Matej Korenika je predstavnik četrte generacije na kmetiji v Kortah nad Izolo, na kateri se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom in oljkarstvom. Matejev oče Miran in njegov poslovni partner Ignac Moškon sta začela z vinarstvom na sedmih hektarjih državnega sklada kmetijskih zemljišč že sredi 80. let in prva vina stekleničila sredi 90. let. Posestvo družine Korenika obsega 31 hektarjev, pri čemer so vinogradi na 25 hektarjih, oljčniki na treh hektarjih in na enaki površini detelja za kompost. Na celotnem posestvu so leta 2006 prešli v ekološko in leta 2010 v biodinamično pridelavo. Vina pod blagovno znamko Korenika & Moškon že več kot dve desetletji kletari Matej, na enem večjih biodinamičnih (BD) posestev v Sloveniji pa mu pri delu še vedno pomaga oče Miran, žena Tina in otroci Gabrijel, Dominik, Veronika. Nova klet, iz katere gre vsako leto na trg med 80.000 in 90.000 steklenic, je bila končana leta 2011 in kar 70 % vin iz nje gre v tujino.

Spoznajte delovanje biodinamične kmetije tudi v video prispevku.

Za ekološko pridelavo je Mateja nagovorila z morjem in solinami obkrožena »nizka« istrska zemlja. Tako so ji namreč rekli starejši ljudje, ker so se morali za obdelavo k težkim, kamnitim tlom globoko sklanjati z motikami. »Zato sem hotel pokazati, da so naše grozdje in vina drugačna od tistih, ki sem jih imel možnost srečati v svetu. Pot v biodinamiko pa je bila naravni proces razmišljanja z lastno glavo. Leta 2007 sem spoznal kolege v Franciji, ki so mi razlagali o vplivu lune in kakovosti zemlje, v nasprotju z modernim kmetijstvom, v katerem nihče ne govori o zaščiti kot preventivi, temveč kot kurativi. Navdušil me je ta pristop, ker se hiša gradi pri temeljih, brez njih bo tudi streha slej ko prej padla. Ob vstopu v BD so me šolani ljudje vprašali, če mislimo preživeti, in več kot desetletje dokazujemo, da lahko kmetujemo in živimo na ta način.«

PETNAJST LET DELA ZA ODSTOTEK HUMUSA
Na biodinamični način obdelujejo po svetu tudi 1000 hektarjev velika posestva, odgovori Matej na vprašanje, da so v Sloveniji med večjimi s certifikatom Demeter. Nenavadno v primerjavi s svetom pa je v Sloveniji to, da so po površinah največji BD pridelovalci prav vinogradniki.
»Vložek v zemljo je zame glavni del kmetijstva, ne škropljenje. Letos sem preveril vsebnost humusa in drugih snovi v zemlji z analizo na globini 30 in 60 centimetrov. Odkar smo v BD, se je vsebnost organske snovi v prsti izboljšala – te je med tri in štiri odstotke, a za tem je petnajst let dela.«
Glavni vir humusa so zeleni podori in kompost. V vsaki drugi vrsti seje podorine in deteljo, in ta rastlinski pokrov, visok 140 centimetrov, je letos povaljal v zemljo. Že več let posejana detelja je ponovno zrasla, zato jo je pokosil, po oceni je prišlo na ta način v prst 6 t/ha zelene mase. K temu dodaja, kjer je potrebno, v vinograde še kompost. Zanj je letos kupil čez mejo goveji gnoj, ki ga je zmešal z rastlinskimi ostanki in dodal deteljo, posebej posejano v ta namen na treh hektarjih, ter slamo in tropine. Kompost je zrel v šestih do osmih mesecih, raztrosi ga spomladi.
»Moj izziv pa je, da bi trta ves čas rasla v tem podnebju, kar je zadnja leta postalo zelo zahtevno,« nadaljuje Matej. »Lani se je konec junija pri chardonnayu ustavila rast, zato bi imel rad več listne mase, da je še avgusta na trti asimilacijska listna stena. Samo pet prevročih dni je namreč dovolj, da se rast trte ustavi, in če je stres prevelik, tudi dež več ne pomaga. Lani smo zato na tri hektarje vinogradov zvozili pol milijona litrov vode iz Sečovelj, ker za namakalni sistem ni vode.«
V vinu ne išče visokih sladkorjev, ker jih je preveč. Kjer trta raste, tam kisline v grozdju ne padejo. Letos je izgubil del pridelka tudi zato, ker škropivo ni prišlo dobro do grozdja. Zato je vložil 10.000 evrov v vzmetna vodila oz. sponke, ki razpirajo zgornjih žice na opori. Te sponke olajšajo delo, ker gre večina mladic vinske trte sama med žice in jih ni treba ročno popravljati. Ponekod v Italiji avgusta, kadar dežuje, sponke odpirajo, da se vmes na trti ne nabira vlaga. Prednosti teh sponk je kar nekaj, a čeprav obstajajo že 15 let, jih uporablja le malo vinogradnikov, ker so drage, na drugi strani pa prihranijo precej ročnega dela, ker tudi delovne sile ni in je tudi zelo draga. Prav to je razlog, da so letos strojno trgali grozdje na sedmih hektarjih, ker stane stroj za obiranje grozdja 600 evrov po hektarju, ročno obiranje pa 2000 evrov.

»Vinogradi so stari povprečno od 20 do 30 let, obnavljali bomo nekaj rumenega muškata. V poljedelstvu nenehno govorimo o kolobarju, v vinogradništvu, kjer imamo 25 let enako kulturo in se zemlja prav tako izčrpa, pa moramo za pridobitev podpore za prestrukturiranje vinograd posaditi v dveh letih. Osebno se s tem ne strinjam, premor bi moral biti vsaj pet let. Pri obnovi hektarja sem izgubil podporo, ker sem sem naredili štiriletni premor s posevkom detelje in vinograd sedaj zelo lepo raste. Raje izgubim subvencijo, kot imam dolgoročno škodo. Upam, da sadim vinograde za 50 let.«

Kljub temu da je jasno, da zdravo biodinamično grozdje ne pade v stiskalnico brez nenehnega nabiranja novih znanj, tehnologij in izkušenj, je vsako pridelovalno leto zahtevno na svoj način. »Letošnje leto je bila preizkušnja za vse pridelovalce. V primerjavi z lani smo pridelali le 48 % grozdja. Ker so bila zadnja tri leta dobra, vinogradniki nismo računali na toliko dežja. Ne glede na sušo je bil lani pridelek dober, letos pa je bil pridelek dober le na višjih legah, kjer imamo v glavnem refošk, na nižjih pa je zlasti malvazijo prizadela peronospora.«
Letos so v vinogradih Korenika škropili desetkrat na šestih hektarjih, v večini vinogradov pa petkrat, več z žveplom kot bakrom. Za dvakratno škropljenje so uporabili še eterično olje pomaranč, dvakrat so vinograde še na suho žveplali. Vinograd chardonnaya in refoška pa so še trikrat dodatno škropili z bacillusi proti oidiju. Obremenitev po trti je največ dva kilograma.
Kakovost pridelka ocenjuje Matej kot dobro, s trgatvijo so začeli 24. avgusta. Po dolgem času je normalna, ne previsoka vsebnost sladkorja v grozdju. Refošk je dosegel 103 0e stopinj, malvazije med 93 in 97 0e stopinj oz. med 12,5 do 13 % alkohola. Vrenje je potekalo brez težav in letnik bo zelo dober, čeprav količinsko skromen, letos pričakuje le 40.000 do 50.000 steklenic.

TUDI STRUKTURNA VINA MORAJO BITI PITNA
Kletarjenje po smernicah Demeter ima vrsto omejitev: uporaba selekcioniranih kvasovk (v nasprotju z ekološko pridelavo) ni dovoljena, prav tako ne grobo filtriranje. Slovenska zveza biodinamikov je v primerjavi s pravili Demeter pravila še zaostrila, saj je zgornja dovoljena meja žvepla v rdečih vinih 30 mg/l in v belih 50 mg/S02 v belih vinih. Zato je v kleti na prvem mestu higiena, pravi Matej, popolnoma se mu je spremenil tudi trg. Klet Korenika & Moškon pa je – čeprav v deželi refoška – hiša belih vin, rdečih je le tretjina. Takšen je tudi trend na trgu, kar jim gre v prid. V sodih je prva malvazija, sledijo ji sivi in beli pinot ter rumeni muškat. Rdečih pa je v kleti le tretjina, največ refoška, in nekaj malega cabernet sauvignona in merlota.
Okrog polovico polnitev še vedno predstavljajo sveža buteljčna vina, ki zorijo eno leto v cisterni, v njej pa so malvazija, refošk in dve zvrsti – beli tris in rdeči bis. Vendar so tudi ta vina zaradi daljših maceracij in podaljšanega zorenja kompleksnejša od povprečnih svežih vin. Drugi po piramidi navzgor sta dve vini selekcija: malvazija iz vinograda iz leta 1952, macerirana dva tedna. Po desetmesečnem zorenju na drožeh zori v velikih hrastovih sodih še tri leta, cabernet sauvignon pa zori skupaj skoraj deset let. Samo konico piramide pa predstavljajo vina cru, tj. vina iz najboljših leg, ki so macerirana od enega do dveh mesecev. Malvazija zori zatem še dobrih pet let v 500-litrskem sodu. »To malvazijo sem začel označevati pod lego Paderno že leta 2006, in prav tako refošk cru iz lege Kortinca.«

»V Sloveniji ne bomo klasifikacije vinogradniških leg nikoli naredili, uradne klasifikacije leg ni. Imamo zgrešeno kmetijsko politiko in preveč sort v vinogradih, po novem še nekaj dovoljenih tujih sort (tempranillo, marselan) in tolerantne sorte. Najuspešnejše vinske regije v svetu gradijo ime le na nekaj sortah. Slovenski vinski zakon je iz leta 1984 in je sedaj odprt, ker je to zahtevala od nas EU. Edino dobro je, da smo sedaj vsaj velike in male kleti na isti valovni dolžini, da potrebujemo skupno krovno organizacija za vina.«

Matej kletari tudi vino brez žvepla, pod imenom elepard. To je zvrst belega pinota in sauvignona, iz podaljšane, dvomesečne maceracije in po šestletnem zorenju nastane vino s 13 do 14,5 % alkohola, lansko ga ima celo 15 %. »Vino brez dodanega žvepla je mogoče, samo je treba videti, kako se obnese skozi čas. Težava pa je z višjimi hlapnimi kislinami. V EU je zanje meja 1,2 mg/l, v Sloveniji pa 1 mg/l. Veliko naših vin pade ravno čez to mejo in zato vinar ne dobi odločbe za vrhunsko, temveč deželno vino.«
O slogu ekoloških in biodinamičnih ter oranžnih vin pa opaža: »Večina vinarjev, ki je kletarila ekstremna vina, je s tem prenehala, ker je to bila moda, a se je malo umirila. Tudi strukturna, bogata vina morajo biti pitna in tudi drugačna vina brez napak in bolezni.«
Večina vin iz kleti v Kortah se razprši po svetu – v Italijo, na Poljsko, Češkem, malo slabše letos v Kanado. Presenetljivo dobro prodajajo tudi v Rusijo, čeprav so težava visoki davki, ki jih je Putin določil za vino. Posebna zgodba so ZDA, kjer je država sprejela za ekološka vina določilo po tem, ko se vinarji sami niso znali dogovoriti, da morajo biti brez žvepla. To pomeni dolgotrajne analize na meji, zato na vina za ta trg ne dajejo oznake Demeter. Za domače pivce pa ostane približno tretjina vin čez gostinstvo in police, njihove cene se začnejo pri 12 evrih.

Odgovor na vprašanje o cenah v izvozu pa je: »Če nameravaš v ZDA, se za prodajo kontejnerjev pogovarjaš o ceni do štiri evre (in ustvarjaš minus), od pet evrov navzgor za palete in od 15 evrov navzgor za kartone vin. Dokler na svetovnih prvenstvih vrtijo slovaško himno namesto slovenske, še vedno nismo prepoznavni kot država.«
Vina Korenika so sinonim za istrska biodinamična vina.