Po šavrinskih gričih slovenske Istre se skrivajo številne vasice, kjer je tako v kamnite stavbe kot v domačine vtisnjen pečat preprostosti in trdoživosti tamkajšnjega življenja. V mir in zelenje istrske narave ogrnjeni kraji pa so postali zelo priljubljeni pri turistih, naveličanih priobalnega drenja. Med takšnimi vasicami so tudi Puče pri Šmarjah nad Koprom, kjer kmetuje že nekaj generacij družine Pucer, zadnji dve generaciji pa vodita turistično kmetijo Tonin.

Na žgočem istrskem soncu, na ne najbolj rodovitni zemlji brez vode ne bi bilo življenja in Puče se odlikujejo prav po številnih vodnih izvirih in zajetjih. V vasi je okrog 14 vodnjakov in po eni od razlag naj bi prav po njih dobile ime, saj puteus v latinščini pomeni zajetje, nam tako kot vsako leto številnim gostom pojasni Luka Pucer, mladi gospodar in nosilec turistične kmetije. Začetki le-te segajo do njegovega pranonota Tonina, ki je imel sredi vasi gostilno med obema vojnama in še po 2. svetovni vojni, ko pa je nastala v vasi zadružna gostilna in se je postaral, je z dejavnostno prenehal. Dvorišče tipične istrske kmetije se je ponovno prebudilo 2006, ko so po dveh letih gradnje lokala in treh apartmajev z 12 prenočišči odprli vrata kmetije z nastanitvijo, na kateri sedaj živijo štiri generacije: pranona Pina, Lukov oče Nevijo, ki je bil večino svoje kariere direktor Vinakopra, sedaj pa največ dela v vinogradih, mama Breda, ki je bila prav tako zaposlena, sedaj pa je glavna v kuhinji in na vrtu, in Luka z ženo Laro (ki ni zaposlena na kmetiji) ter hčerama Mijo in Iris. Z njimi pa živijo še dva osla, dva ponija in koze, zelo priljubljeni med mladimi obiskovalci kmetije.

Skupaj obdelujejo 11,5 hektarja, pri čemer je pet hektarjev vinogradov in 1,7 hektarja oljčnikov, oboje so v zadnjem obdobju pomlajali in razširili. Središče njihove ponudbe in dela pa so dopolnilne dejavnosti, registriranih imajo več kot deset: poleg turizma z nastanitvijo še oljčno olje z dodatki, predelavo sadja v marmelade, konzerviranje zelenjave, mletje žit, izdelavo testenin, peko kruha, žganjekuho s pestro ponudbo likerjev in žganj s sadnimi in zeliščnimi dodatki, predelavo mesa, pa vse do prevoza z vprežnim vozilom. Ker gre večina doma pridelanega oz. vzrejenega z izjemo grozdja do gostov čez krožnik, se lahko pohvalijo, da kar 85 odstotkov vseh živil v ponudbi na njihovem turizmu pridelajo in predelajo sami.

 VINOGRADI VZDRŽIJO LE ŠE 20 LET

Zadnje leto, ko je koronavirus zapahnil vrata turističnih ponudnikov, sta dohodkovna stebra kmetije pridelava grozdja in oljčnega olja. Intenzivnih nasadov pa v Istri ni brez ograd, saj delajo veliko škode divji prašiči in srnjad. Puče so od nekdaj območje, kjer prevladujejo bele sorte grozdja, zato imajo največ posajene malvazije, za njo je refošk in nekaj rumenega muškata, pa tudi maločrn, ki ga je Luka za diplomsko nalogo na študiju vinogradništva na Biotehniški fakulteti primerjal z italijanskim piccolo nerom in hrvaško plavino. Vsi vinogradi so obnovljeni, najstarejši je star 12 let, tako da pričakujejo v nekaj letih skoraj podvojen pridelek, ki ga v celoti oddajajo v Vinakoper. Povprečno pridelajo dva kilograma grozdja po trti. »Raje imamo nekaj manj pridelka z višjo vsebnostjo sladkorja, ker je tako grozdje bolj zdravo. Grozdju refoška pa so lani v Vinakoper zaradi koronakrize znižali odkupno ceno za 20 % in za 10 % malvaziji, slednje bi v normalni turistični sezoni še zmanjkalo. Z vinogradi je v zadnjem obdobju vse več težav, saj vzdržijo le še 20 let. Cabernet sauvignon pa smo morali izkrčiti, ker grozdje na 18 let stari trti kljub številnim dodatnim ukrepom ni več dozorelo,« razloži Luka o tem, da genski material vinske trte enostavno ni več odporen na bolezni.

 V NALOŽBO Z DVOJNIM PREMISLEKOM

Pucerjevi svoje vinske kleti, razen za nekaj minimalnih količin za turizem, nimajo, ker je Nevijo zaradi konkurenčne klavzule doma ni smel graditi. Ta, v sedanjih okoliščinah izredno težka odločitev, je prav te dni pred Luko, ki se je konec lanskega leta prijavil na razpis kmetijskega ministrstva za gradnjo kleti za 35.000 litrov vina z opremo.

»Pred mesecem sem dobil pozitivno odločbo za sofinanciranje 50-odstotnega deleža naložbe – po odbitju DDV sicer ostane precej manj –, ki bi je moral biti vesel, sedaj pa sem v velikem precepu. Na turistični kmetiji smo začeli iz nič in vsa leta je šlo navzgor, toda za seboj še nimamo 30- ali 40-letne tradicije, da bi dali čez dve, tri krize, čeprav nas je tudi finančna kriza 2008 z izgubo italijanskih gostov prizadela. Izletnikov ni bilo k nam že eno leto, odprti pa smo samo po predhodnem naročilu za goste, ki pridejo k nam načrtno nekaj pojest. Oddajamo tri apartmaje, ki so bili polno zasedeni le lani poleti, toda v celoti imamo velik izpad dohodka, zato se o naložbi v klet še odločam. Moja prva želja je bila namreč gradnja treh kamnitih istrskih hišk, dveh z dvema in ene s štirimi prenočišči, vendar pa je bil pogoj za odobritev naložbe polna zaposlitev ene osebe. Z veseljem bi zaposlil na kmetiji koga, ki bi obvladal več del, a take delovne sile ni ali ne ostaja na kmetijah. Šele razširitev nastanitev bi nam omogočila večjo prodajo vina doma, zato je bila vinska klet naslednja in ne prva načrtovana naložba na kmetiji.«

 »Sedaj se bomo morali najprej prešteti tisti, ki smo ostali. Menim, da bodo v največji meri preživeli prav družinski turizmi in gostilne,« pove Luka, kako korona kriza uničuje dodatno ponudbo na podeželju.

V težkih časih jih rešuje prodaja oljčnega olja. Oljke so lani dobro obrodile, kupce pa imajo v gostinstvu, nekaj trgovinah in med ljubitelji oljčnega olja po državi. Tiste, ki se s sokom oljk šele seznanjajo, poduči, da je olje dobro, če diši po sveže pokošeni travi, mandljih, zelenih paradižnikih in je grenkega oz. pikantnega, sadežnega okusa. Vse to je značilno za olje belice, ki ga imajo največ, poleg nje pa še leccino, frantoio, maurino bugo in druge sorte. Na kmetiji so edino oljčniki v ekološki pridelavi, ker so nasadi ločeni po GERK-ih in gre pridelek takoj po obiranju v oljarno, zato z nadzorom in mešanjem predelave ni težav. Sami pa redijo tudi prašiče.