Ko ni kruha, se poslovi tudi mir, je bila zapisana parola na enem od traktorjev kmetov, ki so pretekli teden v Berlinu na demonstracijah zahtevali, da jim država prizna vlogo, ki jo opravljajo za družbo. Pritiski na kmetijstvo in sloj prebivalstva, ki se z njim preživlja na družinskih kmetijah, se zadnja leta močno stopnjuje, zato so lani kresovi kmečkega upora zatleli po številnih evropskih državah. Protesti kmetov predstavljajo le enega od vrhov notranjepolitične krize, v kateri se Nemčija ruši navznoter še zaradi obujenega desničarskega ekstremizma in posredne vključenosti države v dva svetovna konflikta. Tja zato iz nje odteka denar za orožje, namesto za kruh.

Toda če ostanemo samo pri kmetijstvu, lahko vsaj delno pojasnilo, zakaj kmetje pritiskov ne morejo več prenašati, poiščemo v številkah o strukturnih spremembah. Ne le v evropski velesili, ampak v kmetijstvu po vsem svetu. Stara celina je morda zadnje desetletje le nekoliko bolj na udaru in kmetje tukaj niso zgolj molčeča, brezpravna množica.

Podatki (Eurostat 2023) potrjujejo izjemno koncentracijo kmetijskih zemljišč in upadanje ne le manjših, temveč tudi srednje velikih družinskih kmetij. Čeprav število kmetij upada, pa obseg obdelanih kmetijskih zemljišč ostaja enak. Med letoma 2005 in 2020 se je v EU njihovo število zmanjšalo za 37 % oz. tri milijone kmetij, pri čemer je bila večina (približno 87 %) manjših od petih hektarjev. Število kmetij se je najbolj – za tretjino oz. 1,4 in 1,2 milijona – zmanjšalo v Romuniji in na Poljskem. Na Madžarskem jih je ugasnilo 68 %, v Bolgariji 75 %, v Italiji pa 34 % oz. 0,6 milijona kmetij. V članicah EU je bilo tako v letu 2020 9,1 milijona kmetij, in sicer 64 % oz. dve tretjini manjših od petih hektarjev. Te pa obdelujejo 157 milijonov hektarjev, kar predstavlja 38 % vseh kmetijskih zemljišč v EU.

Nasprotno pa je 3,3 % kmetij proizvedlo dohodek v vrednosti 56,4 % celotne kmetijske proizvodnje v EU. Te kmetije označuje Eurostat kot velika kmetijska podjetja. Proces koncentracije, z manjšim zastojem lani, poteka tudi v Nemčiji, kjer je ostalo 254.300 kmetij. Njihovo število se je med letoma 2010 in 2022 zmanjšalo za 40.400 na 258.700, kar je 13,5 % manj, še 4400 jih je ugasnilo lani.

Število kmetij s 100 hektarji ali več pa se je v enakem obdobju povečalo iz 5200 na 38.000 ali dobrih 15 % vseh kmetij v državi. Te kmetije upravljajo približno 62 % kmetijskih zemljišč v uporabi v Nemčiji.

In če navedemo še podatke za svet (FAO 2023), imajo največja kmetijska gospodarstva Avstralija (4331 ha), Argentina (620 ha), Urugvaj (365 ha), Kanada (332 ha), Nova Zelandija, (266 ha), Češka (222 ha), ZDA (179 ha) in presenetljivo Slovaška (125 ha).

Logično lahko slepamo, da srednje velike evropske kmetije brez kmetijskih podpor in – že desetletja v primežu veletrgovcev in drugih posrednikov, ki jim odžrejo večino prihodkov, niso več konkurenčne. Zato so za njihovo preživetje usodne državne in EU podpore. Toda tudi največji delež slednjih prejmejo največji lastniki kmetijskih zemljišč, saj so le-te usmerjene na površino.Poleg tega je lani Euizgubla zeleni kompas- na eni strani je podljašano dovljenje glifosatu in izjemni pritisk na uvedbo novih genskih tehnologij. Na drugi strani pa pritiskajo zeleni ekstremisti,kib i radi naenkrat prestavili iz pšanikov vse kraven aponov. Absurdno pa je, da je rezultat obeh skrajnostnih smeri enak- še manj kmetij in še večja koncentracija zemljišč. Ob tem potekata vzporedno še vsaj dva procesa: vedno več kmetijskih zemljišč kot najbolj trdnih naložb v negotovem svetu kupujejo kapitalske družbe. Hkrati pa se zmanjšuje obseg plodnih zemljišč zaradi podnebnih sprememb in vojn, v ozadju katerih je prav tako bitka za zemljo in naravne vire.Kapital in elite nikoli ne nehajo pritiskati v bitki za kapital na posamezne družbene sloje kar samodejno. Vse pravice, ki jih razumemo v razvitih državah kot družbo blaginje- so bile izborjene skozi zgodovino na ulicah. Zanje se tam legitimno borijo ne le nemški, temveč tudi kmetje po drugih državah, ki zagotovo še niso rekli zadnje.

• –