Kmetijstvo je zaradi odvisnosti od naravnih ciklov dejavnost, ki potrebuje dolgoročno načrtovanje, a si žal zadnja leta kmetovalci tega »luksuza« sredi vse bolj vratolomnih političnih, ekonomskih in podnebnih sprememb ne morejo več privoščiti.
Komaj dve leti po koronskem zaprtju, ko so se vinske kleti ubadale s presežki, so v letniku 2023 le-te skoraj »suhe« in marsikatero (ki zori vina dlje časa) rešujejo preostanki koronskih presežkov. Letošnji slovenski pridelek grozdja je bil še slabši kot v lanskem sušnem letniku, ko se je steklo v kleti med 80 in 90 milijoni litrov vina. Letina bo po najnovejših podatkih SURS za 15 % slabša od povprečja zadnjih desetih let. Pogovori z vinarji v teh dneh, ko prihaja na trg mlado vino, se zato ne vrti le okrog kakovosti, ki bo zaradi prekomernih padavin v sezoni povprečna, temveč kako bodo razporedili prodajo letnika 2023, da bodo lahko zadostili kupcem do novega letnika. To vprašanje se pojavlja tako pri malih kot velikih vinarjih, zlasti izvozno usmerjenih.
Lani in letos so se, kar je bilo z vidika višjih proizvodnih stroškov nujno, slovenska vina podražila. Slovenska pridelava, večinoma na strminah in z nizkimi pridelki, je namreč draga. Ker je kupna moč domačih ljubiteljev vina omejena, pa naši vinarji zadnje desetletje vse več izvažajo. Ta trend se bo ne glede na manjše količine nadaljeval, saj se, tako pravijo naši sogovorniki, po desetletju in več promocijskih vlaganjih v tuje trge težko pridobljenim kupcem ne morejo odpovedati. To prevedeno pomeni, da lahko v nižjih cenovnih kategorijah vin pričakujemo na slovenskem trgu še več tujih poceni vin. Naši pridelovalci pač ne morejo konkurirati najbolj ceneni pridelavi, na koncu katere ostane pridelovalcu po steklenici le devet centov, kot je (sicer neuradno) za vina, ki so v Nemčiji na polici po 2,6 evra, izračunal eden od nemških trgovcev. Razliko med realno in dobljeno ceno pa na koncu vedno nekdo plača – v omenjenem primeru okolje in poceni delovna sila –, zlasti v Južnoafriški republiki in Latinski Ameriki.
Poleg podnebnih sprememb je pomanjkanje delovne sile drugi nov, vse bolj izstopajoč problem celotnega vinskega sektorja EU. Večji pridelovalci imajo zato težave vse leto, ne le ob trgatvi, ki je bila letos pri nas dražja tudi zaradi obveznega prebiranja grozdja. Nobena skrivnost ni, da so si zato primorski vinarji prisiljeni pomagati z delavci, ki prihajajo na delo v Italijo celo iz Pakistana in Filipinov. Vzhodnoevropskih sezoncev namreč zaradi manjše rodnosti primanjkuje. To navaja tudi letošnja študija, ki jo je največji vinski sejem na svetu Prowein opravil o težavah pomanjkanja delovne sile v vinarstvu na vseh kontinentih. Med drugimi je v njej ugotovitev, da velike kleti bolj čutijo pomanjkanje delavcev kot majhne. Premalo je zlasti kvalificiranih delavcev, vključno voznikov tovornjakov in viličarjev. Na družinskih kmetijah pa mladi dejavnost opuščajo tam, kjer so preobremenitve za družinske člane prevelike. Nujni korak naprej v dejavnosti je zato digitalizacija in avtomatizacija dela od rezi trte do trgatve, kar pa je treba načrtovati že ob obnovi vinograda.
Ob tem se zastavlja že tretje, še bolj kompleksno vprašanje, katere sorte bodo vinogradniki sploh še sadili glede na številne bolezni vinske trte. Se bodo proti njim borili izključno s škropilnicami, morda sadili več tolerantnih ali obujali stare sorte? Ali pa zahtevali bolj trajnostni pristop že v trsnicah in tako vse bolj obdelovali tudi sami? Ob vsem tem morajo slediti še spreminjajoči se zakonodaji in trgu, kjer je med drugim po modi rose in oranžnih vin nastala že nova niša brezalkoholnih vin. Vino je umetnost, radi rečejo vinarji, in glede na to, da imajo v poplavi novih zahtev na sistemski ravni v Sloveniji zelo malo podpore, bodo morali postati, če bodo hoteli preživeti, vse bolj »umetniki« tudi sami.