Kdo bo v Sloveniji še obdeloval vinograde?

Slovenski vinogradniki v pridelovalnih sezonah z zahtevnimi vremenskimi pogoji – od spomladanskih pozeb, obilnih padavin in posledično bolezni – vse težje pridelajo grozdje. Pridelek zmanjšuje še množično propadanje vinske trte zaradi zlate trsne rumenice in esce. Obenem je dejavnost zadnje desetletje v globoki krizi, ki se najbolj odraža z opuščanjem vinogradniške pridelave. Vinarji imajo zato z zagotavljanjem zadostne količine grozdja zadnja leta vse več težav, ponudba grozdja na terenu je vse manjša.

Vzroke za krčenje vinogradov in vinarstva na državni ravni so nam iz različnih profesionalnih zornih kotov predstavili predsedniki vinogradniških združenj in strokovnjaki, ki že vsa zadnja leta opozarjajo na negativni trend, saj smo v Sloveniji izgubili v zadnjih 15 letih dobrih 15 % vinogradniških površin – le-te so padle na 14.600 hektarjev.

Blaž Zagmajster z Bizeljskega je od letos spomladi predsednik zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije Vinis, najbolj množične organizacije manjših pridelovalcev. Povezuje 67 vinogradniških društev, pri čemer jih deluje 32 samo na Dolenjskem. Zasebno je ekološki vinogradnik v Orešju na Bizeljskem, z družino obdeluje štiri hektare vinogradov. »Težave v vinogradništvu se vlečejo v sedanjost že iz politične preteklosti bivše države,« skuša pojasniti razloge za vse manj trt Zagmajster. »V 19. stoletju smo imeli v Sloveniji celo 52.000 hektarjev vinogradov. V bivši Jugoslaviji kmetje na bizeljsko-sremiškem območju niso smeli saditi sort, ki bi jih želeli sami, temveč samo tiste, ki so jih določile zadruge, tj. za cviček. Ker so bile odkupne cene grozdja nizke, so po trti pridelali preveč grozdja slabše kakovosti. Z zaščito in omejitvijo cvička PTP na desni breg Save pa so se morali s tem grozdjem znajti sami. Na območju Bizeljskega, kjer sem bil do letos predsednik društva vinogradnikov z okrog 100 člani, so površine padle iz 600 na 400 hektarjev in na Orešju iz 100 na 80 hektarjev. Na tem območju nas je le desetina tržnih pridelovalcev, kar pomeni, da je pridelek prijavljen v skladu z zakonom o vinu in vzorčen od grozdja do steklenice. Drenovec na Bizeljskem je bil pred 20 leti en sam velik vinograd.

Veliko katastrofo smo doživeli z izjemno točo julija 2011, marsikateri vinogradnik je trto izsekal, že takrat se je čutila kriza. Zadnja štiri leta pa sploh nismo imeli pravega pridelka: v letnikih 2020 in 2021 ga je vzela pozeba, v letnikih 2022 in 2023 pa toča,« naniza Zagmajster naravne in izpostavi še ekonomske dejavnike. »Izginjanje vinogradniške baze je tudi rezultat tega, da cene grozdja niso sledile stroškom pridelave. Vinogradniki pogosto rečejo, da morajo na plačilo za svoje delo pozabiti, toda od svojega dela morajo na koncu nekaj imeti.

Pogodbene pridelave pa na tem območju ni, grozdje še vedno kupijo delno kupci iz Hrvaške, nekaj slovenski zasebni vinarji, večino vina tega okoliša pa prodajo gostincem po Sloveniji.«

O opuščanju vinogradov so manjši vinogradniki obvestili (neformalno) tudi kmetijsko ministrico. Prepričani so, da bi morali najti sistemske rešitve za zaustavitev opuščanja vinogradništva. Sloves vinogradniške pokrajine bo brez malih vinogradnikov izginil. Tujci obiskujejo Slovenijo zaradi lepo obdelanih gričev in neokrnjene narave, če hočemo ohraniti turizem, moramo poskrbeti za obdelanost, je stališče Vinisa neposredno s terena.

Bolje kupiti kot pridelovati

Svarila prihajajo že dolgo tudi iz strokovnih vrst. »Že pred dvema desetletjema smo opozarjali, da bomo izgubili večje površine vinogradov in sedaj se že soočamo z resnim pomanjkanjem grozdja, zato so se cene zvišale. Vzroki za to so dolgih 20 let nizke cene v večjih kleteh, ki so naredile napako, kar pa bodo sedaj težko priznale. Kmetije, ki so bile odvisne od pridelave grozdja, so bile zato v zelo težkem finančnem položaju. Pridelovalna cena grozdja je po izračunu KIS-a evro/kg, v Halozah bi morala biti 1,5 evra. K dragi pridelavi so pripomogle še naravne katastrofe in zato je marsikje slišati, da se grozdje bolj izplača kupiti kot pridelovati, kar je res,« doda o ozadju izginjanja vinogradov še Andrej Rebernišek, direktor KGZ-Zavod Ptuj, specialist za vinogradništvo, podpredsednik Vinisa in hkrati sam vinogradnik.

»Imamo nekaj dobrih vinogradniških zgodb, kjer so imeli sredstva za naložbe v kleti, toda teh je premalo. Na drugi strani pa so mali pridelovalcu na razpotju – grozdje bi prodali, pa ga zaradi okostenele zakonodaje ne morejo. V Vinisu si zato prizadevamo, da bi lahko dokupili grozdje zasebni vinarji že pri 30-odstotnem izpadu pridelka in ne pri sedaj zakonsko postavljeni meji, tj. 60-odstotnem izpadu. Cene grozdja so se zvišale, ker se je močno podražila cena delovne sile in vsi vhodni stroški. Vinis pa je dal še pobudo, da bi morali ohranjati sadilne pravice na ravni države, saj imamo eno najbolj razdrobljenih pridelav grozdja v EU. Težave nastanejo, ko vinogradnik opusti pridelavo na skladovi najeti zemlji in zanjo ni zakupnika. Na drugi strani pa so sadilne pravice izgubljene takoj, ko je vinograd izkrčen.

Za obnovo na površinah, kjer prej ni bilo vinograda ali je bil izkrčen, je mogoče kandidirati namesto na ugodna sredstva za prestrukturiranje vinogradov le na sredstva iz ukrepa za naložbe v okviru Programa razvoja podeželja (PRP). Postopek za pridobitev teh nepovratnih evropskih sredstev je veliko zahtevnejši, delež sofinanciranja pa nižji, le med 30 do 50 % sredstev stroškov obnove. Pri obnovi iz sredstev za prestrukturiranje vinogradov je delež nepovratnih sredstev med 50 do 75 %. Zavzemamo pa se tudi za podjetniški sklad za pomoč zlasti mladim vinogradnikom in vinarjem za obdobje prvih deset let, s pomočjo katerega bi lažje vzpostavili vinogradniška gospodarstva. Vemo, da so naložbe v vinarstvu izjemno drage, sosednje države (Hrvaška, Italija) zato sofinancirajo naložbe do 75 % vrednosti,« pojasni Rebernišek, kje primanjkuje sistemske pomoči države.

Povezan prodajaš bolje

Vinogradov je manj tudi na Primorskem, kjer je sicer mladih prevzemnikov vinogradniških kmetij več kot na Štajerskem in v Posavju. »Pogodbe imamo s 70 vinogradniki in že zadnjih pet let krepko višje cene grozdja, povprečno nad 80 centov/kg. Vendar bo pridelka po spomladanski pozebi in dežju, ki povzroča glivične bolezni, manj. Ravno zato, ker zasebniki pridelavo opuščajo, smo razširili pridelavo na svojih 50 hektarjev, dokupimo pa še okrog 700.000 kilogramov. Zalog terana imamo dovolj, primanjkovalo pa nam bo belega grozdja, malvazije in vitovske, ki ju je najlažje prodajati. Za dokup povprašujemo po Vipavski dolini, Brdih. Mladih prevzemnikov, ki bi delali v vinogradništvu na kmetijah, ni – ne glede na ceno grozdja. Velika težava je, ker vinogradniki, ki pridelavo opuščajo, zemljišč ne želijo dati v najem. Tudi do zemljišč opuščenih vinogradov ni lahko priti. Želeli smo, da bi nas državni sklad kmetijskih zemljišč o teh površinah obveščal, a izvemo najpogosteje zanje šele, ko jih sklad že izkrči,« doda še kraško perspektivo krčenja Marjan Colja, direktor Vinakrasa in direktor Vinske družbe Slovenija, katere pomen zadnja leta usiha.

Prepričan je, da bi bilo potrebno skupno nacionalno združenje vseh akterjev v dejavnosti, za katerim stoji država. »Vinarji in vinogradniki sami se ne bomo nikoli dogovorili o takšni povezavi, ker je med nami preveč različnih interesov. Raje razmišljamo o tem, da smo si medsebojna konkurenca, kar pa ni res – povezan prodajaš veliko bolje. Vsi bi radi nacionalno organizacijo vinarjev, nihče pa ne bi zanjo ničesar storil. Na Vinski družbi spremljamo zakonodajo, na kmetijskem ministrstvu nimamo sogovornika, odgovore dobivamo le pisno. Še preostale v sektorju pa država, namesto da bi pomagala, še dodatno obremenjuje,« je črnogled tudi Colja.

Med mladimi vinogradniki vre

Ingrid Mahnič, predsednica Društva vinogradnikov in vinarjev slovenske Istre, predstavi, da jim je število članov usahnilo iz 240 na 100, v glavnem zaradi starostne strukture. »Zemljišča, kjer ni vinogradov, so na srečo še obdelana, imajo pa naši vinogradniki veliko težav. Največ jih delata Sklad kmetijskih zemljišč in AKTRP. Med mladimi vinogradniki kar vre, ker pogoji niso enostavni in zato ne morejo izkoristiti sredstev za obnove. Vinogradništvo nima lepe prihodnosti. Rešitev bi bila, glede na to, da smo v EU, da se vrne sadilne pravice izkrčenim površinam, saj je sedaj takoj, ko je vinograd izkrčen, sadilnih pravic konec. Če bodo morali saditi vinogradniki le po ukrepu PRP ali iz svojega žepa, bomo še naprej izgubljali vinograde,« se pridružuje mnenju predhodnikov Ingrid Mahnič.