Vina Plateis, Jakobski Dol

Martina Kraner Puntnar iz Jakobskega Dola v Slovenskih goricah je predstavnica mlajše generacije štajerskih vinarjev, ki pritegne s svojimi vini vsaj iz dveh razlogov: najprej zato, ker je vinark v Sloveniji še vedno sorazmerno malo, in drugič, ker se njena vina od večine štajerskih, ki stavijo na svežino in aromatiko, krepko razlikujejo – seveda zato, ker se je odločila za pridelavo krepkejših vin.

Njeno delo se iz kleti Plateis pretaka v kozarce šele kratkih šest let, a na kar 282 let podlage, kolikor daleč nazaj lahko na tem posestvu sledijo tradiciji. Trte naj bi namreč na sedaj njihovi kmetiji v Zgornjem Hlapju obdelovali že francoski menihi, kar potrjuje iz lesa okrasno izdelana letnica 1743 na stropu v osrednjem delu hiše, ki so jo ohranili do danes. Vmes je bila to viničarija in posestvo njenih starih staršev Plateis po mamini strani. Njena starša Peter in Marta pa sta mešano kmetijo v začetku 90. let preusmerila samo v vinogradništvo in vinarstvo. Družina obdeluje od takrat na dveh legah 7,5 ha vinogradov, vina pa so bila do pred šestih let na trgu pod priimkoma obeh družin Kraner-Plateis. Peter Kraner je v aktivnih desetletjih veliko ustvaril; v celoti opremil vinsko klet, obnavljal vinograde ter zgradil prepoznavno ime vinske kleti, v glavnem z vini z ostankom sladkorja, kot so v tistem obdobju na Štajerskem prevladovala. Kljub temu nobeden od treh otrok ni nameraval ostati na posestvu. Martinin brat je v Nemčiji, sestra v Avstriji, le ona, ki je študirala ekonomijo, je ostala s svojo družino: možem Benom in otrokoma Filipom in Lijo v domačem kraju.

Drugi poklic po spletu okoliščin

»Doma sem ostala po spletu okoliščin. Leta 2010, ko sem bila zaposlena dve leti, so v ekonomski krizi ukinili moje delovno mesto. Oče mi je to leto v celoti prepustil trženje vin, in že ob nastopu krize sva se z očetom pogovarjala o možnosti, da ostanem doma. Toda kletariti sem začela šele celo desetletje kasneje. V vinogradih sem delala že od otroštva, kletarjenja sem se naučila od očeta, zatem sem opravila še kletarski tečaj.

Vinski letnik 2019 je bil prvi, ki sem ga v celoti kletarila sama, še vedno pa sodelujem tudi s enološkim svetovalcem, nabiram znanje na obiskih dobrih praks ter v razpravah s kolegi,« pojasni Martina, kako je pristala v kleti med vinskimi cisternami ter v poklicu, v katerem še vedno prevladujejo moški. »Ta kruh zares ni lahek, vendar so me moški kolegi sprejeli in s tem nimam težav. Žensk nas je v tem poklicu sicer vedno več, a še vedno sorazmerno malo, zato se med seboj niti ne povezujemo.«

V vinogradih s 30.000 trtami, ki rodijo povprečno 35.000 litrov vina, večino del še vedno opravi oče Peter ter občasno najeta delovna sila. Trte so stare od 35 do šest let, prevladujejo pa sorte chardonnay, sauvignon, sivi pinot, traminec, rumeni muškat in modri pinot. 30.000 trt da v letniku povprečno 35.000 litrov vina, od tega je polovica še vedno litrskih polnitev. Trte so obdelane na konvencionalni način, na vzgojni obliki enojni guyot, vinogradniška tla pa zatravljena in zmulčena z ostanki trte po rezi vred.

Novi slog in blagovna znamka

Martina je kmalu potem, ko je ostala doma, začela razmišljati o vsebinski spremembi v steklenicah. »Pridelka v vinogradih ne redčimo, ker so že tako izjemno nizki, povprečno 1,1 litra po trti. V treh vinskih letnikih od 2016 do 2018 smo zaradi pozeb in toče skupaj pridelali le za en povprečni vinski letnik. Z nekaj steklenicami pa ni mogoče iti v spremembo sloga in imena vin. Dodati sem želela novo linijo suhih vin, tista iz najboljših letnikov pa imajo na etiketi še dodatek selekcija. To mi je omogočal šele količinsko in kakovostno dober letnik 2019. Oče je prideloval v glavnem polsuha in posladka vina, sama sem se odločila, da dodam suha vina sort chardonnay, renski rizling, sauvignon. V slajši različici pa ostajata še naprej traminec in rumeni muškat. Kletarim na osnovi opreme, ki je že v kleti, brez dodatnih naložb. Vin ne maceriram, ker za to nimam pogojev, pač pa zorijo eno leto na finih drožeh in jih stekleničim šele pred novo trgatvijo. V steklenici ležijo še povprečno eno leto. Ta vina imajo višjo vsebnost alkohola, med 13 in 15 %, in zato bogato strukturo ter daljši potencial za zorenje. Vsa ta leta sem in še vedno spoznavam potencial naših leg na pretežno težjih ilovnatih tleh in posameznih sort. Chardonnay letnika 2019 je na primer šele sedaj zares v dobri formi, v prodaji je letnik 2021, za njim prihaja letnik 2023. Renski rizling ima značilno svežino, višjo kislino in lepo strukturo, mineralnost in petrolejsko noto in ga je lahko kombinirati z drugimi sortami. Težje pa ga je pridelati, ker grozdje rado gnije. Sauvignon iz naše kleti pa ni bil nikoli tipično štajerski, z vonjem po paradižnikovem listju, travi, temveč bolj sadnih not. Menim, da je to odvisno predvsem od klona te sorte, ki ga ne poznamo, lahko bi bil italijanski.

Vina so bogata in mineralna predvsem zaradi starosti trt v vinogradih. Zato se trudim, da ostanejo sedanje trte čim dlje rodne. Nenazadnje predstavlja vsaka obnova poleg izjemnega stroška še vsaj triletni izpad pridelka. Naša vina pa so zaradi teh lastnosti dobro sprejeli tudi na Primorskem,« razloži smernice svojega kletarjenja Martina.

Za to ni iskala posebnih vzornikov, temveč jo usmerja predvsem njen okus, ki se nagiba k vinom nekoliko toplejših območij, kot jih prideluje npr. klet Marof na Goričkem. Tudi z bariki oz. leseno posodo nasploh doslej še ni kletarila, to je še v načrtu, posoda jo že čaka.

Glamping na sosednjem hribu

Hkrati s spremembo sloga vin so zamenjali tudi etiketo, ostalo je samo še ime Plateis. S tem so želeli preprečiti med pivci zmedo, zlasti zato, ker nosi njihova avtorica še priimek svojega moža Puntnar. Vendar pa so imeli s prvo novo serijo ponovno težave, ko so hoteli slogovno spremenjena vina predstaviti pivcem na trgu, je izbruhnila korona. Med pivce so se začeli lažje prebijati šele po koronski krizi, ki je vinarje močno oškodovala.

»Številni naši kupci so prepoznali, da smo spremenili slog vin in napredovali kakovostno. Naši glavni prodajni trgi so na Štajerskem, Gorenjskem, v Ljubljani, na Primorskem. V restavracijah smo prisotni prek posrednika, ki sicer zaračuna provizijo, plačuje pa redno. Na njegovo maržo ne gledam, kot da mi jemlje del dohodka, temveč da opravlja zame storitev, ki je sama ne zmorem. V manjši zasebni kleti si že tako »deklica za vse«, biti moraš prisoten na terenu, za računalnikom, telefonom. Vina predstavljam v glavnem na festivalu vin v Ljubljani, letos sem bila četrtič na Proweinu v Düsseldorfu. Še več kupcev pa želimo pritegnili domov, kjer prodamo še malo. Zato smo lani končno po petih letih uspeli kupiti zemljišče na bližnjem hribu, kjer bomo zgradili manjši glamping z nekaj hiškami in degustacijsko sobo. Umestiti se bomo skušali na nekoliko višjo raven tovrstne ponudbe, saj je na vinskem trgu zaradi gospodarskih in političnih razmer v svetu že precej prisotna kriza. V tej si bodo lahko še naprej privoščili vino le kupci z višjimi dohodki, medtem ko se jim tisti z malo nižjimi v krizi hitro odpovejo,« sklene razmišljanje z izkušnjami Martina Kraner Puntnar.