Prodaja ekoloških živil Zeleni zabojček

Darja Zemljič

Zeleni zabojček po šestnajstih letih delovanja ne predstavlja le prodaje in dostave izključno ekoloških živil na območju Ljubljane in širše, temveč uspešno navezo med kupci in ekološkimi kmeti. Kot podjetniška ideja je nastal na pobudo Gregorja Hribarja, njegove žene in Alexandre Waldmann, ki prihaja iz Nemčije in živi v Sloveniji nekaj mesecev več kot Zeleni zabojček. Popolni »outsiderji« v kmetijstvu so namreč iskali način, kako bi jim bila še vedno pri roki hrana iz vrta, ki ga po preselitvi v mesto niso več imeli. In tako so po zgledu v Avstriji in Nemčiji zasnovali podjetje Čarna in pod njegovim okriljem blagovno znamko Zeleni zabojček.

Nihče od njihne prihaja iz kmetijstva: Gregor Hribar se je ukvarjal z energetsko učinkovitostjo, Alexandra pa v domovini, v Freiburgu, s trajnostno politiko na lokalni ravni. Martino Ogris je študijska pot iz Prekmurja najprej popeljala na Primorsko, kjer je prišla v stik z obalnim združenjem ekoloških kmetov in bila dejavna na eko kmetiji bivšega predsednika slovenskih ekoloških kmetov Borisa Frasa.

Zabojčke so začeli polniti naročnikom na kmetiji Studen v ljubljanskih Obrijah, kjer imajo skladišče in hladilnico še danes. Od prvega zabojčka do sedaj pa so izročili ljubiteljem ekološke hrane že več kot 200.000 zabojčkov oz. povprečno 200 zabojčkov na teden z 1,5 do 2 tonama živil, delo opravlja pet redno zaposlenih.

Mehanizme kolesja, ki poganjajo Zeleni zabojček simbolično in dobesedno, saj dostavljajo vsa živila zaposleni s kolesi, nam predstavita glavni operativki, Alexandra Waldmann, pri kateri je »stranki produkt« Zelenega zabojčka tudi tekoča slovenščina, in Martina Ogris.

NA PRVEM MESTU SEZONSKOST

Obe sogovornici imata stike s kmeti in kupci, logističnega dela pa je preveč, da bi ga lahko opravljali ob svojih poklicih, kot so sprva načrtovali. Sistem je utečen, kmetje ob petkih sporočajo razpoložljivo količino pridelkov, naročniki pa prek spleta do ponedeljka zvečer iz razpoložljivih živil oblikujejo svoje zabojčke.

Njihovo prodano število niha sezonsko, povpraševanje je največje od novembra do konca maja, manjše pa med prazniki in poleti, ker smo Slovenci pač znani vrtičkarji. Letnim časom se prilagaja tudi vsebina; spomladi prevladuje listnata zelenjava, dodajo šparglje, jagode, pozimi pa jabolka, krompir, gomoljnice. V ponudbi imajo skoraj vse, razen mesa; žita in kaše v glavnem od Vile Nature in kmetije Studen, mlečne izdelke kmetije Kukenberger, jabolčni kis od kmetije Kastelic in Pavlič ter kruh iz pekarne Deveta vas iz Polzele. Prvi paradižniki pridejo iz Primorske od Agrarie, gomoljnice jim dostavlja eko kmetija Prebil iz Notranjih Goric. Glavni pogoj za kmetije je, da imajo ekološki certifikat.

Mesto Ljubljana pa ima v načrtu 50-% samooskrbnost, morda bi lahko, če bi uporabili vse kmetijske površine, pridelali še več, a je vprašanje, ali lahko tisti, ki prideluje, tudi proda, ali ima dostop do trga. Ta je za pridelovalce najpomembnejši, brez njega je vse nesmiselno, je prepričana Alexandra Waldmann.

»Glavna razlika med nami in npr. nemškimi zabojčkarji je, da se mi ukvarjamo samo z živili, medtem ko imajo nemški v ponudbi čistila in kozmetiko. V Nemčiji pa tudi posredniki, kot smo mi, od kmetov ne vzamejo npr. le pet kilogramov nekega blaga, ker jim je to odveč, pod količino 50 kilogramov jih ne zanima, zato pa prodajo veliko več zabojčkov kot mi. Mi pa vzamemo z veseljem tudi manjšo količino in naše stranke to ocenjujejo. Na željo kupcev smo, čeprav tega sprva nismo nameravali, dodali pozimi iz uvoza le južno sadje, citruse kupujemo v severni Italiji. Nekatere kmetije so sezono podaljšale z rastlinjaki, toda naš cilj ni, da bi odkupovali pridelke iz njih, gre le za dopolnitev.

Fleksibilni pa smo tudi za kupce, ki lahko naročijo le eno jabolko, saj zabojček ni uniformiran, vedno pa je sezonski. Sezonskost je naše glavno vodilo, ker je mogoče dobiti lokalne pridelke samo v sezoni, drugače vse drugo pa le, če se lažeš,« je prepričana Alexandra.

O trgovcih, ki ponujajo ekološka živila veliko ceneje, kot je v njihovem zabojčku in pri drugih manjših ponudnikih, pa Alexandra doda: »Trgovci mislijo, da bodo preživeli brez kmetov, a prodajajo poceni najprej na račun kmeta in tudi družbe. Nemogoče je prodajati kilogram krompirja po 39 centov, najverjetneje za delo vmes nekdo ni bil pošteno plačan.«

DISTRIBUTERJI IN PARTNERJI

Martina skrbi za nabavo. »S 15 kmetijami delamo redno, do 50 pa je takšnih, ki pokličejo, kadar imajo določeno pridelek, npr. jagodičje, sezonsko zelenjavo in drugo. Čeprav od zunaj izgleda, kot da smo zgolj distributerji, nismo samo to. Za našim delom je tudi filozofija, da delamo z majhnimi kmeti in količinami, ki večjih trgovcev in distributerjev ne zanimajo, in z njimi sodelujemo celo leto in se prilagajamo tudi njihovi ponudbi.

»Delali smo na načrtovani pridelavi, a smo skozi leta ugotovili, da je boljši sprotni dogovor, ki ni tako zelo obvezujoč za kmete, da se lažje prilagajajo, ker se pogoji spreminjajo. Nismo namreč tako veliki, da bi lahko kmetom zagotovili celoten odkup, zato imajo še druge prodajne poti. Sodelujemo pa dolgoročno na temelju poštenega obojestranskega partnerstva. Kmetje tako vedo, da bomo s tistimi, ki jih imamo na seznamu, sodelovali prednostno, če le imajo pridelke.«

»Zalog skoraj nimamo, ker je dostava k nam tedenska in vse razvozimo naprej. Kadar je to potrebno, pomagamo kmetijam reševati letino tako, da uvrstimo v zabojčke pridelek, ki ne more dolgo čakati. Širjenje ponudbe pa je dolgoročen proces, seveda nam kakšnega pridelka še primanjkuje. Zaupanje s kmeti pa se zgradi tudi s primernim plačilom, izhodišče za naše odkupne cene so cene na tržnicah, naš plačilni rok je 30 dni. Na začetku sezone, ko je nekega pridelka manj, je cena razumljivo višja, ko pa je ponudba večja, in ga želimo prodati več, pa ceno tudi znižamo,« pojasni Martina.

SKOZI OČI PORABNIKOV

Martina poudari, da so prav zaposleni v Zelenem zabojčku v vlogi oči potrošnikov, ki sami ne izbirajo, zato morajo paziti na ustrezno kakovost in pripravo živil in posredovati zahteve kmetom. Navade kupcev se spreminjajo, a imajo še sedaj nekaj zvestih od samega začetka. Ker jih v večini pustijo na hišnem pragu, se fizično ne srečajo, razen prvič, ko jih stranke po navadi počakajo, da se spoznajo. V vseh teh letih pa so kupcem na pragu izginili le trije zabojčki. Imajo pa tudi prevzemno mesto v Šiški za tiste, ki jih pridejo iskat osebno, nekaj pa jih razvozijo – seveda z avtomobilom – tudi v širšo okolico Ljubljane. Dostave ne zaračunavajo posebej, temveč je všteta v ceno.

In kako se spreminjajo navade porabnikov? »Ugotovitev ene od raziskav slovenskih porabnikov je, da kupujejo slovensko – a le, če je ugodno. Marsikdaj se pojavi vprašanje, zakaj se na področju trajnostnega in ekološkega kmetijstva stvari ne premikajo hitreje, če je to edina prava pot naprej z vidika prehrane in ohranjanja narave. Zato je treba pojasniti, da lahko z zaslužkom na lokalni ravni marsikaj uresničimo, sicer pa lahko nenehno le tarnamo in trdimo, da je vse narobe. Skoraj pol strank je takšnih, ki so nam zveste že dolga leta in te so navajane porabo načrtovati, ker morajo nekatera živila iz zabojčka porabiti prej. A je treba tudi kuhati in včasih se sprašujem, zakaj so v stanovanjih sploh še kuhinje, če večina ljudi ne kuha.«

Martina pa iz opazovanja strank doda: »Večina naših strank rada kuha in to zelo preprosto, z manj sestavinami. Pomemben pa jim je tudi okus pridelkov, saj velja, da si, kar ješ. Mi pa se potrudimo za čim višjo kakovost živil in dodamo nakupu napis z izvorom živil in recepte.«

Da je kakovost pridelkov visoka, se morajo prilagajati tudi kmetje. Nekateri se zelo težko ločijo od ustaljenega načina pridelave. Počasi pa poteka tudi prilagajanje podnebnim spremembam, npr. z namakalnimi sistemi. Zato so se vključili kot edini slovenski partner v evropski raziskovalni projekt za ekološko kmetijstvo v okviru EU programa Obzorja, vanj je povezanih 19 partnerjev. Cilj je sodelovanje znanosti in prakse, »zabojčkarji« pa v njegovem okviru iščejo načine za povečanje trajnostnega kmetovanja v Sloveniji. Zato sedaj iščejo šest kmetij, ki pridelujejo zelje in bi bile pripravljene na robu njiv posejati cvetlični pas kot habitat za parazitoidne ose, ki so naravni sovražniki kapusove muhe.