Najbolj vzhodna hrvaška vinorodna regija in zadnja postaja po poti graševine je Ilok, ki slovi predvsem po tramincih. Koliko je cenjen, vinarji radi poudarijo s podatkom, da so ga pili na kronanju angleške kraljice Elizabete II. in da je angleški dvor še vedno med njihovimi kupci.

To območje na meji s Srbijo, kjer na pobočjih Fruške gore, ki se spuščajo proti Donavi, že stoletja raste vinska trta, je v Vukovarsko-sremski županji. Zato so na poti do tja, zlasti skozi Vukovar, še vedno vidne brazgotine zadnje vojne. Vendar pa ima tudi zelo bogato splošno in vinarsko zgodovino in je zato vredno vinarskega raziskovanja.
Vinogradniška zgodovina je tukaj povezana z italijansko južnotirolsko plemiško družino Odescalchi, ki je leta 1710 v Ilok prinesla prve trte traminca in ga posadila na legi Princpovac. Tako je torej postal traminec zaščitni znak Iloka. Iločki podrumi kot regionalno vinarsko središče v bivši državi so še vedno največja klet, v kateri pridelajo na 360 hektarjih vinogradov 3,5 milijona litrov vina. Pri tem predstavlja graševina 60 %, bela vina pa 85 % pridelka.

Vesna Šnajder, zadolžena za stike z javnostmi, pove, da prodajo 90 % vseh količin na domačem trgu, in to prek veleprodajne mreže Jamnica, sami pa imajo še 35 vinotek po celi Hrvaški. Traminec, ki predstavlja okrog 0,6 milijona litrov, je na trgu kar v osmih različicah, od suhega do predikatnega vina, njegova prodajna cena se začne pri šestih evrih.

Vinarstvo Kast odprlo najbolj sodobno buttično klet v Iloku
Zadnji dve desetletji pa se je razvoj v Iloku iz največje kleti razpršil na okrog 20 okoliših manjših, v katere vse več investirajo in vajeti prevzema mlajša generacija vinarjev. Pod streho ene najbolj uspešnih, vinarstva Papak, se nam prestavijo uveljavljene kleti Buhač, Trs, Zima Knezović in Kast. Klet Kast z vrhunsko novo kletjo in degustacijskimi prostori je ob našem obisku še dišala po novem. Družina Kovčalija je postala z naložbo dveh milijonov evrov (pri čemer je 70 % evropskih sredstev) lastnica najprestižnejše butične kleti v Iloku.
V njej je poleg lesenih sodov in nerjavečih cistern še 12 amfor in 16 betonskih jajc (za 600 litrov in eno za 1000 litrov). Po njej nas ponosno popelje Stijepan Kast, ki kot diplomiran ekonomist kletari s pomočjo svetovalca – enologa iz Novega Sada. Pri predstavitvah v kleti mu pomaga še sestra Katarina, oba sta mlada upa družine.
Nova klet je v bistvu dograjena stara stavba zadruge v Iloku, restavriran del je star 200 let. Ožja družina Kovčalija ima v lasti sicer samo dva, širša pa šest hektarjev vinogradov, in za to zmogljivost se zdi klet za 100.00 litrov kar velika. Vendar Stjepan razloži, da bodo rasli postopno, skupaj s trgom, ki ga morajo še pridobiti. Zadnjega letnika so napolnili le 20.000 steklenic, glavno mesto med sortami pa imata graševina, ostala – traminec, chardonnay in modra frankinja – še niso na trgu.
Predstavljena graševina 2022, ki je delno zorela tudi v betonskem jajcu, je sodobnega sloga z lepo sadnostjo in svežino hkrati, v ustih pa koncentrirana in zaokrožena, steklenica je naprodaj po 12 evrov. Nedvomno pa bo celotna ponudba, zlasti ko se bo povečal nabor vin, privabila v klet veliko gostov.
Mlajšo generacijo vinarjev iz Iloka, ki vodenje vinarstva postopno prevzema od staršev, predstavlja tudi Domagoj Buhač. Njihova vina so že med bolj znanimi v Iloku in uveljavljena na hrvaškem trgu. Njihova kakovost je potrjena tudi na ocenjevanjih, graševina 2019 je prejela srebrno medaljo na londonskem Decanterju. Družina obdeluje 27 hektarjev vinogradov in na leto stekleniči 145.000 litrov vina. Na trg gredo v glavnem kot sveža, letniška vina, v glavnem graševina, ki je zelo iskana in predstavlja večino pridelka. Na vprašanje Domagoju, kako to, da se je določil nadaljevati kariero po študiju ekonomije doma, saj ima Vukovarsko-sremiška županija v Evropski uniji najvišjo, 2,5-odstotno stopnjo izseljevanja, pa odgovori, da se je veliko mladih odselilo po nepotrebnem. Predvsem pa je poklic vinarja za njega najlepši poklic na svetu. V tem poklicu ostaja zvest tradiciji, kletarjenje penečih vin ga zato (še) ne zanima. Pri delu v Sremu v kmetijstvu čutijo pomanjkanje delovne sile in na posestvu Buhač opravijo že okrog tretjino trgatve strojno, stroje so kupili sami.

Ob zaključku vsebinsko bogate študijske poti lahko le sklenemo, da ostaja graševina v vseh obiskanih kleteh v Baranji, Erdutu in Iloku ne le količinsko, pač pa tudi kakovostno vodilna sorta. Če bi ji uspeli vinarji vseh petih držav, ki so se udeležili mednarodnega ocenjevanja in konference o laškem rizlingu od Avstrije do Srbije, pridobiti večjo prepoznavnost, ima vsekakor možnost za trženje na mednarodnih trgih. Večina predstavljenih laških rizlingov (z izjemo predikatnih) je namreč ustrezala sodobnim slogovnim smernicam svežih in sadnih vin, kot jih iščejo pivci po vsem svetu. Različni načini kletarjenja – od penin pa do maceriranih različic – njegov potencial le še širijo. Zadnja odličja tej sorti, na primer na Decanterju, pa obetajo, da sanje o obujenem laškem rizlingu niso neuresničljive.(konec)