Turistična kmetija Arkade, Cigoj, Vipavska dolina

Turistična kmetija Arkade družine Cigoj, v Črničah v Vipavski dolini, je ena najuspešnejših v državi tako po obiskanosti kot na različnih ocenjevalnih lestvicah turističnih kmetij. Na vrh so se vzpeli z nenehno rastjo dejavnosti in dopolnjevanjem ponudbe in skoraj vse, kar ponudijo gostom, pridelajo in predelajo sami. Znani so po tem, da je gospodar Jordan oživil pridelavo klarnice in oranžnih vin, bil doma 25 let kuhar in se ukvarjal s predelavo mesa. V 36 letih obstoja sta na kmetiji z ženo Silvo ustvarila štiri delovna mesta, njuno delo sedaj nadaljuje mlajša generacija. Jordan ponosno pravi, da je najbolj ponosen na to, da sta ostala doma oba otroka. Nezanimanje naslednikov za kmetovanje je namreč eden glavnih vzrokov za propadanje kmetij po vsej Evropi. Sin Miha nadaljuje s prirejo mangalic in s pršutarno, hči Maja z možem Rokom, uspešnim kuharskim mojstrom, pa skrbi za kuhinjo in odpira spomladi še glamping.

POGLEJTE VIDEO PRISPEVEK O KMETIJI

Arkade so edina turistična kmetija v Vipavski dolini, kjer za goste poskrbijo od zajtrka do večerje in so poleti odprti tudi med tednom. Ker slovijo po dobri hrani, jim pošljejo goste tudi iz številnih okoliških prenočišč in kampov, zato je treba mesto poleti pri njih že rezervirati. »Sobe imamo polne že do junija, v dolino prihajajo zlasti kolesarji, ki se od nas odpravijo v Brda ali na Kras. Po celi dolini že veliko lastnikov oddaja samo sobe, brez hrane, zato smo se odločili, da bomo poleti odprti vse dni v tednu. Toda ni prav, da gostje gostitelja sploh ne srečajo, to ni turizem, kot si ga predstavljam, obiskovalcem se je treba posvetiti, da se vračajo,« opozorita Silva in Maja.

Ker so znani po odličnih vinih in suhomesnatih izdelkih, so v preteklosti prevladovali italijanski gurmanski gostje, ki se zdaj spet vračajo. Zadnja leta pa pogostijo največ gostov iz ZDA in držav zahodne Evrope. Koronsko obdobje je spremenilo navade turistov po vsem svetu, a to zanje predstavlja le eno od prelomnic. Tiste najbolj usodne so se zgodile na začetku nenačrtovane preusmeritve mešane primorske kmetije.

Prelomna registracija turistične dejavnosti

»Odločilen je bil čas, ko sem bil dva mandata v svetu vipavske zadruge in se boril za nadomestno zemljišče ob Vogrščku, do katerega smo bili upravičeni. Toda njivo, ki smo jo imeli že prej v najemu, so dali v najem nekomu drugemu. Zato sem se pritožil – to je bila takrat še občinska zemlja, z njo so upravljale zadruge, šele kasneje je nastal sklad kmetijskih zemljišč. Takrat mi je cel zadružni svet obrnil hrbet in tako sem začel svojo pot. Razveljavili so mi vse pogodbe, doma je ostalo vse grozdje, ki sem ga bil prisiljen predelati, in to je bila moja pot v vinarstvo. Bike je odkupil MIP, leta 1989 pa smo registrirali turizem na kmetiji kot dopolnilno dejavnost. Še isto leto je bilo treba opremitiklet. Leta 1991 sem začel stekleničiti vina in prejel prvo zlato medaljo za sorto (takrat še) tokaj, in srebrno za cabernet sauvignon na ocenjevanju vin v Ljubljani. To mi je začelo odpirati vrata in dalo spodbudo za naprej,«ima še natančno v spominu Jordan, ki je imel zase začrtano povsem drugačno poklicno pot. Njegov stric je bil zaposlen kot kuhar v protokolarni kuhinji v Ljubljani in zato se je želel za ta poklic šolati v prestolnici tudi sam, vendar mu je želje prekrižala smrt brata, ki bi moral prevzeti kmetijo. Tako se je vpisal na srednjo kmetijsko šolo v Novi Gorici in po zaključku prevzel kmetijo. Delovno mesto kuharja pa si je po spletu okoliščin ustvaril na domačiji sam. Ta je bila nekoč največja v vasi, a je zaradi delitve med dediči v preteklih generacijah postala najmanjša. Z registracijo turistične dejavnosti je bil začrtan njen dolgoročni razvoj. Leta 1995 so na novo postavili kmetijo in klavnico odmaknili od turističnega dela. Hkrati so opremili novo kuhinjo v gostinskem delu, posodobili klet in nad njo zgradili šest dvoposteljnih sob. Leta 2015 so kmetijo prepisali na Miho, ki je postal mladi prevzemnik, 2017 pa so dogradili še pršutarno s trgovinico.

»Kmetija mora imeti samo enega gospodarja,« utemelji odločitev Silva. Obe mladi družini imata tako ločene domove in dejavnosti, kar je dobro tudi z vidika medsebojnih odnosov.

Družina Cigoj obdeluje 45 hektarjev zemljišč, in sicer 15 hektarjev svojih. Na 30 hektarjih pridelujejo krmo za prašiče, na leto jih zakoljejo okrog 120 in predelajo v suhomesnate izdelke. Obdelujejo pet hektarjev vinogradov, glavni sorti sta malvazija in klarnica, ob njima pa so še zelen, rebula, rumeni muškat, zeleni sauvignon ter merlot in cabernet sauvignon. Na ostalih površinah so pašniki in nekaj vrta. Jordan je uradno že upokojen, Silva je na prehodu, registriran ima še s. p, prek katerega zaposluje hči Majo Rupnik Cigoj in zeta Roka Rupnika, ki imata hči Klaro in sina Svita. Maja je doktorirala na vipavski fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo, zatem pa ostala na kmetiji in skrbi za kuhinjo. Miha je končal srednjo kmetijsko šolo v Novi Gorici in je nosilec kmetijske dejavnosti, na kateri ima registrirano dopolnilno dejavnost predelave mesa in zaposluje tudi svojo partnerko Darjo. Imata tri otroke: sinova Reia in Mara ter Sergejo. Kmetijo so razvijali s pomočjo evropskih sredstev, na razpisih so uspešno kandidirali šestkrat.

Silva Cigoj: »V Halozah, od koder prihajam, je samoumevno, da imaš okrog hiše svojo zemljo, tukaj pa ne. Zato smo vedno, ko je bilo okrog hiše kaj naprodaj, kupili zemljo ali objekte.«

Obujena klarnica, glavna malvazija

Jordana bi lahko imenovali tudi »oče klarnice«, saj je ta avtohtona sorta v redni pridelavi izginila, potem pa jo je obudil v svojem vinogradu. V celi Vipavski dolini je še sedaj zgolj na okrog šestih hektarjih. Maja, ki je bila leta 2006 tudi slovenska vinska kraljica, pa je iz nje diplomirala na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

»Prvi letnik klarnice 1996 sem stekleničil leta 1997, pa še to s težavo, ker ni bila vpisana med priporočene sorte Vipavske doline. Cepiče zanjo sem dobil v enem od vinogradov v soseščini in jih dal cepiti v Vrhpolje. Šele čez dve leti, ko jo je MKGP vpisalo, smo dobili odločbo za njeno prodajo. Ker je to stara sorta, sem želel biti tudi v kleti zvest starim tehnologijam, zato sem jo maceriral. Še pred 15 leti sem večino vin maceriral, vendar njihova prodaja upada. Pivci iščejo vse bolj sveža in sortna vina. Zdaj je ob njej vedno še sveža različica. Nedvomno so stare sorte bolje prilagojene na naše podnebje. Zanje je potrebnih pol manj škropljenj, le okrog šest, za vse druge pa dvanajst. Skoraj vsi naši vinogradi so iz leta 1971 in v bližini Vogrščka, povprečno je 3000 trt na hektar, vzgojna oblika je enojni guyot. Nisem zagovornik pregostega sajenja, ker morata biti trta in grozdje dobro prezračena in osvetljena. Naša glavna sorta pa je malvazija, ki je zaradi podnebja drugačna od istrske. Lani so na ocenjevanju malvazij vsa najvišja priznanja pobrali vipavski vinarji. To potrjuje, da ji daje naša zemlja noto, zaradi katere so malvazije tukaj drugačne kot istrske. Vipavska dolina se dvakrat na dan prevetri, podnevi pihajo topli vetrovi z morja, ponoči pa hladni s Trnovske planote, kar ohranja aromatiko v grozdju.«

Pršuti mangalice so nekaj posebnega

Cigojevi so zadnjih petnajst let postali še bolj prepoznavni po pršutih iz »kodravih« oz. volnatih svinj, kot še rečejo mangalicam. Te naj bi izvirale iz Sremske Mitrovice v Srbiji, čeprav je njihovo zaščito na ravni EU pridobila Madžarska. Kakorkoli, mesni izdelki iz mangalice so med gurmani izjemo cenjeni zaradi višjega deleža nenasičenih maščob omega-3 in manj slabega holesterola. »Pršut iz mangalic je tako poseben, da ga iz Madžarske uvažajo celo v Španijo – kljub širokemu izboru svojih pasem prašičev. Mi pa smo z njimi želeli dopolniti ponudbo. Ne živimo na Tromostovju, zato moramo goste domov pritegniti z novimi in zanimivimi izdelki,« pravi Miha, ki ima predelavo mesa že v genih, saj je bil vaški mesar tudi njegov ded po mamini strani.

V Črničah redijo med 50 in 60 repov na leto v prosti reji, v hlevu so le pozimi. Miha, ki je končal isto šolo kot oče, se je za predelavo pršutov izobraževal še v Italiji. »Tam sem ugotovil, da je najpomembnejša kakovostna reja prašičev, in to imamo v svojih rokah. Redimo svinje mangalice, torej imamo svoje prašiče te pasme, dokupimo pa še 100-kilogramske prašiče običajne pasme in jih dopitamo na 200 kilogramov. Glavna krma je sušena detelja, koruza in ječmen z naših njiv.« Na leto v svoji klavnici zakoljejo in predelajo 160 prašičev oz. med štiri in pet vsakih štirinajst dni.

»Koline se začnejo zjutraj ob petih, veterinarski inšpekciji jih najavimo dan prej. Po zakolu jih pregleda veterinarski inšpektor, zatem mi trije mesarji pomagajo izkoščičiti meso. Oče skrbi za meso za pršute, jaz ga odberem za salame in vse druge izdelke. Meso, ki ga ne predelamo v suhomesnate izdelke, porabimo kot sveže v kuhinji na turistični kmetiji. Glavne stopnje predelave v pršute so soljenje, razsoljenje, v katerem izgubi pršut 15 % svoje teže, in zorenje, ki traja od dve do šest let.

Naložba v pršutarno s trgovinico je bila pol milijona evrov, na treh razpisih so zanjo pridobili 190.000 evrov, ker so si preračunali, da jo bodo lažje izvedli postopno. Miha je najprej kandidiral na razpisu za mladega prevzemnika, nato pa še za objekt in opremo. Z novo pršutarno so povečali tudi prirejo iz 80 na 160 prašičev na leto. Večino suhih mesnin: pršutov, pancete, salam pa do larda prodajo na dvorišču. K njim prihajajo tudi najboljši kuharski mojstri, npr. Lojze Kavčič, ali jih kupujejo za protokol ter darila za v tujino.

»Odkar imamo doma trgovinico, za katero skrbi partnerka Darja, kupci še veliko raje prihajajo k nam. Prej so imeli občutek, da nas motijo, zato bi morala imeti vsaka kmetija s predelavo še svojo trgovinico. Na našem območju so še redke,« pove Miha.

Mir v borovem gozdičku

Zadnja naložba kmetije Arkade v turizem pa je dobesedno na zelenem travniku in še poteka. V borovem gozdičku, nedaleč od domačije, je že postavljenih šest hišk za glamping. Tukaj bo novo delovno mesto Roka Rupnika in Maje Rupnik Cigoj. Po načrtih bi morali priti obiskovalci v grajene hiške letos spomladi, kar pa je odvisno od uporabnega dovoljenja za cesto, ki vodi do hišk. Šele ko bo ta odprta, bodo lahko uradno odprli tudi glamping. Naložba je vredna okrog 300.000 evrov.

»Pri naložbi sem računala na kakšen razpis, toda če bi registrirala svoj s. p. na novo, ne bi imela bilanc za nazaj in na razpisih ne bi mogla kandidirati. Ker nimam nič zemljišč, tudi razpisi MKGP ne pridejo v poštev. Na razpisih ministrstva za gospodarstvo pa je povsod pogoj vrednost naložbe najmanj 300.000 evrov, in ker je občina Ajdovščina med bolj razvitimi, ne bi dobili niti 15 % vrednosti naložbe. Zato gradimo s pomočjo prihrankov, uradno je investitor mama. Vsaka zidana hiška bo z opremo stala med 25.000 in 30.000 evrov. Zanje smo se odločili, ker bi bile montažne krepko dražje, okrog 70.000 evrov. V njih je prenočišče za družino brez kuhinje, saj bo zraven zrasel še naš gostinski objekt, v katerega bova svoji delovni mesti preselila s turistične kmetije. Naložba bo v nekaj letih zaključena z bazenom, ki je sedaj za goste, ki iščejo mir v naravi, zlasti pa za družine, že nujen del ponudbe,« sklene Maja iz izkušenj.