Skrajno severozahodno območje Slovenije ob italijanski meji, v Furlaniji in Julijski krajini, je že vsaj 1400 let slovensko območje, čeprav je zaznava čezmejnega prostora kot dela matičnega slovenskega telesa v Sloveniji dokaj ohlapna. Na tem prostoru je prebivalstvo od nekdaj govorilo slovensko oz. slovenska narečja, vendar pa je italijanska, zlasti fašistična agresija z doslednim brisanjem slovenske besede vse do praga leta 2000 njen zven izbrisala.

Zamejski Slovenci v Italiji, ki so povabili na obisk skupino slovenskih novinarjev v okviru Društva turističnih novinarjev, so zato upravičeno prepričani, da potrebuje ta njihov prostor več kulturne, zgodovinske in turistične promocije in pogostejše stike z matično domovino, saj se v zavedanju svoje pripadnosti slovenstvu in slovenskemu jeziku niso predali. Za življenje izredno trdo in skromno hribovito območje med Čedadom in Matajurjem pa je zanimivo za turizem, saj je posejano s številnimi naravnimi biseri in zato zanimivo za obisk, po zadnjih razkritih izsledkih tudi duhovno središče slovenskih starovercev.

Italijanska ustava je po ocenah okrog 50.000 Slovencem v tržaški, videmski in goriški pokrajini šele leta 2001 priznala status jezikovne manjšine (enako Furlanom). Šol v slovenščini vse do pred kratkim ni bilo in starejše generacije govorijo le narečje, medtem ko se mladi v dvojezičnih šolah ponovno učijo tudi knjižne slovenščine. Uspešno promocijsko središče slovenske snovne in nesnovne kulture je postal krajinski in pripovedni interaktivni muzej v Špetru pri Čedadu, ki bo prihodnje leto praznoval desetletnico.

JEZIK IN KULTURA KOT DODANA VREDNOST

Z novimi tehnologijami na interaktivni način italijanskim in tujim obiskovalcem predaja ohranjeno izročilo slovenskega kulturnega prostora. To je postalo gradnik in eden glavnih adutov prihodnjega razvoja na celotnem gospodarsko manj razvitem območju. Sedanje težave in načrte pa nam predstavijo predstavniki številnih organizacij slovenskih zamejcev. Ekonomska moč Slovencev v tem prostoru je skromna, saj so živeli predvsem od skopega prihodka v kmetijstvu in obrti, kar je zadnje stoletje močno pospešilo odseljevanje. V zadnjem dobrem desetletju, je poudaril Goirgio Bancihg, predsednik Inštituta za slovensko kulturo, stavijo na povezave slovenske kulture in jezika kot dodane vrednosti v povezavi s turizmom. Dežela Furlanija – Julijska krajina je tako financirala slovenski krajinski in pripovedni multimedijski muzej SMO. Zasnovala ga je arhitektka slovenskih korenin Donatella Ruttar, v njem pa je mogoče spoznati ljudsko glasbo, narečje in zgodovino s Slovenci poseljenega območja. Muzej je celo leto poln tako italijanskih kot tujih obiskovalcev. Veliko zaslug za ohranitev in ponovno popularizacijo slovenskega jezika pa ima dvojezična osnovna šola v Špetru, ki je začela nastajati v 80. letih na pobudo ravnateljice Žive Gruden. Kljub nejeveri na začetku njenega delovanja je sedaj ena najbolj uspešnih v celotni Italiji, zato jo veliko obiskujejo tudi učitelji iz drugih območij. Slovenščino pa se na dvojezičnem območju v vrtcih in šolah uči 4500 otrok.

 Slovenska kulturno- gospodarska zveza povezuje v Goriški, Tržaški in Videmski pokrajini 350 organizacij. Ocenjujemo, da je na tem področju okrog 50.000 Slovencev, v preteklosti jih je bilo 100.000. Slovenstvo je danes kompleksen pojem- imamo jedro Slovencev, in sloje, ki se z asimilacijo oddaljujejo, imajo pa še vedno percepcijo pripadnosti slovenstvu. Z našim delovanjem skušamo delovati čim bolj središčno, da se ohranja naše narodno telo,« je dejala v Špetru Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno- gospodarske zveze s sedežem v Trstu.

OD BRUSAŠKE REZIJE DO PREDELAVE SIROV

Na celotnem območju Benečije pa si želijo predvsem večjega turističnega obiska, zato so začeli s prvim projektom za razvoj turizma, ki bo trajal do leta 2024. Glede na to, da je na naši strani zelo zacvetel v Posočju, ki ima 90.000 nočitev, območje beneških Slovencev pa niti 20.000, so se pri spodbujanju tega povezali z uspešnimi slovenskimi turističnimi promotorji v Sloveniji.

Fabio Bonini, predsednik društva Srebrna kaplja, ki povezuje upokojence, pa je poudaril, da je glavna ovira pri hitrejšem razvoju poleg teritorialne oddaljenosti predvsem šibka gospodarska moč prebivalstva. Svojih sredstev za naložbe nimajo, prav tako ne majhne občine, zato bi se moralo območje Rezije, Terske doline in Nadiških dolin povezati v gorsko območje. Nekaj naravnih in kulturnih biserov na tem delu od politično »odrezanega dela slovenskega kulturnega telesa« v Sloveniji šele odkrivam. Prvi zelo skrit delček je rezijanska vasica Solbica, ki jo obkroža velika gora oz. Kanin.

Rezijani, ki izhajajo iz Alpskih Slovencev, so se med letoma 625 in 631 naselili v dolini reke Bele, vključno z Rezijo in takrat so tamkajšnji narodi ustanovili deželo Karantanijo, ki je vključevala današnjo Koroško, večino Slovenije in furlansko območje. Intenzivni pritisk na slovenščino se je v teh krajih začel že s prehodom pod italijansko kraljevino leta 1866, zato je šlo rezijansko narečje popolnoma samosvojo pot, v Muzeju brusačev, kjer deluje tudi Kulturno društvo Rozajanski dom, razloži kustos Sandro Quaglia. Ker skoraj ni Slovenca, ki ne bi poznal pravljic iz Rezije, pa doda svoj delček še »pravljičarka« Luigia Negro.

Prebivalci Solbice so živeli v glavnem od gorskega kmetijstva – poleti so na okoliških planinah pasli živino in pridelali še nekaj malega zelenjave. Preživetje je bilo skromno, zato so iskali dodaten zaslužek. Že od 18. stoletja do srede 20. stoletja ga je predstavljalo brusaštvo, brusačem so v Solbici postavili muzej in posvetili muzejsko zbirko. Brusači so se sprva z dvokolesnimi cizami, pozneje pa na kolesih, odpravili za delom po celotnem slovenskem in avstro-ogrskem prostoru. Brusili so sredi vaških središč, kjer jim je bila dostopna tudi voda. Nekaj rezijanskih brusačev pa je bilo specializiranih tudi za brušenje kirurških instrumentov.

Preživetje v teh krajih še danes ni veliko lažje, a z vztrajnostjo in delavnostjo je mogoče uspeti, potrjuje primer turistične in kozjerejske družinske kmetije Zore, na kateri dela Alessisa Berra v vasi Tipana (Taipana) v Terski dolini. Allesia izvira iz slovenske družine, a žal jezika svojih staršev ne govori več. Po študiju naravoslovja v Padovi se je odločila, da želi najti zaposlitev in ohranjati naravo na 770 metrih nadmorske višine. Začela je iz nič in s pomočjo evropskih sredstev postavila objekte za rejo 100 koz. Te so od aprila do oktobra na pašniku, na desetih hektarjih pa prideluje zanje še krmo. Letno od črede namolze 90.000 litrov mleka in ga skupaj s tremi zaposlenimi predela v enajst vrst tradicionalnih sirov. Reja je ekološka, siri pa zaradi preveliko birokracije, doda Allesia, te oznake ne nosijo in večino jih proda kar na posestvu. Prodaja pa jih tudi v svoji prodajalnici v Vidmu. Kljub temu, da je dostop do evropskih sredstev težak, ima načrte, in sicer ureditev učnih poti za družine z otroki in manjšo hišo za turiste.

Ogled po Benečiji, po kateri nas je vodil Ivan Ciccone, tajnik slovenske kulturne in gospodarske zbornice Videmske krajine, pa zaključimo na prazniku kostanjev na Burnjaku – v kraju Gornji Tarbij. V krajih, kjer je o preživetju domačinov pozimi pogosto odločal jesenski pridelek kostanja in je pomemben še danes, so uspeli ohraniti in vpisati v sortno listo 15 avtohtonih sort kostanjev. V lepi vasici so zadnja leta zapuščene stare hiše prenovili za prenočišča v obliki razpršenega hotela s 40 posteljami. Zasebni lastniki hiš so se povezali v zadrugo in zanjo delajo tri zaposleni. Gornji Tarbij tako celo leto privablja goste iz cele Italije, v sončni oktobrski nedelji s kostanjevim praznikom pa obiskovalce iz celotne okolice Čedada.