V Bohinju o izzivih trajnostnega razvoja zavarovanih območij narave

Naravovarstveniki, kmetijci in turistični delavci uporabljajo in delujejo v istem prostoru – na zavarovanih naravovarstvenih območjih, kjer morajo živeti in hkrati preživeti. Vendar imajo na rabo tovrstnih območij zelo različne poglede, razlike se zdijo zato pogosto nerešljive. Predstavniki različnih slovenskih in evropskih ustanov so delili mnenje, da je skupno življenje različnih ekonomskih in naravovarstvenih dejavnosti na zavarovanih območjih mogoče, a je potrebno usklajevati razvoj na institucionalni ravni in z lokalno skupnostjo. Slaba komunikacija med različnimi deležniki je pogosto večja težava kot vsebinska nepremostljivost.

To so večkrat poudarili na posvetu o izzivih trajnostnega razvoja zavarovanih območij narave, ki je bil v Bohinju, sredi Triglavskega narodnega parka (TNP), ki letos praznuje 100 let obstoja.

Dr. Wolfgang Burtscher, generalni direktor Direktorata za kmetijstvo pri EU, pred Bursljem pa pravni strokovnjak s Tirolske, je dejal, da se kmetje in naravovarstveniki velikokrat ne strinjajo tudi na ravni EU, ker je treba varovanje združiti s pridelavo, dodatne stroške ali več naložb pa imajo predvsem kmetje. Članice so vložile veliko sredstev v gorska in OMD območja, za kar je namenjena tretjina proračuna skupne kmetijske politike (SKP), zimski protesti pa so že doseženo zeleno smer spremenili. »Če menimo, da napredujemo v pravo smer, bi morali dosežke nagraditi.

Kmetje pogrešajo priznanje, v zadnjih desetih letih smo jih izgubili tri milijone. Prepoznati moramo, da so kmetje dosegli okoljske cilje in se prilagodili reformi SKP, določila te pa so tudi zelo birokratska. V času podnebnih sprememb je treba biti fleksibilen, zato se zavzemam, da se ohrani 100 milijonov evrov za zelene ukrepe,« je uvodoma povedal visoki predstavnik EU in dodal: »Prihajam z območja Arlberg na Tirolskem, kjer so prav tako konflikti. Velika mesta želijo ohranjati Alpe v tradicionalni obliki, a za tamkaj živeče prebivalstvo to ni počitniški rezervat. Biotsko pestrost ohranjajo prav dejavnosti, kot je živinoreja, zato so zelo pomembna plačila za okoljske ukrepe ter Naturo 2000. Cilji SKP morajo ostati, še vedno pa obstaja v EU nepravična porazdelitev plačil, saj jih kar 80 % prejemajo velike kmetije, je Burtscher opozoril, kje se skrivajo finančne rezerve.

NEREŠENA VPRAŠANJA VOLKA, KOMUNALNE INFRASTRUKTURE, STANOVANJ

Dialog med tremi uvodoma omenjenimi dejavnostmi na zavarovanih območjih je bil rdeča nit tudi na okrogli mizi v okviru posveta, ki jo je povezoval dr. Emil Erjavec z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Za sodelovanje med kmetijstvom, turizmom in naravovarstvom so pomembni vsi trije elementi trajnosti: ekonomski, okoljski in socialni. »To pomeni poseljen prostor, ki bo omogočal dohodek domačinom,« je poudaril Erjavec in besedo predal Matevžu Pretnerju, mlademu prevzemniku ekološke turistične kmetije Pri Plajerju v Trenti, na kateri redijo drobnico.

»Turizem predstavlja poglavitno dejavnost, s katero se preživljamo, predvsem zato, ker so površine v Alpah ekstenzivne in je treba iskati dodaten vir zaslužka ter preiti na izdelke z višjo dodano vrednostjo. V tem konceptu kmetijstva in turizma so dobre kratke verige, ustvarjamo lokalno kulinariko in družinska podjetja. Hkrati ohranjamo obdelane površine in krajino. To je glavna vloga ekstenzivnega alpskega kmetovanja, v katerem je kmet ohranjevalec narave. Glavni izziv za nas živinorejce pa je volk, za kar nimamo rešitve. Ko pride volk, čreda izgine. Drugi sklop težav je še vedno neurejena komunalna infrastruktura, tretji sklop pa nerešena stanovanjska vprašanja. Glavne destinacije Bohinj, Tolmin, Kobarid in Bovec imajo težave s stanovanjsko politiko. Reševanje te je predpogoj, da kraj sploh živi, sicer bodo to samo še letovišča, tako kot je Kranjska Gora.«

Irena Orešnik, predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetij, meni, da kot država ne vemo, kaj si želimo s hribovskim kmetijstvom. »Večina kmetij je manjših ali srednje velikih, obdelujemo več kot pol slovenske zemlje in redimo pol živine, saj smo v glavnem živinorejci. Imamo pa težavo, da kot manjši brez dodatnih dejavnosti težko ekonomsko vzdržimo. Če so obstajali entuziasti in naredili vse, da smo obstali, pa mlada generacija ne razmišlja več tako. Pri naložbah je v Sloveniji hribovsko kmetijstvo izjemno zapostavljeno, le četrt evropskih sredstev za naložbe je namenjenih manjšim kmetijam. Pri majhnosti moramo iskati naše priložnosti, to so dopolnilne dejavnosti, ki pa so fizično zelo obremenjujoče za kmete. Na drugi strani pa so zaželene v kontekstu turizma in direktne prodaje. Na ta način ostane kmetu več dohodka in je manj odvisen od subvencij. Kmetije še vedno težko zadostijo povpraševanju po izdelkih in za rešitev bo potrebno sodelovanje na več področjih,« ocenjuje Orešnikova.

Na vprašanje, kako gledajo na potencial narave kmetje, pa je Orešnikova prepričano odgovorila: »Kmetje bi morali videti naravo kot svojo priložnost in jo tudi prodajati. Velik del cene v našem siru so rože, ki jih pokažemo ljudem, ko pridejo na kmetijo, ker na njej niso bili nikoli uporabljeni pesticidi. V Sloveniji imamo bistveno večji potencial turističnih destinacij, v turizem bi lahko vključili še druga področja, ker so nekatera prenatrpana. Tako bi kmetje pomagali turizmu in nasprotno. Doma (na Joštu) razmišljamo o tem, da postanemo destinacija. Imamo gostilno z Michelinovo zvezdico, k nam prihaja vedno več obiskovalcev, zato se dogovarjamo, kaj vse bomo še dodali. To je ena od poti, ki lahko pomaga k boljšemu ekonomskemu preživetju kmetij. Tukaj so naše priložnosti.«

V HALOZAH USPEŠNO SODELOVANJE MED KMETIJSTVOM IN NARAVOVARSTVENIKI

»Kmetje so prvi varuhi narave in ohranjevalci habitatov. Če jim to priznamo, bodo tudi sodelovali v projektih, a biti morajo partnerji. V projektu »Life to grassland«, ki smo ga pridobili na KGZ Ptuj, smo bili sprva s predstavniki Zavoda za varstvo narave vsak na svojem bregu. Sedaj smo partnerji in bistveno lažje sodelujemo. Z vztrajanjem pri enosmernih stališčih ni uspeha. Skupaj smo spisali predlog kmetijskega ukrepa za naprej, ki je ciljno naravnan. V tem primeru ni več pomembno, ali kmet kosi 15. junija ali ne, kar je zelo pomemben dejavnik, zaradi katerega se kmetje ne vključujejo v habitatne ukrepe.

Tak ukrep pomeni, da kmetije odmaknemo od administracije. Ukrepi pa morajo biti takšni, da bo lahko kmet na teh območjih preživel. Sodelovanje je bistveno lažje, ko kmetje prepoznajo pomen habitatov, ki jih že tako poznajo, še z naravovarstvenega vidika, in uspehe svojega dela tudi začutijo,« je izkušnje predstavil Andrej Rebernišek, direktor KGZS – Zavod Ptuj.

Pri reševanju nadaljnjih težav pa si želi še dvoje: da bi bil upravljavski načrt za območje Haloz in reke Drave, kar prav tako pokriva ptujski zavod, razumljiv in kratek; sedanji je na tisoč straneh. Kot nujne pa ocenjuje tudi zagonske podpore za podjetništvo, da bodo lahko na teh območjih preživeli tudi fakultetno izobraženi mladi, ki nimajo svojega začetnega kapitala. Tem bi morala država pomagati vsaj pet do deset začetnih let.

Davorin Koren kot predstavnik Triglavskega narodnega parka pa je v zaključku poudaril, da je TNP s kmetijstvom zelo povezan, ker je to enakovredno naravovarstvenim ukrepom. »Cilj vseh je, da ostane čim več kmetijske zemlje v naravi nezaraščene. Na območju TNP pa so poleg srednje velikih in velikih kmetij zelo pomembne še zelo majhne, z do tremi hektarji. Teh ne obdelujejo zaradi preživetja, temveč je kmetovanje način življenja na gorskih območjih, zato je treba prek razpisov pomagati tudi tem,« je sklenil Koren.