najdražje, sledijo jim tehnologije, specifične za posamezne kulture. Vsaj polovica vseh tehnologij, povezanih z živinorejo in pridelavo, je draga, vendar pa je več tehnologij za pridelavo bolj dostopnih, splošne informacijske in programske rešitve za upravljanje kmetij pa se na splošno štejejo za dostopne. Na splošno se sprejemanje digitalne tehnologije zmanjšuje, ker več kmetov tehnologijo dojema kot drago.

Sprejemanje digitalnih tehnologij je lažja,kadar dajo kmetje za to latno pobudo, z zmerno podporo deležnikov v dobavni verigi, kot so potrošniki, dobavitelji in konkurenti. Javni organi, zadruge in druge organizacije imajo precej manjšo spodbujevalno vlogo, kar kaže na potencial za večjo vključenost.

Ocene kažejo, da so večje kmetije, boljša internetna povezljivost, ukvarjanje z neposredno prodajo, status kmeta za polni delovni čas in specializirano digitalno in kmetijsko usposabljanje močno povezani z višjimi stopnjami sprejemanja, zlasti za tehnologije, specifične za pridelavo in živinorejo.

Odvisno od kategorije tehnologije, večje kmetije sprejemajo 10–84 % več digitalnih tehnologij, slaba ali nezadostna internetna povezava zmanjša sprejemanje za 4–30 %, kmetje, ki se ukvarjajo z neposredno prodajo, sprejemajo digitalne tehnologije 14–36 % pogosteje. Kmetje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom kot stransko dejavnostjo, jih sprejemajo 10–33 % redkeje, specializirano digitalno in kmetijsko usposabljanje pa poveča sprejemanje za 14–71 %. Starost ima omejen vpliv, z majhnim negativnim učinkom na sprejemanje informacijskih tehnologij in programske opreme.

Kmetje, ki se nameravajo pozneje upokojiti, sprejemajo več tehnologij, specifičnih za pridelavo. Višja raven izobrazbe je povezana z višjo stopnjo sprejemanja splošnih informacijskih in programskih tehnologij. Regionalne razlike in razlike v specializaciji proizvodnje kažejo, da južne države članice in kmetije, specializirane za pridelavo in živinorejo, sprejemajo več tehnologij. Zanimivo je, da sta delna lastnina zemljišč ali najem povezana z višjimi stopnjami sprejemanja tehnologij za živinorejo, kar morda kaže na kompromis med digitalnimi naložbami in lastništvom zemljišč.

Nasprotno pa spremenljivke, kot so spol, pravno lastništvo in vključenost v ekološko proizvodnjo, večinoma niso bistveno povezane s sprejemanjem digitalnih tehnologij.

Dejavniki, ki jih kmetje zaznavajo kot spodbujevalne, so močneje povezani s sprejemanjem digitalnih tehnologij kot dejavniki, ki jih zaznavajo kot ovire. Spodbujevalni dejavniki, kot so povečanje učinkovitosti in zmanjšanje stroškov, izboljšanje kakovosti življenja in blaginje, izboljšanje upravljanja in delovanja, priložnosti za rast in pritisk trga, so povezani z visokimi stopnjami sprejemanja v vseh kategorijah digitalnih tehnologij. Kmetje, na katere vplivajo ti dejavniki, sprejemajo za 8–38 % več tehnologij, pri čemer so stopnje sprejemanja višje pri tehnologijah, namenjenih pridelavi in živinoreji.

Med ovirami, opredeljenimi v ekonomskih ocenah, kažejo pomanjkanje znanja in spretnosti, majhno zanimanje za tehnologije in njihove zaznane koristi ter zaznana dovzetnost za napake ter določeno povezavo s sprejemanjem digitalnih tehnologij. Večina anketiranih kmetov pričakuje, da bodo digitalne tehnologije pozitivno prispevale k trajnosti, zlasti v gospodarski (76 %), okoljski (72 %) in socialni (67 %) dimenziji. Poleg tega 68 % kmetov meni, da lahko digitalne tehnologije vsaj do neke mere povečajo njihovo odpornost na motnje.

Povprečno 60 % kmetov meni, da bodo digitalne tehnologije v naslednjih treh letih vplivale na njihovo kmetijsko dejavnost skupaj z drugimi dejavniki.

PRAKSE RAVNANJA S PODATKI V KMETIJSTVU

Zbiranje in izmenjava podatkov sta ključni sestavni deli digitalne preobrazbe kmetijstva, ki omogočata bolj informirano odločanje, večjo operativno učinkovitost in boljšo rabo virov. Rezultati raziskave kažejo, da kmetje zbirajo širok spekter podatkov – od finančnih in podatkov o tleh do podatkov o živalih, vložkih in trgu –, vendar se pogostost zbiranja znatno razlikuje.

Večina podatkov se zbira vsak mesec (med 10 % in 35 % kmetij za večino vrst podatkov), sledijo letni (10–30 %), tedenski (14–25 %) in dnevni (10–15 %) intervali. Zbiranje in upravljanje podatkov na anketiranih kmetijah je še vedno v veliki meri ročno ali podprto z osnovnimi digitalnimi orodji, kot so skenirani papirni zapisi ali preglednice. Rezultati kažejo, da so kmetje previdni in selektivni v svojem pristopu k elektronski izmenjavi podatkov.

Mnogi podatkov sploh ne delijo, tisti, ki jih, pa jih delijo po navadi z zaupanja vrednimi strankami, kot so svetovalci, drugi kmetje ali zadruge. Deljenje podatkov z bolj oddaljenimi zainteresiranimi stranmi – kot so finančne institucije, raziskovalci, kmetijsko-tehnološka podjetja ali javne uprave – je veliko manj pogosto. Praksa izmenjave podatkov se med državami članicami precej razlikuje, pri čemer nekatere kažejo višjo raven vključenosti kot druge. Kmetje na večjih kmetijah in mlajši kmetje so na splošno bolj odprti za izmenjavo, medtem ko so kmetje na manjših kmetijah in starejši kmetje po navadi bolj zadržani.