Letošnja oljčna letina je bila najslabša po letu 2014 in po lanski izjemno kakovostni je tudi skromna – večina oljkarjev je pridelala le polovico normalnega pridelka, nižja bo tudi kakovost olj. Toda vzrok za nižji pridelek in pomanjkanje ključnih podatkov ni le posledica slabe pridelovalne sezone, temveč krize, s katero se ubada dejavnost kljub dejstvu, da prinašajo slovenski oljkarji najvišja priznanja za svoja oljčna olja iz številnih najpomembnejših svetovnih ocenjevanj.
»Oljkarji v hrvaški Istri z letošnjim obilnim pridelkom dokazujejo, da je mogoče tudi v letih, kot je bilo letošnje, pridelati 30 do 50 kilogramov po drevesu, medtem ko je slovensko povprečje desetkrat nižje. Vendar je za to potrebna večja institucionalna in svetovalna podpora oljkarjem in celovita ureditev sektorja na 2500 hektarjih. V Sloveniji namreč že 30 let ne vemo, kaj bi s tem sektorjem in kdo bo zanj izvajal razvojne smernice ali strategijo, ki jo predstavniki države vztrajno prelagajo na v glavnem 4000 ljubiteljskih pridelovalcev v državi,« opozarjata naši sogovornici dr. Milena Bučar Miklavčič, vodja laboratorija Inštituta za oljkarstvo pri Znanstvenoraziskovalnem središču (ZRS) Koper, in dr. Maja Podgornik, vodja Inštituta za oljkarstvo pri ZRS Koper in koordinatorica javnih služb na področju oljkarstva. Zato sta obe prepričani, da potrebujemo za celovito ureditev sektorja in umestitev oljkarstva v slovenski prostor zakon o oljkarstvu, pa čeprav ima ta zamisel na terenu precej veliko nasprotnikov v vrstah tistih, ki si ne želijo sprememb in zato tudi ne prispevajo predlogov za izboljšave.


DESETLETJA ZA ZAKONODAJNE PREMIKE
»V Sloveniji smo kar sedem let – od 1992 do 1999 – pripravljali pravilnik o oljčnem olju. Za uredbo o uporabi oljčnih tropin smo potrebovali celih 22 let, od 2002 do 2023, poskusi združevanja institucij so potekali od leta 1997 pa do ustanovitve Poskusnega centra za oljkarstvo leta 2000 ter ponovno od 2010 do 2012. Izvedbena uredba o senzoričnem ocenjevanju oljčnega olja, ki je bila predlagana leta 2012, z zadnjimi spremembami 2017, pa še vedno ni sprejeta s pojasnilom, da zanjo ni zakonskih podlag. Če bi imeli zakon o oljkarstvu, bi potekal prenos sprememb, ki se dogajajo v EU, veliko hitreje. Sedaj veljajo na tem področju številne evropske uredbe, med katerimi pa se razen inšpekcijskih služb v praksi med oljkarji nihče ne znajde,« pravi vodilna slovenska oljkarska strokovnjakinja in nadaljuje: »Ob vstopu v EU je prevladalo stališče, da prevzemamo za oljkarstvo evropske uredbe in v Bruslju so odgovorni iz Slovenije potrjevali zakonodajo, ki so jo določale velike pridelovalke, kot sta Španija in Italija. V svetu nismo nikoli znali uveljaviti naše majhnosti kot prednosti. Po vstopu pa smo ugotovili, da EU daje le zakonodajne smernice, ne pa tudi smernic, kako naj to izvedbeno uredi vsaka članica sama. Zato dolgo nismo imeli izvedbenih uredb, prva, sprejeta 2018, pa je sedaj že zastarela. In kako naj kmetje vedo, kaj specifičnega za oljkarstvo se dogaja na področju kmetijstva, financ, okolja? Vse skupaj je tudi zelo nepregledno.
Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prav tako že vsaj deset let ne prisluhnejo predlogu, da bi subvencionirali pridelavo po litru olja, kot so to preizkusile že skoraj vse oljkarske države. Večina med njimi je hitro odzivna na vse spremembe, Črna gora ima zakon o oljkarstvu in oljčnem olju od leta 2014, z zadnjimi spremembami 2020, na Hrvaškem je pravkar v pripravi. Stališče MKGP je, da je vse urejeno v zakonu o kmetijstvu in pritrjujejo jim vsi tisti, ki ne želijo sprememb. Še vedno zagovarjajo, da naj to področje uredijo pridelovalci sami. Če bi imeli za oljkarstvo skupno strategijo, bi nekatere stvari uredili že prej in ne bi čakali zakona o kmetijstvu, da stvari poenotimo. Tako sta šla svojo pot podobno majhno, a nič bolj kot oljkarstvo pomembno čebelarstvo in hmeljarstvo, medtem ko oljkarji v 30 letih nismo dosegli ničesar. Brez potrebnega akcijskega načrta in z ohlapno strategijo smo v oljkarstvu na točki, ko ga bodo začeli pridelovalci zaradi neurejenosti opuščati.«

HRBTENICA OLJKARSTVA 4000 MALIH PRIDELOVALCEV
Eden od glavnih vzrokov za krizo v dejavnosti je nepovezano delovanje strokovnih ustanov za oljkarstvo: KGZ Nova Gorica je koncesionar za varstvo rastlin in svetovanje, na Univerzi na Primorskem se ukvarjajo z genskimi raziskavami, raziskovalno najmočnejši, zlasti na področju kakovosti oljčnih olj, pa je Inštitut za oljkarstvo pri ZRS Koper.
Začetnik razvoja slovenskega oljkarstva je bil od leta 2007 do 2017 prav Poskusni center za oljkarstvo pri KGZ Nova Gorica, ZRS Koper in Laboratorij LABS pa podizvajalca, in že v tem obdobju so bila prizadevanja za skupno ustanovo. Že leta 1997 je bil podan predlog skupnega inštituta za oljkarstvo, ki pa ga KGZ Nova Gorica ni podprl. Prav tako je na Goriškem oljkarstvo drugačno, pridelava je tam bolj del kmetij, ki jih je tam več. Toda kar 95 % slovenskega oljkarstva je na slovenski Obali in na tem območju bi moral biti fokus dejavnosti. Hrbtenica oljkarstva v državi pa je še vedno 4000 manjših pridelovalcev.
Dr. Maja Podgornik kot vezni člen med njimi pravi, da za kakršno koli sodelovanje med njimi ni nobene pripravljenosti. Leta 2017 je država z vzpostavitvijo strokovno tehnične koordinacije v oljkarstvu, ki jo koordinira Inštitut za oljkarstvo pri ZRS Koper, prepoznala, da v Sloveniji potrebujemo nov pristop v prenosu znanja v kmetijstvu. Obstoječi sistem marsikdaj ni dovolj učinkovit. Treba je zagotoviti prenos znanja in informacij z namenom, da se dosežejo določeni sinergijski učinki pri reševanju problemov in potrebnem razvoju v dejavnosti. Vendar so v okviru javne službe v oljkarstvu formalno povezane samo nekatere dejavnosti, kot so selekcija, zagotavljanje izhodiščnega razmnoževalnega materiala oljke, tehnologija pridelave in ugotavljanje vrednosti oljk za predelavo. Še zdaleč pa niso formalno povezane vse dejavnosti in javne službe, ki delujejo na področju oljkarstva: Javna služba za oljkarstvo, Javna služba za